Avtor: Brane Senegačnik

Pogovori o sreči,

ko prva rahlo zamolkla rdečina

obliva jabolka

na redkih drevesih primestnih vrtov,

komaj opazna znamenja jeseni:

otožnejši lom svetlobe

in spokojnejši let oblakov,

pogovori o neizpolnjenem,

nemoč prikrivati resnico o sebi

med nikamor namenjenimi sprehodi in besedami

in pustiti, da zanihajo sanje v vetru,

pustiti jih, da nihajo,

dokler ne zaslišiš zvonov septembrske noči.

S porjavelih polj prinaša vonj prsti in obilja,

ceste in hiše kot da še ne čutijo

ledenih kril v daljavah,

upanje, ki te je snubilo,

ki je plesalo pred teboj,

oblečeno v svojo skromno svetlobo,

je utrujeno sedlo,

besede v preprostem ritmu

in v umetelnem kovu rim _

nobene niso prišle do tebe,

prehitre, prelahke,

da bi se dotaknile časa pojoč o večnosti,

niti tiste v teh pogovorih,

naključne in nežne,

ne bodo spletale gnezd.

O slišati sebe

in uro svoje krvi,

ujeti njen ritem, tako nagel in spremenljiv,

kjerkoli: v šoli ali na ulici

ali med kriki vran na robu mesta,

kjer večno lebdijo oblaki

kot bleda krona samote.

In potem: spominjati se tebe,

predvsem oči in rok in las,

priklicati misli

na to, kar ni nikoli dozorelo,

govoriti sam s seboj, kot bi govoril s teboj,

kot da se je zgodilo, kar ni bilo usojeno:

“Zakliči moje ime v veter,

ki diši po poljskih ognjih!

Daj mi svoje ustnice

in se napij noči iz mojih!

Zakliči to v pozabo!”

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Znamenja jeseni Mirko Kambič