Avtor: Justin Stanovnik

Komunizem – tragiška igra s komedijantskim koncem

Ko vsako leto izvemo za Nobelove nagrajence v kemiji, fiziki, medicini in biologiji in so nam hkrati sporočeni tudi njihovi dosežki na posameznih področjih, nas prevzame spoštovanje pred prodornostjo človeške misli, pa tudi pred neznanskimi investicijami dela in talenta, ki so bile za vsakega od teh prodorov potrebne. Hkrati pa – toliko od tega, kar se nam sporoča, le razumemo – nas spet obide misel, kako neznansko je svet zapleten. Zakaj ni preprostejši? Ali ne bi mogel obstajati, če bi bil bolj enostaven, bolj pregleden, tako rekoč iz večjih kosov? Tako pa se nam zdi, da je stanje, ki ga vsako odkritje pokaže, takšno, da se nam zdi ustrezna pripomba angleškega biologa J. B. Haldanea, da je svet ne samo bolj zapleten kot si mislimo, ampak tudi bolj, kot bi si mogli misliti. Ko se tako privajamo misli, da je svet tudi v svoji snovnosti neizčrpen, pa seveda vemo, da je tisti svet, ki je odvzet neznanemu, trden, izmerjen, pregleden in zanesljiv; mogoče ga je uporabljati in nanj računati, na njem in z njim kaj zgraditi, biti z njim domač – ga imeti za kraj, ki mu pravimo dom.
Kaj pa svet, ki ga ustvarjamo ljudje? Takšen, od ljudi ustvarjen svet, so vsakovrstne ustanove, ki se zdi, da enostavno kar so, a je za njimi od začetka človeška misel. Takšni ustanovi sta mesto in država, ki ju je zavestno postavil človek, saj nismo čebele ali mravlje. Takšna ustanova je šola, takšne ustanove so tudi oblike človeškega obstajanja, kot sta narod in družina, za katere bi rekli, da obstajajo po naravi in da jih ni postavila misel, a se jih je, potem ko se jih je človek ovedel, tudi polastila misel in skušala nad njimi uveljaviti svojo urejevalno moč.
Posebne vrste svet je tista bitnost, ki jo ustvarja človek z jezikom: z govorjeno in pisano besedo. To je vedno nov svet, področje, ki se stalno širi in narašča z novimi in novimi izrekami. Vsebina teh izrek je tolmačenje tega, kar je najdeno v svetu stvari ali pa v repertoarju osebnega in skupinskega doživljanja. Včasih je tolmačenje vse, kar si jezik postavi za namen, včasih pa je za jezikovnimi dejanji še nekaj drugega: stvari hočemo ne samo razložiti v njihovi dejanskosti, ampak bi hoteli tudi videti, ali je za njimi kak smisel – ali je mogoče zanje reči, ali predstavljajo vrednote po sebi. Hoteli bi izvedeti ne samo, kako stvari so, ampak tudi, ali so smiselne in vredne.
Kadar si jezik privzame vlogo tolmačenja snovnega, izkustveno ugotovljivega sveta, je njegovo izrekanje pod kontrolo. Takrat je tako, kakor je rekel dr. Johnson: Če brcneš skalo, tudi skala brcne tebe. Ali drugače: za krivice, ki jih je jezik naredil stvarem s tem, da jih je napačno predstavil, se mu te nemudoma maščujejo. Če pa maščevanje iz različnih razlogov nekoliko odložijo, si utegnejo ta odlog zaračunati in se potem v svojih maščevalnih dejanjih dobesedno razbesnijo.
Čisto drugače pa je takrat, kadar jezik tolmači stvari, ki na neki način so, a ta način vsekakor ni snoven. Še zlasti je čisto drugače takrat, kadar jezik pri tem začuti, da mora raziskati stvari tudi glede njihove smiselnosti in vrednosti. Kaj je tu tista drugačnost? Ta, da stvari, če se čutijo žaljene zaradi napačne predstavitve, nimajo te moči – ali pa niso te vrste, da bi se spustile na raven obračunavanja – da bi protestirale takoj. Namesto da bi zakričale, protestirale in brcale, se zavijejo v molk in čakajo.
In ravno ta molk ima usodne posledice. Ljudje, ki so tako narejeni, da se jim nasilnost ne zdi nenaravna, in ljudje, ki niso bili poučeni ali pa nimajo v sebi tega, da je svet nevaren prostor in da se je treba po njem premikati pametno, previdno in ne prehrupno, ti ljudje so poenostavljeni tudi v tem, da si molk stvari skrajno preprosto in zelo napačno razlagajo. Poloti se jih varljiva misel, da stvari sploh ne morejo govoriti in da bo njihov molk večen. Ta misel je usodna, še bolj usoden pa je sklep, iz nje izpeljan: da so zato namreč svobodni. Usoden je ta sklep zato, ker so to tudi ljudje, ki se ne sprašujejo, kaj svoboda sploh je, ampak jo zelo preprosto umevajo tako, da jim je dovoljeno početi vse, kar se jim poljubi. To pa pomeni: večati svoj lastni prostor in ga opremljati s predmeti, ki jim delajo veselje.
Toda stvari ne molčijo večno. Ko pride njihov čas – prihajanje in odhajanje tega časa je povezano s temeljno zgodovino – spregovorijo tudi one, nikakor ne brez učinka. Če je naslovnik še tisti, ki si je sam dovolil nedopustno igro z njimi, vidimo ponovitev usode, ki je nekoč doletela Ojdipa, Kreona ali Medejo, lahko torej govorimo o tragediji, ki je ena od arhetipskih oblik človeškega obstajanja; če pa bitni zgodovinski čas dovoli spregovoriti stvarem šele kateremu od poznejših rodov, pa imamo opraviti s katastrofo širokih, včasih najširših razmerij, ki leže na družino, na narod, na državo ali na celotno civilizacijo. Z njo nastopi čas ali topega prenašanja ali pa čas refleksije – rodovitni čas obiskanja.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Stara slovenska domačija Mirko Kambič

Lahkotnost ali lahkomiselnost človekovega odnosa do sveta izhaja torej iz molka stvari. Če molk traja – če je čas tako ubožen, da ne premore prerokov – pride končno do stanja, iz katerega se je v celoti izselil občutek za resničnost. To je stanje, v katerem in nad katerim zavlada subjekt, ki ga določata dve stvari: odsotnost razuma in patološka ekspanzija volje in moči. Kako je moglo do tega priti? V katerem uvidu se je rodila hybris – prestop v prepovedani prostor?
