Avtor: Franc Rode

“Dragi bratje in sestre!
V današnjem evangeliju, ki smo ga pravkar slišali, Jezus nastopa kot zmagovalec nad kaosom, ki ga predstavlja morje. Že v Stari zavezi v Jobovi knjigi Bog pravi: Do sem pojdeš, naprej pa ne. Tu bo obstala ošabnost tvojih valov.
V razburkanih vodah Tiberijskega jezera se zrcalijo vsi viharji zgodovine, vse stiske in preizkušnje Jezusovih učencev. Jezus pomirja te viharje s svojo božansko močjo. Razodeva se kot gospodar narave in zgodovine. Premaguje zlo in prinaša svojim vernim mir in upanje.
Sredi našega stoletja, bratje in sestre, je bilo morje zgodovine izredno razburkano – mogoče bolj kot kdaj koli v naši evropski preteklosti. V tem stoletju se pojavijo in si prilastijo oblast ideologije zla, kot so fašizem, nacizem in komunizem. Človek, ki se je oddaljil od Boga, hoče postaviti novo civilizacijo, nov svet; hoče oblikovati nov lik človeka. In vse to brez Boga in proti Bogu. Da pride do svojega cilja, ne izbira sredstev. Kar služi temu ideološkemu načrtu, je dobro, vse, kar temu nasprotuje ali kar bi mu moglo nasprotovati ali kar se sumi, da bi mu moglo nasprotovati, je slabo. Vse to je treba uničiti. Zato pristaš te ideologije laže in krade in ubija, sramoti svoje nasprotnike in jim ne priznava nobenega dostojanstva in vrednosti.
Dejansko so vse te ideologije našega stoletja, ki so ob koncu vendarle vse propadle, gradile na sovraštvu. In prav to sovraštvo je rodilo to, kar se je zgodilo na tem kraju in drugod po Sloveniji: množični uboji proti vsem človeškim in božjim zakonom, nezaslišane krivice in ponižanja, zaničevanje človeka in njegovega dostojanstva. Polstoletna vladavina te ideologije je to nadaljevala, samo z drugačnimi sredstvi. Delitev Slovencev na zmagovalce in poražence, na privilegirane in zapostavljene, na ljudi s pravico do besede in na ljudi, obsojene na molk, na obešenjaški ateizem in na ustrahovane in zatirane vernike.

Avtor slike: Bogomir Štefanič ml

Opis slike: Kočevski Rog 1997 Bogomir Štefanič ml

Bratje in sestre, kaj reči o tem odobju in o teh ideologijah, ki so ga oblikovale in ki so pred našimi očmi izginile? Recimo samo to in za naš slovenski prostor: s tem si je ta ideologija in Partija, ki jo je vodila, sodila sama. Pokrila se je s sramoto in s seboj nosi neizbrisni pečat zločinskosti in hudobije, ki ga ne more nič odvzeti. Zato za to ideologijo, kot za nacizem, pred zgodovino ni opravičila.
Nekaj drugega pa so ljudje. In tu velja krščansko načelo sv. Avguština: Odi errorem, ama errantes – zavračati zmoto, toda ljubiti tistega, ki je v zmoti. Treba je razlikovati tudi med tistimi, ki so bili v tem taboru, ki so bolj ali manj zelo malo nasedli tej ideologiji. Predvsem pa je treba razlikovati – in naj se nihče ne čuti ogroženega zaradi tega – predvsem pa je treba razlikovati med komunistično partijo in partizani. Eno ni isto kot drugo. Med partizani je bilo dosti poštenih slovenskih fantov, ki so šli v osvobodilni boj z najboljšimi nameni, zato da bi branili svobodo slovenskega naroda, kot je bil domobranski odpor proti komunizmu dejanje samoobrambe in je izhajal iz ljubezni do slovenske domovine. Zato med enimi in drugimi objektivno ne more biti neločljivega prepada. Če ga zgodovina ne more zapolniti, bi ga morala vsaj zdrava pamet in krščanska ljubezen.
Žal se je v tem nasprotju med enimi in drugimi nagnetlo toliko črnih oblakov na slovenskem nebu, toliko dvoumnosti in toliko sovraštva, da se je ponovilo to, kar pravi Prešeren v Krstu pri Savici: “Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!”
Vendar, bratje in sestre, moramo ven iz te krizne situacije in priznati, da vsi vendarle niso imeli tako slabih namenov, kot si jih drug drugemu pripisujejo. To pa zahteva, da se ozračje med nami spremeni, da spremenimo svoje življenje in zato je potrebno spreobrnjenje, želja, da nam Bog da “novo srce in novega duha, da odstrani kamnito srce in nam podari usmiljeno srce” (Ez 36, 26); da iz sovraštva preidemo k ljubezni, iz maščevalnosti k odpuščanju.
In v tem, bratje in sestre, smo v globokem soglasju s tistimi, ki ležijo v teh breznih in so umirali z molitvijo na ustnicah in z odpuščanjem v srcu. Oni so pri Bogu in gledajo slavo Božjega obličja. Kot pravi Razodetje sv. Janeza: “Oni so zmagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti. Zato se veselite nebesa, in vsi, ki prebivate v njih” (prim. Raz 12, 11–12a).
Naj ti naši bratje in sestre, kakor tudi naši bratje Hrvati in Srbi, ki ležijo v teh breznih, ne bodo za nas samo trpeči, ponižani, osramočeni in okrutno umorjeni. V njih moramo videti predvsem zmagovalce. Kajti navsezadnje zmagajo mučenci, medtem ko so njihovi rablji naposled vedno premagani. Tudi tokrat se je to potrdilo. Ti naši mučenci so torej najplemenitejši cvet slovenskega naroda, njegov ponos in slava.
Bratje in sestre, v luči naše državnosti, v šestem letu samostojne Republike Slovenije, lahko drugače gledamo tudi na našo tragično preteklost, tudi na tragične dogodke izpred petdesetih let na tem in na drugih krajih Slovenije. Vse trpljenje, trud in solze, vsa ponižanja in krivice, vse nasilne smrti dobijo v tej luči naše suverenosti nov pomen in novo vrednost.
Skrivnostni smisel domobranske tragedije se nam končno razjasnjuje: “Blagor jim, ki so padli za svoj dom in za svoje ognjišče in za čast očetove hiše” (Charles Péguy). Kajti ta je podoba in začetek božje hiše. Padli so za Boga in za svobodno Slovenijo. Amen.”
(po magnetofonskem zapisu: I. R.)