Avtor: Tine Velikonja

Če vas bo pot zanesla v Knežjo vas na dobrniški planoti, blizu Baragovega rojstnega doma, vam jo bodo predstavili kot vzorno evropsko vas, ki je pod posebnih skrbstvom mednarodne skupnosti. Na zgornjem koncu vasi vam bodo pokazali mogočni toplar, ki da je še od prej, pa vseeno zelo dobro ohranjen, in če boste dobro opazovali, ne boste mogli spregledati malega križa, ki je visoko pribit nanj. Z malo truda boste na njem prebrali datum 27. 10. 1943. Vaš spremljevalec se bo morda najprej zmedel, potem pa povedal, da je napisan datum, ko so Nemci na tem kozolcu obesili nesrečnega Mežanovega Franceta. Dodal bo, da je tam visel še dva dni in da sta podobno usodo delila z njim njegova brata. Potem vam bo začel razpredati mračno zgodbo.
Za nemško ofenzivo oktobra in novembra leta 1943 se govori, da ni bila tako katastrofalna za domače prebivalstvo in da je zadala hujši udarec partizanski vojski kot roška poleti 1942. Da so spet trpeli predvsem domačini, je dokaz tragedija v Knežji vasi. Ko se je ob njihovi ofenzivi oktobra in novembra leta 1943 utrgal oblak (Wolkenbruch) in je nemška soldateska razganjala partizanske enote po Dolenjskem in Notranjskem, je pri tem streljala na vse živo in ni bilo človeško življenje vredno počenega groša. Tuja vojska ni hodila samo po dolinah, ampak zavila tudi vstran, tako tudi na dobrniško planoto.
Tja se je najprej pripeljala elitna SS enota, 1. polk 1. SS tankovskogrenadirske divizije. V severni Italiji so jih pobrali, v Milanu in Cremoni, in vrat na nos k nam. Po dolini Krke na Novo mesto, od tam do Žužemberka, potem pa počez. Pripeljali so se 26. oktobra. Podobne vojske ljudje še niso videli. Vsa motorizirana, vojaki na tankih, v odprtih avtomobilih in na motorjih s prikolicami, sami postavni fantje, stari dvajset let ali malo več. Odločni, diciplinirani, kruti in ošabni.
Domačih moških ni bilo veliko doma. Bili so pri partizanih. Mobilizirali so jih. V partizane prej niso bili šli, pač pa med legionarje. Tudi kasneje se to razmerje ni popravilo: iz te župnije je bilo pravih partizanov samo 28, domobrancev pa čez 200! Vaški stražarji so se ob kapitulaciji Italije razbežali po domovih, le manjši del jih je šel na Turjak in ti so se nazadnje prebili do Ljubljane. Tiste, ki so ostali, in druge moške so čez dober teden mobilizirali v partizane, če so bili le sposobni nositi orožje. Tisto, na kar je naletela nemška vojska, so bili starejši moški in invalidi, pa kopica otrok v vsaki hiši in zaskrbljene ženske.