V začetku in osnovi vsega je res odnos do resničnosti. Ena od resničnosti je tudi človek in njegova zasnovanost. Če se človek uvidi kot zasnovano bitje, potem ne more biti sam svoj osnutek. Njegova zasnovanost je njegova najbolj temeljna resničnost in je tu in je dana. Človek ima svoje mere in kaj je hybris, če ne zanikanje mere. Zagrešena hybris je bivanje zunaj mere – nekaj bistveno neizmerjenega in nezmernega. Če bi hoteli to stanje opisati z izrazi, ki bi jih poiskali v polju etičnega in moralnega, ne bi zajeli njegovega izvirnega bistva. Etično in moralno je ontološko drugotno. V osnovi, v »temelju« je mera. Ko ne bi bilo tako, ne bi bilo tragedije. Tragedija je možna zato, ker je človek naredil nekaj, kar ni bilo v skladu z njegovimi merami in je zato prišlo do zgrmetja – zgrmetje je slovenska beseda za grški izraz katastrofa. Obstajanje zunaj mere je nekaj, kar je primarno in pred vsem drugim nekaj neestetskega. Tu je treba iskati tudi človekovo krivdo. V estetskem in neestetskem se svet odpira najpreprostejšemu človeškemu gledanju: estetsko in neestetsko ni neko zgolj notranje pulziranje duha – kot je etično in moralno – ampak je nekaj bistveno opazljivega in dostopnega. Za etično ovedenost kot nekaj najbolj notranjega in duhovnega bi morda smeli predpostaviti, da je zanjo potreben določen nagib, ki ga ne moremo razumeti drugače kot milostno opozorilo. Estetsko in neestetsko pa je nekaj veliko bolj robustnega. Lepo in nelepo ni stvar izbrancev, ampak je stvar, na katero se dejansko in resnično odziva sleherni človek.
Zapustiti mero, bivati v nemeri je nekaj grdega – nekaj opazljivo grdega. Vsi navdihi, ki ukazujejo človeku, da izstopi iz svojih mer, so zaznamovani z grdim in vsi, ki se njihovem ukazu podrejajo – ne samo tisti, ki jih odvezani od mere uresničujejo v grandioznih političnih projektih, ampak tudi najpreprostejši in najneznatnejši učenec, ki se jim da voditi v razsežnostih svojega malega vrta – vsi so se odločili za nekaj, kar se jim je od začetka predstavilo kot grdo. V tem je utemeljena človeka odgovornost ali soodgovornost.
Ko se Macbeth po zmagi vrača na svoj grad, se v njem dokončno izoblikuje zavratna misel: da pravkar izbojevana zmaga ni konec, ampak začetek; da se pred njim odpira možnost, da si osvoji neomejeno oblast, čeprav bo pot do nje možna samo prek zločina. Bistveno za moralno fakturo tragedije pa je to, da navdih, ki je v njem nastal, nosi podobo, ki bi ga s svojo odurnostjo morala opozoriti, da gre tu za nekaj nečloveškega, za nekaj, kar presega človekove mere. Shakespeare je dramsko rešil to tako, da je za prinašalke tega navdiha naredil čarovnice. Njihov gnusni, neznosni, nečloveški videz je metafora za gnusne, odurne in nečloveške zločine, ki jih bo Macbeth moral narediti, če bo hotel uresničiti to, kar se mu je v navdihu odprlo. Bil je opozorjen. Bil je opozorjen na prvinski način.
K tragediji spada kot bistvena prvina spoznanje, ki pride po katastrofi. Bistvo tega spoznanja je vrnitev v človeške mere. Človek spozna, kaj je človek. To spoznanje prinese neko odrešenost, čeprav ne more preprečiti fizičnega konca tragiškega protagonista. Z vrnitvijo v človeške mere se tragiški junak očisti; očiščenje je možno potem, ko dobi resničnost začetno veljavo. Pred zadnjim bojem izreče Macbeth znamenite besede: moja pot zašla je med suhljad in žolto listje. To je priznanje poraza, v teh besedah pa je tudi – na to nas navaja njihov lirizem – priznanje napačne odločitve in žalost nad svojo izgubljenostjo in zavrženostjo.
Dokler je človek v človeških merah, ni nikoli osamljen in zapuščen. Bolečina ga ne preplavi vsega,. Angleški pesnik William Blake je to takole izrazil:
Pod vsako žalostjo in bolečino
teče po svileni nitki sreča.
Tej nezapuščenosti, tej sreči, bi lahko rekli milost, ki je človeku dana, če ostane in dokler ostane človek. V uporu, v zadnjem in bistvenem uporu, ki je izstop iz mere, je človeku ta milost odvzeta. Odvzame si jo pravzaprav sam, ker ve, da do nje nima pravice. Po svoji odločitvi, po svojem izstopu je ostal sam – razen njega ni ničesar več. Pravico do milosti dobi nazaj, ko se vrne v resničnost.
Še preden sklenemo svoje razmišljanje o bistveni razliki med zapletenostjo snovnega sveta in zapletenostjo izrekanja o svetu in njegovem pomenu, bi radi bralce še nekoliko zadržali pri razmišljanju o tragičnosti, ki utegne zajeti posameznike in célo skupnost. Zdelo bi se nam škoda, če ne bi duhovnih prvin, ki smo jih našli na njej, preizkusili na nekem pojavu, ki je v tem stoletju tako zadel in prizadel Slovence. Pojav – natanko se zavedamo zasilnosti tega izraza – ki izstopa ne samo iz tega stoletja, ampak iz vse naše zgodovine, je komunizem: skozi nekaj tako nenavadnega in nenaravnega, po svoje neznanskega, Slovencem še ni bilo treba iti. Vprašujemo se torej, ali je komunizem mogoče vstaviti v okvir tragiškega, ali je na njem kaj takega, kar bi nas upravičilo, da bi ga imeli za veliko tragiško predstavo.
