Avtor: France Pibernik
“Zdi se mi včasih, da bi bilo zelo lepo umreti
za kako resnično vrednoto.”
Janez Tominc, dnevnik, 18. 7. 1940
Neskončna je vrsta zgodb iz polpretekle, vojno-okupacijske dobe in iz let neposredno po njej. Vsakdo izmed stotisočev bi lahko napisal svojo pripoved in vsaka izmed njih bi bila doživetje in resnica zase. Večina jih bo ostala znanih zgolj v ožjih krogih sorodnikov in prijateljev, samo del popisanih ali zapisanih ob najrazličnejših priložnostih. Na tej in oni strani, pravzaprav na vseh straneh. Tiste najintimnejše bodo ostale za vedno skrite v globinah posameznikov, zakaj tistega najstrašnejšega ne morejo deliti z nikomer.
A te zgodbe, ki prihajajo do nas v različnih oblikah in po različnih poteh, so že same po sebi podobe krutega časa, ki je posameznika izpostavljal v vseh skrajnostih telesnega in duševnega nasilja. Težko je soditi, kje je bilo težje posamezniku: tostran ali onstran smrti. Pesnik je zapisal: “ … kdor mori, je mrtev, a mrtvi ostane živ.”
Naj tudi tragična zgodba Janeza Tominca ostane živa med nami, naj nas po eni strani spominja na čase, ki nam jih je po neki milosti uspelo preživeti, po drugi pa naj nas opozarja na našo dolžnost, da ohranjamo spomin na tiste, ki so padli za nas in namesto nas. Vsi vemo: to je bridkost spomina.
I
Kratko življenje Janeza Tominca se je začelo v Kamniku 24. maja 1921. Njegov oče Jakob Tominc je izhajal s Krasa, iz Potoč pri Senožečah, rojen 1877. Kot delavec je pomagal pri prvih delih na Brionih, potem se je v Trstu aktiviral kot avstrijski orožnik, po prvi vojni pa v Kamniku prevzel službo sodnega sluge. Mati Jožefa, rojena (1886) Šmid, je bila doma iz Tržiča. Družina je v Kamniku stanovala v pritličju zgradbe, kjer je sedaj kamniška občina. Z veliko prizadevnostjo je staršem tik pred vojno uspelo zgraditi lastno hišo v Mekinjah, kamor so se preslili, ko je oče bil upokojen. Smemo pravzaprav zapisati, da sta Tominčevo otroštvo in njegova mladost v bistvu vezana na stari Kamnik.
Osnovno šolo je imel blizu doma, tako rekoč v sosednji hiši, med sošolci lahko odkrijemo Jakoba Savinška, je pa veliko zahajal v bližnji frančiškanski samostan, kjer je bil ministrant in ga je v četrtem razredu osnovne šole poučeval latinščino in ga seznanjal z umetnostjo p. Karel, ki je bil sicer njegov katehet. Morda je prav on kakorkoli vplival na starše, da so kljub skromnim materinim razmeram sina edinca dali v gimnazijo, in sicer v elitne Škofove zavode. Iz nižje gimnazije se je rad spominjal prefekta Jožeta Gregoriča in profesorja Janka Severja, ki sta nižješolce navdušila, da so izdajali svoj list Utrinki, kamor so zavzeto “pisali svoje pesmi, povesti in črtice”.
Tominčev razvoj ni šel direktno v literarno smer, čeravno so ga te stvari mikale, imel pa je v višjih gimnazijskih razredih imenitne, literarno nadarjene sošolce, med njimi je bil zlasti Jože Brejc (kasnejši Javoršek), Janez Klarič in Janez Remic. Tominca je namreč v večji meri pritegnila zgodovina, bržkone pod vplivom profesorja Maksa Miklavčiča, s katerim ga je po končani gimnaziji vezalo iskreno prijateljstvo.
Iz tega razloga v rokopisnem zborniku Domače vaje ni sodeloval z leposlovnimi prispevki, ampak z zgodovinskimi in sociološkimi razpravami, predvsem z razmišljanji o zgodovinskem trenutku, v katerem smo se Slovenci znašli v letih pred drugo svetovno vojno. Kot sedmošolec je v Domačih vajah objavil članka Nekaj o Judih in Naša narodna meja, v naslednjem šolskem letu 1939–1940 pa še razpravi Današnji pogledi in Bodoča Evropa. V osmem razredu je prevzel celo predsedstvo internega kulturnega društva Palestra in tako pomagal reševati različne organizacijske probleme, ki so se pojavljali med gimnazijici tudi v Škofovih zavodih. Tominc se je pod Miklavčičevim in Šolarjevim vplivom zagotovo že takrat nagibal h Kocbeku.
V juniju je brez posebnih težav opravil maturo in se poslovil od Škofovih zavodov, kjer je preživel osem let in zrastel v katoliško usmerjenega mladega izobraženca.
V Kamniku se je v poletnih počitnicah 1940 pridružil članom društva Bistrica na izletu v Kamniško Bistrico. Med potjo jih je s kitaro razveseljeval Cene Matičič, nazaj grede pa so se ustavili v Stahovici pri Prodniku in tam opravili društveni zbor, ki ga je vodil predsednik France Škofic. Sklenili so, da bodo izdajali svoj list.
Po zaslugi Staneta Gabrovca in Milana Matjašiča so še v tistih počitnicah izdali tipkopisni zbornik Bistrica (Izpoved mlade volje). Prispevke so v njem objavili France Balantič, Vinko Bernot, Emilijan Cevc, Stane Gabrovec, Milan Matjašič in Janez Tominc. Njegov sestavek je imel naslov Slovenska narodna zavest v preteklosti, v njem pa je pokazal na razvoj narodne zavesti skozi zgodovino do Kreka in majske deklaracije, sklenil pa z besedami:
“Prelepa bi bila podoba, če bi sedaj končal. To je bilo pred dvajsetimi leti. Danes je drugače. Notranjepolitični spori so nam v precejšnji meri ubili idealizem. Prijateljstva s Srbi in Hrvati je malo. Naši ljudje se drže pravila: Ubi bene, ibi patria. Naš človek pozna domovino le z davkarije in iz vojašnice.
