Avtor: Blaža Cedilnik

Bilo je pred nekaj leti. “Vse preberem, kar napišeš”, mi je dejal. “Pa nimaš vedno čisto prav … “ Govorila sva o domobrancih, o njihovi perisegi, o vlogi cerkve, o cerkvi nasploh, o spravni maši v Kočevskem Rogu, o govorih predsednika Kučana in nadškofa Šuštarja …
Takrat je bil nadškof Šuštar bolan. “Veš kdo bo naslednji nadškof? Rode. Edino on je primeren za cerkev in politično oblast. Ker … “ “Kako moreš vedeti”, sem rekla. “Boš videla”, mi je odgovoril.


In sem videla. Pa se morda ne bi spomnila na ta pogovor, če ne bi bila takoj po objavi imena novega ljubljanskega nadškofa reklama za tednik Mag. Vasle je pripovedoval, kaj lahko preberemo v Magu. “Kako je predsednik Kučan vplival na izbor novega nadškofa v Vatikanu.” Cnk, mi je zazvenelo v glavi. V hipu me je presvetlilo. Ta pogovor se mi je kot film odvil pred očmi. Dobesedno sem slišala besede, ki sem jih poslušala takrat. Naključje. Ha, ha. Človek bi postal fatalist. Vse je že napisano, vse je dogovorjeno, zmenjeno. “Naturo lahko preganjaš z burkljami, pa je ne uženeš.” Če verjameš, da je to natura. Da je to neka višja sila, nek bog. Lahko moliš ali pa kolneš. Lahko se razpočiš, pa nimaš nobenega vpliva. Ne kot posameznik, ne kot civilna družba.
Poslušam prve besede novega nadškofa. Zelo podobne besedam na spravni maši v Kočevskem Rogu. Zelo podobne besedam Marjana Podobnika ob vstopu v koalicijo z LDS. To so besede, ki kažejo na to, da je nekdo zaradi ljubega miru pripravljen požreti prav vse. Besede sodelovanja, ne to je lepa beseda, besede kolaboracije. Morda sem krivična. Pobožno upam, da se motim. Ampak, kot že rečeno. Bomo videli. Gledam nadškofa v obraz, v oči, kolikor je to na televiziji mogoče. Da vidim, kaj je zadaj. Ali so to pač diplomatske protokolarne besede, kjer morajo biti misli zavite v devet tančic in jih zazna samo vešče uho. In oko. Kajti oči težko skrijejo tistemu, ki zna opazovati. In res, če si gledal njegove oči in obenem skrbno poslušal njegove besede, se je človeku vzbudil kanček upanja. Ampak.
Če sem to opazila sama, so videli in opazili tudi drugi. Tudi tisti, ki so nanj stavili, so se zavedli, da so stavili na napačnega konja. Da bo treba tega človeka naučiti ponižnosti ali z drugo besedo, kozjih molitvic, da se ne bo nazadnje še začel šopiriti in bo mislil, da kaj šteje v tej družbi, kot bi dejal minister Gaber. On in pa njegova organizacija, se pravi cerkev. In če že gospod nadškof nima kosmate preteklosti ali dvojnega življenja, se bo pač kje drugje kaj našlo. Sicer pa mislim, da urad za dezinformacije deluje s polno paro in ima za vse take in drugačne priložnosti dovolj in še preveč gradiva.
In ni bilo treba dolgo čakati. Nenadoma so naši vrli raziskovalni novinarji “odkrili” homoseksualnost med duhovniki. Vsi mediji so bili polni člankov, fotografij, izjav, vrednostnih sodb, se pravi obsojanj. Vsi so se zgražali nad ljudmi (kaj pa je duhovnik drugega kot navaden človek v državi, kjer je cerkev ločena od države), ki naj bi (dokler ni krivda dokazana, je človek nedolžen? – kakor kateri, seveda) plačevali mlademu fantu (seveda ne tako zelo mlademu) za tovrstne usluge. Ta mladi fant pa je bil v različnih medijih prikazan različno – nekje kot žrtev, drugje kot prodajalec svojega telesa, pa še različne kombinacije in nianse enega in drugega in najbrž še česa. (In seveda izsiljevalec, zaradi česar se je stvar znašla na sodišču.) Vsekakor je bila večina teh člankov na nivoju rumenega tiska. Pa kaj, to se dogaja povsod. Rumeni tisk brska po zasebnem življenju ljudi in išče umazano perilo. Da ga potem javno pere. Da se poveča naklada in zaslužek časopisa. Itd. Pri nas so se šli tako pralnico tudi najbolj eminentni in resni časopisi. In šli so se vrednostne sodbe. In če si bral ali vsaj malo preletel te članke, reportaže, komentarje … , si dobil občutek, da živiš v silno puritanski državi, ne pa v državi, ki ima v ustavi svobodo spolne opredelitve ali kakorkoli se že temu reče. In časopis oziroma revija, ki si je vedno najbolj prizadevala za enakopravnost homoseksualcev, za legalizacijo prostitucije, in še in še takih zadev, je bila prav neverjetno napadalna, obsojala osumljene duhovnike, se vtikala v cerkvene zadeve, in sploh. Namesto da bi se postavila v bran ubogih, pod kožo krvavih, celibatu zavezanim. Vsi so se tako ubrano kot orkester oglasili – kakšen slučaj? In seveda pričakovali, da bo vesoljna cerkev z nadškofom na čelu sklonila glavo, se posula s pepelom in se skušala obnašati tako, da je ne bi nihče opazil. Pa ni bilo tako. Vehementno je Cerkev sporočila, da bo sodišče presodilo o kriminalu, če in kolikor je ta prisoten, kar se pa tiče cerkvenih zadev, bo presodila Cerkev, saj te stvari v državni sferi niso sporne. In orkester je prav tako sozvočno, kot je začel, tudi utihnil.