Na to vprašanje bomo odgovorili takoj: komunizem je kot velik duhovni in družbeni projekt potekal tako, da bi mu lahko priznali vse elemente napete tragiške drame razen ene. Ko je namreč po mnogih katastrofah, v katere je potegnil posameznike in cele narode, katastrofa nazadnje zadela tudi njega, se ni v njem izoblikovalo nobeno spoznanje. Komunizem je bil igra na koturnih in mu ni mogoče odrekati, ne veličine, ampak velikosti, a ko je prišel konec in se je vse dovršilo, ko ga je dohitel čas, ni bilo nikogar, ki bi prišel na oder, ni nastopil nobeden od njegovih protagonistov in prebral bilanco, ki jo je izdelala zgodovina – nepreklicno, kot zadnji arbiter. Težko bi se odločili, kaj od dvojega je bilo na tem koncu več: ali je bil bolj nepričakovan ali bolj klavrn. Po igri, ki je resnično tekla po tragiški dramaturgiji, se je na koncu zgodil neslišan škandal: nosilci poglavitnih vlog so kratko in malo pobegnili. To je bila za nas velika novost: gledali smo tragedijo in smo mislili, da se bo igra kot tragedija tudi končala, pa se je tik pred koncem sprevrgla v komedijo. Tisti, ki jih je bil oder ves čas poln, so še pred koncem, ko bi se moralo vse razplesti, pojasniti, izčistiti in zapisati, kar izstopili iz igre. Videli smo jih samo še v hrbet, ko so hiteli na vse strani s težjimi ali lažjimi kovčki, preoblečeni v različne kostume svoje nekdanje služinčadi – večina jih je dajalo vtis, da so se odločili za trgovske potnike. Takega konca ni nihče pričakoval, saj so še malo pred tem povsem resno, nekateri celo navdušeno – začetnega elana seveda ni bilo več – igrali svoje vloge: nekateri so bili policijski načelniki, nekateri so bili ideološki nadzorniki, nekateri so za Podjetje kupovali in prodajali, vsi pa so pazili, da se med igralce ne bi pritihotapil kdo od tistih, ki ni imel potrjenih papirjev, ki so jih kandidati dobivali potem, ko so šli skozi ideološke komore. Vsi so skrbeli za to, da je igra tekla, kakor je bila koncipirana na začetku.
Komunisti so bili ljudje, za katere upravičeno pravimo, da so se dvignili. Bili so vstajniki v pregnantnem smislu te besede. Od začetka so imeli v sebi dve stvari, ki sta si v notranjem nasprotju, in v enem človeku ali eni skupini težko soobstajata: nenavadno silovitost in skrajno racionalnost. Imeli so to, kar je Edmund Burke že leta 1790 opazil na jakobincih: »silovit in zlosten zagon, kakršnega svet do sedaj še ni poznal«. Hkrati pa so vedeli, da morajo skrajno racionalno ravnati s svetom – da morajo biti skrajno previdni pri doziranju elementov ideologije in nasilja. Predvsem pa so vedeli – tako dobro tega ni vedel še nihče v zgodovini – da se smejo zanesti samo nase in da se zato nikoli niti za hip ne smejo vdati slepilu. Interes je bilo tisto metafizično načelo, skozi katero je šlo vse in na katerem se je vse preizkusilo: vsako govorjenje in vsako dejanje.
Imeli so sicer svojo teorijo in so mislili, da vedo, kaj sta svet in zgodovina. Imeli so svoj revolucionarni projekt, ki je obljubljal uresničiti utopično prihodnost. A so predvsem vedeli, da so novi ljudje, ki morajo najprej podreti vse, kar je bilo in kar je veljalo do sedaj. J. H. Hayes je že leta 1939 ta upor označil takole: »Totalitarizem je upor proti celotni kulturi Zahoda. To je upor zoper umerjenost in uravnoteženost klasične Grčije, proti redu in pravu starega Rima, proti ljubezni, milosti in miru Kristusovemu, proti celotni bogati kulturni dediščini krščanske Cerkve v srednjem in novem veku, proti liberalni demokraciji 19. stoletja. Zavrača vse temeljne prvine naše zgodovinske kulture in je napovedal smrtni boj vsem skupinam, ki se te kulture z ljubeznijo spominjajo.«
Nastopili so tudi v ugodnem času. To ugodnost je Hannah Arendt označila s »krizo moderne«: vrednote so še stale, a so že bile brez temeljev, ni bilo več znamenite »rimske trojice«, ni bilo avtoritete, tradicije in religije, ki so dotlej nosile svet, predvsem pa so »ljudje pozabili, da nad svetom mogoče zares gospodarijo, niso ga pa naredili«. Svet je bil v razkroju in nravi so se spremenile. Tik pred vojno, leta 1938, je francoski pesnik in esejist Paul Valéry mogel zapisati: »diktatura je danes tako nalezljiva, kot je bila nekoč svoboda.« Ljudje, ki so hoteli kaj pomeniti, so začenjali svoje programe z besedama moč in oblast.
