Avtor: Tine Velikonja

Kaj je narobe z našo ustavo?

Ko se nam je pred leti tako mudilo s sprejemanjem ustave in so celo krščanski demokrati dvigali roke v potrditev, smo opozarjali, da se sploh tako ne mudi z njo in naj demokratična stran še enkrat premisli, preden bo pristala na tak tekst. Opozarjali smo namreč, da so v ustavo podtaknjeni členi, ki ne slonijo na splošnem soglasju in ne govorijo o vsem sprejemljivih rečeh, in nas bo zato zaradi njih še pogosto bolela glava, ni pa pričakovati, da bomo še kdaj kasneje tako složni, da bi se jih lahko znebili. Takrat pa bi se jih lahko, kajti brez privolitve demokratičnih strank ne bi šlo. Potrebna je bila dvotretjinska večina in levici se je mudilo. Njej, torej strankam komunističnega nasledstva, je bilo veliko do tega, da se ustava čimprej sprejme. Čutili so, da se ljudska naklonjenost nagiba na njihovo stran, predvsem zaradi vpliva medijev in razglašene zgodbe o uspehu, in so zato hrepeneli po čimprejšnjih volitvah. Razmerje sil v državnem zboru je bilo izenačeno, z novimi volitvami pa je levica pričakovala popolni prevzem oblasti. Tudi predsedniku predsedstva države se je mudilo, saj ustava ne predvideva predsedniške španovije. Med tiste člene, ki nas delijo, in za katere je levica ravno zato s tako ihto zahtevala, da pridejo v ustavo, spadajo predvsem člen, ki obravnava pravico do splava, člen, ki ohranja pridobljene pravice, in člen o državnih praznikih, med katere je uvrščen tudi 27. april kot dan upora proti okupatorju. Zlasti pravico do splava bi lahko ravno tako zanesljivo zavarovali, če bi jo sprejeli kot ustavni zakon, vendar je levica s tem, ko je zahtevala, naj se ta svoboščina vključi v ustavo, primazala javno klofuto Cerkvi. Ko je zdaj nadškof dr. Franc Rode za veliki šmaren na Brezjah povedal, da je ustava s takim členom pohujšljiva, so ga posuli z ognjem in žveplom. Tudi, ko smo modrovali, da bi bilo prav, če ukinemo privilegije in znižamo pokojnine nekdanjih vodilnim komunistom, in trdili, da imajo vojni invalidi lahko višje pokojnine kot delovni, da pa naj bo dodatek za tujo pomoč za vse enak, saj so tudi stroški enaki, je bil takoj ogenj v strehi. Posegate v pridobljene pravice, ki nam ji zagotavlja ustava!
Jasno je tudi bilo, da je v 27. april vsajena kal delitve. Temu so letos skušali napraviti konec socialdemokrati in predlagali, naj bi kot vseslovenski praznik upora določili 26. junij, datum, ki bi nas spominjal na obdobje 1941-1945 pa bi bil 15. september. Takrat je partizanski odpor proti okupatorju rodil najžlahtnejši sad, dokončno je bila slovenskemu ozemlju priključena Primorska. O predlogu so v državnem zboru razpravljali 1. in 2. junija letos. Razprava je bila poučna in značilna. Boj levice za 27. april je po svoje razumljiv. Črtali smo Dan borca, Dan vstaje, Obletnico zasedanja AVNOJA, Dan osvoboditve, pa še celo rajdo občinskih praznikov. Ogorčeni nas rotijo: “Požagali ste nam jambore, najraje bi podrli še stebre ob žici okupirane Ljubljane. Samo 27. april je še ostal, čisto naš, za božjo voljo, kaj nimate nobenega srca, pustite nam vsaj tega!” In to kljub temu ali ravno zato, ker je 27. april praznik spora in razdora. Delil bo Slovence, dokler ga bomo imeli. Odpiral bo stare rane in povzročal nove zamere. Primerjali bi ga s sprevodi po Severni Irski, s katerimi protestanti vsako leto proslavljajo zmago nad katoličani. Čeprav je od tiste zmage minilo že nekaj stoletij, njeno spominjanje vsakokrat povzroča hudo kri. Jasno je torej, da ne smemo naivno pričakovati, da bo s skorajšnjim izumrtjem generacije, ki je sodelovala v državljanski vojni, sporov konec in da bodo mladi tako zlahka požrli razlago o 27. aprilu. Država, ki želi s prazniki, kot je poudaril Janša “utrjevati nacionalno zavest”, si tega enostavno ne more privoščiti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Vse po vrsti Mirko Kambič

