Avtor: Ivanka Kozlevčar

Pred kratkim je izšla knjiga o dogajanju v Grosupeljskem in Stiškem okrožju OF v letih 1941 do 1946 z naslovom V navzkrižnem ognju. Napisala sta jo Milena Vrenčur in Ivan Križnar na osnovi literature in izjav različnih oseb. O tem dogodku je v knjigi rečeno: “15. in 16. januarja 1943 so se brigade zbrale v okolici Primskovega in Čateža ter nato skrivoma nadaljevale pot proti Poljanam, Leskovcu, Vrhu in Brezovemu, le nekaj kilometrov od Police, kjer je bila postojanka postavljena na težko dostopnem terenu, poleg tega pa sta bili zelo blizu postojanki v Grosupljem in Šmarju. Napad na Polico naj bi izvedla Cankarjeva brigada, druge enote pa bi poskrbele za zavarovanje. Pohod proti Polici je zaviral spopad Tomšičeve brigade na Zgornjem Brezovem in preiskave po domovih pristašev MVAC-a, poleg tega pa je zapadel še sneg in so bili pohodi težavnejši. Spopad za Polico se je začel 17. januarja 1943, v njem je Cankarjeva brigada naletela na močan odpor. Očitno je bilo, da akcija ne bo uspela. Brigade so se spet zbrale na območju Leskovca. Medtem je prispel iz Glavnega štaba NOV ukaz, naj partizani operacije po zahodni Dolenjski zaključijo in naj se brigade nemudoma usmerijo proti Črmošnjicam” (str. 155).
Ta dogodek bom podrobneje opisala, kakor mi je ostal v spominu, ali se ga spominjajo že redki ljudje, ki so ga doživeli, ali pa živi v tako imenovanem ljudskem izročilu. O njem se mi zdi potrebno spregovoriti tudi zato, da bi opozorila na napačne in za vas krivične trditve Franceta Strleta v knjigi Tomšičeva brigada 1942–1943 (str. 430–437) pa tudi poročil v Zborniku dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 5. Te trditve in komentar sem predstavila v opombah. Dogodek je zabeležen tudi v knjigah Lada Ambrožiča-Novljana Cankarjeva brigada (1975), Gubčeva brigada (1972) in Partizanska protiofenziva (1975), vendar bolj skopo in podatki ne presegajo navedka v uvodu tega članka. Gotovo pa so podatki o tem dogodku še kje. Moj zapis naj bi pokazal tudi na trpljenje in težave navadnih prebivalcev, zlasti žensk, otrok in starih ljudi, ki so v okupacijskih razmerah in državljanski vojni pa tudi po njej morali nositi kar neznosna bremena za preživetje, trpeti vsestransko ogroženost in pogosto tudi izgubo najdražjih. Ko beremo taka poročila, je zmeraj videti, da ljudje niso nič, pomembni so kvečjemu pristaši, pa vendar samo tisti, ki ostanejo ljudje, čeprav so tudi pristaši, omogočajo, da so tudi take razmere lahko do neke mere človeške in da se življenje nadaljuje.
Dogodek spada v obdobje tako imenovane partizanske protiofenzive, ki si je prizadevala v osrednji in zahodni Dolenjski ustvariti take razmere za delovanje partizanskih oddelkov, kot so bile pred roško ofenzivo. Vzpostaviti so želeli tako imenovana svobodna ozemlja, kjer bi lahko nemoteno delovali. Težo protiofenzive so nosile novoustanovljene brigade: Tomšičeva, (16. 6. 1942), Gubčeva (4. 9. 1942), Cankarjeva (23. 9. 1942) in Šercerjeva (2. 10. 1942). Ustanovljena je bila tudi Dolenjska operativna cona, v katero so bile pristojne vse enote na tem območju. S tem naj bi se zagotovila organizacijska trdnost in večja koordinacija pri delovanju. Tedaj je v Slovenijo že prišel jugoslovanski poveljniški kader.