Res je to bil ugoden čas, a to še ne razloži njihovega prometejskega nastopa. Bili so do zadnjega vlakna prepojeni z voljo do moči in niso videli pred sabo nobenih ovir – ne kakor da bi morali ovire premagovati, ovir zanje sploh ni bilo. Bili so popolnoma zunaj in popolnoma sami. Le svet je bil pred njimi, odprt in na razpolago. Pravzaprav so bili ljudje, ki se jim še danes ne moremo dovolj načuditi. Od kod so se vzeli? Ali so se rodili v trenutku divjega navdiha ali so bili pripravljeni – ali pa so jih pripravljale tihe vode, ki so tristo let udarjale ob duhovne temelje Evrope? Toda ko so se ovedeli, kaj so, so tudi že vedeli, da so iz take snovi, da se lahko popolnoma pokrijejo z idejo. Bili so pripravljeni narediti vse, kar je zahtevala, in so vse tudi naredili: nič od tega, kar je človek kdaj označil za zločin, ni šlo mimo njih, bili so mojstri najbolj brutalnega in mojstri najbolj rafiniranega nasilja, telesnega in duhovnega. Edmund Burke je francoske jakobince imenoval »skupino oboroženih fanatikov«, njihovi duhovni in politični potomci pa so čez sto let presenetili svet z dejanji, spričo katerih ta izraz ne bi več zadoščal. Tako se v zgodovini nad človeka ni še nihče dvignil. Tako premetena in prisebna je bila njihova »politika«, da smo že mislili, da so iznašli novum organum – novo metodo, ki bo zagotavljala »večnost« oblasti – »veliko umestitev«, o kateri je govoril Bacon. Nikogar in ničesar ni bilo mogoče registrirati v horizontu obstoječih sil, ki bi se jim mogel učinkovito upreti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Novoletno zrcalo Mirko Kambič

Potem pa jih je nepričakovano in nenadoma dohitela zgodovina. Ko smo se še pogovarjali, v katerem od poznejših rodov se bo morda to zgodilo, se je kot v posmeh našemu šibkemu upanju zgodilo pred našimi očmi. Začel se je čas napetega pričakovanja. Saj na papirju, ki jim ga je v roke potisnila zgodovina, ni stal samo ukaz o demisiji, ampak so bila na njem navedena tudi dejanja, ki jih njihovi storilci niso mogli prebirati brez mučnega občutka krivde. Mislili smo si: dokler je strah delal zločine mutaste, dokler jih je kakor s plaščem pokrival uspeh, ki pregovorno pokrije mnogo grehov, jim je bilo z njimi živeti še znosno; sedaj pa, ko so se zločini nad duhom človekovim in nad njegovim telesom škrlatno zasvetili in jih ni bilo mogoče ne videti, sedaj, smo si mislili, jih bo veliko spoznanje kakor Kreona pripodilo na oder. Pričakovali smo konec igre v tragiškem slogu – spodoben in odrešujoč konec. Pričakovali smo, da se bodo ti, ki so se pohujšani od bogve česa, dvignili nad človekovo mero, sedaj poučeni in ponižani od zgodovine v to mero spet vrnili. V zgoščenosti časa je naše pričakovanje raslo v neznosno napetost, vedeli smo, da smo v vrtišču dveh časov: od tega, ali se bo eden končal človeško, je bilo odvisno, ali se bo drugi človeško začel. Za ljudi »dobre volje« je bilo na kocki vse.
Lahko bi se bilo zgodilo drugače! Bilo bi človeško, ko bi se bilo zgodilo drugače! A se ni in novi čas, ta naš sedanji čas, se je začel, kakor vemo, da se je začel. Mogoče je to zato, ker so naredili toliko hudega in so se tako zelo zavezali, da veliko spoznanje ni moglo odpreti težkih vrat. Toda to, da ni bilo nobenega spoznanja, da se tudi v porazu, ko je človek najbolj resničen, niso mogli pokoriti zahtevam resničnosti, to je povedalo o njih zadnje in dokončne stvari. Povedano nam je bilo s tem, da so to ljudje, ki jih ne premakne nobena zgolj miselna, zgolj duhovna, zgolj moralna sila, noben uvid v to, kakšne stvari nazadnje so.
Nobena posamična stvar ni bolj določila naše sedanjosti kakor ta, o kateri sedaj govorimo: da komunisti niso spoznali, kaj je njihov angažma pomenil za narodovo zgodovino; to je največja ovira za vrnitev v demokratično kulturo, ki jo omogoča in zahteva evropska civilizacija. Brez temeljnega zgodovinskega spoznanja so se komunisti mogli odločiti za drugi veliki trik – prvega so izvedli med vojno, prav tako brez temeljnega védenja o narodovih koristih – odločili so se za kontinuiteto, kar pomeni, da bodo poskrbeli, da se bo vse tako spreminjalo, da se ne bo nič spremenilo.
Sedaj, po vsem, kar smo povedali in premislili, bolje razumemo, zakaj je končno moralo priti do parlamentarnih dejanj, ki imajo za cilj sprejeti lustracijsko zakonodajo. Jasno je, da ta zakonodaja ne bi bila potrebna, ko bi komunisti bili zmožni evropske moralne in politične refleksije. Toda, ker te refleksije niso sposobni, jim morajo povedati, kaj si o njih mislijo tisti, ki so odgovorni za demokratično prihodnost države. Jasno je tudi, da jim morajo to slednjič povedati na političen način. Jasno je tudi, zakaj pobuda za lustracijsko zakonodajo prihaja tako pozno. Sedem let so demokratske sile čakale, da se komunisti reintegrirajo v skupnost izvirno demokratičnih sil, z vsemi spremembami, ki bi jih logika takega vključevanja terjala. Sedem let jalovega čakanja je rodilo spoznanje, da je stvar rešljiva samo v polju politike.
Predlog za lustracijo ima dvoje temeljnih besedil. Resolucijo o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega sistema in Zakon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Obe besedili razločno kažeta, zakaj sta tu. Ko bi se komunisti odločili – zaradi razlogov, ki smo jih navedli – za temeljno samospraševanje in bi sami izdelali duhovno, kulturno in politično analizo svojega vstopa v zgodovino, ne bi bila potrebna nobena Resolucija; ko bi komunistični zgodovinarji, politologi in sociologi opisali delovanje partijske države, ko bi tudi pri nas izhajale knjige, ki bi govorile o tem, kako je delovala komunistična policija, komunistično zdravstvo, komunistična kultura, komunistična znanost, komunistično sodstvo, do takih posebnosti, kot je komunistično zgodovinopisje; ko bi komunisti razpustili sindikate, ki jih kontrolirajo, vso pisano civilno družbo, ki jo kontrolirajo; ko bi se odpovedali privilegijem, ki so jih imeli sami in ki so jih podeljevali drugim; ko bi odprli arhive, zlasti arhive tajnih služb, in jih zaupali komisijam neodvisnih znanstvenikov, ki bi jih organiziral državni zbor; ko bi se vse to zgodilo, ne bi bila potrebna nobena lustracijska zakonodaja.
