Avtor: Tamara Griesser-Pečar

Dr. Tamara Griesser-Pečar je s svojim prispevkom k novejšemu slovenskemu zgodovinopisju, zlasti s knjigama o dr. Gregoriju Rožmanu in Stanku Leniču, postala znana širši slovenski javnosti. Zato se nam je zdelo potrebno, da jo na kratko predstavimo.
Dr. Tamara Griesser-Pečar se je rodila v Ljubljani leta 1947. Tu je začela tudi osnovno šolanje, ki ga je dokončala v Portorožu. V takrat še osemletno gimnazijo se je vpisala v Kopru, a je že leta 1962 komaj petnajstletna morala z družino oditi iz Jugoslavije. Eno leto je preživela v New Yorku, potem pa se je družina preselila na Dunaj, kjer je Tamara leta 1965 maturirala na Mednarodni ameriški šoli. Po enoletnem študiju na Ameriškem kolidžu v Parizu se je vrnila na Dunaj in tu vpisala študij anglistike in zgodovine. Zgodovino je študirala na Vzhodnoevropskem inštitutu. Diplomirala je leta 1973 z dizertacijo Mesto slovenske koroške deželne vlade v letih 1918–1920. Po doktoratu se je poročila in se po kratkem bivanju vDüsseldorfu in Münchnu naselila v Hamelnu pri Hannoverju, kjer deluje njen mož kot ugleden časnikar in urednik.
Sama se je odločila za poklic svobodne zgodovinarke. Pisala je članke, razprave in recenzije, svoje znanstveno delo pa je, tudi zaradi njihove povezave s Slovenijo, posvetila Habsburžanom. V tem okviru je napisala dve knjigi: življenjepis cesarice Zite, ki je izšel v enajstih izdajah, tudi v češčini in japonščini, in knjigo Sixtova misija, ki obravnava Zitinega brata in njegov poizkus, skleniti separatni mir z Angleži.
Ko so z demokratičnimi spremembami v začetku devetdesetih let postali tudi pri nas arhivi širše dostopni, se je njeno strokovno zanimanje preneslo neposredno na slovensko preteklost. Za potrebe državnega tožilstva Republike Slovenije pri obnovi procesa proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu, je v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Francetom Dolinarjem napisala ekspertizo o tem procesu. Letos junija pa je pri celovški Mohorjevi družbi izdala življenjepis pomožnega škofa Stanislava Leniča, ki ga je pod prisilo napisal v zaporu v letih 1947–1955. Na tiskovni konferenci ob izidu knjige v nadškofijskem dvorcu v Ljubljani je prebrala besedilo, ki ga tu objavljamo.
Njeno delo je dr. Tamaro Griesser-Pečar približalo marsikateremu slovenskemu človeku. Tudi mi se ji zanj zahvaljujemo in ji izrekamo priznanje in ji še za naprej želimo srečno roko. Sedaj pripravlja knjigo o duhovniških procesih.

Življenje v zaporu

Dovolite mi uvodno pripombo. Marsikdo v Sloveniji misli, da ne glede na to, kaj je nekoč bilo, ne smemo odpirati starih ran in s tem povzročati novega nemira in spora, ampak da moramo preteklost pustiti v miru in pogled obrniti samo v prihodnost. Trdim, da je to stališče popolnoma napačno – in to prav zaradi bodočnosti in naše odgovornosti do mlajših generacij. Preteklost, zlasti če je tako mlada, kot je komunistična, mora biti obdelana. To pa ne pomeni farizejstva oz. moralnega obtoževanja, ker prav če preteklost pravilno razumemo, bo razumevanje za ljudi, ki so seveda bili otroci svojega časa, raslo. Ne smemo pa zamolčati dejstev – tudi ne tistih posebno strašnih, ki so najbolj poučna. Poleg tega bodo laži in sumničenja rasla, če ne bomo pripravljeni prikazati preteklih dogajanj tako verodostojno kot le mogoče, brez vsake šminke, kajti le tako lahko preprečimo, da se preteklost politično zlorablja in s tem zastruplja ozračje, ki ga potrebujemo za boljšo in napredno prihodnost. Bilo bi naravnost groteskno, da na eni strani svet tudi po 50 letih upravičeno od Nemčije zahteva, da se sooči z nacistično preteklostjo, na drugi strani pa bi mi sami po komaj šestih letih zapirali pokrov arhivskih spisov in s tem obsodili zgodovinarje na molk.
Seveda so motivi tistih, ki mislijo, da je najboljše, da preteklost zamolčimo, večinoma pozitivni. Mislijo, da s tem služijo miru in spravi med ljudmi. Razložila sem že, da žal ni tako. Poleg teh pa je nekaj ljudi, delno celo na vplivnejših položajih, ki iz političnih in osebnih razlogov nočejo odkrivati preteklosti. Nekateri od teh so osebno obremenjeni in imajo strah pred resnico. Bilo bi skrajno nepošteno, nasprotovalo bi nalogu zgodovinske vede, če bi se ozirali na te ljudi in s tem dopuščali, da se slika preteklosti ponovno popači. Veliko je laži in zmot, zgodovinska resnica je samo ena. Čeprav je ne bomo nikoli popolnoma dosegli, je naloga nas zgodovinarjev zmote neprestano popravljati. Zgodovina torej ni nekaj statičnega. Sprava je važna, ampak na osnovi laži do sprave ne bo prišlo nikoli.
Ena najbolj perečih tém polpretekle zgodovine je ravnanje komunistične oblasti s katoliško Cerkvijo. Še leta 1970 je Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije v strogo zaupnem priročniku, ki je služil strokovni vzgoji RSNZ, opredelil Cerkev kot notranjega sovražnika. 1. Samo v ljubljanski škofiji je bilo do leta 1959 272 duhovnikov v zaporu, veliko teh je bilo obsojenih na dolga leta prisilnega dela. Med njimi je bil tudi poznejši pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je bil med vojno tajnik ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Leniča je Udba zaprla 29. avgusta 1947. 23. decembra 1947 je bil na procesu skupaj s kanonikom Josipom Šimencem in lazaristom Matijem Čontalo obsojen na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo političnih pravic za dobo dveh let in na zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi je bila kazen 5. februarja 1948 zvišana na dvanajst let prisilnega dela, na zaplembo vsega premoženja in na izgubo političnih pravic za dobo štirih let. Od tega je presedel v različnih zaporih 8 let in pol, 26 mesecev v samici (dvakrat po približno eno leto, enkrat približno pol leta), očividno ker mu Udba ni uspela zlomiti hrbtenice. Svoje stališče je v zaporu takole opisal: “Sedaj konkretno kot logičen človek stojim pred naslednjim dejstvom. Meni je religija najsvetejše notranje prepričanje, vsajeno mi z mladega v dušo, tekom 20-letnega šolanja tako razumsko utemeljeno in usidrano v moji notranjosti, da bi ga za nobeno ceno ne dal iztrgati iz sebe. Poleg tega sem duhovnik in je moja življenjska naloga, da za vero delam in jo širim naprej. Če pa jaz aktivno sodelujem pri izgradnji socializma, se logično pravi, da pripravljam oziroma aktivno pomagam pripravljati tisto stanje, v katerem ne bo več mesta za tisto, kar je meni najsvetejše in za kar bi moral delati z vsemi silami celo življenje. Skratka, ob takih mislih sem se znašel pred temnimi vrati, na katerih nikakor ne morem najti kljuke.”