Na tem območju so bile v napoto zlasti novo nastale postojanke legistov (kot so jih imenovali ljudje), ki so nastajale tudi v manjših krajih, v katerih so prej imeli neomejeno moč in vpliv partizani. Med njimi je bila tudi postojanka na Polici pri Grosupljem, uro hoda od Gorenjega Brezovega, ki naj bi padla zadnja. Pred tem je bilo uničenih že več postojank (Ajdovec 12. 12. 1942, postojanke v Temeniški dolini, Primskovo v noči s 13. na 14. januar 1943). Glas o tem se je širil med ljudmi, ki so komaj preživeli roško ofenzivo, vsak dan gledali goreče vasi okoli Krima in tudi sami znesli svojo revščino iz hiš, da ne bi zgorela skupaj z domovi, ko pridejo Italijani. Partizanov so se bali tako kot Italijanov, ker so poznali njihovo represivnost še iz časa pred ofenzivo, in moški so se skrivali pred njimi.
V noči s 15. na 16. januar 1943 so se brigade iz okolice Primskovega pomaknile na Poljane in območje Leskovške planote, kjer so vasi: Leskovec, proti vzhodu Sela, južno Mlake in Vrh, jugozahodno pa Gorenje Brezovo, od koder se odpira pot ob pobočju Kuclja proti Blečjemu Vrhu in Polici, na jugu pa se pomol Brezovega spušča v ozko dolino Mleščevega. Vas Gorenje Brezovo leži vzdolž pomola v smeri severovzhod–jugozahod. Hiše so večinoma razvrščene ob poti blizu druga drugi, dve hiši (Brnadova in Koritarjeva) na sevesrovzhodni strani pa sta nekoliko odmaknjeni. Zadnja stoji na nekakšni terasi, prevalu (Korita) proti Mlakam in Leskovcu na zadnji čistini pred gozdnatim delom Kuclja, po katerem je potekala utrjena meja med Ljubljansko pokrajino in nemškim zasebenim območjem.
Tisto noč je zapadel visok sneg in otrokom nam ni bilo treba iti v šolo. Sestra je napravila gaz do sesede, da bi se sankali. Bilo je okrog devetih (živina je bila že opravljena in po jedi vse pospravljeno), sedeli smo na peči in se kartali. Z nami je bil stric, ki nas je znal šaljivo izzivati. Na peči je ležala na blazinici tudi najmlajša sestra, dvomesečni dojenček. V to idilično razpoloženje je pritekla M. Š. in na vratih zavpila: “Jože, beži, v Koritih je polno partizanov!” Tisti hip je bilo vsega konec. Vse življenje mi je ostala živa tedanja misel: “Kam pa, ko je tolikšen sneg.” V tistem času smo se za moške neprestano bali. Oče je komaj oktobra 1942 prišel iz italijanskega zapora, zmeraj je bilo treba kam nositi hrano, nič se ni smelo vedeti, in v otroke se je zarezal strah. Vendar je stric res nekam izginil. Kmalu je prišla na našo grozo legistovska patrulja iz doline. Bilo je pet fantov. Povedali so nam, da so v Koritih res partizani in menda v Leskovcu tudi in da prihaja še večja legistovska enota s Police na Brezovo, da bi ugotovili, kaj pravzaprav je, in jih pregnali.(1) Tako velike partizanske enote se seveda ne morejo premikati neopaženo, zanje pa so zvedeli tudi čisto slučajno. H Koritarju je od šestih zjutraj pogosto prihajala partizanska patrulja gledat, kaj je na Brezovem. Povprašali so po legistih in odšli. Pri njih pa se je ravno tedaj ustavil K. iz Izvirka, ki je bil sicer v varstvu posadke na Polici, pa je hotel malo pogledat domov. Najprej se je skril na podstreho, nato pa pobegnil na Polico. Tako so na Polici prej izvedeli za partizane kot mi na spodnjem koncu vasi.(2) Ljudje so fantom, ki so bili domačini iz sosednjih vasi, branili, da bi šli na zgornji konec vasi, ker da je partizanov kot listja in trave. Fantje pa so vztrajali pri svojem načrtu, češ da so tako domenjeni.