V vseh državah, ki jih je zaznamoval komunizem, so uvedli takšno ali drugačno lustracijo. To pomeni, da je komunizem oblika družbenega in političnega življenja, iz katerega ni možen enostaven prehod v normalno obliko družbenega in političnega življenja. Tudi države, ki so se skraja vdajale slepilu, da je takšen prehod možen – takšna država je bila tudi Slovenija – so nazadnje uvidele, da se ta prehod ne bo uresničil, razen na način minimalne politične revolucije. Lustracija je ime za tako minimalno politično revolucijo. Lustracija pomeni pripravo dokumentov, v katerih bo slovesno zapisano, da je totalitarizem krivično, nenaravno in nečloveško stanje – podobno okupaciji – in da je vsako sodelovanje pri ohranjanju tega stanja prek razumne meje, ki jo postavlja primarno preživetje posameznikov in skupin – podobno kot v okupaciji – nedovoljeno in podvrženo določenim posledicam. Lustracija hoče s političnimi sredstvi registrirati krivičnost nekega sveta in doseči, z zakonskimi sredstvi, da tisti, ki so bistveno sodelovali pri obstoju tega sveta v njegovi krivičnosti, ne morejo sodelovati pri postavitvi nove demokratske države in njenih institucij.
Pri nas je pokomunistična politična garnitura uspešno preprečevala, da bi v zavest ljudi stopila prava podoba o tem, kako je deloval totalitarni sistem. Zadnje čase smo že nekajkrat slišali, da je Slovenija otok. Otok je tudi v tem, da je morda edina nekdanja komunistična država, ki ni ustanovila niti ene institucije za raziskovanje komunistične preteklosti. Povsod drugod se je dovolj jasno izoblikovala misel, da tega dela ne morejo opraviti stare, od partije postavljene institucije, z osebjem, ki je globalno ustrezalo nekdanjim delodajalcem, ampak so za to potrebna raziskovalna središča, postavljena na novih temeljih, z novimi cilji, z novim duhom.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Svetišce v snegu Simon Dan

Pri nas, razen Nove slovenske zaveze, ni nihče niti pomislil na potrebo po taki ustanovi. In izkazalo se je – za vsakogar, ki hoče to videti – da človek ne more služiti dvema tako različnima gospodarjema, kot sta totalitarizem in demokracija. Človek je eno in njegov spomin je jamstvo te enosti. Mučno je gledati ljudi, v katerih spomin opravlja svoje maščevalno delo. To so ljudje, ki nimajo v sebi te moči, da bi naredili kopernikanski obrat. Samo ta bi namreč rešil njihovo človeško in strokovno dostojanstvo. Še bolj kot žrtve svojega spomina pa so ti ljudje žrtve politike, tudi demokratske, ki ni imela toliko lucidnosti, da bi nedvoumno povedala, da je prišlo jutro novega časa in da bo dan, ki se začenja, potreboval ljudi, ki nam bodo pripovedovali o noči, ki je minila. Taka beseda, izrečena v središču narodovega samozavedanja, bi jih odvezala in odrešila.
Tako država Slovenija še naprej živi v somraku. V drugih državah nekdanje komunistične hemisfere delujejo impozantne lustracijske ustanove. V Berlinu tako imenovana Gauckova komisija s strokovnim aparatom, v katerem dela tri tisoč strokovnjakov. V Pragi obstajata dve središči, ki se ukvarjata s preteklostjo. V notranjem ministrstvu vodi, s petdesetimi sodelavci, Jan Frolik, človek iz leta 1968 in nekdanji politični zapornik, sekcijo za tajne službe in tajne arhive. Vaclav Benda, podpisnik in predstavnik Listine 77, je na čelu Urada za dokumentacijo in raziskovanje komunističnih zločinov, v katerem je nastavljeno enaindevetdeset strokovnih sodelavcev. V Dresdenu že od leta 1993 deluje Institut Hannah Arendt, ki ga je na predlog krščanskih demokratov postavil saški deželni zbor in mu za cilj določil primerjalno raziskovanje pojava totalitarizma. Njegov teren sega od leta 1933 do leta 1989 in pokriva dva totalitarizma: nacizem in komunizem. Že dosedanje delo instituta je omogočilo, da so se formulirala temeljna izhodišča. Eno se dotika primerljivosti obeh sistemov: »Razredno in rasno zakonodajo je mogoče enačiti zato, ker sta imeli podobno ideološko funkcijo – legitimiziranje totalitarne oblasti in represivnih ukrepov.« Enačiti je mogoče tudi druge stvari: tudi gestapo in Državno varnost, tudi politično pravosodje, ki je bilo tu kakor tam shizoidni poizkus, obleči krivico v čimbolj pravno podobo. Skratka, tudi tu prihajajo do zaključkov, do katerih so po besedah Vaclava Bende, direktorja že omenjenega urada, že zdavnaj prišli Čehi: »Pri nas si ne bi bilo mogoče zamisliti, da bi na kakem simpoziju govorili o vprašanju, ali so nacionalsocialistični in komunistični zločini primerljivi.«
Pravnik in zgodovinar dr. Wolfgang Schuller je decembra 1995 pred Evropskim svetom takole opisoval različna konca obeh totalitarizmov: »Po letu 1945 je bila nacistična stranka razpuščena, njeni časopisi so bili prepovedani, volilna pravica je bila omejena. Po letu 1989 se stranka komunistične diktature nadaljuje v nasledstveni organizaciji, strankini časopisi grejo naprej s starimi datumi, tako da predstavljajo kronološko nadaljevanje svojih predhodnikov. Nikomur ni bila odvzeta volilna pravica.« Potem ko je tako pokazal na velike razlike, pa je posebej prikazal neko frapantno podobnost med desno in levo diktaturo: »Tisti, ki so, dokler so imeli oblast, brez usmiljenja zatirali druge, sedaj glasno tožijo zaradi majhnih omejitev, ki so jih doživeli po padcu režima in ki niso v nobenem sorazmerju s tem, kar so sami počenjali s svojimi žrtvami.«