V Knežji njivi se je štab naselil v Slakovi hiši, v Aščičevi, kot se je reklo po domače. Razglašeno je bilo, da morajo naslednjega dne, to je 27. oktobra ob sedmih zjutraj, priti na zborno mesto sredi vasi vsi moški med petnajstim in šestdesetim letom starosti. Kakih dvajset se jih je zbralo. Zaprli so jih v Prparjevo hišo. Povedali so jim, da jih imajo za talce: če bodo napadeni, jih bodo deset odbrali in ustrelili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slakov topler ne kaže let

Tudi štirje prišleki so hoteli v vas, domači fantje, ki so zbežali od partizanov, Mežanovi trije, po domače Urščevi: France, Jože in Janez, in Tomšičev Tone, Žnedarjev. Samo Janez ni bil prej pri legionarjih, drugi trije so morali v partizanih plačevati svoje grehe in dokazovati svojo hrabrost ter sodelovati v najhujših juriših. Tam nekje pri Temenici je šel v franže eden od bataljonov Cankarjeve brigade. Mobiliziranci so izkoristili priložnost in se razbežali na vse strani. V eni od takih skupin je bilo šest Dobrničanov. Čutili so, da so sredi ofenziv in bili so previdni. Niso šli naravnost, ampak so se ustavili na Luži, odkoder sta bila dva doma in tam ostala, drugi štirje pa so našli zavetje pri Mežanovih sorodnikih, ki so se pisali Slak. Nemcev ni bilo. Domov so poslali pošto z vprašanjem, ali je varno. O tem, kako je šlo naprej, pripoveduje vsak drugačno zgodbo. Mežanova Marija trdi, da so šli vsi štirje takoj na nemško poveljstvo v vasi, kar je malo verjetno. Po drugi razlagi je prišlo do nesporazuma in so Mežanovi prikorakali v vas naravnost do Slakovega kozolca, kjer so naleteli na nemškega stražarja s šarcem. Bolj verjetno so že ponoči silili v Smoličev skedenj. Nemci so nekaj zaslišali, udarili in skedenj zažgali. Begunci so jo začasno odnesli, pa se ob prvem svitu spet odpravili proti vasi. Tomšičev Tone se je nekaj minut pred sedmo pomešal v skupino, ki se je zbrala sredi vasi, in se znašel z drugimi talci v Perparjevi hiši. Za Mežanove tri pa je njihov oče mislil, da je bolje, če še malo počakajo. Upal je, da bo s svojo nemščino pregovoril Nemce, sedem let je bil v nemški vojski, naj jih pustijo pri miru, pa se je uštel. V Perparjevo hišo so zaprli tudi njega, še preden je lahko razložil, koga ima doma. Ob preiskavi po hišah, s katero so vojaki začeli takoj, kakor hitro so imeli moške pod ključem, pa so jih dobili.
Samo čakali so na kaj takega in se razdivjali. Obešali bodo. Ujetnike so zvezali in jim okrog vratu nataknili zanke. Peljali so jih do Slakovega toplarja na zgornjem koncu vasi. Tam so obesili Franceta, najstarejšega. Jože se je odločil za beg. Skočil je čez cesto na Jurčkov vrt, v tem pa so ga že pokosile brzostrelke. Najmlajšega med njimi, Janeza, so peljali na spodnjo stran vasi, ni bilo dlje kot sto metrov, in obesili na Grdenov skedenj. Skedenj je bil grobo postavljen, samo ogrodje. Zavihteli so vrv preko trama … Jožeta so domači dobili takoj, druga dva pa so sneli šele potem, ko je enota odšla. Nadomestila jo je Vlasova vojska, 314. polk Turkestanske pehotne divizije.
Tako zgodbo boste slišali, pa še to, da so Nemci prvo noč posilili domačinko in za zlobno igro usode, zaradi katere so Nemci pred Rdečim Kalom ustrelili dekana Gomilška.
Pretresljiva, kruta pripoved iz časov okupacije, vendar razvidna. Okupator je bil zares take sorte in zločin, ki ga je zagrešil, ni bil prvi in ne zadnji. Slovenski človek se je obnašal različno. Večinoma je šel vdano na morišče ali pa se skušal rešiti. Po svoje dolgočasna zgodba, zato tudi tako malo znana. Nekaj ji manjka.
Manjka ji to, kar je po petdesetih letih, ko so vsi glavni udeleženci tragedije mrtvi, napisala sestra treh fantov, Marija Mežan, poročena Anželj. Obšlo naj bi jo posebno videnje in se pri tem sklicuje na Boga, Kralja in Vladarja sveta, ter se zaklinja, da bo povedala resnico in samo resnico. Potem začne bruhati in je nič ne more ustaviti. Ne moti je, da so prav vsi, ki jih omenja, že mrtvi, tako vsi legionarji, ki jih omenja, kot tudi priče, celo zadnja, Jurčkova Mici je umrla pred dvema letoma. Kot Abigail v Salemskih čarovnicah hudobno steguje svoj maščevalni in pravičniški prst in tolče brez predaha. Pa dobro, tudi takega pripovedovanja in pisanja smo vajeni in bi ga pustili pri miru, če ne bi bilo objavljeno v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga izdaja mariborska univerza in njihovo zgodovinsko društvo (št. 2, 287-295, Založba Obzorja Maribor, 1996).