Partizani v Koritih so imeli odličen pregled terena vse do Police. Tako so lahko videli legistovsko kolono v belem snegu, ki je šla s Police skozi Blečji Vrh in se na Trzljah razcepila v del, ki je šel po gmajni ob pobočju Kuclja, in del, ki je šel višje v bližini nemške meje. Del v gmajni se je razcepil v curek, ki se je usmeril proti Koritom in drugega, ki je šel po poti in bi prišel do prve hiše v vasi pri Krovcu.(3) Partizani so napravili gosto zasedo od nemške meje do vasi in čakali, da se kolone čimbolj približajo njihovim strojnicam. Če bi se legistovske kolone preveč približale, se ne bi mogle rešiti. Partizani pa niso opazili legistovske patrulje, ki je prihajala s spodnjega konca vasi in prišla naravnost pred puške. Partizani sami so bili presenečeni. Fantje so to izkoristili in skočili v prvo hišo (Finčevi št. 7) in začel se je spopad. Partizani so hišo obkolili, vanjo so metali bombe in začela je goreti. Dvema legistoma (France Ahlin iz Dednega Dola in France Jevnikar s Spodnjega Brezovega) je uspelo pobegniti iz vzhodnega krila hiše po vrteh do Obrukarjeve hiše, v katero sta se zatekla, ne da bi domači za to vedeli, ker so se skrili v klet. Tedaj so namreč vas obstreljevali s topovi z Grosupljega.

Opis slike: Šklopovi in Liparjevi iz Dednega Dola na izletu na Selih splomladi 1942 – Spredaj z leve trije Liparjevi: Lojze, Pepca in Nace – Stojijo z leve Slavko Omahen, Šklopov Rudolf, Liparjev France in Šklopova France in Jože – Pri obeh hišah so se pisali Ahlin

Pri Finčevih je bil pekel. Hiša je gorela, en otrok (Lojze Vovk) je bil smrtno ranjen, ko je lezel v veži v nezakurjeno peč za štibeljc, da bi se skril, dva sta bila ranjena (Frančiška Vovk hudo v stegno, Anton Vovk pa lažje). Tedaj je Finčev oče prišel z vzdignjenimi rokami na prag in vpil: “Ljudje božji, nehajte!”(4) Da jih ne bi pobili, sta se dva legista (France Grželj iz Stare vasi in Jože Selan s Police) predala, tretji (France Erjavec iz Kriške vasi) pa je ostal v hiši. Finčev oče je pripovedoval, da ga je nazadnje videl, kako je klečal sredi hiše ves krvav in molil. Ni ga bilo mogoče spraviti iz hiše. Po odhodu partizanov je ležal nag na dvorišču med hišo in hlevom, in sicer na gnojišču.(5)
Težišče dogajanja se je potem preneslo k Obrukarjevi hiši. Oba legista sta prišla na podstrešje, ne da bi ju domači opazili, kot je bilo že rečeno. Mati, stara mama in otroka so se stiskali v kleti, očeta pa je prijela partizanska zaseda, ko se je skušal še pred spopadom umakniti na Polico. Nenadoma so iz veže skozi odprtino za loputo partizani v klet spustili rafal. Domači so zbežali iz kleti skozi vrata na plano in opazili, kako partizani nosijo butare in slamo ter skušajo zažgati hišo. Hiša je bila trdno grajena in obokana, zato ni rada zagorela. Dovolili so jim, da smejo v hišo, če bi mogli kaj rešiti, vendar se je že močno kadilo. Stari mami so dovolili, da sme iti na podstrešje, kjer je imela obleko in dokumente. Za njo je šel partizan, ki ga je eden od legistov ustrelil. Šele tedaj so domači izvedeli, da so na podstrešju legisti.(6) Partizani so opustili napadanje in skrbeli za ogenj, vendar na podstrešju majhna izbica ni zagorela.
Istočasno z dogajanjem v obeh hišah so partizani začeli tudi s predčasnim napadom na približajoče se legistovske kolone. Kolonam se je uspelo umakniti. Zvestoba njihovih soborcev v patrulji dogovoru jih je rešila. Brez spopadov v vasi, bi se iz zasede težko kdo rešil, saj so partizani imeli premoč, krito zaledje in zelo ugoden položaj. Na umikajoče legiste so sicer streljali, vendar se jim je uspelo umakniti se brez izgub. Bolj nevarne so bile zanje topovske granate z Grosupljega, ki so padale celo na območje Trzelj.
