Avtor: Justin Stanovnik

O tem, zakaj je Rog krščanski in romarski kraj

Kočevski Rog je zelo krščanski kraj. Zakaj? Zato, ker imamo tu posebno pravico reči, da stojimo na kraju trpljenja in poveličanja. Trpljenje, ki mu sledi poveličanje, je v osnovi krščanskega sporočila. Zato gre drama vsakega krščanskega človeka v tem dvojnem ritmu: v prenašanju in sprejemanju trpljenja in v pričakovanju poveličanja.
Ko pridemo sem in v nas udarijo dogodki, za katere vemo, da so se tu dogodili, ko se zgrne na nas tolikšna smrt, tako sprejeta in tako prestana, in ko se po vsem v nas oglasi temeljno krščansko sporočilo, si pravimo: Za tem, kar se je tu zgodilo, je moralo priti neznansko poveličanje. In komaj to izrečemo, že tudi vemo, da je natanko tako, da je to res in da ne more biti drugače. Kočevski Rog je torej zato na poseben način krščanski kraj, ker tu na poudarjeno prepričljiv, lahko bi rekli, na razviden način doživimo temeljno resnico vsega in vsakega krščanskega življenja. Poleg tega pa je v tem SMISEL trpljenja, ki preide v poveličanje. Nobenega drugega smisla ni.
In ker na Rogu ta smisel doživimo tako, kot smo rekli, je Rog tudi romarski kraj. Mar se romar ne odpravi na svoj cilj zato, da se tam potrdi in utrdi njegova vera? In da se vrne prost in svoboden, potem ko je našel potrdilo in smisel?

O tem, kako je treba razumeti poraz

Poljski pesnik Adam Zagajewski pravi: “Polno življenje je možno samo v porazu.” Res, si pravimo, ko to slišimo, kadar smo poraženi, smo resnični. Tedaj začutimo, da smo smešni, kadar hočemo biti večji od sebe. Zavemo se, da ne moremo delati nasilja nad svetom, ampak da ga moramo sprejeti v njegovi konstituciji: stvari in ljudi. V poraženosti se zavemo svojih mer. Toda, ko ta stavek zaslišimo, že v sebi začutimo tudi upor. Naravno je, da si polno življenje želimo, toda ali si moramo potemtakem želeti tudi poraz? Ali ni to nenaravno? Jasno je, da si poraza ne bomo želeli in ne smemo želeti. Nasprotno, vse bomo naredili (ali skoraj vse), da poraza ne bi bilo. TODA, če bo poraz prišel, ga bomo, potem ko smo vse naredili, da ga ne bi bilo, sprejeli. Sprejeli ga bomo kot možnost, da na sebi doživimo, kaj je polnost življenja: da bomo resnični do sebe in do drugih, da bomo modri in da ne bomo letali za utvarami – z drugim besedami, da bomo zagledali, kaj je pravo življenje. In tudi potem, ko bo ostrina porazj že izginila, se bomo vsega še spominjali in v spominu hodili nazaj iskat svojo mero.
Takšen poraz je Rog. Zato hodimo na Rog spraševat, katere so naše človeške mere. Tu se zavemo, kaj resnično smo: kaj je človek kaj je jezik, kaj je zgodovina; pa tudi, kaj so ljudje okoli mene, kaj je družina kaj je domovina. Rog nam dovoljuje postavljati samo prava vprašanja. Zato z Roga odhajamo tudi bolj prosti, bolj svobodni in bolj trdni. Kakor smo rekli, Rog je kraj, kjer se utrjuje življenje. Posreduje nam naše mere, razkriva nam skriti smisel. Zato ga moramo sprejeti kot nekaj poslanega.