Kaj nam pripoveduje? Tistega jutra 27. oktobra leta 1943 niso bili samo Nemci tisti, ki so zakrivili zločin, ampak so sodelovali, ga spodbujali in dali zanj pobudo domači legionarji Franc Koželj, Tine Tomšič, Ivan Zaletel, iz bližnje Male vasi Lovro Lah in drugi. Odkod naj bi se znašli doma? Odgovor je enostaven: dodelili so jih Nemcem za vodiče. Že tam nekje pred Novim mestom so se postavili v prvo vrsto in se na svoji morilski poti znašli v domači vasi. Izsilili so smrt svojih sovaščanov in soborcev ter sodelovali pri umoru domačega duhovnika. Ni dvakrat reči, da niso bili zraven tudi pri posiljevanju. Ko so svoje opravili, so se kot zli duhovi pobrali z Nemci vred in izginili za vedno. Samo nekaj značilnih odlomkov iz njenega pisanja:
Najhujši pa je zločin, ki so ga storili kristjani svojemu bratu kristjanu.
Vaščani so nam povedali, da so se Nemci in domači legionarji pred obešenim bratom smejali, vanj pljuvali in govorili: »Pozdravljen, Mežanov komunist!« Ti fantje! Ki smo skupaj hodili na shode v Baragov dom in v cerkev!
Domače legionarje sva s sestro prepoznali. Jaz sem spoznala Lovrota Laha, Malovaškega, ko sem nesla atu jesti ko so bili zaprti za talca v Prparjevi hiši. Legionarji so z Lovrom Lahom stali v gruči, bilo jih je šest ali sedem, pred Slakovo, Aščičevo hišo. Grdo so me gledali in pačili obraze. Ko sem se vračala in prišla do njih, so me obstopili.
… pa mu je Lovro Lah rekel: »Mi smo pa vse tri Urščeve komuniste pobesili.«
Gospoda dekana Gomilška so umorili domači legionarji. Tako so hoteli zakriti zločin.
Omenili smo, da je del dobrniških legionarjev odšel na Turjak. Med njimi je bil tudi Ivan Starič iz Dobrniča. Skoraj petdeset let ima krojaško delavnico v Buenos Airesu in ravnokar je na obisku v domovini. Trdi, da Lovro Lah ni mogel biti takrat v Knežji vasi, ker je bil ves čas z njim:
»Stotnik Viktor Glavič je bil poveljnik legionarske posadke v Dobrniču. Ob italijanski kapitulaciji jih je večina ostala doma, ker so mislili, da je vojne konec. Nekaj deset pa nas je sledilo poveljniku na Turjak. Prve dni smo se dobro držali, nagnali partizane prav do Rašice in jim zaplenili dva tovornjaka. Potem je naš poveljnik zapustil grad, naslednjega dne smo šli za njim, izpadli skozi vhod in se vrgli navzdol v zavetje gozda. Nekaj dni smo ležali v zasedi na Zapotoku in jo zadnji hip odnesli. Ko je že vsa vojska odšla, se nas je spomnil poveljnik in poslal po nas, Čatežane in Žužemberčane pa so partizani dobili. Prebijali smo se mimo Želimljega, Pijave Gorice in Škofljice. Drugim smo se pridružili pri šoli na Barju. Naprej je šlo gladko. Za kak dan smo se ustavili v domobranski kasarni, nato v šoli pri Sv. Jakobu, zelo hitro pa so nas razporedili po bunkerjih od Ljubljanice do vrha Golovca. Stanovali smo v baraki pod hribom in tam ostali vso zimo. Šele kasneje smo se raztepli. Jaz sem šel v šolo za telovadne vaditelje. Ves čas je bil z nami Lovro Lah. Drugih, ki