Zato je naša dolžnost, da vcepimo ljudstvu misel, da je od njih odvisna bodočnost in sreča naroda. Vsaka žrtev rodi sadove, takrat ko se zavemo te žrtve in ko sami spoznavamo in sami iščemo novih poti, ki so izhod iz trpljenja slehernika, ki pripada k slovenski narodni družini.”
V društvu Bistrica je Tominc skrbel za malo Bistrico, se pravi za najmlajši naraščaj, ki so ga sestavljali nastopni srednješolci, med katerimi so bili tudi Blatnikov Drago, Vebrov Milček, Abramovičeva Jožko in Pavel, Žargijev Zlato, Žvokljev Janez, Pogačarjev France, bratranec Franc Šmid in drugi. Zanje je pripravljal posebna srečanja.
Med počitnicami je prevzel precej zahtevno inštrukcijo, da bi si prislužil kak dinar za knjige in osebne malenkosti. Privoščil si je tudi tedenski oddih v Bohinju, kjer je drugoval s sošolcem Francetom Riglerjem. V dnevnik si je ob sklepu bohinjskih dni zapisal:
“Zadnji večer sem v Bohinju. Ves teden, vsi vtisi in doživljaji se zrcalijo v jezeru. Prihod z avtobusi, prvi pogledi na jezero, prvi koraki po bohinjskem tlaku. Zdaj se mi zdi, da veslam v sandolini okrog jezera, zavijam v vse zalivčke in hočem zgrabiti vso lepoto obale in gladine, v kateri odsevajo drevesa in hribi ter nebo. V čolnu ležim v kopalnih hlačkah in se ves zagorel sončim. Valčki nalahno pozibavajo čoln in ga obračajo. Prej sem gledal Komno, zdaj gledam Studor in cerkev sv. Janeza. Zdaj veslam v čolnu, gledam obalo, sv. Duha, mišice mi podrhtavajo in vesel sem mladosti in njene moči.
Opis slike: Janez Tominc
Že je večer in z Riglerjevim Francetom greva proti sv. Janezu. Na mostu tukaj sedimo in nalahno pojemo. Lepo jutro je, človek tako lahko vstane. Pri sv. Duhu zvoni, maša bo, Munda, dravograjski prošt, bo maševal in jaz stregel. V sandalah, v kratkih hlačah in v črnem suknjiču z odpeto srajco, s prekrižanimi rokami, s pogledom, uprtim v tla, se vračam vesel od oltarja in obhajilne mize. Zvečer smo v hotelu skupaj z Mundo, se pogovarjamo o Cajnkarju, ki je njegov bratranec. Kramljamo prijetno ob kapljici silvanca. Ura bije deset. Počasi krenemo proti domu, zelo dobro razpoloženi.”
Bohinjski počitniški dnevi pa vendarle niso bili povsem brezskrbni. Nad njim je visela še vedno ne povsem dognana odločitev glede poklica, čeprav vemo, da je bil ves predan zgodovini. Pa še zdaleč ni bilo tako:
“Ves teden mi je pred očmi kakor film. Treba bo oditi iz tega raja. Temne so misli, ki prihajajo, in zazebe me, če se jih spomnim. Odločitev bo morala priti, kam naj krenem. Teden brez misli na to, sedaj pa te nenadoma zgrabijo z vso silo. Ne vidim mimoidočih, ki se sprehajajo, le njihovo hojo, udarjanje peta ob tlak mi bije v ušesa. Ne vem, ali me opozarjajo ali ne. Sem nepremičen kakor kip, ne menim se za ničesar. Od vsega, od jezera, od gora, od sv. Janeza od nebes in od zvezd pričakujem odgovora, kam naj krenem, komu naj žrtvujem mlade moči, svoje življenje.”
Tominc je bil vzgojen v idealističnem življenjskem nazoru in je bil prepričan, da mora svoje življenje nečemu darovati:
“Tako dolgujem vse, kar imam, Bogu, staršem, narodu in vsem, ki so se zame trudili. Nič več me ne briga odločitev. Teži me drugo vprašanje, ob katerem so si mnogi razbijali glave: človeško hrepenenje po večni sreči, po večnem življenju, po večni mladosti. Zakaj moram biti čez trideset, štirideset let star, zakaj se morajo te zarjavele roke in noge posušiti, zakaj se morajo žile napeti in otrdeti, zakaj morajo vroče prsi in srce leči v grob in segniti. Končno me smrti ni strah, kaj mi je umreti. Zdi se mi včasih, da bi bilo zelo lepo umreti za kako resnično vrednoto.”
Te misli do neke mere dopuščajo domnevo, da odločitve zastran lemenata še ni povsem izključil. V duhovniškem poklicu je videl veliko možnosti, da se žrtvuje za druge, pa tudi v osebi profesorja Maksa Miklavčiča je mogel videti združitev dvojega: biti duhovnik in hkrati zgodovinar.
Precej hud pritisk zastran duhovniškega poklica je čutil s strani sorodnikov, ki so bili prepričani, da bo na zunaj zelo umirjeni abiturient šel študirat bogoslovje. Bržkone je tudi mati gojila iste želje. Celo več. Ohranila se je materina pripoved, da je resnično pričakovala, da bo sin duhovnik. Janez je bil edini sin, in ker se ta edinec rodil sorazmerno pozno in s težavo, naj bi ga mama zaobljubila oltarju. Ne vemo, ali je Tominc o tem kdaj razpravljal z mamo, zagotovo pa je z odločitvijo odlašal do konca počitnic.
Počitniški dnevi so minevali ob različnih dogodkih. Z Janezom Matjašičem sta peš obiskala Suovanovo graščino v Volčjem potoku, 25. julija se je udeležil odkritja spominske plošče pisatelju Janku Kersniku na Brdu pri Lukovici. Poslušal je Finžgarjev slavnostni govor, po slavnosti pa so člani Bistrice nadaljevali delovnim programom, v katerem je sodeloval tudi profesor Miklavčič.
