Avtor: Ivan Hribovšek

Govorim z večerom: ko drago dekle

je zaupen z menoj in domač in zvest.

Ko pa iščem, da zdravil bi žalost duha,

iskrenost ugasne in mrtva tema

roke položi mi na čelo bledo.

Potem vse noči nemir je moj brat,

prešinjajo me milijoni podob,

kakor iskre utrinjajo se v nezavest

in prižigajo jutro in novo bridkost.

Razstreljena so pota, ki hodil sem jih,

izkopani bregovi, razbite vasi,

tovariši, bogsigavedi, kako

in zakaj izgubljeni. O, nekdaj bilo

nas je toliko, dragih, in rekli smo si,

brez nas življenja in upanja ni,

brez nas je le sužnost, sramota in smrt,

brez nas je molčanje in groza brez nas,

ki smo v zemljo vsajeni, da kakor nov kruh

bomo čudežno zrasli za svatbeni čas,

brez nas, o, brez nas domovine ni.

Drgetam za vas, ki ste šli pred menoj.

Ni planil, ko zgrudili ste na obraz

se krvavi in vgriznili se v trdo zemljo,

iz duše vam zatajevani obup?

O, ne dajte mi slišati kletev in tožb,

ki izbruhnili ste jih s poslednjo krvjo,

preperel mi ponos in zavest mi tesna,

brez misli bežim in vem le to,

da sem sam in da vsi ste že davno odšli.

Izgubljen je moj svet in izbrisan moj sen.

Gospodar zdaj tvoj sem, lačni moj duh,

ki si bil ves nemir, ki si v daljo me gnal,

iskaje svoj cilj _ zdaj blodil ne boš,

kot nekoč me izdajal človeka ne boš,

samo z muko boš šel, koder meni bo pot.

O, človek, z menoj si zaznamovan,

od te ure iskal boš svobodo in mir,

hrepenel, trepetal, omedleval in pel

in točil sovražnikom svojo kri.