Podobnih žalostink pri nas ne poznamo, ker komunistični hierarhi po padcu niso doživeli nobenih »omejitev«, niti »majhnih« ne. Žalostink jim torej ni bilo treba peti, zato pa so postali prav nevzgojeno predrzni in nesramni. Ali bolje: ostali so takšni, kakršni so vedno bili. Nekdanji partijski sekretarji so nam začeli dajati lekcije o demokraciji, v medijih je zavladal sindrom Vesna Burnik. Vsaka izjava in vsak ukrep, ki je prišel iz tabora izvirnih demokratskih sil, je bil pospremljen s komentarjem zdravih sil, za katere kot nekoč komunisti tudi postkomunisti niso nikoli v zadregi, saj so kadrovske komisije nekoč skrbno bedele nad institucijami, ki so jih imeli za poglavitna živčna vozlišča ideološkega imperija. Vse je lepo in ubrano delovalo – in bilo je veselo. Slovenija je bila še naprej v stanju pomirjenosti. V dušah so se na mestih, kjer je štirideset let ležal strah, odtisi še dobro poznali in povsod je bila še njegova dlaka. Res, bilo je veselo. Stara nomenklatura se je milo nasmihala svoji mladeži, ko je videla, kako dobro vozi. In če je nastala nevarnost, je prišla pomoč od zunaj – kot da bi bila poslana. Najprej so se javili krščanski demokrati, potem pa, ko je enkrat že zadišalo po pravi nevarnosti, je voluntirala Slovenska ljudska stranka in s svojim prihodom odprla povsem nov prostor: odprle so se možnosti za pravcato frontno politiko. Kaj pa to pomeni, ve samo tisti, ki tudi ve, kako se partijskemu človeku ob tej besedi orosi oko. Da, bilo je skoraj prelepo.
Potem pa je prišla lustracija. Prišla je, simbolno, že pozno v jeseni, 5. novembra. In nenadoma so se začele dogajati znamenite stvari. Organizem, ki je zaradi ugodnih razmer v okolju že malce zadremal, je v trenutku pokazal, kako živa je vsaka njegova celica.
Najprej je počil parlament. Razpoka, ki je nastala, je tekla natanko tam, kjer je vedno tekla, kadar se je parlament razdelil v bistvenih rečeh. Še več, razpoka je nastala natanko tam, kjer so Slovenci razdeljeni od državljanske vojne dalje. To pot se je sicer zgodila majhna nepravilnost. Pokazalo se je namreč, da je SLS drugačna, kot je bila SKD, ki je, kadar je šlo zares, vselej pokazala, čigava je. Slovenska ljudska stranka pa si očitno da preveč opraviti z gradnjo mostov. Čisto lahko, da bi ji kdo naredil uslugo, če bi jo mimogrede spomnil na neki most v Benetkah …
Završalo je tudi prek civilne družbe. Najbolj zanimivi glasovi so prišli iz liberalnih kvartirjev – pri čemer mislimo na eldeesovsko podvrsto. V nekem klubu so se zbrali ljudje, izučeni v znamenitih vedah, v sociologiji, v filozofiji, v pravu, v pedagogiki in bogve kje še vse. Človek bi pričakoval, da bodo takšni ljudje zavarovali žrtve, pa so se ustrašili za tiste, ki so žrtve proizvajali, nekateri masovno. Ali je to narobe svet? Ne, to ni narobe svet. Takšen je danes svet: mračen, mračnjaški. Človek bi si želel, da bi v katerem od manj razsvetljenih kotov tistega jazzovskega kluba stal moderni Ulrich von Hutten. To bi namreč bila poslanica za moderni čas: Epistula obscurorum virorum. Osrednje mesto v njej bi bilo mogoče dodeljeno gospodu, ki je podlegel zavratnemu navdihu in izjavil, da je lustracija »vampirski ugriz prejšnjega režima v vrat demokracije«. Če seveda stvari ne bi kazalo opravičiti z gledanjem težkih in hudih filmov!
Morda je sedaj že čas, da se vrnemo na začetek svojega razmišljanja. Tam smo začudeni obstali pred zapletenostjo snovnega sveta, še bolj pa nas je prizadela slutnja, da človekovemu potovanju dol v mali svet in gor v veliki kozmos ni videti konca. In čeprav je naravno, da nas molk velikih in malih prostorov spravlja v nelagodnost, smo vendar videli, da je svet, ki ga ima človek za del svojega izkustva in ga je ujel v svoje račune, toliko razsvetljen in trden, da se v njem moremo počutiti doma.
Te misli smo na začetku navedli samo zato, da smo lahko naredili neko primerjavo. Hoteli smo namreč povedati, da je poleg snovnega sveta, ki ima to v sebi, da na naše napačne izjave nemudoma reagira, še svet, ki ni tako odziven, ampak s svojim molkom dopušča, da o njem postavljamo zelo poljubne sodbe. Ravno te sodbe pa so za človekovo življenje, pa naj ga gledamo z materialnim ali duhovnim zanimanjem, edine zares pomembne. Tudi če bi rekli usodne, to ne bi bilo nikakršno pretiravanje.
In sedaj smo pri poglavitnem opažanju, ki nas je navedlo na to razmišljanje. V ta naš slovenski svet prihajajo dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem besedila, ki ne kažejo niti najmanjšega rešpekta do sveta, ki ga prikazujejo, opisujejo, komentirajo in tolmačijo. Ko bi imeli do sveta spoštovanje, ki mu gre, bi se devetkrat vprašali, kakšen v resnici je – ali je zares in v resnici tak, kakršnega nameravajo naslednji trenutek postaviti pred oči svojih bralcev.