Tominc je ugotavljal, da mora še marsikaj prebrati, zato je predihal marsikaterega avtorja, še posebej pa se je lotil filozofa Berdjajeva in skrbno predeloval njegovo knjigo Das Schicksal des Menschen in unserer Zeit. Od časa do časa ga je popadla želja po literarnem ustvarjanju:
“Rad bi včasih napisal kako črtico, da bi zadostil notranjemu gonu, ki me včasih kar žene, da bi svoje misli izrazil v lepi obliki. Tudi ta dnevnik sem začel pisati iz tega razloga, da bi se mislim navadil dajati dostojno obliko. Seveda sem poleg tega imel več namenov. Tudi spoznavanje samega sebe in samovzgoja je bila velik razlog.”
Jeseni, tako se je vsaj zdelo, je bilo glede študija vse odločeno, kajti 26. septembra je vpisal občo zgodovino na ljubljanski univerzi. Prvi stik z univerzo zanj ni bil posebno spodbuden, saj vpis ni potekal po njegovih predvidevanjih. Nekam nejevoljen je bil nad tistim dnem:
“Ljubljana, vlak je že zavil na kolodvor, in promet po Tyrševi se je nadaljeval. Izstopil in korakam do Zvezde. Kar malo treme bi skoraj dobil, ko sem prvič zazrl Almo Mater. Rad bi srečal kakega sošolca, da bi mi ne bilo vse tako tuje, zakaj zidovi te hiše so tako čudno temni, avstrijski. Hvala Bogu, nekaj jih stoji zunaj. Hitro si podamo roke in se malo pomenimo. France (Rigler, o.p.) je pripovedoval, kako je včeraj v Dravljah zalil abiturienturo. Povedo, da so se že vpisali. Le z Remicem jo mahneva v avlo, ponosno mimo vseh agitatorjev, ki so med bruce delili letake. Tako ponosno sva šla, da naju kar niso imeli za bruca. Pri vratarju dobiva ogromno papirjev. Vse je treba izpolniti, priložiti fotografijo, kolkovati. Moja uboga denarnica, suši se kakor pivnik. Ti prokleti koleki: tam dvajset, tam zopet petindvajset. Po preteku pol ure popiševa, jaz svoje, on svoje. Greva pred dekanat filozofske fakultete. Uradujejo le od enajstih do dvanajstih. Ura je pravkar odbila deset, časa dovolj, hajd po mestu. Ob enajstih se vrneva. Dekana ni, ura pol dvanajstih, dekana ni. Ura dvanajst, dekana ni. Končno le pride in podpiše listine in ideks. Greva na kvesturo. Danes ne sprejemajo več. Jutri. Ja, figo, mene že ne bo. Remica prosim, da bi me jutri vpisal, in odideva.
Prvi dan na univerzi mi je ostal res v slabem spominu. Uradniki in uslužbenci so predrzni, leni, za nobeno rabo. Človek leta sem in tja, vedno manjka tam podpis, tukaj kolek. Mož gleda vse skupaj. Nejevoljen sem bil, ko sva šla mimo pošte. Remica je še policaj okregal, ker kolesa ni vodil na pravi strani. Kar zadovoljen sem bil, ko jo je vlak sekal proti Ježici.”
Pa ni bilo samo to. Doma vsaj mama ni bila zadovoljna z njegovim korakom. Tako je moral prestati vsaj še en večji vihar, ki ga je prisilil, da je poskusil zamenjati študijsko smer. Tri dni po vpisu na zgodovino je namreč napisal prošnjo za sprejem v bogoslovno semenišče:
“Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani.
Podpisani prosi za vstop v škofijsko duhovno semenišče v Ljubljani, ker bi se rad posvetil duhovskemu stanu. K prošnji prilagam ostale potrebne listine: krstni in birmanski list, maturitetno, zdravniško in nravstveno spričevalo.
Mekinje pri Kamniku, 29. septembra 1940.”
Opis slike: Osmošolci Škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano (1939⁄40) v svojem razredu (z leve): 1. vrsta: Janez Tominc, France Rigler, Jože Doganoc, Franc Krašovec, Janez Remic, Alojzij Groznik; 2. vrsta: Jože Kregar, Alojzij Šušteršič, Alojzij Šuštar, Jože Mehle, pred njim Alojzij Trdan, Janez Klarič, Aleksander Javornik, Ludvik Jerman, Anton Erman, Blaž Klinar, Janez Homan; 3. vrsta: Aleksander Štempihar, Vincencij Štirn, Janez Kapus, Jože Čopar, Jakob Jerman, Milan Capuder.
Tominc je komaj še ujel zadnji dan, saj je prošnjo oddal 30. septembra in jo je ravnatelj dr. Ignacij Nadrah še isti dan ugodno rešil s pripisom:
“Sprejem se priporoča z ozirom na to, da je bil prosilec gojenec Zavoda sv. Stanislava in da ga bo mogoče za silo nastaniti v eni večjih semeniških sob kot petega stanovalca.”
Po vsem videzu je bil Tominc sprejet v semenišče, saj ga na seznamu bogoslovcev za leto 1940⁄41 najdemo pod zaporedno številko 19, prav tako je po stanovanjskem redu bil določen v sobo 24 skupaj s Stankom Mehletom, Rafaelom Oražmom in Antonom Smerkoljem, toda njegovo ime je bilo pozneje prečrtano.
Kaj se je pravzaprav dogajalo v tistem kratkem času, ni mogoče ugotoviti, kajti teh kritičnih dni Tominc ni omenjal niti v svojem dnevniku. Zagotovo vemo, da se v semenišču ni pojavil in da je ostal pri prvotnem vpisu na zgodovino.
Spričo skromnih domačih razmer se je odločil, da se bo vsak dan vozil v Ljubljano in tako zmanjšal stroške svojega študija. Kupil si je mesečno vozovnico za vlak in si pri tem dovolil majhno ekstravaganco, ki tudi kaže na njegov značaj in splošno obnašanje. Tominc je bil nekoliko zadržan v družbi, rad je bil sam in motil ga je vsesplošni študentovski hrup na vlaku. Zato si je kupil karto za drugi razred in se tako v miru vozil in med vožnjo bral ali študiral.