27. april, praznik spora in razdora

Razprava je bila zanimiva iz dveh razlogov. Prvič zato, ker so prišla na dan dejstva, za katera nismo dobro vedeli, čeprav gre za objavljene dokumente, s katerimi nas je zasipal predvsem Janez Janša, ki je v tej razpravi prekosil samega sebe, in drugič zato, ker se je pokazalo, kdo stoji na eni in kdo na drugi strani, komu je do resnice in komu do ohranitve privilegijev, zlasti pa, kako se obnašajo tisti, ki so šli v vlado zato, da bodo gradili mostove. Pokazalo se je tudi, kako malo so vredni naši zgodovinarji. V razpravi si lahko nekaznovano rekel karkoli, pa te nihče ni prijel za jezik, in nikomur ni bilo treba ničesar preklicevati, pa čeprav je zinil še tako neumnost. Namesto, da bi imeli poslanci na razpolago verodostojno zgodovinsko študijo o 2. svetovni vojni pri nas in njenih posledicah, iz katere bi lahko povzeli vse relevantne podatke, so morali sami brskati po zaprašenih knjigah, ki jih je izdajal prejšnji režim. Branilci dosedanje resnice so se slabo izkazali. Postreči niso znali z verodostojnmi argumenti, s katerimi bi nas prepričali o vrednotah 27. aprila. Nazadnje so se zatekli pod okrilje zgodovinarjev in njihovih tekstov, napisanih po osamosvojitvi. Prednjači znanstveno poročilo Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955 (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 1995). Površna in netočno napisana knjiga, čeprav delo uglednih zgodovinarjev. Predvsem ne pove dovolj odločno temeljne resnice, da je bila pri nas med 2. svetovno vojno v okupacijskih razmerah komunistična revolucija in je divjala državljanska vojna in da je kot njen sad nastopila petinširidesetletna totalitarna vladavina. Takole piše o začetkih leta 1941:
V takih razmerah je imel prednost tisti, ki je prvi začel organizirati prebivalstvo za odpor. To je bila Protiimperialistična oziroma Osvobobodilna frotna slovenskega naroda, ustanovljena 26. aprila 1941 v Ljubljani na pobudo številčno skromne in ilegalne Komunistične partije Slovenije, ki pa je z železno disciplino tudi pod okupacijo ohranila organizacijsko celovitost. Poleg edine organizirane stranke KPS so bili pri ustanovitvi zastopani krščanski socialisti, tisti del Sokola, ki se je uprl unitarizmu, in kulturni delavci (ustanovne skupine). Njim se je nato priključilo še okoli deset drugih skupin, medtem ko pogovori z nekaterimi skupinami za vključitev niso uspeli.
Pa še citat, ki ga je navedel Samo Bevk, povzet iz Enciklopedije Slovenije:
” … da bi bila upor in osvobodilni boj proti okupatorjem brez OF na strateško tako pomembnem a močno razkosanem slovenskem ozemlju mnogo težja ali kar nemogoča.”
Citirali so tudi Janka Prunka:
“Protiimperialistična fronta, ki so jo ustanovili konec aprila se se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto, je pozvala Slovence na takojšen odpor proti okupatorju, poudarila, da se hoče boriti za osvoboditev okupiranega slovenskega naroda, mu ustvariti svobodno zedinjeno Slovenijo, ki bo sama suvereno odločala o svoji nadaljni usodi in političnih povezavah.”
Sestanek v Vidmarjevi vili je bil eden od mnogih sestankov tiste tedne po okupaciji. Ravno v tistem času je bila ustanovljena Slovenska zaveza, ki se je začela zares pripravljati na odpor in imela v svojih legijah takoj na razpolago desettisoč potencialnih vojakov. Sestanek je sklicala partija, ime izbrala partija, Protiimperialistična fronta oz. Osvobodilna fronta je bila od vsega začetka instrument partije. Nobena delitev med pred in podolomitsko OF ni smiselno. V Dolomitski izjavi se je samo odkrito povedalo tisto, kar je držalo že ves čas.
Kasneje so seveda skušali napisati zgodovino po svoji meri in 27. april je bil izbran zato, da bi pokazal, kako se je OF pripravljala na upor še pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo. Kako lahko iz nič narediš pomembni dogodek, so zgled Čebine, ki so jih privlekli na dan ob petdesetletnici, pa so so zdaj spet utonile v pozabo. Sestanek v vili pod Rožnikom je bil v resnici 26. aprila. Janša je opozoril, da o tem verodostojno piše v Zgodovini narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem, ki sta jo leta 1978 skupaj izdala Inštitut za zgodovino delavskega gibanja in Vojaško zgodovinski inštitut jugoslovanske armade. Razpravljalci v državnem zboru so se reševali tako, da so srečanje podaljšati kar na noč med 26. in 27. aprilom in na lepem naj bi bilo vse, o čemer so se pogovarjali, rečeno v tisti noči. Zapisnika niso pisali, zato tudi ne sklepov, niti tega dolgo niso vedeli, kdo vse je bil zraven. Šlo je za peščico poklicnih revolucionarjev in nekaj strankarskih, društvenih ali kulturnih disidentov. V primerjavi z Slovensko zavezo nepomembna druščina, ki se je pač po svoje skušala uveljaviti. Nekaj pa je res. Naši komunisti so bili bolj prevejani kot Stalin. Zato niso verjeli v trdnost zveze med njim in Hitlerjem. Zares so se pripravljali na odpor. Če so se na tistem sestanku pogovarjali kaj konkretnega, so se o tem, kako prehiteti in spodriniti druge skupine v Sloveniji, za katere so vedeli, da imajo iste namene. Ob napadu na Jugoslavijo so si eni kot drugi nabrali veliko orožja in to je sedaj čakalo. Vedeli so tudi, da sami ne bodo dosegli ničesar. Zato so se odločili za frontovsko delovanje, za ustanovitev koalicije, da bi s tem razširili vplivno območje, vendar s figo v žepu in z že napisano Dolomitsko izjavo, ki pa so jo zadržali “ in pectore”.

