Avtor: Anton Drobnič
Na teh velikih ploščah, ki se kot kamnit cvet odpirajo proti Ljubljani, je vklesana množica imen: imen delavcev in kmetov, gospodinj in učencev, uradnikov in izobražencev, vaških stražarjev, slovenskih domobrancev in drugih vojakov Slovenske narodne vojske. Ob množici imen bi morala biti množica grobov: tisoč grobov in tisoč cvetov, tisoč plamenov in tisoč spominov.
Vendar tukaj ni nobenega groba. Tukaj ne počiva nihče. Možje in žene, dekleta in mladci s teh plošč in desettisoči drugih žrtev rdečega nasilja ne počivajo nikjer. Nimajo ne groba in ne znamenja na grobu. Njihova trupla in še živa telesa so bila nečloveško zavržena v neznane jame in v skrita brezna, njihovi grobovi so bili oskrunjeni in uničeni. Zlo in sovraštvo je slavilo zmago: neomejeno, absolutno sovraštvo je bilo vzpostavljeno kot najvišja vrednota, kot najvišje merilo resnice in pravice, kot vodilo za delovanje države in od države povsem obvladovane družbe.
V sistemu sovraštva in laži je bila tistim, ki mu niso hoteli služiti, odrejena ne samo mučeniška smrt, ampak tudi tema popolne pozabe. Desettisoči Slovencev vseh stanov in starosti so bili izbrisani iz javnega spomina in uradnih knjig, kot da bi se nikdar ne rodili in nikdar ne živeli, kot da niso bili ljudje z veseljem in žalostjo, s starši in otroki, z domom in domovino. Naravne barve življenja so bile zadušene, zakon molka je materi prepovedal solzo za sinom, je očeta oropal ponosa, je dekletu strl srce. Sovraštvo, laž - potem molk, to so zakoni zločina vedno in povsod!
Avtor slike: DRUŽINA
Opis slike: Slavnostni govornik je bil državni tožilec Anton Drobnič DRUŽINA
V zarji slovenske svobode, ko so se v Evropi rušili betonski in miselni zidovi, je tudi v hladna in temna brezna zavela pomlad. Sredi kočevskih gozdov se je okrog njih zgrnilo trideset tisoč črnih rut in sivih glav iz vseh slovenskih dežel. Velika množica mater, bratov in sester, otrok in njihovih otrok je prišla v tišini in dostojanstvu k veliki maši našega objokovanja. Slovenski duhovni knez z veliko množico ljudstva se je poklonil spominu tisočev bratov in sester. Priznana jim je bila čast, vrnjeno jim je bilo ime. Cerkev je svoje mrtve vernike javno priznala in sprejela. Skozi slovenske ljudi sta šli radost in svetloba. Polstoletni zakon molka je izgubil svojo moč. Bil je velik praznik!
Na tisto svetlo nedeljo novega upanja so se nad brezni zbrali tudi slovenski oblastniki. Slišali smo jih govoriti: Bil je čas vojne in čas smrti, takrat smo morili. Zdaj je čas miru, je čas pozabe in sprave.
Res je, v vojnah vedno morijo, smrt in razdejanje sta lastna vsaki vojni. Ali pa je s tem res pojasnjeno in opravičeno vse gorje, ki smo ga Slovenci trpeli pred petdesetimi leti? Ali besede, da so pač morili v vojni, res zadoščajo, da nam zopet ukažejo molk, da nam podtikajo revanšizem in očitajo povzročanje novega razkola? Da ponovno ustavljajo tiste, ki mislimo drugače, in se v strahu pred resnico zatekajo k brezumni misli, da je več resnic?
Ne, imena na teh ploščah in na stotinah drugih plošč, groza in dogodki, ki so za vsakim od teh imen, govorijo drugače. Čez tisoč Slovencev je bilo zverinsko umorjenih, preden je prvi vaški stražar prijel za puško. Ti niso padli v vojni. Niso bili vojaki, niso bili v nobeni bitki. Komunistični komisarji in VOS-ovski atentatorji so jih morili po poljih in vaseh, v kmečkih izbah in v mestnih vilah, v gozdovih in na mestnih ulicah, otroke in starčke, žene in dekleta, kmete in bajtarje, duhovnike in delavce, profesorje in študente, župane in
politike, župnike in kaplane. Niso bili sovražniki, morili so jih, ker se niso pokorili ukazom komunistične partije, ker niso sprejeli ideologije neomejenega sovraštva, ker so mislili drugače. Pognali so jih v Krimsko jamo, v Žiglovico pri Ribnici, na morišče pri Brezovi rebri in na nešteta druga morišča po dolenjskih in notranjskih gozdovih.