jih omenja ta ženska, se dobro ne spominjam. Za Lovrota pa lahko prisežem, da se ni premaknil nikamor in je do pomladi zmrzoval na tistem hribu tako kot drugi Dobrničani. Nihče od nas, ki smo prišli s Turjaka, ni šel proč, ves čas smo bili skupaj. Za Tomšičevega Tineta se dobro ne spomnim, ali je bil z nami ali ne, tudi za Koželjevega Franca, brata sedanjega šentviškega župnika, ne bi mogel dati roke v ogenj, da je bil z nami. Vem pa, da sta Tomšičev Tone in Zaletelov Ivan ostala doma, kot tudi oba Mežanova. Tudi za Alojza Pograjca iz Dobrniča vem, da je bil ves čas pri Rupniku, tako v Zameškem kot kasneje v Kostanjevici. Dobrnič nas je videl šele spomladi leta 1944 po spopadih okrog Žužemberka, zares pa šele po petinštiridesetih letih, tiste, pravim, ki smo ostali živi, onih, ki jih omenja Anžljeva, pa nikoli več.«
Domačih legionarjev torej ni bilo v Knežji vasi in je štorija o njihovem obnašanju laž zmedene in hudobne ženske. Izrabila je priliko, ko se nihče od obtoženih ne more braniti in nobena od prič, ki jih navaja, oporekati, in je po petdesetih letih vrgla iz sebe to grdobijo. Hiše, iz katerih so bili doma udeleženci njene zgodbe, še vse stojijo, vse kot iz škatlice, v njih pa še vedno živijo tako svojci nesrečnih Mežanovih kot obtoženih vaških stražarjev, pahnjenih v jaške hrastniškega rudnika ali pomorjenih doma. Krivica in laž bolita.
Nismo pa še pojasnili vsega. Kako to, da so Mežane pomorili, Toneta Tomšiča pa izpustili. O tem ve povedati Stanko Slak, ki zdaj živi v Šmarju-Sap:
»Mežanov oče je bil samosvoj. Nekajletno bivanje v Nemčiji je pustilo posledice. Vse je hotel opraviti sam. Svoje je držal zase, ni dovolil, da bi hodili pomagat ali v tabrh. Vendar v vasi ni bilo sporov. S fanti smo se dobro razumeli. Tisto jutro se Nemcem ni dalo nič dopovedati. V naši hiši so imeli štab, in čeprav sem bil komaj šestnajst let star, sem moral v Prparjevo hišo. Samo jaz sem še živ od vseh, ki smo bili v tisti sobi. Zaprli so nas v hišo, v največjo sobo, in nam grozili. Stražar ni skrival, da bi takoj spustil rafal po nas, če bi kaj onegavili. Kmalu smo izvedeli, da se nekaj dogaja. Slišalo se je streljanje. S težavo se je dalo videti od strani Grdenov skedenj in kaj so delali z Janezom. Po tistem je kmalu vdrla v sobo Mežanova Marija in vpila kot zmešana na očeta: Oče, vi ste krivi! Tudi Tomšičev je bil z nami, kar pomešal se je med nas in nihče ga ni izdal. Pravi čas je stopil k skupini. Za Mežanove pa je res kriv njihov oče. Branil jim je, da gredo s drugimi na vas. Naj ostanejo lepo skriti doma, pa bo že on vse uredil zanje. Ko mu je Marija povedala, kaj se je zgodilo, je padel kot snop. Nekaj ur smo kopali strelski jarek pred vasjo, po dveh dneh pa so nas izpustili. Res, da sem bil zaprt in nisem veliko videl, kaj se je dogajalo zunaj. Ko smo prišli ven, so bili Nemci v vasi še ves dan, pa naših legionarjev ni bilo med njimi in tudi noben drug ni vedel povedati zanje.