Partizani so nato preiskali vse hiše, rekvirirali živila, npr. pri nas par volov, moška oblačila, koline in drugo. Vsi smo morali biti v hišah, drugače so grozili s smrtjo. Tak režim je bil zato, ker so iskali legiste. Zaradi tega pri nas do večera, ko so se partizani umaknili iz vasi, nismo dobro vedeli, kaj se je dogajalo v zgornjem koncu vasi. Zakaj so se partizani umaknili iz vasi, ni jasno. Morda iz taktičnih razlogov, morda pa zaradi priprav na napad na Polico, ker so vzeli rjuhe, najbrž za maskiranje v snegu. Ta umik je bil za nekatere stvari rešitev. Sestra je prinesla vest iz vasi, da sta legista v Obrukarjevi hiši preživela. Opazili so ju, ko je nekaj črnega migalo izza zidu na podstrešju. Nabrala sta si sneg na strehi, predno ju je zajel ogenj in ga tiščala na usta, ko je bil najhujši dim. Tako se nista zadušila. Bila sta omamljena in črna od dima, vendar sta sama prišla po lestvi, ki so jima jo pristavili. Hitro so ju spravili k sosedu v bunker.(7) Moj stric in sosed, ki sta bila v drugi kleti, sta se zdaj lahko skrivaj zatekla v Dedni dol oziroma v Višnjo Goro k znancem. Pogorelci so našli zasilno zatočišče pri sosedih. Ljudje so si kaj skuhali in nakrmili živino. Tesnobno smo čakali, saj nas je dosti imelo kakega svojega na Polici. Vsi so bili prepričani, da se bodo partizani vrnili.
Ponoči, pravzaprav 17. 1. ob treh zjutraj, so partizani napadli Polico. Ob napadu so porabili oba ujeta legista, da sta kazala pot, in sicer Grželj z južne strani proti Dremeljnovi hiši, Selan pa je vodil skupino z vzhodne strani proti cerkvi. Stražar je Grželja in partizana, ki je bil z njim na čelu, opazil in oba sta padla. Selan se je pred žično oviro ustavil in rekel, da ne gre naprej brez orožja, in res mu ni bilo treba iti. Ostal je živ, pobegnil in se kmalu vrnil na Polico. Kasneje je bil domobranec. Izmaknil se je povojnim pobojem in emigriral v Argentino. Tudi napad s severa ni uspel in partizani so morali odnehati, da ne bi imeli preveč žrtev. Zjutraj so se partizani vrnili. Namestili so se tudi v našo hišo. Domači so se stisnili v štibelc, jaz pa sem smela biti v kamri na mamini postelji, ker me je zaradi pretresov prejšnjega dne tresla mrzlica. Dobila sem celo nekakšen prašek za zdravila. V kamri so na postelji večkrat sedeli neki partizan in dve partizanki (Olga in Vera) in se pogovarjali. Ena je bila oblečena v stričevo novo lodnasto obleko in njegove škornje. Zelo ji je pristajala, ker je bila velika. Enkrat so jedli ocvrta jetra in ponujali so jih tudi meni. En košček mi je partizanka dala celo v usta, nisem se upala upreti, vendar sem se obrnila in ga skrivaj vzela iz ust. Greh se mi je zdelo, da bi jedla jetra naših volov, saj sem vedela, da bo ata žalosten, ko ne bo imel kaj zapreči. Tovarišici sta imeli zvečer tudi nekakšne govore. Obravnavali sta tovariše po imenu. Najbolj ga je lomil nekdo, ki so mu rekli Kaplan in je bil dostikrat kritiziran. Spomnim se tudi tovarišice Zofke, ki je spala med partizani na slami. Bila je tiha, skromna. Kar naprej je prenašala lavor s toplo vodo, da je svojim tovarišem izmivala noge ali kaj prala. Mama so imeli z njo veliko sočutje in ji kar radi greli vodo. Pridige so bili deležni tudi mama, naša teta in otroci. Seveda jim politični žargon ni bil razumljiv. Kasneje so mama komentirali: “Pravijo, da ne bo davkov, iz česa naj jih pa plačamo, ko so nam vse