Če kako dobo obvladuje kultura, potem se to kaže predvsem v tem, da ni mogoče reči karkoli. Nekaterih stvari nikakor ni mogoče izreči. Kultura, ki obstaja v glavah vseh ljudi ali v glavah večine ljudi, ne dovoljuje, da bi se nekatere stvari sploh spočele, če pa se že spočnejo, se ve vnaprej in od vsega začetka, da zunaj v kulturnem prostoru zanje ni mesta. V današnjem svetu pa je očitno mogoče reči dobesedno karkoli. Kje je vzrok, da je tako?
Za vsem stoji izguba resničnosti. Resničnosti, razen tiste, ki se boleče odzove, če zadenemo vanjo, namreč ni. Resničnost ni več nekaj najdenega, resničnost je sedaj nekaj narejenega, izrežiranega, postavljenega. To je del evropskega miselnega razvoja, tega pa nas je naučila tudi ideologija, ki je stala za komunizmom. Pol stoletja smo bili sredi postavljenega, umetnega sveta. Videli smo, da nekaterih stvari ni, čeprav ni bilo nobenega dvoma, da so, in da nekatere stvari so, čeprav smo dobro vedeli, da jih ni. In takšna je človeška narava, da so ljudje polagoma začeli pripisovati večjo resničnost prividnemu, deklariranemu in postavljenemu svetu kot pa svetu, ki je izpričan v živem izkustvu. To je bil dodaten sunek v smeri izgube resničnosti.
In na resničnosti, ki ne obstaja kot resničnost, je mogoče narediti karkoli, mar ne? Miselni razvrat, ki danes vlada – nikakor nismo prepričani, da je »vlada« prava beseda – v velikem delu časniškega pisanja, pa tudi v širši publicistiki, je dosegel taka razmerja, da se že sprašujemo, ali je v še kaki drugi, civilizacijsko primerljivi državi mogoče tako pisati kot v Sloveniji. Morda se bo kdo spomnil in kdaj naredil naslednji eksperiment. Dal bo prevesti katega od bolj »avtorskih« člankov v osrednjem slovenskem dnevniku v madžarščino, češčino, poljščino, nemščino, italijanščino in prevod poslal tamkajšnjim centralnim listom z vprašanjem, ali bi v njihovem časniku tak članek, s tako vsebino in v takem jeziku, če bi se seveda nanašal na njihove razmere, mogel iziti. Vprašanju bo morda dodal še prošnjo, naj bodo v odgovoru izredno odgovorni in natančni, ker ga ne bomo uporabili za kakšne znanstvene namene, ampak za nekaj veliko bolj važnega: za to, da izvemo, kaj si smemo misliti o sebi.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zimski spomin na Kočevski Rog Mirko Kambič

Poizkus bi koga morda zresnil. Naj ilustriram. V družbi prijateljev je učitelj matematike pripovedoval naslednjo zgodbo. Nekoč je neki gimnazijki, ki je po njegovem mnenju zelo nespodobno sedela v klopi, rekel, naj ne sedi kot … Ne bomo dokončali primere, a šlo je za zelo miroljubno domačo žival, o kateri smo se v osnovni šoli učili, da nam »daje« mleko in še nekatere druge reči. Vsem je lahko jasno, da zgodbe ne pripovedujemo zato, ker bi se nam zdelo primerno, da se učitelj v takem jeziku pogovarja z učenci, ampak zaradi nečesa drugega. Stvar se je pozneje razvijala takole. Naslednji dan so starši pridrveli nad ravnatelja, vsi skupaj pa potem nad učitelja. Učitelj je v stiski predlagal eksperiment: učenka naj se usede natanko tako, kakor je sedela v trenutku, ko je učitelj naredil omenjeno opazko, potem pa si bodo prizor skupaj ogledali in videli, če je bila učiteljeva prispodoba točna in je bil zato do nje vsaj deloma upravičen. Zaradi večje objektivnosti, je predlagal, lahko pošljejo fotografijo v kak mladinski list in vprašajo širšo mlado javnost. Starši z ravnateljem so ostali na hodniku, učitelj pa je z učenci – vsi vemo, kako pikolovsko natančni znajo biti sošolci – vzpostavil natanko tako stanje, kot je bilo v času, ko je bila izrečena usodna oznaka. Ko so starši vstopili, so že na pragu videli, da je njihova stvar izgubljena in odšli.
Ko je novi ljubljanski nadškof dr Rode prihajal v Ljubljano, je Reinhard Olt, slovenski dopisnik Frankturter Allgemeine Zeitung, napisal v uvodniku takole: »Rode se je drugič vrnil v domovino. Njegovi verniki upajo, da bo v kratkem prejel kardinalski škrlat. Upajo tudi, da bo pripomogel k ureditvi odnosov med Cerkvijo in državo. Molijo za njegove politične sogovornike, da ne bi odklonili roke, ki jo novi škof ponuja za spravo v narodu.«
Ko je novi škof prišel, je res ponudil roko za spravo, a je pri tem naredil »napako«: izrekel je nekaj stavkov v normalnem jeziku. Ni namreč vedel, ni mogel vedeti – čeprav so mu povedali – tega ni mogel razumeti – da ljudje v teh krajih niso več navajeni na normalni jezik. Morda je poznal Majcnovo pesem Jaz pa pojdem na to goro iz leta 1962, v kateri se Mojzes opravičuje:
Jaz bi že, a ljudstvo to,
glej, ta narod izraelski
vse pozabil …… toliko
da še govori hebrejski.
Morda jo je poznal, pa ji ni verjel.
Prišel je torej novi nadškof, spregovoril po slovensko, a ga mnogi niso več prav dobro razumeli. Predvsem pa so dobesedno pobesneli tisti, ki so novorek ustoličili za normalni jezik pokomunistične družbe in v njem videli kulturno in politično jamstvo njenega trajanja. Če bo dežela spregovorila v normalnem jeziku, so se bali, bo to trajanje ogroženo. Videli so, v svojem izostrenem instinktu za oblast so videli, da čudaškosti pokomunistične družbe nobena stvar bolj ne razkriva kot normalni jezik. Levičarski pokomunistični idiom ni kaka zbirka neologizmov, ampak zoženje jezika v ozko ideološko grlo, ki prepušča le še eno interpretacijo sveta in zgodovine. Normalni človeški jezik pa je instrument svobode: besede so semantično odprte za totaliteto izkustva. Samo pred ozadjem te totalitete je legitimno izrekati stavke o konkretnih rečeh.