V društveno zelo razgibanem študentskem življenju ga je pritegnilo društvo Zarja, v katerem so bili včlanjeni somišljeniki tako imenovane tretje katoliške skupine (ob Ehrlichovih stražarjih in Tomčevih mladcih), tisti čas že močno povezane s Kocbekom in njegovo revijo Dejanje.
Na univerzi je imel zelo solidno predavateljsko zasedbo: dr. Milko Kos, dr. Fran Zwiter, dr. Anton Melik, dr. Valter Bohinc, dr. Svetozar Ilešič, dr. Nikola Radojčič, dr. Balduin Saria. Tudi študentovska druščina je bila pisana, saj so se srečevali slušatelji zgodovine, zemljepisa in umetnostne zgodovine, a tudi klasične filologije, med katerimi sta bila Stane Gabrovec in Janez Remic.
V začetku decembra je moral na operacijo slepiča. Za Tominca so bili dnevi, prebiti v ljubljanski bolnišnici, nadvse zoprni in spet se je hudoval nad razmerami v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi, v kateri je pogrešal nekaj osnovne higiene, predvsem pa protestiral, da je moral po operaciji deliti posteljo še z enim bolnikom. Jezil se je, da banovina denar daje za razne nepotrebnosti, med katere je štel tudi spomenik kralju Aleksandru I., in dodal, da bi bil najlepši spomenik, “ki ga ne bi vzel noben prevrat in nobena revolucija” dobra bolnišnica.
Tominc je bil izredno občutljiv za socialne probleme, ker je izhajal iz nižjega sloja, zlasti je kritiziral kapitalistično meščanstvo. Vseskoszi pa ga je obremenjevala zavest, da nima dovolj moči, da bi se temu uprl. Znova in znova ga je vleklo tudi v literaturo, kakor je razvidno iz vpisov v dnevnik:
“29. 3. 1941:
Berem Pascala in Mauriaca. Loteva se me včasih tolika želja, da bi pisal, da bi mogel izraziti svoje misli, ki se mi pletejo ob branju. Rad bi izpovedal, pa se mi zdi, da nimam za to sposobnosti. Sem tako neokreten. Beseda mi ne teče. Ne morem zadeti pravega bistva. Misel mi uide prej, predej jo morem prav oblikovati. Površen sem, to priča moja pisava, vse moje delovanje … Ne vem, kdaj se bom poboljšal …
Kako rad bi napisal črtico ali novelo. Včasih mislim celo na roman in dramo. Iščem osebe in jih postavljam skupaj, iščem ideje in momente, kjer bi moglo priti do tragičnega spora, pa mi ne gre in ne gre … Kolikokrat se vozim v vlaku molče do Ljubljane in nazaj in nič ne morem prav povedati, kar bi rad. Čudno je, skoraj se ne da ustvarjati. Obupavam in upam in zopet obupavam nad svojimi zmožnostmi. Pravzaprav je na dnu te nevere in nezaupanja le živo prepričanje, da bom povedal, da bom nekoč zakričal vsemu svetu, kar je skrito v meni, česar je polna moja kri, moje meso, kar je bilo porojeno v samoti, toda ne za samoto, ki išče človeka ali vsaj živo bitje, da bi ga poslušalo. Manjka mi korajže in iskrenosti, čeprav se trudim in prizadevam, da bi se obe lastnosti v obilni meri pridobil. Vem, za čim boleham, in upam, da je to prava pot k mojemu ustvarjanju.”
Kaj je leposlovnega snoval in v kolikšnem obsegu se mu je posrečilo kakšne zamisli vreči na papir, žal ne vemo, ker je vsa zapuščina domala uničena. Sicer pa so prvi meseci v letu 1941 prinesli toliko prelomnih dogodkov, da je leposlovno delo stopilo povsem v ozadje. Zlasti ga je vznemiril pristop Jugoslavije k trojnemu paktu. Dnevniški zapisi so postali dramatični:
30. 3. 1941:
“Pretekli teden je bil obupen. Še nekaj takih, pa bo po meni. V soboto sem bil že tako utrujen, da bi najraje legel in zaspal za tristo let. Ponedeljek. Ali bosta šla Cvetkovič in Cincar–Markovič v Berlin ali ne? Najbolj bedaste in neresnične novice se mešajo z najbolj bedastimi pa resničnimi poročili. Drugi dan, torek, Jugoslavija vstopa v trozvezo. Z Brejcem, Remicem, Štempiharjem in Krašovcem sedimo v Brejčevem stanovanju in pijemo pereat Hitlerju in vsem Nemcem, vsej jugoslovanski realni politiki. Od danes naprej smo hlapci, smo priznali, da je prav, da so Nemci “Herrenvolk”, ki naj gospoduje nad svetom. Izražam rahel dvom, ali bo generaliteta mogla to prenesti, ali bodo to prenesli tisti generali, ki so videli pred seboj bežati nemško armado. Ta dvom sem izrazil Klariču, ki sem ga srečal, ko se je vračal z bogoslovci s sprehoda.”
Nadaljnji dogodki so ga potegnili za seboj:
“Sreda. Univerza zaprta zaradi včerajšnjih demonstracij. Opoldne sodelujem pri novih. Vpijemo. Pride policija, debelušen komandant jih vodi. Že na zunaj se mu vidi, da je moral napredovati, majhna žaba, sabljo mora privzdigovati, da se mu ne vleče za njim. Izraz skoro musolinijevski, kriči “Razhod!” Masa študentov vzklika kralju in svobodni domovini, se pred udarci pendrekov zateče pod Aleksandrov spomenik, prepevajoč državno himno. Končno se jim posreči razgnati nas. Popoldne greva s Štempiharjem obiskat v šempetrski policijski zapor tovariša Maksa Jezo, ki so ga včeraj lepo zaprli naši vestni in medalj željni detektivi. K njemu ne smeva, le nekaj okrepčila smeva dati ječarju, ki ga bo izročil jetniku.