Bilo je pred nekaj dnevi. Sončno popoldne. Sedeli smo v hladni senci košatega oreha pred zidanico, pili domače vino, pravkar prinešeno iz kleti, oči so se nam sprehajale po okoliških gričkih, posajenih z vinsko trto, misli so šle na pašo. Prišla je še ena skupina turistov. Pozdravili so in prisedli. Tudi njim je gospodinja prinesla vino. Očitno jih je dobro poznala. Potem pa se je začelo. Starejši moški je začel pripovedovati celotnemu omizju. Kar tako, mimogrede, je omenil, da je spomeničar, pa da je vedno povedal, kar je mislil, da bi lahko uveljavljal, kako ga je komunistični sistem maltretiral, pa še in še partizanskih zgodb. Kako je sam razorožil ne-vem-koliko nacistov. Kako je reševal razne Kidriče, Rozmane, itd. Vmes pa iznenada: “Samo še tegale Rodeta se nam je bilo treba. Komaj je prišel, že dela razdor med ljudmi. Med cerkvijo in državo. Tu na Štajerskem smo se mi partizani prav lepo razumeli s cerkvijo. V Ljubljani pa so fajmoštri delali razdor. Tako kot sedaj Rode.” Vsi so bili tiho in so komaj čakali, da bo odšel. Sama pa sem butnila: “Kakšen razdor neki?” “ Gozdove hoče. Pa vse spomenike hoče podreti.” “Kar je ukradenega, je treba dati nazaj. Kar se pa spomenikov tiče, bi pa sama prav z veseljem kakšnega zminirala. Na primer tistega orjaškega Kidriča pred narodnim kulturnim hramom. Včasih, ko še ni bil razsvetljen kot cerkvica na gričku, sem se ga vedno na smrt prestrašila, ko sem šla tam mimo.” Nekako se je strinjal s tem, da bi bilo morda kakšen spomenik le treba odstraniti. Rode pa dela razdor med cerkvijo in državo, ljudi deli na dva tabora, pa pika. Potem je dal gor spet prejšnjo ploščo. Partizanščina. Še več partizanščine. Vmes pa, sem in tja, kakšno čez Rodeta. Gospodinja je prinesla kosilo. Med žvenkljanjem posode mi je sosed šepnil na uho:”Ta jih ima veliko na vesti. Ljudje tod okrog ga dobro poznajo.” .
Torej, kar ni uspelo z velikim pompom, bo uspelo tako lepo med ljudmi. Ob dobri hrani in pijači.
Seveda pa to ni dovolj. Paziti bo treba na vsako njegovo besedo in jo obrniti, prežvečiti in tako vreči med ljudi. Ni vraga, da ne bleknil kaj takega, da se ga bo dalo, če že ne križati, pa vsaj diskvalificirati – saj se spomnimo pripovedovanj in pisanj iz časa med drugo svetovno vojno – je že nekaj zagrešil, brez dima ni ognja, bo že nekaj na tem. Seveda zdaj ne gre za pobijanje, za atentate (ali pač?), ampak za medijsko podobo, ki je seveda bistveno bolj pomembna kot prava človekova podoba. Sploh ni važno, kakšen si v resnici, kaj zares misliš, govoriš ali delaš, pomembno je le to, kaj o tebi pišejo, kakšnega te kažejo mediji.