Dne 24. novembra lani je bila na pokopališču v Vojni vasi odkrita in blagoslovljena črnomaljska farna spominska plošča. Na njej je bilo 53 imen prebivalcev tega kraja, ki so izgubili življenje v revoluciji in državljanski vojni. S tem je bilo po petdesetih letih vsakemu od njih znova podeljeno dostojanstvo osebe: priznanje dejstva, da so nekoč sploh bili, in pravico do javnega spomina z vsem, kar so človeško in zgodovinsko bili. Polovica tistih, ki so bili napisani na plošči, je bilo vojakov domobranske vojske in so bili zvečine – osemindvajset – pomorjeni v pozni pomladi in zgodnjem poletju leta 1945. Razmeroma dosti je bilo takih, ki nikoli niso nosili nobene uniforme – triindvajset – in večinoma – osemnajst – so padli kot žrtve komunističnega terorja v letih 1942 in 1943. Kot brezimna skupina je bila ljudem z imeni na plošči pridružena tudi skupina štiriinšestdeset Romov iz Kanižarice pri Črnomlju, ki so jih komunisti poleti 1942 pokončali v kočevski vasi Zagradec.
Po enem letu plošča na pokopališču v Vojni vasi še stoji, a je oskrunjena. V noči od 30. na 31. oktober jo je neznano število neznanih storilcev zaminiralo in poškodovalo. Poškodba znamenj, ki nosijo imena mrtvih, ni nikoli samo maerialna, ampak vedno prizadene tudi duha posameznikov in skupnosti. Človeško izprevrženost dejanja v Vojni vasi moremo razumeti šele tako, da se zavemo, da sta od triinpetdesetih ljudi, ki so na plošči, v boju padla samo dva, vsi drugi pa so bili na bolj ali manj grozovit način pomorjeni. Enemu nasilju je sledilo drugo. Ubiti jih ponovno ni bilo več mogoče, mogoče pa je bilo oskruniti njihov spomin. Pred nami je zazijalo vprašanje: Kako se je to moglo zgoditi?
Ali je bilo to dejanje načrtovano ali ni bilo načrtovano, ali je bilo nasvetovano ali ni bilo nasvetovano, ali je bilo zaukazano ali ni bilo zaukazano, o tem bo mogoče nekoč vedela kaj povedati policija. To ni naša stvar. Tudi ni naša stvar, iskati odgovor na vprašanje, komu v tem trenutku koristi ponovna in povečana doza strahu. Nikakor pa si ne moremo dovoliti, da bi stvar šla mimo nas, ne da bi opozorili na prostor, v katerem se je dejanje v Vojni vasi moglo zgoditi: na kulturni in politični prostor, ki je to dejanje zavedno ali nezavedno pripravljal.
Dan pred napadom na spominsko ploščo v Vojni vasi je v sobotni prilogi dela izšel članek novinarja Borisa Ježa, v katerem ta govori tudi o »domobrancih in drugih kolaborantih vseh vrst, ki se sedaj ne le sprehajajo po Čopovi in lahko sleherniku pogledajo v oči, ampak si postavljajo tudi spomenike«. Reči o domobrancih, ki sedaj že pol stoletja ležijo pobiti po znanih in neznanih breznih, da se lahko sprehajajo po Čopovi, je nekaj, pred čimer jezik onemoglo obstane. Karkoli bi ob tem rekli, ne bi doseglo neokusnega norčevanja, ki stoji za tem stavkom. Ali je žaljiv? Ali je pokvarjen? Tu, čutimo, je še nekaj drugega. Dogajajo se torej stvari, ki jih jezik ne more več registrirati. A važnejše kot to je za naše razmišljanje nekaj drugega. Ježev stavek implicitno pomeni poziv na pogrom: na neke ljudi in na znamenja, na katerih stojijo zapisana njihova imena. Seveda Jež ne poziva neposredno na ubijanje in rušenje, toda vsi, ki govorimo slovensko, vemo, kaj njegove besede pomenijo: da je absurdno, da se neki ljudje pojavljajo v javnosti, in da je absurdno, da se postavljajo neka znamenja. S tem je ustvarjen prostor, v katerem so možne različne realizacije.
Novinarju Ježu bi naredili krivico, če bi v njegovem pisanju hoteli videti neposredno vzročno zvezo med njegovim pisanjem in dogodkom v Vojni vasi. Čisto lahko, da tisti, ki so udarili po črnomaljski plošči, navedenega besedila sploh niso brali. Toda Ježevo pisanje je samo majhen drobec, ki v družbi sto in sto drugih ustvarja neko klimo. V tej klimi je možno vse, tudi stvari, ki jih njihovi avtorji niso predvideli. Njihova odgovornost je zato še večja. Ploščo je nazadnje mogoče popraviti. Kaj pa če se bo nenadoma pojavil kak Smerdjakov in naredil kaj takega, česar ne bo mogoče popraviti?
V članku, iz katerega smo navedli citirani stavek, avtor na kratko opravi tudi s slovensko zgodovino in v ključnih točkah »obračuna« s pojmovanjem, ki naj bi ga o teh točkah imela »Cerkev in domobranci«. Ko se po tolikšnem naporu končno upehan ustavi, naredi zaključek, ki ga imamo, po tem, kar smo pravkar prebrali, za gol v njegova lastna vrata. Pravi namreč: »Zgodovinsko dogajanje in zgodovino v celoti je torej možno obračati kakorkoli, celo glede na trenutne politične potrebe …« Seveda je jasno, da je Jež s tem stavkom hotel obremeniti svoje nasprotnike. Napaka, ki jo je naredil, je bila ta, da niti pomislil ni, da lahko velja tudi zanj. Ni bil dovzeten, kot smo že enkrat v tem razmišljanju rekli, za semantično odprtost jezika. Ko bi bil, bi v trenutku postal jezik tista skala, o kateri smo govorili na začetku. Potem bi bralci Dela imeli priložnost brati kaj drugega.