Avtor: Mara Kolman
Ob obletnici vetrinjske tragedije se leto za letom po vseh kontinentih, kjer žive Slovenci, ki so tedaj s solzo v očeh in z bolečino v srcu zapustili domove, zbirajo v Slovenskih hišah in na Slovenskih pristavah in v cerkvah, da se poklonijo spominu na žrtve te največje tragedije v naši zgodovini in molijo zanje. V domovini šele zadnjih nekaj let z istim namenom romamo v Rog, v Teharje, h Krimski jami in na Lajše ter se zbiramo ob farnih spominskih ploščah. V Clevelandu v ZDA živi veliko naših rojakov, ki so si tam po letu 1945 ustvarili novo življenje, zato ni čudno, če so njihove spominske slovesnosti vedno lepe in dobro obiskane.
Poglejmo, kaj nam piše naša dopisnica o spominski slovesnosti, ki jo je letos 14. in 15. junija priredil Tabor DSPB na Orlovem vrhu.
Kako hitro je minilo leto! Nismo še pozabili lanskega srečanja s prijatelji in znanci, pa smo se spet zbrali na Orlovem vrhu. Mnogi pridemo na Orlov vrh od daleč, toda ko stopamo po poti, okrašeni z zastavami, proti slavoloku in kapelici, je naš trud poplačan, saj čutimo, da smo na svetem kraju. Spomin nas ponese daleč nazaj, tja v Teharje, v Rog in v druge kraje, kjer leže naši mučenci.
Že v soboto zvečer smo se zbrali pri okrašeni podobi Marije Pomagaj in prižgali lučke. Predsednik Tabora g. Milan Zajec je pozdravil vse navzoče, nakar smo zmolili rožni venec za pokojne. Zapeli smo “Oče, mati … ” Nato je g. Blaž Potočnik lepo govoril o našem geslu Bog, narod, domovina. Pod tem geslom so se domobranci borili proti komunizmu, ki je doma še vedno na oblasti, četudi se je skril pod krinko demokracije. Čeprav se staramo in nas je vedno manj, moramo vztrajati pri svojih načelih. Ne dajmo se odvrniti, ampak bodimo neomajni in trdni do konca. Po govoru smo še zapeli Marija skoz življenje in se nato zbrali ob kresu, ki je bil letos čudovito lep in velik. Preden smo odšli k počitku, smo še pokramljali s svojimi znanci.
Nedelja je bil čudovit dan, res prva lepa nedelja v letošnji čudni in mrzli pomladi. Kapelica je bila vsa v cvetju. Ljudje so prihajali z avtomobili, čeprav letos ni bilo povorke iz mesta. Udeležba je bila velika, precej večja kot lani. Videli smo tudi veliko mladih, kar je zelo razveseljivo. Narodne noše in preživeli domobranci s prapori in zastavami so prikorakali h kapelici. Na čelu sprevoda so bili fantje in možje zvencem, ki so ga položili pred sliko generala Rupnika ob Beli steni. Tam stoji tudi bronasti kip domobranca v naravni velikosti. Med narodnimi nošami je bilo nekaj mamic z malimi otroki: tri male punčke in en fantiček, noben starejši od štirih let. Res prisrčen pogled!
Trobentač je zasviral “taps”. Zadonela je ameriška himna in nato slovenska. Bilo je v resnici veličastno. Gospod Zajec je nato pozdravil goste iz Kanade, Mihvaukeeja, Waukeegana, iz Colorada in iz Slovenije in seveda vse domače iz Clevelanda. Na kratko je obrazložil, da je Orlov vrh postavljen v spomin 148 domobrancem, ki so jih za ljubljanskim gradom izkopali in zdaj njihove oskrunjene kosti ležijo bogve kje. Poudaril je, da je proslava posvečena prav vsem žrtvam komunističnega nasilja od leta 1941 dalje.
Zaradi tega nasilja so bile ustanovljene vaške straže in potem domobranstvo, ki je dajalo ljudem vsaj malo zaščite. Domobranski bataljoni so bili s prevaro izročeni v roke komunistov in kruto pomorjeni. Povabil nas je, naj se pri maši spomnimo tudi škofa Gregorija in vseh tisočev žrtev revolucije, ki so dale življenje za Boga, narod in domovino.
Mašo je daroval župnik g. Kosem. V pridigi se je spomnil vseh pokojnih domobrancev in drugih žrtev, posebno pa vseh živih in mrtvih očetov, saj smo to nedeljo praznovali očetovski dan. Lepo nam je povedal, kaj oče pomeni otrokom in kaj naš nebeški Oče pomeni nam vsem. Mašo je spremljalo ljudsko petje, ki nas je na poseben način združilo. Po maši smo še enkrat zapeli himno “Oče, mati, bratje in sestre”.
Opis slike: Orlov vrh – junij 1997
Tako naša dopisnica. Morda bo ta ali oni bralec pomislil, ali so vse te spominske slovesnosti potrebne, ali pomagajo k spravi. V ameriški domovini od 19. junija Pavle Boršnik pod naslovom Razmišljanja ob obletnici vetrinjske tragedije zanimivo razglablja o spravi. Ne bo odveč, če za sklep tega zapisa povzamemo še nekaj njegovih misli. Če v slovenskem narodu ne more priti do sprave, je to posledica dejstva, da si jo ljudje na eni strani predstavljajo drugače kot na drugi. V resnici v Sloveniji ne manjka ljudi, ki vijejo roke nad sedanjimi razgretimi debatami in tožijo, da so vendar že povsem mirno živeli med seboj, “ta rdeči” so se poročali s “ta belimi”, zdaj pa je vsa stvar spet zakipela. Toda resnična sprava brez kesanja in obžalovanja ni mogoča. Sedanji predstavniki komunistične partije bodo obremenjeni z grehom svojih prednikov, dokler ga ne izpovedo in obžalujejo. Od vsega začetka smo slišali, da bo sprava dolga in težavna. To pa ne pomeni, da se moramo prepustiti usodi. Pot k spravi je treba prizadevno iskati.