Avtor: Marjan Laboda

Pred 52 leti se je v Evropi in naši dragi Sloveniji podiral totalitarni nacizem, za njim pa se je kot zver priplazil njegov starejši brat, brezbožni komunizem. Ko je polovica Evrope slavila osvobojenje, se je nad ostalo polovico, v katero je padla tudi Slovenija, spustila železna zavesa. “Slovenija, sovjetska bodeš ti”, so odločile prodane duše, ki so se pod krinko Osvobodilne fronte in v senci ruskih tankov zavihtele na oblast in pokazale svoj pravi obraz. Tiste dni so v Sloveniji namesto prazničnih zastav bile množice črnih rut na glavah tisočev mater in žena, ki so objokovale
smrt svojih sinov in mož. Palme mučeništva so se bohotno razrasle po vsej Sloveniji.
Lenin, po katerega naukih se je dvignila v boj Komunistična partija Slovenije pod krinko narodnoosvobodilne borbe, je zapisal: “S sistematičnim nasiljem, v katerem je vsaka prekinitev medčloveških odnosov, vsaka izdaja in vsaka laž dovoljena, bomo mi ponižali človeštvo na najbolj bedno stanje – tako bo voljno pristati na našo neomejeno oblast. Organizirali bomo sodrgo in kriminalce in z njihovo pomočjo uničili idiotsko meščansko družbo. S totalnim uničenjem vodilnega razreda v družbi ne bo več nobene ovire na poti do naše končne zmage.”
Po takih in podobnih načelih se je v Sloveniji že leta 1941 pričela revolucija. Njeno orožje in orodje je bilo: laž, prevara in umor. Povsod, kjer so bili na vladi komunisti, se za njimi odkrivajo množični grobovi. To je njihova žalostna zapuščina širom sveta: Rusija, Vietnam, Kambodža, Kuba, Slovenija. Same solze in kri.
Ko se je nasilni sovražni okupaciji pridružila še boljševiška borba za oblast, je stiska ljudi postala neznosna. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je v tistih strašnih dneh jasno spregovoril: “ … Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje … Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane v nebo vpijoč greh. Temu grehu se pridružuje še drugi, ko se skuša z lažjo omadeževati svetla čast mučencev … “
Tu v Kočevskem Rogu se je izvršila masovna likvidacija, že prej politično načrtovana in pripravljena. Vodstvo Komunistične partije Slovenije je to pripravilo, ukazalo in izvedlo. Njegova je krivda. Nikdar v zgodovini slovenski človek ni stal pred takim množičnim grobiščem svojih sinov in hčera, še manj pobitih od lastnih bratov. Ta zločin genocida, dolga desetletja skrivan in zamolčan, še danes ni raziskan in obsojen. Slovenska država ima po šestih letih demokracije pred narodom in zgodovino težak dolg: Ni še izpolnila dolžnosti, ki jo ima, da ugotovi resnico o tem in zadosti pravici. To je funkcija in dolžnost vsake demokratične in pravne države, ki hoče biti tega imena vredna. Brez tega tako potrebna narodna sprava ni mogoča!
Laž je bila in je prvo in glavno orožje komunizma. Preplavila nas je. V njej se gibljemo ko v zraku, povsod okoli nas je, v nas vdira iz časopisov, radia, televizije. V šolah jo vsrkavajo naši otroci, postali smo že neobčutljivi zanjo. Hodimo mimo spomenikov in obeležij, ki ne proslavljajo resnice, beremo članke, poslušamo nagovore in že nimamo več občutka, kaj je res, kaj ne. Veliki ruski oporečnik, Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin je nakazal pot, kako priti iz tega žalostnega stanja: “Nasilje se lahko vzdržuje samo z lažjo in laž potrebuje za svoj obstoj nasilje. Vklene nas v svoje klešče in zahteva od nas, da se ji podamo. Tu je naša priložnost, katere se premalo zavedamo: Naš osebni odpor laži. Naj laže vse okrog mene, naj laž obvlada vse pore družbe, a ne po meni! Tu imamo priložnost presekati začarani krog nasilja in laži. Če se ljudje odpovemo laži, ta izgine. Laž je kakor kuga, razvija se le na ljudeh. Sklenimo, da v nobeni, tudi najmanjši in navidezno nepomembni reči ne bomo sodelovali z lažjo. Ne bomo ne pisali ne govorili ničesar, o čemer nismo prepričani, da je res. Ne bomo brali časopisa ne poslušali radia ne gledali televizije, ki laže. Ne bomo ploskali nobenemu govorniku, ki ne govori resnice. Ne bomo oddali svojega glasu nobenemu politiku, ki laže. Ta pot ne bo lahka, a je edina. Ne glejmo okoli sebe, koliko nas je, ki tako mislimo! Začnimo pri sebi in spremenili bomo svojo ljubo domovino!” Resnica je samo ena, vsak jo je dolžan iskati in spoštovati. Samo tako se bomo osvobodili tiranije laži.
Slovenski narod danes preživlja najnevarnejšo krizo v svoji tisočletni zgodovini. Stiskali so ga tuji gospodarji, pobijali Turki, krvavel je za tuje interese v vseh mogočih vojskah, a je obstal, ker je ljubil življenje. Iz zdravih, številnih družin je črpal moč in kljuboval vsem tem ujmam. Danes pa je nastavljena smrtonosna sekira na same korenine naroda, za katerega se zdi, da je ljubezen do življenja zamenjal z oboževanjem smrti. Polstoletna oblast pogubnega komunizma, ki nosi v sebi kal smrti in je v svojem bistvu pokvarjen, je doprinesla svoje.