V zarjanskem lokalu je kakor v generalštabnem stanu pred ofenzivo. Udovič in Prijatelj odhajata h Kacinu, da izpuste Jeza.
Odhajam iz Ljubljane: Univerza je zastražena s celo kompanijo policajev, v Zvezdi policaji na konjih, v Šelenburgovi ulici policaji na motorjih. Med Batovo palačo in Emono kordon policajev dopoveduje deklicam in gospodom, da ni promenade. Moj Bog, menda cela stara Avstrija ni imela toliko policajev, kolikor jih ima danes bela Ljubljana …
Četrtek. Generali so postavili Petra za kralja. Vojaška vlada. Hvala Bogu. Kako veseli so današnji časopisi v primeri z včerajšnjimi. Velike manifestacije. Prvi seveda stražarji (koritarji!). Lepo vihrajo trobojnice, tako lepo, kakor so vihrale nekoč, ko smo hodili še v osnovno šolo, takrat na Vidovdan. Konec je s tisto moro, ki je že toliko časa ležala nad nami. Ni še čisto jasno, še so oblaki tam za Starim gradom in za planinami, toda sonce je posvetilo in upamo, da bo svetilo, čeprav se bo še izlila ploha, katere nas je nekoliko strah. Kar čutim, da se ne smem tako veseliti, četudi bi se rad.”
Zadnje dneve kraljevine Jugoslavije je preživel v Kamniku. Tam je doživel nemški napad in z Zapric opazoval bombardiranje radijskega oddajnika v Domžalah. Na poziv patra Franceta Ačka, ki je v mestu organiziral zaščitne skupine, se je takoj javil in bil dodeljen med obveščevalce. Gabrovec jih je iz Ljubljane obvestil, da so med prostovoljce proti Zagrebu šli sošolci Štempihar, Javornik in Remic. Tominc je ostal v Kamniku in pomagal pri splošni zaščiti, marsikdaj dežural tudi ponoči, spremljal razpad jugoslovanske vojske. Njegovi dnevniški zapisi so polni otožnih vtisov nekega razpadanja:
“Večer se je naredil. Na občini se potrti pogovarjamo z županom, ki graja vojaški sistem naše države kot neuporabnega. Ljudje se vračajo z vojske. Ne odlagajo orožja. Po Šutni se sliši streljanje. Dvema pijanima vojakoma vzamejo na skrivaj puške z bajonetoma in municijo. To je bila vsa oborožena sila občine, edinega urada, ki še funkcionira. Slišim peketanje ukradenih konj in pritajeno govorico tatov, ki jih podijo skozi mesto. Odidemo na trg stražit. Kako bom ravnal s puško, če jo imam prvič v rokah. S patrom Francetom, ki se je preoblekel v civil, hodiva po Kamniku ob luninem svitu. Tu pa tam se ob svitu plazi postava in izgine v stransko ulico … P. France me uči streljati in nasajati bajonet na puško na poti, ki gre od Podgore proti Mekinjam in nazaj proti Kamniku … Luna plove kakor križarka in se skrije za oblak. Ura bije dvanajst. Veliki Petek. Bog je umrl na ta dan.
Iščeva smisla vsega tega in ga kar ne moreva zadeti. Iz premišljevanja naju zbudijo eksplozije v daljavi. Gotovo je kje zletel v zrak most. Srečava Milana Matjašiča, ki gre oborožen prevzet stražo na barutanskem jezu.”
Potem so tudi v Kamnik vkorakali nemški vojaki, 24. aprila so morali zapustiti samostan frančiškani, Tominčevi vzgojitelji in prijatelji. Slovo od njih je bilo slovo od nekega življenja. S tistim dnem je ugasnil tudi njegov dnevnik.
Sledili so dnevi negotovosti. Ko je bila postavljena meja med nemško in italijansko okupacijsko cono, se je moral odločiti, kam bo šel. Marsikdo je ostal v Kamniku in ga je zadela nemška mobilizacija, recimo prijatelja Janeza Matjašiča, nekateri so se zatekli v Ljubljano, tako tudi Stane Gabrovec in France Balantič. Tudi Tominc je odšel v Ljubljano, da bi tam nadaljeval študij. Domači mu niso mogli dosti pomagati, pač pa se je poleti 1941 odpravil k sorodnikom v Potoče pri Senožečah in v Trst, medtem ko je poslej stanoval v Jegličevem domu na Novem trgu.
Redno je študiral, bil pa že od vsega začetka vključen v odporniško gibanje. Nadaljnji dogodki omogočajo domneve, da je imel prek Brejca zveze s Kocbekom, podobno kot Janez Klarič. Zanj je bilo v načelu vse jasno zastran sodelovanja pri narodnem odporu, češ, Slovenec sem in kristjan in moja dolžnost je, da grem zraven, da ne bodo samo komunisti. Marca 1942 se je še redno vpisal v 4. semester, potem pa so se njegovi študijski dnevi iztekli. Izognil se je dotedanjim aretacijam, ko so Italijani iz njihove skupine odpeljali sošolca Saša Štempiharja pa pesnika Dušana Ludvika in Jožeta Udoviča.
Povečan pritisk na ilegalce, vse pogostejše racije so najbrže zahtevale umik iz Ljubljane v Suho krajino. S Klaričem sta odšla iz Ljubljane okrog 15. maja, Tominc pod partizanskim imenom Tomaž Slivnik. Umik je bil res še pravočasen, kajti 20. maja 1942 je bila v Jegličevem domu splošna racija in so Italijani odpeljali vse, tudi Tominčevega znanca Kamničana Staneta Gabrovca. Tik pred odhodom je svoje stvari izročil v varstvo študentki umetnostne zgodovine Asti Žnidarčič.
