Avtor: Peter Gosar

Skrite in najlepše kotičke slovenske zemlje spoznaš najlažje, če se odpraviš peš na pot. Tako me je lani in letos pot zanesla v mnoge tudi bolj samotne in odmaknjene predele prelepe slovenske zemlje. Povsod naleti popotnik na obeležja v spomin žrtvam okupatorja, na pomnike bratomornega klanja med drugo svetovno vojno in znamenja, ki pričajo o tragiki povojnih pobojev. Večino obeležij so postavili odbori Zveze borcev NOB, na številne žrtve na protikomunistični strani pa opozarjajo farne spominske plošče in označena grobišča. Nekateri pomniki ostanejo popotniku v trajnejšem spominu, ker izražajo pristen in čuteč odnos do žrtev in niso izraz sovraštva in ideološke retorike ali pa zato, ker opozarjajo na vso tragiko človeških usod in dogajanj v tistem času. Tako se mi je vtisnilo v spomin obeležje padlim partizanom pri cerkvi na robu vasi Draga pod Goteniško goro. Svojevrstno pretresljivo pričevanje predstavlja tudi spominska kapelica na Javorovici pod Gorjanci z več kot sto imeni padlih partizanov. Partizansko pokopališče pri zaselku Vojašnica na robu Vojske planote ne daleč od hriba Hudournik preseneti popotnika zaradi samotne idilične lege in lepe, čeprav svojevrstne arhitektonske in skulpturne zasnove. Tu je pokopanih 305 partizanov, ki so padli aprila meseca 1945 v zadnji nemški ofenzivi. Toliko pretežno mladih ljudi ni dočakalo konca vojne in povratka na svoje domove, čeprav je bilo že čutiti v zraku skorajšnji konec druge svetovne vojne. Še bolj tragična in nadvse kruta smrt je doletela v prvih mesecih po vojni na tisoče domobrancev in civilnih oseb, ki niso bile po godu novi oblasti. Njihove kosti še vedno ležijo nepokopane po breznih, rovih in jarkih širom po Sloveniji. Na ta grobišča opozarjajo tu in tam leseni križi in prižgane sveče. Farne spominske plošče ob župnijskih cerkvah z imeni žrtev so dokaz izrednega obsega medvojne in povojne morije, ki jo je zakrivila partija.
So predeli Slovenije, predvsem področje Soške doline in okoliških hribov, kjer ostanki utrdb, strelskih jarkov in spominska obeležja opozarjajo na prvo svetovno vojno in njene številne žrtve. Visoko v tolminskih planinah popotnika iznenadi na Javorici pravi arhitekturni biser, spominska cerkev sv. Duha, ki so jo leta 1916 zgradili vojaki avstroogrske vojske v spomin na tisoče padlih vojakov. V lesene plošče ob stenah ladje so vžgana njihova imena. Med njimi je zelo veliko Slovencev. Ob vhodu v cerkev preberemo že malo obledel latinski napis »ULTRA CINERES HOSTIUM IRA NON SUPER EST« ali po naše v prostem prevodu »Prek grobov ne seže jeza sovražnikov«. Nedaleč od tod, na griču Gradič nad Kobaridom, pa stoji monumentalna kostnica italijanskih vojakov, ki so padli med prvo svetovno vojno. Spomin na velike slovenske žrtve prve svetovne vojne tudi danes ni zbledel. Agencija STA poroča 7. septembra 1997 iz Nove Gorice: »V kraju Ravnice ob vznožju hriba Škabrijel nad Novo Gorico so danes pripravili slovesnost ob odkritju spomenika padlim slovenskim vojakom v prvi svetovni vojni. Spomenik preko 1200 neznanim vojakom celjskega in ljubljanskega polka, ki so se na soški fronti borili v sestavi avstroogrske vojske, so postavili na pobudo društva Goriški rodoljubi. Navzoče na slovesnosti, med njimi predsednika države Milana Kučana s soprogo Štefko, je najprej pozdravil župan Nove Gorice Črtomir Špacapan, nato pa sta jih nagovorila še podžupan Celja Dušan Burnik in župan Ljubljane Dimitrij Rupel. Slavnostni govornik je bil Ciril Zlobec, ki je poudaril simboličen boj slovenskih vojakov za to zemljo, ki tedaj ni bila niti slovenska domovina, še manj pa slovenska država.« Ne bomo še prav kmalu doživeli, da bi najvišji predstavniki oblasti in kulture pokazali podobno spoštovanje in pieteto do žrtev medvojnih in povojnih pobojev. Nasprotno, stalno smo priča žalitvam žrtev in potvarjanju dejstev v govorih, novinarskih in publicističnih prispevkih v časopisih in na televiziji ter v pismih bralcev. Gre za žalitve in obtožbe, ki spominjajo na nacistično retoriko in demagogijo ob preganjanju Židov. V naši javnosti ima, v veliki meri po zaslugi glasil javnega obveščanja, dosti večji odmev na primer najdba 45000 let stare piščali iz kosti jamskega medveda, ki so jo izkopali v Divjih babah nad dolino Idrijce, kot pa najdba okostnjakov, zvezanih z žico in s prestreljenimi lobanjami, v bližini Celja. Najdba, ki kot ena izmed mnogih priča o strašnem genocidu na slovenski zemlji po koncu druge svetovne vojne. Izključni povzročitelj in krivec tega genocida je tedanja partijska oblast. Zdi se, kot da se je javnost privadila živeti z zločinom in ga tolerirati. Morala, napisa na cerkvi sv. Duha na Javorici je očitno tuja novodobni slovenski družbi, vsaj tistemu delu, ki obvladuje javno življenje.