Janez Janša in njegova utemeljitev

Kaj smo izvedeli na razpravi v državnem zboru?
S ključnimi podatki in razlago je v imenu predlagatelja postregel Janez Janša:
1. Sestanek je bil naročen po direktivi jugoslovanskega partijskega vodstva. Dokument: “Ustanovni sestanek protiimperialistične fronte slovenskega naroda in začetki njenega nastajanja so bili popolnoma v skladu s sklepi partijskega posvetovanja KP Jugoslavije.”
2. Na sestanku ni bilo uradno govora o uporu proti okupatorju, pač pa o borbi proti imperializmu in o spremembi družbenega reda: “Osvoboditev slovenskega naroda je mogoča samo na ruševinah imperializma. Treba se je tudi boriti proti propagandi angleškoameriških imperialistov, ki se trudijo ohraniti kapitalizem in imperializem.”
To se je pisalo, ker je takrat obstojal pakt med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, Nemčija je bila naš okupator, Sovjetska zveza pa je bila ukazodajalec komunistični partiji, ki je ustanovila tudi imperialistično fronto. Zaradi tega se je tako pisalo in zaradi tega ne boste našli vse do 22. junija 1941 nobenih sklepov o oboroženem odporu, niti o kakšnem drugem odporu, potem so pač prišli, ko je Kominterna rekla, odpor je obramba svete Sovjetske zveze.
3. Protiimperialistična fronta ni nikoli zares zaživela. Sklepi sestanka Plenuma protiimperialistične fronte, ki naj bi bil 15. junija 1941, ne govorijo o oboroženem boju, še manj 27. oziroma 26. aprila. V njih pa piše tole: “Osvoboditev slovenskega naroda je mogoča samo na ruševinah imperializma, razredni boj … se mora boriti tako proti nemškoitalijanskemu kakor tudi proti propagandi angleškoamerikanskih imperialistov … ” in potem 6. točka:” Brez boja proti izdajalski lastni kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvboditi!” Znano je, da je glasilo francoske KP Humanite pozdravilo prihod Nemcev Pariz, in dosti drugače ni ravnal Kidrič, ki je o tem napisal sledeče: “S porazom francoskega imperializma je znatno slabel tudi njegov mentor in relativni izkoriščevalec angleški imperializem. Os Berlin-Rim je ostala kot gospodar zahodnoevropskega položaja. … je Sovjetska zveza ravnala pametno, ko je pač okupirala Finsko, del Poljske in na ta način zavzela pozicije, ki ji bodo omogočile, da se zahodni imperializem potolče med sabo.”
Ob napadu na SZ 22. junija 1941 je bil CK KPS tisti, ki je imenoval vojaško vodstvo in je Plenum to odločitev potrdil šele čez teden dni. Še 4. julija govorijo o protiimperialistični fronti.