Lenič je pod prisilo v zaporu med leti 1949 in 1955 napisal obsežne spomine oz. svoja stališča do nekaterih za Cerkev perečih problemov. Ti spisi, ki med drugim tudi opisujejo delovanje škofa Rožmana, so bili kot nov dokaz priloženi prošnji za revizijo procesa proti škofu Rožmanu. Popolnoma nerazumljivo je, da jih senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ni upošteval. Ko je sodišče zavrnilo obnovo procesa, je celo izjavilo, da ni novih dokazov, ki bi po oceni senata “sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi lahko povzročili oprostitev obsojenega Ro ž mana ali njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.” Sodišče je povsem zanemarilo Leničeve spise, ki ne podajajo samo povsem drugačne slike ljubljanskega škofa, ampak prispevajo tudi veliko popolnoma novih podatkov. Znano je, da je imel Lenič izredno dober spomin. Njegovi spisi so dopolnilo publikacije Rožmanov proces, ki sva jo s kolegom Dolinarjem izdala lani, saj se najini ekspertizi med drugim opirata tudi na ta dokument.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Vzemi in beri Mirko Kambič

Da je Udba Leničeve spise povsem drugače ocenjevala kot ljubljansko Okrožno sodišče, kaže tudi dejstvo, da so bili deklasificirani šele sredi leta 1996. Lenič namreč opisuje delovanje škofa Rožmana kar v dveh obsežnih elaboratih. Očividno zasliševalci prvič niso bili prav nič zadovoljni, Lenič je moral ponovno opisovati škofa Rozmana. Pri tem pa v njegovih spisih ni protislovij, samo še nove informacije in dopolnila. Iz dokumentacije postane očitno, da je Franček Saje obdeloval Leničeve spise, in tudi, daje bil Lenič prisiljen napisati opombe na Sajetov Belogardizem. Če primerjamo prvo in drugo izdajo Sajetove knjige, ugotovimo, da je Saje nekatere Leničeve pripombe upošteval, drugih pa ne.
Leničevi zapiski pa niso samo pričevanje medvojnega delovanja, njegove težke mladosti – saj je v zgodnji mladosti izgubil mater, očeta in sestro – šolanja v Zavodu sv. Stanislava, bogoslovnih študij, Marijanišča, ampak tudi izredno dragocen dokument povojnega represivnega ravnanja oblasti proti Cerkvi. Opisuje zaporna leta in pritisk na zapornike, da podpišejo resolucijo proti škofu Rožmanu in se opredelijo za Cirilmetodijsko društvo, ki ga je soustanovila Udba, da razdvoji Cerkev. Tem spisom so priložena nekatera zaslišanja, obsodbe, predlog za samico, poročila sozapornikov o Leniču itd. Končala bi z Leničevo kritiko sistema “obveščanja po sozapornikih”. “Ta stvar dela v zaporu hudo kri, predvsem zaradi dejstva, da so ponavadi to ljudje z najslabšimi moralnimi kvalitetami. Sam sem imel glede tega več primerov, ko sem lahko s prsti otipal, da je nekdo prišel k meni provocirat in je potem po svoje predelano nosil naprej. To moram reči, da me je zelo odbijalo, posebno še kot inteligenta, ker se mi je zdelo zelo za malo, da se nekdo, ki je tudi sam inteligent, tako hinavsko potvarja pred mano, po drugi strani pa mi s svojim neobjektivnim poročanjem tako škoduje. To je zelo negativno vplivalo name pa, kolikor slišim, tudi na druge. Jaz se ne moram vtikati v podrobnosti, vem, da mora biti uprava na nekak način obveščena o stanju v takih domovih, gre pa za način in za ljudi. Ta način, kot je sedaj, se mi zdi zgrešen še zato, ker tako silno ruši medsebojno zaupanje, tako na široko umetno goji hinavščino in potvarjanje in tako izpodkopuje najosnovnejše temelje medsebojnega življenja.”