vzeli.” Mamo je tudi hudo pretresel dogodek s partizanom. Prosil jo je kruha, pa mu ga je dala. S kruhom ga je videl nekdo, ki je bil verjetno od vodstva. Začel je vpiti nanj, da je kruh ukradel, in ga rinil proti tepki na spodnjem dvorišču. Grozil mu je, da ga bo ustrelil. Tedaj so mama zbrali korajžo, da so se zavzeli zanj: “Kaj mu hočeš, saj sem mu kruh vendar dala. Lačen je, pa je prosil.” To je opogumilo tudi najstarejšo sestro, da je rekla: “Ti si pa res vzel cigarete izpod blazine.” To je bilo zadosti in ga je pustil. Bog ve, če mu je tudi odpustil. 19. 1. zjutraj so partizani odšli. Ujete moške, ki so jih zadrževali na Mlakah, so izpustili. Začelo se je pospravljanje. Najprej smo pobelili razne napise po stenah, ki jih nismo razumeli. Bali smo se, da bi prišli Italijani in bi jih videli. Oče je za las ušel ustrelitvi, ko so ga obdolžili sodelovanja pri aprilskem poboju fašistov v Podlipoglavu, zato smo se počutili še bolj ogrožene. Spomnim se slike treh hribčkov z napisom OF, slike srpa in kladiva, napisov Živela OF in Živela KPS.
Mnogo huje kot pri nas je bilo na sredini vasi. Ranjenca je bilo treba spraviti v bolnico, mrtvega otroka so dali na pare pri sosedu. Mama so iz skrinje v šibelcu izvlekli še preostalo obleko, saj je bil legist njihov bratranec in ga je bilo treba čim prej vsaj zasilno obleči, ker so pustili nagega. Položili so ga k nam na mrtvaški oder, vendar so kmalu prišli ponj domači iz Kriške vasi. Treba je bilo pokopati tudi padlega partizana, ki so ga partizani le zasilno zasuli s snegom. Skopali so mu jamo na vaškem svetu, ki se imenuje Ivice in je bil tedaj še košenina. Kopanje je bilo v taki zimi težko. Ko so mrtveca na smrekovih vejah vaščani vlekli proti jami, so nekateri nanj stresali svojo jezo z zmerjanjem. Ena od žensk je celo predlagala, da bi mu na silo sneli prstan. Tedaj je pobožna Ruštova teta vzkliknila: “Ljudje božji!” in hitro začela moliti: “ … ki je zanj krvavi pot potil … ”. Ljudje so prišli k sebi in ga dostojno pokopali. Naredili so gomilico, tako da so ga po vojni domači lahko odkopali in prav po prstanu prepoznali. Pogorele družine so dobile zavetje pri sosedih, ki tudi sami niso imeli ne dosti prostora ne dosti hrane. Drugi dan se je iz Višnje Gore vrnil moj stric. Ko smo zvečer sedeli na peči, je rekel: “Težko bo kdo ostal živ, v Višnji Gori v oštariji komunisti pijejo z Italijani.” Sporočilo tega stavka sem razumela šele dosti pozneje.

Opis slike: France Erjavec iz Kriške vasi – Padel kot legist 1. jan. 1943

Spopad na Brezovem je bil pomemben predvsem za ohranitev Police. Zaradi njega presenečenje ni bilo več mogoče, saj so legisti sami občutili, da gre za številne partizanske enote. Brez presenečenja ali izdaje pa zavzetje Police tedaj ni bilo mogoče. Za okoliške vasi je bila posadka na Polici vendarle pomembna. Dajala je zavzetje mnogim moškim, zlasti pozimi. V tem obdobju je na tem območju ustvarjala tudi določeno ravnovesje sil, tako da si partizani niso mogli privoščiti večjih represalij, pa tudi druga stran ne, saj so partizani večkrat prihajali v okoliške vasi. Tako je do večjih žrtev v naši vasi prišlo spet šele po vojni, ko je bilo ubitih v povojnih pobojih pet fantov, kar je bila za tako majhno vas huda rana, saj sta od odraslih fantov ostala samo dva, ki sta bila v nemškem ujetništvu, kar je prava ironija in hkrati podoba naših razmer.