Na nizkoten in neargumentiran način blatite naš praznik!

Dejstev, s katerimi je postregel Janša, ni skušal nihče ovreči. Poslanci strank komunističnega nasledstva so poskušali drugače. Preberimo nekaj cvetk, s katerimi so postregli:
Ciril Ribičič: ”Upam, da ne bo nihče nikoli na tako podel način, na tako nizkoten način, na tako neargumentiran način blatil novih praznikov iz pred šestih, sedmih let, kot so tukaj … mislim na gospoda Janšo in gospoda Hvalico, govorili o 27. aprilu.”
Ciril Ribičič: “27. april je praznik preddolomitske osvobodilne fronte.”
Borut Pahor izrekel:” Partizanstvo je bilo veren izraz iskrenega domoljubja in ni imelo ideološke motivacije. Te ideološke motivacije ni moč zaslediti v razmišljanjih ob 27. aprilu in kasneje.”
Borut Pahor: ”Tudi ni mogoče reči, da je bil v 27. april leta 1941 ali kasneje v partizanski boj že vnešen zarodek prevzema monopolne oblasti … Do zmage nad okupatorjem je šlo za narodnoosvobodilni boj in za naše narodno preživetje; po zmagi nad okupatorjem pa je šlo za politični boj, za boj za oblast.”
Seveda je razprava ni ostajala pri 27. aprilu, ampak je zajemala vedno širše kroge. Tako je padla beseda o železni zavezi. Delila je obe Nemčiji, se nadaljevala na češkoslovaško-nemški meji, nato pa preskočila na zahodno jugoslovansko, ki je bila obenem tudi slovenska meja proti Avstriji in Italiji in makedonska proti Grčiji. Podrla se je šele padcem berlinskega zidu. Protestiral je Miran Potrč: ”Da smo bili na oni strani železne zaveze, je pa res debela! Bili smo, vsaj kar se mene zadeva, tam do leta 1952, 1953, mogoče tudi 1955 … ”
Spomnili bi ga, kakšno vlogo je igrala slovenska meja proti zahodu: na njej so do leta 1989 umirali ustreljeni v hrbet begunci iz držav vzhodne Evrope, ki so hoteli na zahod. Do tega leta so na meji brskali po prtljagi in zlasti, če je bilo kaj slovenskega, tiskanega zunaj, so ti pobrali, kot je povedal Peterle, moral si plačati kazen, kot o je o lastni izkušnji govoril Hvalica, ali te celo zaradi vsebine zaprli, kot je na lastni koži doživel Drago Jančar.
Anton Delak: “Evropa po 2. svetovni vojni se je gradila na idejah antifašizma..”
Odgovoril mu je Janez Janša: “Zahodna demokratična Evropa se po letu 1945 ni več ukvarjala s fašizmom, z njim je bilo obračunano leta 1945 in tudi na Nuerberškem procesu, ukvarjala pa se je z nečim drugim, s komunizmom in povojna Evropa do leta 1990, vsaj zahodna demokratična Evropa se je organizirala proti komunizmu, ne proti fašizmu. Ustanovna listina Nata govori o tem, da je to vojaška organizacija, ki jo organizirajo demokratične države za obrambo svobodnega sveta pred agresivnimimi težnjami komunizma.”
Kot vedno, so se oglašali prosti strelci, kot Feri Horvat, Dušan Jakič, Ivan Kebrič in drugi, ki so rotili prisotne, naj nehajo premlevati pretekle dogodke in naj se ozrejo naprej. Da moramo urediti naše gospodrstvo, poživiti proizvodnjo, misliti moramo na mlade, ki jih naše razprtije ne zanimajo, kako bomo opravičili svojim volilcem izgubo dveh dni brezplodnega čvekanja …

Kdo se je oglašal?