Kako pa je bilo z našim očetom, Antonom Slakom, da se mu ni nič zgodilo? Tudi njega so partizani mobilizirali. Čakal je zunaj vasi v gozdu in poslal pošto. Na dan nemškega odhoda, to je 30. oktobra, je bilo videti, da so se unesli. Gospod Gomilšek jih je prosil, če oče lahko pride domov. Da je bil prisilno mobiliziran in je pobegnil od partizanov. Dovolili so. Doma je bil pol ure prej, preden so odšli. Kako je ostal Jurčkov, Ivan Zaletel, mi ni znano. Izgleda, da je tudi on prišel v vas kasneje.«
Vinko Udovč iz Podlisca je imel takrat petnajst let. Njihova hiša stoji v ob cesti, ki pelje z Dobrniča proti Knežji vasi:

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Križ z letnico

»Pripeljali so se na tankih, avtomobilih in motorjih. Sami lepi, mladi fantje. Lepo oblečeni, z SS oznakami na reverjih. Naduto in ponosno so gledali naokrog. Pri nas so se najprej samo ustavili, da bi vprašali, kam so šli tisti pred njimi. Potem so je v našo hišo naselil štab. Kaj vse so imeli za hrano. Dali so mi nekaj sira in zabičali, da se ja ne bi drznil vzeti sam. Naslednjega dne sem se vrnil k Jeričevim v Gorenjo vas, kjer sem pomagal na kmetiji. Tam me je eden od oficirjev gledal, kako krtačim konja in mi je začel praviti, da je doma blizu poljske meje in da ima ravno tako živino. Potem sem izvedel, kako so na Dobravi ustrelili mojo sošolko Anico Tomažin. Izgleda, da je iz hiše nekdo zbežal. Obrnili so tank in z nekaj topovskimi streli razbili vrata. Anica je ravno malicala v veži. Tudi za naslednje dni sem izvedel, kako so nekaj takih, ki so se prišli javit od partizanov, kar ustrelili. Po planoti je šla tudi vest, da so pobesili Mežanove v Knežji vasi, na Malnarjevem vrtu na Pluski pa partizana, ki so ga dobili na Občinah, ko je varoval strelivo. Legionarjev, tako domačih kot tujih, nisem videl in lahko trdim, da jih tiste dni pri nas ni bilo.
Zvečer čez nekaj dni sem videl, kako peljejo kneženskega župnika proti Dobrniču. Štirje so sedeli v avtomobilu, Nemci in gospod. Nisem vedel, da ga peljejo ustrelit. Tudi tam legionarjev ni bilo. Le odkod naj bi se vzel Pograjčev Alojz, ki naj bi bil tudi zraven!
Pa še tista o dveh nemških vojakih, ki so jih ustrelili samo zato, ker sta pozdravila pogrebni sprevod. Iz Dobrniča so šli čez Ogenjce na Marence. Bilo jih je za celo četo. Nisem vedel, zakaj silijo v breg. Žnidarjev oče je tam pasel krave in vse videl. Ker je znal nemško, je razumel razglas, da so ju ustrelili zato, ker sta delala sramoto nemški vojski. Da so ju zalotili pri kraji in da sta hotela posiljevati. Ustrelili so ju v opomin drugim. Bila sta Azijata, vojaka Vlasove vojske, ki je prišla za SS-ovci. Poveljevali so izključno Nemci. Vse to lahko potrdi Ivan Korelc iz Gorenje vasi, ki zdaj živi v Knežji vasi.«
Takole je bilo s to zgodbo. Razumemo staro žensko, ki v razboleli duši išče krivca. Krivde ne more naprtiti neznanim Nemcem, ampak išče znane obraze, da bo vedela, koga mora sovražiti in uničiti, pa čeprav je že po stoletja pod rušo. In tako je napisala zgodbo kot v grški tragediji. Tudi scena je enotna. Gručasta vasica s cerkvijo in kapelico v sredini, kot da je tam postavljen oder, s katerega se da spremljati vse dogajanje. Zgodba o skritem sovraštvu v na videz složni vaški srenji, ki plane na dan ob prihodu tujcev, o dobrem in slabem, vse pred nami na odru, o tistem hudem na zgornjem in spodnjem koncu vasi bi deklamiral zbor. Za gledalca bi bilo pravici zadoščeno, če bi se nazadnje kot deus ex machina pokazalo še brezno v Kočevskem Rogu.
