Avtor: Neoznačeni avtor

Tragična smrt Janeza Tominca je tako vznemirljiva, da človeka, že ko prvič sliši zanjo, notranje tako zaposli, da bi hotel o njej kaj več zvedeti: kaj bolj podrobnega, bolj določnega, bolj zanesljivega. Da bi ustregli vsem, ki tako čutijo, smo se odločili, da objavimo zapis prof. Franceta Pibernika, ki nam posreduje toliko njegovih potez, da podoba Janeza Tominca oživi tudi pred tistimi, ki ga nismo poznali. Da je mogel to narediti, je pisec izkoristil vsa ugotovljiva Tominčeva mladostna prijateljstva, predvsem pa njegov dnevnik, ki ga je pisal do časa, ko je odšel v partizane. Nekatere okoliščine Tominčeve usode ostajajo še naprej skrite, nekatera vprašanja – med njimi tudi zelo važna – še naprej neodgovorjena. Prof. Pibernik ni posebej raziskoval vzročnih poti, ki so se stekle v točki, v kateri se je Tominčeva usoda dovršila. Odel jo je s plaščem tragičnosti, v katero naj bi bili vpleteni ljudje, ki jih je zajela stiska hudega časa. Glede smrti same se je držal tradicije. Zbral je odlomke partizanske spominske literature, ki se nanašajo na to smrt. To pa je predvsem Kocbek. Mogoče se bo komu od bralcev Zaveze zdelo čudno, da objavljamo zgodbe ljudi z one strani. Dve stvari sta nas podpirali pri naši odločitvi. Prvič se s to smrtjo že pol stoletja obremenjujejo razni ljudje in razna gibanja, ne da bi kdo njihovo vlogo natančneje premislil. Drugič pa je na zgodbi o Janezu Tomincu nekaj, za kar lahko rečemo, da bi bilo narobe, če bi nas pustilo neprizadete. Po mnenju večine bralcev Zaveze in samo po sebi razumljivo, tudi po mnenju njenega uredništva, se je Janez Tominc odločil narobe. Prav tako pa je onstran vsakega dvoma, da se je za pot, na katero je stopil, odločil z najboljšim namenom. Vemo, da bi ob tem bilo mogoče in treba reči še sto stvari, a to dvoje ostaja: dober namen in smrt. Ob tem pa se mora vsak človek, če hoče biti resničen, ustaviti. In mi, ki nosimo spomin velikega slovenskega protikomunističnega upora, moramo biti predvsem resnični. Naj se nihče ne vara: mladi svet, ki prihaja, ne bo sprejel naše zgodbe, če v globini ne bo začutil, da je resnična. Poleg tega pa vemo, da nam resničnost ne more bistveno škoditi. Ko bi nam lahko bistveno škodila, bi bila naša stvar izgubljena.
Umor Janeza Tominca je surovo in zahrbtno dejanje in, v okoliščinah, v katerih se je zgodil, zločin. Partizanska spominska literatura – tu spet mislimo predvsem na Kocbeka – z njim obremenjuje “poneumljene Suhokrajince” in “klerikaliziranega plebejca”. Če ta izraza prevedemo v zgodovinski in politični jezik, bi to pomenilo: prebivalce okoli Ambrusa in širše Suhe Krajine in ljudi slovenskega protikomunističnega upora. Kaj je mogoče o tem reči?
Najprej nekaj o “poneumljenih Suhokrajincih”. Če vprašaš današnje tamkajšnje ljudi, ti brez izjeme odgovorijo, da je dolina umor obsodila. Ali jim lahko verjamemo? Obstajajo znaki, ki nam dovoljujejo sklepati, da je tako razpoloženje bilo in da je bilo večinsko.
Najprej sta bila Ambrus in njegova okolica poleg drugega izjemna tudi v tem, da tu ni bilo ubojev komunistične gverile, ki so se dogajali drugod že od začetka pomladi in so dosegli vrhunec maja in junija – v Dobrepolju, v Ribniški dolini, v okolici Grosuplja, okoli Šentvida. Zato ljudje okoli Ambrusa neposrednega izkustva, ki je drugim krajem dajal osnovni ton, niso imeli. Zaradi svoje tradicionalne poučenosti so bili že od začetka proti komunizmu, a tistega silovitega čustvenega naboja, ki je obstajal drugod, niso poznali. Poleg tega tem ljudem vstajništvo samo ni bilo tako tuje, saj je bilo že prej zanj zlasti med mladino velika pripravljenost. Nekateri se še spomnijo, da so že v začetku pomladi prišli iz Ljubljane določeni ljudje – verjetno od Slovenske legije – da bi tej pripravljenosti dali organizacijske oblike. Dogodki, ki so sledili, zlasti italijanska ofenziva, so ta razvoj prekinili. Mogoče je bilo tudi premalo volje v središču.