Niso umrli v vojni vaški stražarji - mučenci iz Ajdovca, branilci Turjaka, Grčaric in drugih svobodnih dolenjskih in notranjskih krajev v septembru in oktobru 1943. Komunistični revolucionarji so prelomili dano besedo, jih zajeli in pobili kot ranjence, brezmočne bolnike, z žico zvezane in do smrti izmučene vojne ujetnike, moške in ženske, duhovnike, učiteljice, zdravnike in bolničarje. Niso padli v bitkah in vojnih spopadih, bili so zločinsko umorjeni.
In kako naj z vojno opravičijo bleščečo se večino, deset tisoč imen mladcev in deklet, pri katerih se na ploščah kot skrivnostno apokaliptično znamenje ponavlja letnica 1945? Niso padli v vojni in tudi umorili jih niso med vojno. Sestradane, mučene in zaničevane, gole, z žico zvezane so žive ali mrtve zmetali v brezna potem, ko vojne v Evropi že dolgo ni bilo več.
Ne, tega ni mogoče opravičiti z nobeno vojno, tudi z osvobodilno vojno ne. Pravi bojevniki za svobodo napadajo sovražne vojake in ne svoje rojake. Za svobodo zastavljajo svoja življenja in ne življenja talcev, internirancev in drugih sorojakov, ki so brez obrambe na milost in nemilost prepuščeni sovražnikovemu zločinskemu maščevanju. Danes pa se izgovarjajo na osvobodilno vojno tudi vojaki revolucije, ki so do včeraj z besedo in knjigo, v kamnu in bronu peli slavospeve revoluciji in zagotavljali, da ne razume ničesar, kdor ne razume, da je šlo za revolucijo.
Od tiste nedelje naprej govorijo, da je bila sklenjena sprava in naj o preteklosti ne govorimo več. Kdo, s kom in kako se je spravil, ne vedo povedati. Na Rogu pa niso videli ponujene roke miru in sprave. Slepo so strmeli v tla, svoje roke so tiščali k sebi. Ostali so takšni, kot so prišli, brez očiščenja in brez spoznanja. Niso stopili z rdeče preproge, niso pristopili in vrgli cveta v zevajoča brezna in ne prižgali svečke na njihovih s krvjo prepojenih robovih. Zakonov sovraštva, laži in molka niso premagali. Še naprej prirejajo triumfe in rdeča slavja. Še naprej so zmagovalci nad zvezanimi, sebe pa niso premagali. Zamudili so čas milosti, ki jim je bil ponujen, izneverili so se svoji življenjski nalogi in ostali zakrknjeni.
Pomorjenih niso prešteli in jim niso vrnili njihovih imen. Njihovih kosti niso pobrali iz temnih brezen in širnih gozdov, jim niso dali grobov in znamenj, tudi po petdesetih letih jih niso pospremili k večnemu počitku, kot gre vsakemu človeškemu bitju. »Ne dovolimo!« kričijo kot tedaj, ko so imeli vso oblast. Še vedno sovraštvo, laž in molk!
Tudi Ljubljana dolgo ni spoznala stiske svojih meščanov in ne trpljenja svojih vaških sosedov na Notranjskem in Dolenjskem, ko so jih ustrahovali in pobijali italijanski fašistični okupatorji in domači komunistični politkomisarji. Ničesar ni hotela videti, dokler tudi nje ni zalila slovenska kri. Pravzaprav čudno, še tedaj se je sprenevedala! Tako se tudi danes na svojih prihodih kiti s častnim imenom »mesto kulture«, v svojem osrčju pa skriva sramoto, kakršne ne bi počeli niti barbari: onečaščeno in uničeno počivališče slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu, pokopališče slovenskih vojakov, ki so pred internacionalnim nasiljem branili dom in krščansko kulturo. Bo to mesto še naprej molčalo?
Farne plošče govorijo in obtožujejo, plošče slovenskega holokavsta so zlomile zaroto molka in kličejo Ljubljani, Sloveniji in svetu!