Poglavje zase je lahkovernost eminentnih slovenskih zgodovinarjev dr. Toneta Ferenca in dr. Janka Pleterskega. Gladko sta vzela njeno zgodbo za suho zlato, jo še znanstveno sfrizirala in opremila, da je bolj prepričljiva, in verjetno pomagala, da so jo objavili v tako verodostojni reviji.
Kako je to mogoče, saj je toliko znamenj, ki bi ju lahko opozorila, naj bosta previdna. Prvo je že dejstvo, da je omenjena ženska napisala svojo zgodbo pol stoletja po dogodku. Spomnimo se Vidičeve Črne roke in podobnih izdaj, ki so kar čakale, da bi lahko vključile tudi tako zgodbo. V tistih časih je vse spodbujalo tako pisanje in nič se ti ni moglo zgoditi, pa če si napisal še take laži. Zdi se, da se je Mežanova oz. Anžljeva obotavljala zato, ker ni bila prepričana, da so prizadeti mrtvi. Šele ko si je pred tremi leti ogledala farno spominsko ploščo na dobrniškem pokopališču in pred dvema letoma vrgla prst na grob Jurčkove Micke, je zanesljivo vedela, da ne bo nikogar, ki bi ji mogel stopiti na prste in ji vreči v obraz tisto, kar zasluži.
Zgodovinarjema bi morala vzbuditi sum že razlaga, zakaj sta njena brata stopila med vaške stražarje. Piše o grožnjah, o pritiskih in o pozivih, ki so prihajali iz Trebnjega. Spomnil bi ju, da se je protikomunistični upor začel šele dobro leto po nastopu revolucije in po desetih mesecih revolucionarnega terorja. Tisto, da so takoj po italijanski okupaciji pripravljali in organizirali ta upor oz. legionarje, ne drži. Dobrniška planota je bila leta 1942 osvobojeno ozemlje. Tam se je v Kremenjeku formirala in se po planoti nemoteno sprehajala 2. grupa odredov pod poveljstvom Staneta Rozmana in drugih. Če bi želel kdo od Mežanovih v partizane, mu ne bi mogel nihče braniti in se svojcem ne bi nič zgodilo. Pisanje o prisili je torej laž. Zakaj pa je šla kasneje iz Knežje vasi večina domačinov k legiji, tako kot iz drugih vasi dobrniške župnije, pa je snov za zgodovinsko razpravo.
Sum bi jima morala vzbuditi zgodba o najmlajšem Mežanovem, o Lojzetu. Njegova sestra piše, kako je moral z vprego na Koroško in se vrnil šele čez eno leto. Nemci, ki so bežali, so bili motorizirani. Nobenega nisem videl, da bi se peljal na vozu. Bolj verjetno je zato peljal domobrance. Večina takih voznikov je prišla domov po tednu ali dveh. Kako, da je Lojze potreboval toliko časa? Stanko Slak se ga spominja iz taborišča v Peggetzu. Nič ni kazal, da mu ni prav, ker se je znašel med begunci. Sicer pa bi ga lahko vprašala, zakaj se je tako obiral.
Sum bi jima morala vzbuditi zgodba o ustrelitvi dekana Gomilščka. Da so namreč pri tem sodelovali legionarji, in trditev, da so oni krivi za zločin. Nihče jih ni videl, pač pa odprti avtomobil, v katerem je sedel, in Nemce.