Tominčev odhod iz Ljubljane je bil v nekem smislu povezan s Kocbekom. Ta je iz Ljubljane odšel 17. maja in se prek Pugleda, Muljave, Krke in Ambrusa prebil do Čreteža in se ustavil na Tisovcu, kjer sta taborila izvršni odbor Osvobodilne fronte in Glavni štab partizanskih odredov. Tu nekje v bližini se je gibal Tominc, ki je spočetka opravljal kurirska pota za Kocbeka, vzdrževal stike z Ljubljano. Kocbek je namreč v svojem dnevniku 30. maja zabeležil:
“Janez Tominc–Tomaž se je vrnil iz Ljubljane z vznemirljivimi sporočili. Med njimi nas je prizadela vest, da so Italijani dobili v roke Aleša Stanovnika. Nekdo ga je moral izdati, ko je prenočeval pri prijatelju, to je naše soglasno mnenje.”
Tominc je moral kmalu spet na pot, kajti 3. junija si je Kocbek v dnevniku notiral:
“Nocoj smo Tominca nestrpno pričakovali iz Ljubljane. Prišel je proti večeru, ko nam je kuharica Ančka delila večerjo. Sonce, ki se je pokazalo pozno popoldne, je krvavo obžarilo zahodno stran. Tomaž je bil utrujen, prehodil je velikansko razdaljo. Ko sem ga zagledal, sem zaslutil nesrečo. Dal mi je roko in ni mogel spregovoriti. Nazadnje je izjecljal strašno novico: “Aleša so ubili!”
Opis slike: Kraj Tominčeve smrti med Ambrusom in Primčo vasjo
V Suhi krajini je Tominc deloval kot predstavnik krščanskih socialistov in se gibal na širšem območju. Formalno je bil vključen v Okrožni odbor Osvobodilne fronte za področje Stična – Struge, medtem ko se je v glavnem zadrževal v Ambrusu, kamor ga je pripeljal Brejc. Zatočišče je imel v hiši pri Vidmarjevih. V Ambrusu se je julija nepričakovano srečal z Emilijanom Cevcem, ki je deloval v gledališki skupini Jasna, potem ko so ga partizani rešili z vlaka pri Verdu konec junija. Tominc in Cevc sta si ob priložnosti ogledala znamenito gotsko cerkev Kamni vrh nad Ambrusom.
Tominc je med prebivalstvom opravljal propagandno delo, se udeleževal različnih sestankov in se s svojim odkritim nastopom priljubil domačinom. V Ambrusu se je veliko zadrževal tudi pri terencu Peregrinu, sicer pa je bil prek okrožnega odbora OF povezan tudi z Edom Turnherom Primožem in imel redne stike s terenci v Primči vasi. Še vedno je vzdrževal tesne stike s Kocbekom in kdaj z njim tudi nastopil. Tako se je 3. avgusta v Žužemberku udeležil srečanja s tamkajšnjimi dekanijskimi duhovniki in ob Kocbeku ter Brileju spregovoril udeležencem.
Tominc je bil ves čas v civilu. Premogel je nahrbtnik, v katerem je imel nekaj osebnih stvari in dve odeji za vsakršno prenočevanje, kjerkoli je že naneslo. Ponavadi je prek rame nosil značilno usnjeno torbico s potrebnim propagandnim gradivom.
Njegovo dovolj dobro vpeljano delo predstavnika krščanske skupine je prekinila roška ofenziva, ki so jo sredi avgusta v velikem obsegu zastavili Italijani. Valovi italijanskih formacij v tem predelu Suhe krajine niso posebno česali. Tominc se je reševal individualno. Predlagali so mu, naj se z borci umakne v Belo krajino, pa je raje ostal na svojem mestu. Dobro zavarovano skrivališče so mu odstopili Vidmarjevi v skalnatem kraškem predelu jugozahodno od Ambrusa v smeri proti Žvirčam. Hrano mu je nosila znanka iz vasi, pravzaprav srednješolka begunka, ki je začasno živela v Ambrusu. Tominc jo je vedno počakal v določenem času ob cesti, dober kilometer od Ambrusa. Konec avgusta, ko je bila ofenziva mimo, se je spet pojavil med znanci v Ambrusu, toda položaj se je zanj v tem času močno spremenil.
V Suhi krajini je po roški ofenzivi že prišlo do ostre ločitve med simpatizerji partizanskega gibanja in nasprotniki vedno ostrejšega partijskega obračunavanja z nazorskimi nasprotniki, kar je bilo po mnogih pobojih vaških veljakov, ponavadi županov in posameznih duhovnikov, več kot očitno. Začelo se je ustanavljanje vaških straž.
V dneh po roški ofenzivi v Suhi krajini sicer še ni bilo organiziranih vaških straž, so se pa pripravljale. Predvsem pa so na tem področju delovale italijanske posadke, za ožje področje Ambrusa tista na Krki (Poveljstvo 105. legije črnih srajc). Italijani so vsekakor prišli do seznama najagilnejših terencev in začeli nanje pritiskati z različnimi sredstvi. Bržkone je šlo tudi za to, da so morali nekateri močno obremenjeni posamezniki svojo lojalnost izkazovati s kakšnimi dejanji. Tako je vodstvo italijanske posadke v Zagradcu naročilo poboj Janeza Tominca in za to dejanje določilo bivšega vodilnega terenca iz Primče vasi, s katerim je Tominc poprej redno sodeloval.
Kakor je mogoče razbrati iz poročil komandanta Giuseppa Fosse, so Italijani zvedeli, da je Tominc za 3. september napovedal sestanek zaupnikov v bližini Primče vasi. Fossa je 4. septembra o dogodku poročal sledeče:
“Ob 22. uri je neki partizan na cesti Ambrus–Primča vas hotel imeti sestanek s prebivalci dveh vasi, da bi jih spodbudil k ubijanju tistih, ki podpirajo Italijane, in da bi osvobodili cono. Na kraju sestanka je bilo nekaj prebivalcev Ambrusa in Primče vasi, ki so imeli od našega poveljstva natančna navodila, kako naj se vedejo. Blizu kraja sestanka (ok. 300 m) je bilo devet komunističnih razbojnikov, razdeljenih v skupine po tri ljudi, ko se je Tomaž Slivnik pripravljal, da začne govoriti. Tisti, ki jih je organiziralo to poveljstvo, so v določenem trenutku naskočili Slivnika in ga zadavili. Kljub temu da je dvakrat zakričal, se partizani na straži niso zganili in so najbrž zbežali.”