Mnogo bolj pomembno pa je nekaj drugega. Ljudje so kmalu opazili, da je Tominec ne samo veren kristjan, ampak tudi zelo pobožen. Njegova vernost je bila take vrste, da ni puščala nobenega dvoma glede pristnosti, to pa je ljudi osvojilo. Njegovi propagandni nastopi tudi niso bili posebej siloviti in so se skladali z njegovim civilnim videzom. Od orožja je imel samo bombo – “ki jo je večkrat pozabil zgoraj v sobi pod blazino” – in “gledališki daljnogled”, ki tudi ni bil videti preveč uporaben. V vasi ni bil edini tujec; tu so bili še pribežniki iz Štajerske, neka učiteljica in njen oče, predvsem pa župnik Franc Križan z neke fare nad Šoštanjem. Nihče se ne spominja, da bi imel miting v kraju samem.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Čas za obnovo Mirko Kambič

Stanoval je izmenoma v eni od dveh najuglednejših hiš v vasi, pri Vidmarjevih in pri Mikličevih. Vidmarjevi so imeli trgovino in gostilno, Mikličevi pa trgovino in mesarijo. Obe hiši sta bili pozneje na protikomunistični strani, zlasti Mikličeva, saj je bil gospodar Jože Miklič prvi poveljnik Vaške straže v Ambrusu. Vidmarjeva mati je bila zelo pobožna – njen sin Anton si dovoli pripomniti, da morda malo preveč – in je rada postregla beguncem, zlasti duhovniku Križanu, pa tudi Tominc se je pri njej dobro počutil. Vidmarjevi so mu, kot poroča Pibernik, dali na razpolago zasilni bunker, ki so ga naredili zato, da bi se skrili pred Italijani, za katere se nikoli ni vedelo, kaj bodo naredili s teboj, če te dobijo zunaj. Bunker je stal med dvema skalama ob poti v Žvirče, na senožetih, ki jih je danes že osvojil gozd. Ko je stanoval pri Mikličevih, je del skrbi zanj prevzela gospodinja te hiše. Od nje se je, kot pravi sama, tistega večera, ko je odšel na sestanek, tudi poslovil. Vse to se bo komu – spričo poznejšega razvoja – zdelo čudno, a moramo upoštevati, da je diferenciacija, ki si jo je Kocbek tako želel, tedaj bila še v povojih, zlasti pa še ni prešla v sovraštvo. Da se je Tominc pred poletno italijansko ofenzivo odločil, da ostane v Ambrusu, pove mnogo o tem, kako se je tam počutil, če je res, da je imel možnost, da se umakne z vojaštvom.
Druga obtožba pa pravi, da je Tominčev umor treba pripisati na račun “klerikaliziranega plebejca”. Ali, kakor smo mi ta izraz parafrazirali, slovenskemu protikomunističnemu uporu.
Ljudje, ki so ta umor zagrešili, niso bili iz Ambrusa, ampak iz okolice. Nekateri še vedo za imena, zlasti pa za ime pobudnika. Ko pa govorijo, imen ne omenjajo, in če katero slučajno pade, zahtevajo, da se ne objavi, čeprav so danes praktično vsi mrtvi. Mislimo, da imajo v tem zelo prav, saj ne gre za ljudi, ampak za dogodek in njegov pomen.
Vprašanje bi bilo mogoče treba takole formulirati: Kakšen značaj je imel umor – ali je bil to politični umor ali pa ga je treba postaviti v okvir kriminala?
Za pobudnika umora se vedo nekatere stvari. Prvič se ve, da je bil partizanski aktivist, “dokaj hud”, kot se je nekdo izrazil. Spričo dejstva, da je bil nekajkrat na zaslišanju v Dobrepolju, so ljudje sklepali, da so Italijani odkrili njegovo ilegalno vpletenost. Pomemben pa je sklep, ki je razmeroma splošno sprejet, da so Italijani kot odkup za partizansko vpletenost zahtevali od pobudnika Tominčev umor. Zelo potihoma se včasih omeni, da je bil vmes tudi denar. Kako je pobudniku uspelo pridobiti še ostalih pet ali šest udeležencev, se ne ve. Ne ve se, kdo je sklical sestanek, na katerem se je umor zgodil. Ve pa se, da so bili povabljeni še drugi, a so odklonili.