Opombe

(1) O izboru legistov Strle pravi – “Pepe Cvetkovič, komandant poliških belogardistov, je takoj po sporočilu izdajalskega sla odbral 43 mož in jim zabičal: “Pripeljite mi tiste tri partizane žive ali mrtve!”
Po izjavi M. K. s Police, ki je bil tedaj pri legistih na Polici, so se fantje sami javili za izvidnico. Šlo je za njihove domove, sorodnike ali znance in bali so se zlasti še za moške, ki so še živeli po vaseh zaradi dela. Vedeli so tudi, da je partizanov dosti, če so patrulje prihajale tako pogosto. Samo za tri partizane ne bi poslali razmeroma močne enote, verjetno pa še patrulje ne, saj je bilo to prehodno ozemlje in se je kakšna manjša skupina partizanov večkrat pojavila.
(2) Franc Strle krivično pravi, da se je ob prihodu patrulje v neko hišo na Gorenjem Brezovem gospodinja dobrikala partizanom, kaj naj jim postreže, “v isti mah pa hčerko, majhno deklico, poslala na Polico, naj pove, da so v njeni hiši trije partizani.”
Taka trditev je neutemeljena. Seveda bi partizanom postregla, kot jim je gotovo tudi drugič in drugim, če so prišli. Kaj pa naj bi na samoti drugega storila! Ljudje tudi niso bili taki fanatiki, da ne bi dali potrebnemu jesti, če je prosil in če so kaj imeli. Tudi trditev glede otroka je nemogoča. Če nas otrok niso pustili v šolo, kako bi mati poslala majhno deklico v visoki sneg, saj je do prve vasi (Blečji Vrh) pol ure po samoti. Še v vas se je ni upala poslati, saj bi jo lahko iz zasede ustrelili. Vedela je tudi, da bi se ji partizani za kaj takega enkrat ali drugič maščevali. Pri nas izdajstva ni moglo biti, če so hoteli ljudje preživeti. V Grosupeljskem zborniku 1996 v članku Kovačnica in kovači od Male Stare vasi do Škocjana Jakob Müller navaja izjavo hčere Brezovčana J. Z., da je oče kot partizanski zaupnik imel v Koritih v čebeljnjaku skritega ranjenega partizana, kar ni bilo mogoče brez vednosti Koritarjevih. Pripovedujejo tudi, da so pogosto spali vaški moški na kozolcu, kurir pa se je ustavil pod njim, vendar so ga mirno pustili. Prav tako so neosnovane trditve o izdajstvih in napadih na poedine partizane v dokumentu št. 102 v Zborniku dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, VI. del, knjiga 5, str. 282. Tam je verjetno Strle tudi dobil podatek, da je šlo za obvestilo o patroli treh partizanov.
Res pa je, da je tedaj prevladalo protipartizansko razpoloženje. Upoštevati bi morali, da so na to vplivali partizani sami, ko so njihovi aktivisti za vsako neposlušnost ali neudeležbo v včasih nesmiselnih akcijah grozili z “Matildo” in dejansko nekaj ljudi od drugod na Polici in Polževem tudi likvidirali. Vzroki pa so bili seveda tudi še drugi. Glede zaplenjenega orožja pa velja pripomniti, da ni bilo italijanskega izvora, ampak so ga ljudje imeli skritega še od razpada jugoslovanske vojske.
(3) Strle piše – “Belogardisti so hoteli Gorenje Brezovo najprej obiti, zato je najmočnejša kolona hitela, da bi pred drugima dvema dosegla vzhodno pobočje Kuclja in bi tri partizane prestregla na begu iz vasi, vendar je lezla naravnost pred skrite partizanske puške in puškomitraljeze. Borci, ki jim je poveljeval Anton Marincelj – Janko, so izdajalske vojščake spustili na lučaj bombe, potem pa udarili. Padali so kakor snopi in bežali, kolikor se je v visokem snegu dalo. Pa so partizani vseeno enega ujeli, dvanajst pa jih je obležalo.