Tominc se je po italijanski ofenzivi najprej oglasil v Ambrusu pri terencu Peregrinu, v hiši na južnem koncu vasi. Potem se je odpravil v bližnjo Primčo vas, ki je od Ambrusa oddaljena morda poldrugi kilometer. Tam se je dogovoril za sestanek in nato počival na Ferfuljevem kozolcu dvojniku. Ob določeni uri se je odpravil v največjo vrtačo med Ambrusom in Primčo vasjo. Mesto sestanka je bilo od ceste oddaljeno kakih 200 m. Nič hudega sluteči Tominc se je vsedel na rob vrtače, ko pa je hotel začeti s svojim pogovorom, ga je nekdanji vodilni terenec s kamnom udaril po glavi, to pa je bil znak za splošni napad nanj. Tominc, ki je zaslutil nevarnost, je zakričal, med udarci s kamni je še izdahnil: “Kaj bo rekla moja mama v Kamniku!?” Nato je z razbito glavo obležal. Šest domnevnih morilcev ga je potem odvleklo v smeri proti Ambrusu in ga pustilo na njivi ne daleč Vidmarjeve žage, blizu ceste, ki iz Ambrusa pelje v Žvirče. Ubijalci so mu pobrali nekaj vrednih stvari (uro, čevlje).
Mrtvega Tominca je zjutraj opazilo neko dekle iz Ambrusa in obvestilo domačine. Dva sta na hitro pregledala nahrbtnik, rešila denarnico in seznam simpatizerjev Osvobodilne fronte, da ne bi prišel v roke Italijanom. Nato so ga naložili na voz, odpeljali na ambruško pokopolišče, krsto postavili v mrtvašnico, kjer je ležal do prihodnjega dopoldneva, ko so ga ob majhnem številu domačinov in ob prisotnosti begunskega duhovnika Križana pokopali v nekoliko odmaknjen prostor ob mrtvašnici.
Kocbek je za njegovo smrt zvedel 19. septembra:
“Znova pretresljiva vest! Šele danes smo zvedeli za tragično smrt Janeza Tominca – Tomaža. Ko se je sredi italijanske ofenzive razpršila ena naših skupin, ki so se prebijale iz obroča, se je Tomaž, ko so mu rekli, naj gre v vojsko ali na teren, odločil za drugo. To je bilo zanj junaško dejanje, kajti odločil se je prav za Suho krajino. Ubogi fant je preveč zaupal svojim nekdanjim znancem. V neki vasici blizu Ambrusa je zbral ljudi in jim hotel razložiti škodljivost bele garde. Sredi govora ga je eden izmed kmetov, ki je bil v dobi osvobojenega ozemlja izvoljen za predsednika narodnoosvobodilnega odbora, od zadaj z vso silo udaril s kamnom po glavi. To je bil signal, kajti tisti hip se je vanj usula toča kamenja, poneumljeni Suhokrajinci so ga kamenjali kakor prvega krščanskega mučenika Štefana. Odvlekli so ga v Ambrus na kovačevo njivo. Zgodilo se je celo, da ga župnik ni hotel pokopati po krščansko. Tako strahotno je končal eden mojih najplemenitejših in najbistrejših mladih prijateljev.”
Opis slike: Župna cerkev v Ambrusu
Potem ko je Kocbek zvedel za smrt štirih svojih zvestih sodelavcev, poleg Tominca sta v širšem časovnem okviru italijanske ofenzive umrl še Ivan Klarič (Janez) in Vinko Paderšič (Batreja), medtem ko je bil Aleš Stanovnik že poprej v Ljubljani ustreljen kot talec, je zasnoval pesem Veliki petek in v njej med drugimi zapisal tudi tele verze:
Ko bo zemljo varna noč prekrila,
se bo zbral učencev zvesti krog,
nemo se bo družba napotila
v dupljo, kjer počiva mrtvi Bog.
Glej, že štiri svetle sence grejo,
pot se jim odpira do neba,
Janez in Tomaž, Aleš z Batrejo
skrivajo skrivnostnega Boga.
Tominčevi starši v Kamniku ves čas niso imeli nobenih vesti od sina in so samo slutili, da je nekaj narobe, ker se ves čas ni nič oglasil, medtem ko je Stane Gabrovec za Tominčevo smrt zvedel v taborišču Gonars.
Spominsko slovesnost za Tomincem so prijatelji opravili dobro leto kasneje, ko so po italijanski kapitulaciji partizanske enote zasedle tudi Ambrus. V cerkvi naj bi bila maša zadušnica, med katero je Nada Vidmarjeva zapela Gounodovo Ave Marijo, sošolec Jože Brejc pa je ob koncu prebral pesem Tovarišu Tomažu – Janezu Tomincu – v spomin, katere prva kitica se glasi:
V Ambrusu na pokopališču leži
mlad fant, ki bil je rožam brat,
vesel, brezgrešen, soncu tihi svat,
za njim bi jokal žalosten vse dni.
Smrt Janeza Tominca je ena izmed tistih, ki ji ne bomo nikoli odkrili neposrednega razloga, vsekakor pa je bila splet različnih okoliščin, med njimi zagotovo štirje: zahrbtnost italijanskega okupatorja, osebne stiske posameznikov in notranja trenja v narodnoosvobodilnem boju v prelomnem času leta 1942.
Edvard Kocbek se je njegove smrti spomnil v listu Slovenska revolucija decembra 1942, kjer je pod naslovom Našim padlim tovarišem (= Vseh svetih 1942) med drugim omenil tudi dr. Aleša Stanovnika, dr. Mirka Pokorna, Ivana Klariča, Janeza Tominca in Vinka Paderšiča. Tominčeve smrti se je ponovno spomnil v dnevniških zapisih 4. junija 1943 in posebej poudaril, da je za hudodelstvo odgovorna predvsem fašistična posadka na Krki in da sta si nad Tomažem, socialističnim kristjanom, “družno okrvavila roke klerikalizirani plebejec in pogansko-rimski potentat”.