Pa še to seveda, kdo je oglašal in kdo je bil tiho. Oglašala se je leva stran, če je imela kaj povedati ali ne. Kot sem pokazal z nekaj zgledi, ji ni šlo za argumente, ampak je samo spuščala meglo. Jelinčič je svojem pobalinskem slogu izgovarjal grdobije, ki smo jih od njega vajeni, in nihče od njegovih ga pri tem ni ustavil. Levica bi se lahko bolj potrudila. Morda pa je v dokumentih vendar kaj takega, kar bi podprlo 27. april. Če ne drugega, bi lahko opravičili naše komuniste, da so se morali držati mednarodnih dogovorov in zato niso mogli s prstom kazati, po kom bodo tolkli, ko se bodo odločili za odpor. Postregli bi lahko s pričevanji, s katerimi bi dokazali, da so takrat gledali drugače na mednarodni položaj, kot se da razbrati iz uradnih zapisov. Skušali bi nas vsaj prepričati, s kako velikim nelagodjem so prenašali pakt med Hitlerjem in Stalinom, ki je bil takrat v veljavi.
Kaj pa poslanci pomladnih strank? Izkazali so se, kot sem že napisal, socialni demokrati. Poleg Janše še Ivo Hvalica, Jože Zagožen in Rudolf Petan. Tudi krščanski demokrati so predlog o spremembi praznika podprli, Lojze Peterle je večkrat šel na govorni oder. Miroslav Mozetič pa se je že opletal, prodajal svoj partizanski rodovnik, in napovedal, da se bo pri glasovanju vzdržal. Med drugimi smo pogrešali Marjana Schiffrerja, saj je on tisti, ki naj zastopal interese in ideje naše politične emigracije. Iz izpisa zaznamo, da je bil tam; ko ga je vodeči vpraševal, če želi kaj povedati, pa smo izvedeli, da je dvignil roko samo zato, da prijavi svojo prisotnost. Na odru ga ni bilo. Slovenska ljudska stranka je vladna stranka in zato previdna. Edini, ki je vsaj nekaj povedal, je bil Fanc Zagožen. Bedno je izpadel s svojim nastopom Janez Podobnik. Ni se dotaknil snovi, ampak je samo megleno ocenil dvodnevno delo in kar na pamet in z vidnim olajšanjem izrazil svoje vnaprejšnje mnenje, da sprememba zakona ne bo sprejeta. Prisotne je obvestil, da je v času razprave kot predsednik državnega zbora sprejel še tri nove predloge, ki se mu zdijo podobni in zato dobri, in naj zato čimprej glasujejo o predlaganem zakonu. Izrazil je strah, da bomo po tem glasovanju odšli domov še bolj razcepljeni kot prej. In ko so nazadnje glasovali, je bil izid sledeč: prisotnih 50, proti spremembi zakona 40, za 7, drugi vzdržani. Pa lahko noč!

Dobili smo vsaj Veliki šmaren

Končal bi svoje razmišljanje. Ko smo pred leti sprejemali člen ustave, ki govori o praznikih, smo bili utrujeni, vdani v usodo in v želji, da bo te enoletne muke konec, pristali na vse. V tolažbo za 27. april in vse drugo smo dobili veliki šmaren. Sprejeli smo ga kot obliž na naše rane, za tiste tri člene, ki so pomenili grdobijo, ki so pomenili hudo krivico za nasprotno stran, udeleženo v državljanski vojni. Njej ustava ne obljublja nič, čeprav bi jo lahko vsaj omenila v uvodu, ko bi morala govoriti o revoluciji, državljanski vojni in totalitarnem režimu. Zmagovalni partizanski strani pa zagotavlja, da bo lahko ohranila vse pravice, ki si jih je pridobila, in vse privilegije, ki jih je bila deležna, in imela svoj praznik, komunistični revolucionarni praznik, začetek zarote proti slovenskemu narodu, da se bodo lahko zbirali in prepevali Nabrusimo kose in jim bodo vihrale zastave zmagoslavnih partizanskih brigad. Čudim se Bučarju, zakaj se mu je tako mudilo in kaj bi izgubili, če bi se pogovarjali še pol leta. Uredili bi lahko volilni zakon, se dogovorili o zastavi, uredili še kaj temeljnega, da bi se zares v naši državi dobro počutili.
Skratka, kriv je veliki šmaren! Ko smo začutili, da bo imela tudi Marija svoj praznik, nam je vse padlo iz rok in bili smo srečni in zadovoljni, češ vse se bo dalo urediti. Sedaj vemo, da ni s prepričevanjem možno doseči ničesar, odloča samo sila, sila glasov poslancev v parlamentu. Vemo, tako deluje demokracija. Že res, vendar bi se o temeljnih rečeh morali znati pametno pogovoriti. S silami komunističnega nasledstva se bo dalo pogovarjati šele, ko bo demokratična stran zmagala na volitvah.