Ta podatek ni pravilen. Izhaja iz teorije, da so legisti računali le na tri partizane, ti pa bi takrat itak lahko že bili daleč. Zaradi spopadov v vasi z neopaženo legistovsko patruljo je bil napad na kolone prezgoden in so se lahko umaknile brez izgub. Če bi bilo kaj mrtvih, bi gotovo vedeli, saj bi bili sami domačini. V omenjenem Zborniku v dokumentu št. 39 je navedeno, da je bilo “vrženih iz stroja 20 belogardistov”, kar glede na prej povedano ni resnično.
(4) Strle o tem pravi: “Med tem je srednja kolona že prišla v vas in se je napotila v izdajalsko hišo, kjer pa partizanov ni našla. Nalogo za napad na te belogardiste je dobila Mikijeva četa. Del belih se je razbežal že po prvih strelih. Osemnajstletni Vinko Nageljšek se je skril in potuhnil v domači hiši, pri Fincu na Gorenjem Brezovem 7 pa se jih je nabunkalo pet. Dva sta bila v shrambi. Od tam je eden ustrelil na partizana Antona Lambergerja – Pika, ki je s puškomitraljezem čakal pri luži. Bil je hudo ranjen in so ga morali odnesti. Po tem strelu so partizani neusmiljeno napadli. V hišo so začeli metati bombe. Ena je ubila devetletnega Lojzka Vovka, ranila pa petnajstletno Frančiško, medtem ko je dvanajstletni Tone dobil sedem manjših ran po vsem telesu. V obupu je njihova mati Katarina Vovk skočila na prag in kriknila: “Nehajte! Ne metajte bomb, nas boste vse pobili!” Partizani so rekli: “Nehali bomo, samo če pridejo belogardisti ven.”
V tem poročilu so sporne trditve, da se je kolona napotila v hišo, kjer ni bilo več partizanske patrulje. Ta hiša je precej nad vasjo, kot je bilo že rečeno, in seveda do nje ni mogel priti nihče iz kolone. Napačna je tudi trditev, da je mitraljezec stal pri luži, ker je bila ta na spodnjem koncu Finčeve hiše in bi pet legistov moralo iti mimo njega v hišo. Seveda bi lahko že pri tem vse pokosil z mitraljezom. Ko so bili že v hiši, se je pa verjetno zares postavil v navedeni položaj. Bil je ranjen, o njem je tudi podatek v knjigi Silva Grgiča, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 135. O tem, da je bil en partizan ranjen, se je govorilo tudi po vasi. Vinko Nageljšek je pravzaprav Vinko Nograšek, ki ni bil legist, saj je bil tedaj mladoleten. Skrival se je doma kot drugi mladoletni fantje, ki pa jih partizani niso našli.
Po vaškem izročilu je na prag prišel oče, kar je glede na njegovo očakovsko vedenje zelo verjetno. On je tudi nesel mrtvega sina iz goreče hiše na pod. Zgorelo jim je čisto vse, kar je bilo za tiste čase in za njihovo siceršnjo revščino prava groza. (Starši in sedem otrok.) Tudi po vojni si družina ni mogla opomoči, šele vnuki so se postavili na noge. Seveda jim nikoli nihče ni skušal popraviti krivice!
(5) Strle pravi: “Po tistem sta se vdala France Gerželj – Kovačev, doma iz Velike Stare vasi, in Jože Zajc – Selanov, doma s Police, France Erjavec – Anžičkov iz Kriške vasi si je prerezal žile na vratu, belogardista Ivan Jevnikar – Svetinov s Spodnjega Brezovega in France Ahlin iz Dednega dola pa sta čez prag planila in ubežala nenatančnim strelom. S puškomitraljezom sta se zatekla na podstrešje k Obrukarju Gorenje Brezovo 4.”