Avtor slike: Bogomir Štefanič ml.

Opis slike: Kočevski Rog 1997 Bogomir Štefanič ml.

Pa nas ni treba biti strah za ta narod! Bo se rešil, ker je bil odkupljen s potoki mučeniške krvi. Ko je bil marca 1942 po nalogu Osvobodilne fronte sredi Ljubljane zahrbtno ubit katoliški akademik Jaroslav Kikelj je škof Rožman na njegovem pogrebu z neomajno vero dvignil oči k Bogu in vzkliknil: “Zahvaljen bodi Gospod za prvega mučenca, ki si ga blagovolil dati naši Katoliški akciji, ker si nam s tem dal poroštvo blagoslovljenega uspeha.”
Ko so partizani na velikonočno jutro 1945 iz zasede ubili mladega domobranca Alfonza Malavašiča iz Št. Jošta nad Vrhniko, so mu njegovi soborci-domobranci v svojem glasilu napisali takle nekrolog: “Vemo, kako je pred Bogom dragocena smrt njegovih pravičnih. Zato se dviga ob tej smrti h Gospodu prošnja, naj kri nedolžnih skoraj odvrne od našega naroda jezo božjo. Ti pa se nas vedno spominjaj in nas podpiraj v naši borbi za srečnejšo bodočnost. Moli pri Bogu za nas, ki smo še ostali tu in žalujemo za Teboj, pa tudi za tiste, ki so Te ubili, da bi že enkrat prenehali s svojo nespametjo.”
To je verna slika naših fantov-domobrancev. V vsej svoji moči, z orožjem v roki, ko bi lahko trdo odgovorili na ta zahrbtni napad, ne govore o maščevanju, ampak prosijo Boga, naj odvrne jezo božjo od našega naroda. To so bili naši verni, krščanski, pošteni možje in fantje. To je bil rod, ki je ljubil življenje. V teh jamah leže po trije, štirje ali več bratov skupaj. To so bili sadovi naših zdravih družin. Ob jamah, kamor so jih metali, so za njimi ostali kupi rožnih vencev in svetinjic. Priče, ki so se rešile iz jam, vse pričajo, da so umirajoči prosili Boga, naj odpusti morilcem. Ni bilo slišati kletve in groženj nad ubijalce. To sta mi osebno izpričala rešenca iz tega brezna, Dejak in Kozina. Če je bila na slovenskem domobranstvu spričo človeške nepopolnosti kakšna senca, je bila ta tisočkrat izmita z njihovo mučeniško krvjo.
Ti mučenci so naši priprošnjiki pri Bogu. Priporočajmo se jim v vsakdanjih težavah, prosimo jih predvsem poguma in vztrajnosti v dobrem. Ko romamo leto za letom na ta kraj strašnega zločina, pa tudi kraj pravega krščanskega mučeništva, odprimo svoja srca za vero, upanje in ljubezen, ki so jo oni imeli v junaški meri. Ko smo po božji volji preživeli, nam je naložena dolžnost pričevanja o njihovi resnični podobi, ker oni, ki so jim vzeli življenje in njihovi nasledniki še vedno mažejo njihovo čast in svet spomin z lažmi.
Danes sicer ni več čas ubijanja teles, je pa še vedno čas ubijanja človeka. Če drugače ne, s tem, da mu skušajo ubiti spomin. Zato nam govore včerajšnji revolucionarji in njihovi potomci: Glejmo samo naprej, pozabimo preteklost! Če pa že ne morejo preteklosti zamolčati, pa o njej trosijo laži. Toda brez spomina ni življenja. In če v nas ubijejo spomin, bo to pomenilo, da niso pobili samo deset tisoč teh, ki tukaj pod nami počivajo, ampak tudi nas. Zato še daleč ni prišel čas, ko bi mi smeli reči: Pričali smo, svojo nalogo smo opravili. Še naprej bo treba pričati, govoriti. Kakor smo pred več kot petdesetimi leti mi, tedaj otroci, od svojih staršev slišali resnico o revoluciji in samoobrambi, tako smo jo dolžni mi predati sinovom in ti naslednjim rodovom, vse dokler se ne bo reklo: Če že resnica na zunaj ni zmagala, utišati je niso mogli. Resnice ne bodo ubili! Nikdar!
Kri mučencev je seme novih kristjanov. Iz grobov klije novo življenje. Ne laž, resnica nas bo osvobodila! Kraljestvo laži je nezmožno življenja. Vlada laži je vlada niča in to rodi le praznino in smrt.
Naj na tem svetem kraju, posvečenem z mučeniško smrtjo naših najboljših mož in fantov, žena in deklet, vzkipi k Vsemogočnemu prošnja, ki je tolikokrat donela iz njihovih mladih grl: “Naj čuje nas presveti Bog in zemlje krog! Naj trobojnice svobodno vihrajo, duše hvalnice radostno igrajo; mir deželi, naše geslo je! Saj sinovi smo Slovenije, naše lepe, slavne matere; v slogi bratski hvali naj Boga vsa Slovenija!”