Tisto z gozdovi in spomeniki v zvezi z nadškofom je bilo seveda dobrodošlo, da se je ves čas pisalo in govorilo o njem z negativno konotacijo. Ampak potem so prišle Brezje. Ja, kaj si le upa ta človek božji. Gre in pljuje na našo ustavo. Na njen najbolj občutljiv in nedotakljiv del. Na človekove pravice in svoboščine. Ali še huje. Na pravice in svoboščine žensk, pravzaprav na točno določeno pravico oziroma svoboščino, kakor pač hočete – na pravico do splava. Saj vendar vemo, kako težko so si ženske izborile to pravico. Pred skupščino oziroma parlamentom se je zgodila pretežno ženska civilna družba (da ne bi kdo mešal tega z demonstracijami ob Depali vasi ali pa s študentskimi demonstracijami – res je šlo pri slednjih in pri pretežno ženski civilni družbi za metanje jajc in paradižnikov, ampak lepo vas prosim, kako morete primerjati legitimno zahtevo žensk z različnimi “ulicami”, če ne bi bili v demokraciji bi rekla s sovražno propagando.) Spet se je oglasil medijski orkester, ubrano, na mestu kot vedno. Bolj ali manj običajni moški in bolj ali manj običajne omizne ženske vmes pa so se setali na okrogli mizi, kjer so govorili znane, že stokrat povedane in prežvečene besede. Pravzaprav je šlo bolj za “pro & contra”, na eni strani komunistična in komsomolska “elita” (skratka – nestrankarski ljudje, stokovnjaki z različnih področij), na drugi strani Cerkev in pomladniki (besedo je treba vzeti z rezervo in pomeni na tem mestu ideološko obremenjene ljudi in nesposobneže, ki se skušajo prigrebsti na oblast). In kot vedno “elita” ni poslušala sogovornikov, ampak je tolkla po svoji stari šegi in navadi po njih in po njihovem mnenju. In ker je bila ura že pozna, je vprašanje, koliko so poslušalci zares ujeli.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Gorski izlet Mirko Kambič

Sama bi rada napisala le eno reč v zvezi s splavom. Namreč moje mnenje, ki je bilo izraženo tudi v omenjeni oddaji. Ves čas se je namreč vsiljevala primerjava med smrtno kaznijo in splavom, kar naj bi bila svojevrstna hipokrizija Cerkve. Sama sem proti smrtni kazni in bi to svoje mnenje argumentirala z natanko istimi besedami kot gospa Virantova (žal besed ne morem navesti, gre pa grobo poenostavljeno nekako za to: če sama ne želim nikogar ubiti ali prisostvovati temu dejanju, ki ga izvrši nekdo drugi, tega tudi od drugih ne smem zahtevati). Vendar gre pri splavu še za nekaj drugega. Preden se nad človekom izvrši smrtna kazen, se sproži cela vrsta vseh mogočihh pravni mehanizmov, pri splavu pa ima ženska pravico in seveda ravna v luči videnja stvari v tistem trenutku. Mnogim je bilo žal, ker so tako ravnale, vendar so takrat videle svet v tako grozni luči, da niso videle drugega izhoda. Če bi imele takrat nekoga, ki bi se pogovoril z njimi, pa najsibo to zdravnik, psiholog, duhovnik, socialni delavec ali nekdo, ki bi jim pokazal možnosti, ki jih imajo, kakšno pomoč jim nudi družba (sem sodijo tudi materinski domovi, pa najbrž bi moralo biti že kaj – ampak za družbo je splav pač najbolj enostavna in zagotovo najcenejša varianta), pa bi se marsikatera ne kar premislila, razveselila bi se, ker bi svoj položaj zagledala v drugačni luči in v takih okoliščinah ne bi niti pomoslila na splav. V zvezi s tem sem hotela povedati zgodbo, ki je še iz časov, ko splava še ni bilo v ustavi in sem bila sama komaj nekaj čez dvajset let. Bila sem pri ginekologinji, pravzaprav pri sestri, ki si je zapisovala moje podatke, ko sem zaslišala iz ordinacije vpitje zdravnice in vmes skoraj otroški smeh. Vprašam sestro, če je zdravničina hči kaj ušpičila. Sestra mi pa pove, da je to neka šestnajstletnica, ki je imela to leto že dva splava, zdaj pa je prišla povedat, da je spet noseča. In …
Sicer pa nisem hotela govoriti o splavu, ampak to je bila tako prevladujoča tema zadnjih dni, da sem morala še sama reči kakšno na to temo. Sicer pa vsi zamegljujejo zadevo in nalašč ali po nesreči zamenjujejo dve stvari: biti proti splavu ali pa prepovedati splav. Seveda je druga stvar prav tako absurdna ali pa še bolj, kot deklarirati splav kot temeljno pravico ali svoboščino.