Če se tu za trenutek ustavimo in skušamo oceniti splet dejstev in sklepanj – čeprav se zavedamo njihove pomanjkljivosti – potem bi morali reči, da ima umor kriminalen in ne političen značaj. Čeprav so bili nekateri udeleženci pozneje člani Vaške straže, to še ne pomeni, da so se tega dejanja udeležili iz političnega razpoloženja, ki jih je pozneje pripeljalo med legiste, kot se Vaškim stražam v teh krajih rekli. To misel podpira dejstvo, da so k legistom šli praktično vsi. Poleg tega pa se je Vaška straža v Ambrusu ustanovila šele dva meseca kasneje.
Pač pa utegne imeti umor politični značaj spričo druge, ne malo pomembne okoliščine. Obstaja neko dejstvo, ob katerem se zdi, da se nihče ne ustavlja, razen nekaj ljudi v dolini, ki pa jim stvar ne gre iz glave.
Omenili smo že, da se je za storilce v glavnem vedelo, zlasti pa se je vedelo za pobudnika. In vendar se ni nikomur nič zgodilo! Od septembra do novembra, ko se je ustanovila Vaška straža v Ambrusu, sta minila dva meseca in vendar partizani niso naredili ničesar, da bi stvar “uredili”. Še več. Po odhodu Italijanov in Vaških straž septembra 1943 je pobudnik ostal doma, v kraju, ki je za nekaj časa spet postal “republika”, ne da bi se mu bilo treba česa bati. Ali se je vmes kaj zgodilo, kar mu je vlilo pogum?
Marca 1943 so se v Suhi Krajini zbrale domala vse obstoječe partizanske sile, da bi obračunale z nekaterimi postojankami: Ambrus, Korinj, Kočevje. Nekatere brigade so napadale, nekatere pa so bile v zaledju in varovale dohodne poti. Takrat se je v vasi Višnje zgodil dogodek, ki bi utegnil biti zanimiv za našo zgodbo. Spominja se ga domačin iz Primče vasi, ki je danes seveda že v letih, takrat pa je bil star dvanajst let. Po nekih opravkih je bil v Višnjah in v edini še nepožgani hiši zagledal zvezanega pobudnika. Bil je obsojen na smrt. Potem pa je v sobo stopil višji partizanski komandant in ga vprašal, kaj vendar tu počne. Pobudnik mu je odgovoril, da je obsojen na smrt in ga prosil, naj pomaga. Komandant gre ven, se pogovori z nekimi ljudmi, potem pa se vrne in obsojenca pošlje enostavno domov. Kdor vsaj malo ve, kako so se take reči ponavadi reševale, ima tu priložnost, da se čudi.
Res, zakaj partizani niso maščevali umora svojega aktivista Janeza Tominca? Vsiljujejo se razni odgovori, a kateri je pravi? Mogoče pa partizani niso bili tako maščevalni, ker je bil Tominc aktivist krščanskosocialistične skupine in se je mogoče že čutil duh prihodnje Dolomitske izjave? Mogoče je celo, da je Janez Tominc vzel koalicijsko strukturo Osvobodilne fronte preveč zares in je tako postal za partijo, ki je bila za koalicijo “odgovorna”, nevaren. Mogoče je preveč demonstrativno kazal svojo nazorsko specifičnost, zlasti pa svojo vero, in tako šel na živce politkomisarskemu razredu v vojski? Kdo ve? Toda, če je kaj od tega res, potem imamo nekaj pravice reči, da je bil umor Janeza Tominca političen, samo ne v okvirih, kamor ga postavlja ustaljena in pripovedovana zgodba.
Škoda, da tisti, ki so bili v Palači odgovorni za zgodovino, niso posvetili večje pozornosti Janezu Tomincu v času, ko so bili sodobniki še živi in je bil spomin še svež. Ali pa je spadal med vroče teme, ki se jih je bilo bolje izogibati? Škoda tudi, da za njegov spomin niso bolje poskrbeli njegovi nazorski prijateljski krščanski socialisti, takrat ko je bil še čas.
A nazadnje je bilo tako, kot pravi Majcen za svojega sina: “Tu leži mladenič, tih in plah”. Neka žena iz doline – tedaj je bila dekletce desetih let – ima še danes pred očmi dva prizora: vrh neke vrtače in zemlja, ki so jo razgreble človekove roke v smrtnem boju; potem pa mladenič z razbito glavo ob prašni cesti med Ambrusom in Žvirčami in ob njem begunski duhovnik Križan, ki se ne more umiriti: Mojbog, kaj so naredili!
Janez Tominc, študent zgodovine, aktivist Osvobodilne fronte, sin matere, ki ga je v nekem drugem kraju dolgo čakala – kakor je drugih deset, dvajset, trideset tisoč mater čakalo svoje sinove. Kdo je kriv njegove smrti? Če bi šli po verigi vzrokov nazaj, od člena do člena, bi morali napraviti dolgo pot. Nazadnje bi mogoče celo nekaj zagledali in rekli: Kako nevarne so človekove besede.