Avtor: Tine Gornik

Večina Slovencev in večina slovenskih političnih strank povojni pomor tisočev slovenskih domobrancev in drugih nasprotnikov komunističnega nasilja izrečno obsoja kot nezaslišan zločin. Kazni za slovenski holokavst pa niti po petdesetih letih ni. Ali tega strašnega zločina po slovenskih zakonih pravno ni mogoče preganjati in kaznovati? Kakšna je pravna opredelitev povojnih pobojev po veljavnem kazenskem pravu?
Kazenski zakonik Republike Slovenije, ki se uporablja od 1. 1. 1995 dalje, takšna dejanja obravnava v petintridesetem poglavju – Kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo. Za odgovor na naše vprašanje so pomembne zlasti določbe 373. člena – Genocid, 374. člen – Vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo in zlasti 376. člen – Vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike. Po določbi 116. člena navedenega zakonika kazenski pregon in izvršitev kazni za ta kazniva dejanja ne zastarata.
Kaznivo dejanje genocida stori, kdor z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil kakšno narodnostno, etnično, rasno, versko, socialno ali politično skupino, ukaže zlasti pobijati njene člane ali jim povzročati hude telesne poškodbe ali hudo izpodkopavati njihovo telesno ali duševno zdravje ali prisilno preseljevati otroke v kakšno drugo skupino, ali kdor z enakim namenom sam stori katero od naštetih dejanj.

Avtor slike: Ivan Bukovec

Opis slike: Spomin Ivan Bukovec

Zločin, ki ga je v Sloveniji med vojno in spomladi 1945 z množičnim ubijanjem zagrešila partizanska stran, bi bilo pravno mogoče opredeliti kot genocid proti krščanski, zlasti katoliški verski skupini ali kot genocid proti politični skupini, ki je nasprotovala komunističnemu nasilju in totalitarizmu. Sem sodi tudi mučenje in ubijanje zajetih ali izročenih slovenskih domobrancev in drugih pripadnikov Slovenske narodne vojske, ubijanje civilnih oseb – “razrednih sovražnikov” in njihovih družinskih članov, tudi odvzem otrok njihovim materam in izročitev teh otrok v komunistične vzgojne ustanove (Teharje) in tudi ubijanje že izpuščenih vojnih ujetnikov in civilnih oseb na poti od taborišča do doma. Pri množičnem ubijanju ciganov in celotnih ciganskih taborov, ki so ga partizani zagrešili med vojno, pa bi lahko šlo za genocid proti etnični skupini. Glavni problem takšnih opredelitev je dokazovanje storilčevega genocidnega namena. Zločin pa je storjen, čeprav je ubita ena sama oseba z namenom uničevanja skupine.
Vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo stori, kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo ukaže ali stori zoper civilno prebivalstvo v zakonu našteta dejanja, med katerimi so za našo temo najbolj pomembna poboji, mučenje, nečloveško ravnanje, zaplemba premoženja in izseljevanje. Vojni zločin zoper civilno prebivalstvo obsega vse umore civilnih oseb, ki so jih med drugo svetovno vojno izvršile partizanske enote, komunistična Varnostna obveščevalna služba, OZNA ali Narodna zaščita, vse izgone protikomunističnega prebivalstva z “osvobojenega ozemlja” in prisilne odvzeme njihovega premoženja.
Vojni zločin zoper civilno prebivalstvo je mogoče storiti samo med vojno ali med oboroženim spopadom s kršitvijo pravil mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. V Sloveniji oboroženi spopadi niso nehali z uradnim koncem druge svetovne vojne v Evropi. Katere uboje in pregone civilnih oseb ali izpuščenih vojnih ujetnikov po 15. maju 1945 bi bilo mogoče še uvrstiti v vojni zločin zoper civilno prebivalstvo, je zato odvisno od tega, kdaj so v Sloveniji dejansko prenehali oboroženi spopadi med pripadniki vojaških in policijskih enot, ki so sodelovale v državljanski vojni, v revoluciji in v odporu proti revoluciji.
Najbolj množične poboje so partizani in druge enote pod vodstvom Komunistične partije Slovenije zagrešili nad vojnimi ujetniki: jeseni leta 1943 nad vaškimi stražarji in legionarji, vojaki in oficirji Jugoslovanske vojske v domovini in drugimi, spomladi leta 1945 pa nad slovenskimi domobranci in drugimi vojaki in oficirji Slovenske narodne vojske, zajetimi v domovini ali izročenimi iz Vetrinja.
Ubijanje vojnih ujetnikov, tudi tistih, ubitih po sodbi “partizanskih sodišč”, ki razen samovoljno privzete revolucionarne pravice niso imela nobene zakonske podlage, je kazenskopravno opredeljeno kot vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike. Ta zločin stori, kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava ukaže ali stori proti vojnim ujetnikom zlasti poboje, mučenje, nečloveško ravnanje, povzročanje velikega trpljenja ali kršitev telesne neokrnjenosti ali zdravja ali jemanje pravice do pravilnega in nepristranskega sojenja. Pod pojmom ukazati je treba razumeti tudi ukaz v obliki “sodbe”. Za vojne ujetnike pa je treba šteti tudi zajeto sanitetno in versko osebje (vojne kurate), ki je še pod posebno zaščito mednarodnega prava.
Vojni zločin zoper vojne ujetnike je za razliko od vojnega zločina zoper civilno prebivalstvo lahko storjen tudi v mirnem času, v času po prenehanju vojne ali oboroženih spopadov. Tako med vojno kot v miru je lahko storjen tudi zločin genocida. Storilec vseh treh obravnavanih zločinov je lahko vsakdo, čeprav ni pripadnik neke oborožene sile. Kazniv je tudi poskus teh zločinov, ko je storilec enega od teh zločinov začel, pa ga ni dokončal.
Pri vseh treh zločinih je kazensko odgovoren tako tisti, ki je dejanje ukazal, kot tisti, ki je dejanje izvršil. Odgovoren je tudi tisti, ki je pri ukazu ali pri izvršitvi sodeloval. Zločinec je tudi tisti, ki je v ukazu ali izvršitvi zločina naklepoma napeljeval ali nagovarjal, ki je ukazovalcu ali izvršilcu zločina naklepoma pomagal, mu dajal nasvete ali navodila, mu dal na razpolago sredstva ali odstranil ovire za izvršitev zločina, mu vnaprej obljubil, da bo prikril zločin, storilca, sredstva, s katerimi bo zločin storjen, sledove zločina in podobno. Na kratko je mogoče reči, da so za zločin odgovorni tako ukazovalci in izvršitelji kot podpihovalci in organizatorji.
Kazenski pregon genocida ali vojnih hudodelstev ne zastara in je pravno možen tudi sedaj. Če pa kakšen medvojni ali povojni uboj nima vseh znakov genocida ali katerega izmed vojnih hudodelstev, gre za navaden umor, ki je po veljavnih predpisih zastaral po 25 letih, če bi bil kazenski pregon pravočasno začet, pa najkasneje po 50 letih od storitve. Takšen zakon je ustavno dvomljiv, saj v prejšnji nepravni državi teh zločincev, ki so bili često sami nosilci totalitarne oblasti, dejansko ni bilo mogoče sodno preganjati.