O tem, kako nas usmiljenje očiščuje in združuje z ljudmi

Rog pa je tudi kraj, kjer se naše srce razklene v usmiljenje. Toliko mladih ljudi je zaznamovala ledena smrt, si pravimo – in nam je zanje hudo; toliko ponosnih fantov, toliko pogumnih vojakov in toliko in tako žaljivega ponižanja – in se nam zasmilijo; toliko očetov in mater in deklet, ki se jim je življenje nenadoma zapletlo do nerazvozljivosti – kako bi mogli, da jih ne bi obžalovali. Usmiljenje je ena najglobljih človeških stvari; kadar ga začutimo, se zatresejo zadnja vlakna naše duše. Predvsem pa nas usmiljenje povezuje z ljudmi, usmiljenje doseže, da se sklonimo nad usodo sočloveka. V usmiljenju je nekaj božjega. Ali nismo slišali: Blagor usmiljenim!
Usmiljenje se nikjer ne ustavi. Zajema tudi tiste, ki so na Rogu tako obremenili svoje roke, da jih imamo za “agente Leviatana” (Zbigniew Herbert), a so bili ljudje in niso mogli preprečiti, da jih pozneje spomin ne bi vodil nazaj. In če jih ni, so usmiljenja še bolj potrebni. Usmiljenje se ne ustavi pred nikomer?
Kdor odhaja z Roga in je doživel usmiljenje – kako ga ne bi! – je nemogoče, da ga ne bi nekaj nesel s seboj. Ali ne bo vsaj do neke mere vse drugačno in bolj trdno: vas in mesto in vsa domovina?

O tem, kako Rog prepoveduje grešiti proti življenju

Pred štirimi dnevi je iz časopisov v nas zakričal napis: “V petih dneh sedemnajst samomorov.” Človeka stisne, ko pomisli, kaj vse se za tem stavkom skriva. Potem pa se vpraša: Kaj pa se je vendar zgodilo, da je življenje postalo ali tako neznosno težko, da ga ni mogoče več prenašati, ali pa tako lahko, da ga je mogoče kar tako odložiti? Res, kaj se je zgodilo?

Avtor slike: Bogomir Štefanič ml.

Opis slike: Kočevski rog 1997 Bogomir Štefanič ml.

Namesto da bi iskali odgovor, se rajši zazrimo v neki prizor. Ko so domobrancem v Kočevju z žico vezali roke, tako da so se bali, da jim bodo odmrle, so jim že vzeli nekaj življenja; in ko so jih potem na kamionih tepli – nekatere do smrti – jim je odtekel drugi del; in ko so pred jamo klečali, da jim odvzamejo še tisti del, ki jim je ostal: kaj mislite, če bi takrat kdo prišel ali če bi se nekaj zgodilo, da bi lahko vstali in bili prosti, kaj mislite, kakšen izbruh življenja bi to bil, kakšna radost nad tem, da so – da preprosto so. Kaj mislite, če bi kdo od tistih, ki se odločijo za prostovoljni odhod, spremljal te ljudi – v spominu, če bi poznal njihovo zgodbo – od Kočevja pa do sem, ali bi še mogel narediti to, kar je naredil? Ali ne bi bila misel na prostovoljni odhod spričo tolikega nasilnega in krivičnega jemanja življenja tako groteskna in neznosna, da bi razlogi za odhod postali malovredni in klavrni in nazadnje nedopustni?
Toda koliko od teh pa pozna zgodbo o Rogu? In če jo površno poznajo, ali sploh kdaj pomislijo nanjo? Ali jih kultura na to opozarja? Ali ni tudi to razlog, da bi Rog moral stopiti v slovensko zavest? Da bi nas postavil v prava razmerja; da bi v njegovi zgodbi zagledali vrednost življenja; da bi nas na prvinski način vedno znova poučeval o bistvenih rečeh, ki so Bog, življenje, svoboda, kruh. Da bi nas naredil za normalne ljudi in za normalen narod.
Fantje in možje, ki ležijo v jamah po Rogu in drugod po Sloveniji, so postali, kot pravi Czeslaw Milosz, naša mera. Tu na Rogu – Rog je metafora za vse jame in vsa brezna in za vse samotne in neznane grobove – se učimo, kako živeti zvesto in trdno, da bomo stali in obstali.
Duhovne energije Roga so neizčrpne: trajale bodo mnogo stoletij. In če bodo Slovenci imeli to v sebi, da bodo prihajali sem, se manj bojimo, da ne bi ostali zvesti sebi. Kar pomeni: Bogu, narodu in domovini.