Seveda pa s tem še ni konec. Nastala je namreč nova partizanska organizacija. Kot sama razumem, nekakšen korektiv Zvezi borcev, ki je bila vedno komunistična organizacija, zdaj pa je nenadoma popolnoma nestrankarska, menda večina članov ni bila nikoli v partiji, celo tako daleč gre v svoji aroganci, da očita novi partizanski organizaciji navezanost na stranko. Saj bi bilo vse lepo in prav, če seveda ne bi šlo za Janševo stranko. (Pravzaprav je Janša nekakšen lakmusov papir za komuniste. Če ne moreš nekoga zagotovo klasificirati kot komunista, ga samo vprašaš. Kaj misli o Janši. Če ponori, popeni ali poživini, ni nobenega dvoma. Podoben testni material postaja tudi novi nadškof. Preslišala sem njegovo ime, a eden od pravovernih članov Zveze borcev je dejal v zvezi z obnašanjem Cerkve med drugo svetovno vojno: Predprejšnji škof je priznal, prejšnji je obžaloval, sedanji pa je ponosen.) Sama pa mislim da je prav, da se tudi na zunaj vidi, da niso vsi partizani iz istega testa. Končno. Za marsikoga prepozno. Za Slovensko državo prepozno. Ker je zgrajena na lažeh in prevarah. Ker je teže povedati resnico potem, ko si se enkrat že zlagal.
Upam, da so se enkrat hudo zmotili. Zmotili v človeku. Namreč to, kar je izgledalo kot pripravljenost požreti prav vse, to je očitno visoka šola diplomacije. Diplomacije, ki ne trpi balkanskih šeg in navad, ki ne trpi fige-moža. Ki ne pove človeku vsega surovo in žaljivo naravnost in javno v obraz, ampak pove v vljudnem jeziku, ki ne žali, ki ni surov, ki pa pove tistemu, ki posluša, več kot grobosti in zmerjanje. Pove tudi veliko o človeku, ki govori. Seveda mora biti tudi sogovornik temu primerno “poučen”. Najmanj, kar mora obvladati, je poslušanje. Natančno poslušanje, direkten in indirekten pomen besed. In opazovanje. Oči, artikulacija besed, gibi. In o sebi mora imeti pravo mnenje, ne sme se ne precenjevati ne poniževati. Če se je šolal v balkanski realkomunistični šoli, potem bo razumel narobe. Sebe bo imel za pametnega (modrega), vsi ostali so neumni. Na svečanosti v Kočevskem Rogu bo stal razkoračeno in imel roke v žepih. Italijanski zunanji ministrici bo rekel, da ji pašejo kavbojke. Javno, jasno in glasno izrečeno besedo bo požrl (razen, če ne gre pri nas za vzpon totalitarizma, oziroma komunizma, oziroma fašizma) in lepo kandidiral za predsednika. Itd. Itd. Tak diplomat torej bo dobil na bedaste besede prijazne odgovore in bo prepričan, da je vse potegnil za nos. In bo mislil, da je že sprejet v NATO, potem pa nič. Pa bo mislil, da je že v Evropski skupnosti, pa ga še lep čas tam ne bo. Kljub temu, da smo oblizali podplate vsem politikom tega sveta. Saj imamo še eno malo šansico. A kaj, ko so rekli zraven, da moramo biti zelo pridni, da se moramo zelo potruditi in pravilno narediti domače naloge. predvsem iz (nisem mogla verjeti lastnim ušesom) gospodarskega področja. Mi pa imamo ja gospodarstvenike svetovnega formata. Celo sami oni, edini možni sposobni predsednik vlade, so na tem področju kapaciteta “de luxe” …
Ne bom končala z običajnimi besedami za takole nakladanje, čeprav me srbi jezik in seveda tudi prsti in se mi bo najbrž kar samo zapisalo. Ampak postala sem že tako vraževerna, da se mi zdi že dovolj, da samo pomislim (saj veste: čim kaj omeniš, se zgodi, če je slabo, ali pa izgine, če je dobro). Povem naj le pravljico za lahko noč. Možev ded je bil star, a zelo trden. Skoraj nikoli bolan, nikoli pri zdravniku. Možev kolega je rekel, ko ga le videl: “Poslušaj, ta pa ne bo nikoli umrl, tega bo pa treba ubiti.” Seveda bi bil to svojevrsten črn humor, če ne bi tega deda čez nekaj let povozil avto. Tudi ena kost ni ostala cela. Čez deset dni je v bolnišnici umrl.