Omenjena legista sta se res vdala, sicer bi bili pobiti tudi domači. Zvezane so odpeljali na Sela. O smrti Franceta Erjavca je zanesljiva izjava Finčevega očeta, da je klečal sredi hiše in bil po obrazu krvav. V vsesplošnem streljanju pa je bil lahko smrtno ranjen. Župnik Vidmar, ki ga je pogledal namesto mrliškega oglednika v Višnji Gori, je materi izjavil, da je bil ustreljen. Če bi si prerezal žile na vratu, bi se videlo. Slekli in vrgli na gnojišče pa so ga vsekakor partizani. Pri legistih je bil le pet dni. Sprejeti boj s partizani je bilo zanj, ki je bil zelo veren, in za Gerželja težko, tudi ker sta imela oba brata pri partizanih. Pri Anžičkovih je kasneje padel tudi sin partizan, dva druga sinova pa sta bila kot domobranca pobita v povojnih pobojih, eden menda celo na poti domov. Tako se ni izpolnilo upanje Anžičkove mame, da po vsaki toči ostane kje kak klas. V tem primeru ni ostal, ostala je samo bolečina.
(6) Strle pravi: “Ker se zaslepljenca nista hotela vdati, so partizani spravili na varno najprej otroke in najpomembnejše imetje, nanesli butar, dračja in slame ter hišo zažgali. Komandirju Poldetu Skalji – Mikiju pa se je zdelo zelo škoda, da bi zgorela strojnica, zato je sklenil belogardista pregovoriti k vdaji. Ko je že vsa hiša gorela, je neki vodnik pristavil lestev, Miki se je povzpel po njej do podstrešnega okna in začel belogardista pozivati naj se vdasta, rekoč: “Tu Skalcatov, vdajta se.” Vendar pa izdajalec France Ahlin ni maral za prijateljsko besedo, pomeril je sošolca in ustrelil.”

Opis slike: France Jevnikar iz Spodnjega Brezovega – Padel kot legist 7. avg. 1843

Sama sem sprejela varianto, ki jo je navedla Obrukarjeva mama. Tedaj je bila gospodinja v hiši in priča vsemu. Da bi k hiši, ki je bila že vsa v ognju, pristavili lestev zaradi strojnice, je malo verjetno. Po izjavi legista M. K. patrulja mitraljeza ni imela. Lestev so pristavili zvečer, po odhodu partizanov, da sta se preživela rešila. Vprašanje je tudi, kako bi Skaljatov vedel, da je v hiši France Ahlin. Tudi sošolca nista bila, saj je bil Skaljatov doma z Grosupljega.
(7) Strle pravi: “Partizani so menili, da se bosta belogardista scvrla. Zares, Obrukarjeva hiša je skoraj vsa pogorela, le podstrešna sobica ne. V njej pa sta bila skrita oba zagrizenca. Ko so šli partizani na večerjo, ju je Obrukar pozval, naj bežita, pa sta se rešila k svojim na Polico.”
Izraz o scvrtju je stvar okusa in izraža zagrizenost. Obrukarjev ata ju seveda ni mogel pozvati, ker so ga imeli partizani ujetega na Mlakah. Legista tudi ne bi mogla iti na Polico, ker sta bila oba fizično popolnoma uničena. Polica pa je bila tudi zastražena in bi ju ujeli v zasedi. Oba sta se to pot rešila, vendar je bil Jevnikar kasneje ubit v Gradišču pri Polici na njivi pri Francu Skubicu. Ne velja pa datum smrti 12. november 1942, ki ga navaja Strle (str. 338), padel je 7. 8. 1943. France Ahlin, Šklopov iz Dednega dola, je bil ubit v povojnih pobojih skupaj s svojimi brati Jožetom, Antonom, Rudolfom. Vsi so bili odlični pevci in igralci. Šklopovi so ostali brez moških potomcev, Liparjevi pa so imeli še dva (Naceta in Franceta), a v tujini. Tudi ti dve hiši je zagrnila velika žalost.

Opis slike: France Ahlin iz Dednega Dola – Ubit v povojnih pobojih