Po osvoboditvi maja 1945 se je kmalu začelo s prekopavanjem vojnih žrtev, v prvi vrsti partizanskih borcev, ki so padli med vojno in so bili grobovi znani. Za Tominčev prekop sta poskrbela zarjana Slavko Osterc, ki se je po vojni vrnil iz nemškega taborišča, in Stane Gabrovec, ki se je vrnil iz begunstva v Švici, kamor se je iz italijanskega taborišča umaknil ob kapitulaciji septembra 1943. S kamionom sta se odpeljala v Ambrus, kar v tistih časih ni bilo tako preprosto, in opravila izkop.
Pokop na pokopališču v Mekinjah so opravili v nedeljo, 21. oktobra 1945. Ob tej priložnosti je bila natisnjena naslednja osmrtnica:
“V nedeljo, 21. oktobra ob 9. uri bo pokopan na domačem pokopališču v Mekinjah pri Kamniku junaški borec za svobodo svojega naroda JANKO TOMINC – TOMAŽ, član Okrožnega odbora Stična–Struge.
Domači izdajalci so ga zahrbtno kamenjali v začetku septembra leta 1942. 3. septembra 1942 je bilo njegovo junaško truplo položeno v suhokrajinsko zemljo, na kateri je več mesecev deloval kot vodnik in učitelj osvobodilnega boja.
Zdaj bo pokopan v domači zemlji, ovenčan s slavo narodnega mučenika.
V Mekinjah, dne 18. oktobra 1945.”
Mašo zadušnico je daroval Tominčev profesor dr. Maks Miklavčič ob navzočnosti številnih prijateljev in članov Zarje, med njimi je bil tudi pesnik Jože Udovič. Ob novem grobu je o pokojniku spregovoril Stane Gabrovec, medtem ko je Jože Brejc prebral priložnostno pesem. Tominčeva mati je na nagrobno ploščo dala iz nje vklesati štiri verze:
Tvoj grob je zibka
naših dni,
ves svit neba
nad njim bedi.
Ožja družba zarjanov se je po spominski slovesnosti odpravila v gostišče nekdanjega Prosvetnega doma v Mekinjah in obujala spomine na skupne študentovske dni s Tomincem, porodila pa se je tudi misel, da bi obnovili nekdanje delo krščanskih socialistov, ki je bilo z vojno prekinjeno in onemogočeno z dolomitsko izjavo. Pa ni bilo nič iz tega, kajti namesto obnove porušene domovine je nova oblast utrjevala trdo obliko diktature proletariata, pokopavala ideje, za katere je padel Tominc, in zdelo se je, kot da je padel zaman.
Njegovo ime se je pojavilo na plošči v avli univerze, kjer so bila izpisana imena padlih študentov ljubljanske univerze. Njegovo ime je omenjal Kocbek na straneh vojnega dnevnika Tovarišija, natisnjenega leta 1949, in v Listini, izšli 1967. Omenjal ga je Frančišek Saje v svoji knjigi Belogardizem (1951), kjer so prvič navedeni italijanski viri v zvezi s Tominčevimi usodnimi dogodki v Ambrusu.
V literarnem smislu je Tominčev primer umetniško upodobil Alojz Rebula v noveli Balada na vrtu. Spodbudo zanjo je dobil ob obisku pri pesniku Jožetu Udoviču in njegovi ženi Pepci v Piranu. Onadva sta mu posredovala snov o Tomincu iz osebnih doživetij, saj je Udovič Tominca srečeval med zarjani in kasneje med aktivisti krščanskimi aktivisti, medtem ko je njegova žena Tominca srečevala na sestankih okrožja Stična–Struge, kjer je delala kot aktivistka.
V svojih Spominih na Slovence III (1990) ga je omenjal Jože Javoršek. S kratkim biografskim zapisom in ponatisom razprav Slovenska narodna zavest ter Bodoča Evropa je bil uvrščen v antologijo Jutro pozabljenih (1991), medtem ko je ob 50-letnici njegove smrti izšel članek izpod peresa mag. Franca Šmida v Kamniškem občanu.
Viri in literatura:
Matrike župnijskega urada Senožeče in Tržiča.
Letna poročila Škofijske klasične gimnazije Šentvidu nad Ljubljano (1932/33–1939/40).
Vestnik društva Jeglič, 1939.
Domače vaje (1938/39–1939/40). Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
Bistrica. Izpoved mlade volje. Zbornik kamniškega dijaštva, 1940.
Matrike filozofske fakultete v Ljubljani (1940–1942). Arhiv Univerze v Ljubljani.
Arhivsko gradivo Nadškofijskega arhiva in arhivsko gradivo Bogoslovnega semenišča v Ljubljani za študijsko leto 1940⁄41.
Janez Tominc, Dnevnik (17. 6. 1940 – 24. 4. 1941). Hrani dr. Stane Gabrovec, Ljubljana.
Slovenska revolucija (Glasilo krščanske skupine v Osvobodilni fronti), dec. 1942, št. 4, str. 7–8. Arhiv Slovenije, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana.
Edvard Kocbek, Tovarišija, 1949, 28, 32, 166, 172.
Franček Saje, Belogardizem, 1951, 587.
Edvard Kocbek, Listina, 1967, 71–72.
Alojz Rebula, Snegovi Edena, 1977, 172–177.
Dr. Tone Ferenc, Zaplenjeno poročilo iz stiškega okrožja, Bovec, 1988, 5, 445–450.
Jože Javoršek, Spomini na Slovence III, 1990, 126, 155, 185–186.
France Pibernik, Jutro pozabljenih, 1991, 238–249.
Franc Šmid, Ob petdesetletnici smrti Janeza Tominca, Kamniški občan, 7. 10. 1992.
Jože Dolenc, Zaplenjene Kocbekove pesmi, Koledar Mohorjeve družbe, 1992, 66–69.