Ob tragični smrti britanske princese Diane smo bili priča izjemno množičnemu in pretresljivemu žalovanju britanskega ljudstva. Žalovanje je bilo nabito s čustvi in je tu pa tam že mejilo na histerijo. Množice so bile ogorčene zaradi hladnega in v protokol in formalnosti odetega odziva kraljeve družine. Ljudje so to razumeli kot znak odtujenosti med monarhom in ljudstvom. Tu je sedaj pravo mesto, da pojasnimo naslov tega zapisa »Komu so sploh mar ljudje?« Oblast v prejšnjem totalitarnem režimu je bila odtujena ljudstvu. O bistvenih vprašanjih žitja in bitja naroda je odločala partija. Tudi danes, ko imamo lastno državo in formalno demokracijo, je odtujenost oblasti in vodilnih slojev družbe od velikega dela ljudstva še vedno zelo očitna. To so nakazali tudi rezultati državnozborskih volitev novembra 1996. Oblastne strukture nadomeščajo to pomanjkljivost v družbenem življenju in tudi utemeljujejo svojo legitimnost s potvarjanjem zgodovine, z miti o NOB in pretiranim poveličevanjem lastnih zaslug za narod, zaslug, ki so pogosto le namišljene. Potvarjanje zgodovine skupaj z miti o NOB in o vseljudskem uporu okupatorju rabi kot opravičilo za nespoštljiv in aroganten odnos do žrtev komunističnega nasilja in omogoča ohranjanje raznih privilegijev v materialnem in moralnem pogledu. Pri tem umazanem poslu sodelujejo že v pretežni meri ljudje, ki so se rodili šele po drugi svetovni vojni. Danes poskušajo sistematično izbrisati iz spomina ljudi vse nasilje partije med in po svetovni vojni ter diktatorsko naravo 45-letnega komunističnega režima. Ljudi, ki so trpeli zaradi tega nasilja ali bili celo ob življenje, pa še vedno zmerjajo z raznimi vzdevki, kot na primer sodelavec okupatorja, zapeljanec in podobno. Žrtve imajo vsaka zase svojo lastno življenjsko zgodbo. Te zgodbe pričajo o stiskah, idealih in upih posameznikov in njihovi zavezanosti družinam in narodu. Ljudi, njihovih življenj in usod ni mogoče spraviti v kalupe. Zato pomeni vsako etiketiranje pobitih med vojno in po njej v bistvu nadaljevanje tega strašnega zločina. Najmanj, kar zaslužijo žrtve, je spomin nanje z vso zasluženo pieteto. Njim bi se moral pokloniti celoten narod, tako kot množice, ki se iz leta v leto zbirajo ob spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu in Teharjih. Ravno pogled na udeležence spominskih maš, to so predvsem ljudje s podeželja, in poslušanje njihovih zgodb in spominov vedno znova vzbudi misel iz naslova »Komu so sploh mar ljudje?«
Ob osamosvojitvi v začetku devetdesetih let se je zdelo, da bo resnica in objektivnejše presojanje medvojnega in povojnega časa končno dobilo zeleno luč. Žal temu ni tako.