Sum bi jima morala vzbuditi zgodba, ki jo Anžljeva polaga na usta Tomšičevemu Tonetu, kako je namreč partizansko vodstvo svojo vojsko ob nemški ofenzivi enostavno razpustilo in vojakom svetovalo, naj se skrijejo doma. Tega ne boste prebrali v nobeni od partizanskih kronik, samo o tem, kako nezanesljivi vojaki so bili tedanji mobiliziranci, zlasti pa nekdanji vaški stražarji. Le kdo bi sredi boja razpustil svojo vojsko? Lahko, da jo razdeli v manjše skupine, določi približno smer, ne bo pa rekel adijo in se od nje poslovil. Kako je bilo v resnici, nam je povedal Jeričev Jože iz Gorenje vasi pri Dobrniču:
»Kar pobrali so nas po hišah in smo šli z brigado. Moja je bila Cankarjeva brigada. Spominjam se Janeza Vipotnika. Potem smo zares jurišali. Legionarje so vedno silili naprej, sami pa ostali lepo skriti zadaj. Najhujše je bilo tisto na Čatežu, kako so Nemci zaradi nas pobili domačine. Zmagovali smo nad posadkami ob nemški meji. Vse, kar se nam jih je podalo, smo postrelili. Samo Bogenšperk se nam je obranil. Potem smo bežali, rekli so temu umik. Ko so začeli govoriti, da gremo začasno na Hrvaško, sem spoznal, da je prišla prava ura. Čutili smo se bolj ujetnike kot vojake. Na Selih pri Šumberku sem ušel. Kar vrgel sem se v grmovje. Počakal sem nekaj dni in opazoval, kaj se dogaja. Domov sem prišel, ko so Nemci že odšli. Povedali so mi za Mežanove. Nihče ni omenil, da bi bili zraven tudi legionarji.«
Tako kot Jeričev Jože so ostali živi tudi drugi partizanski dezerterji, za katere se Anžljeva čudi, kako da jih Nemci niso pomorili. In nazadnje, tisto najpomembnejše. Kako si zgodovinarja razlagata sovraštvo legionarjev do sovaščanov in soborcev. Ti ljudje so prej živeli v slogi, ni bilo nobenih krvnih sporov, za katere bi bila vojna kot nalašč, da se jih poravna. Še nekaj tednov prej so z njimi delili isto usodo, živeli kot vaški stražarji na isti postojanki, potem pa so bili eni prisilno mobilizirani v partizane, drugi pa so šli med domobrance. Zakaj na lepem tako nelogično izživljanje. Zgodbi bi se dalo verjeti, če bi padli Nemcem v roke pravi partizani in bi se pridružili še domačini, da bi uredili neporavnane račune.
Odgovor je jasen. Zgodbo sta sprejela za verodostojno in jo posvojila, ker sta si jo želela. Tako za roško ofezivo leta 1942 in nemško 1943 beremo v partizanski literaturi, kako naj bi sodelovali domačini, in omenjena zgodba to dokazuje. Tako ni težko okupatorjevih grehov naprtiti domačim. Ne gre za edinstveni dogodek v zgodovini, pri katerem so strokovnjaki tako lahkoverno padli v past. Spomnil bi vas na lažni Hitlerjev dnevnik, ki so ga pregledali izvedenci in trdili, da je izviren, čeprav bi že s kemično in fizikalno analizo papirja lahko ugotovili, da ni star petdeset let, spomnil na Modiglianijeve kipe, ponaredke, ki so jih študentje potegnili iz Ligurskega morja in trdili, da so njegovo delo. Tudi tam bi morali strokovnjaki pomisliti, odkod kipi umetnika, za katerega se je vedelo, da je bil samo slikar. Na koncu študentom sploh niso verjeli, ko so jim razkrili resnico.
Ta želja po umazanju nekoga, ki ga imaš za političnega nasprotnika, to pa je seveda nekaj nezaslišanega za znanstveno mišljenje. Da ob tej silni potrebi po takih dokazih pozabiš na prav vse in se niti ne odločiš, da si ogledaš kraj in malo povprašaš ljudi, pa je huda. Huda ob tem, ko toliko dajemo na zgodovinarje in pričakujemo, da bodo oni tisti, ki nam bodo zbistrili zgodovinsko brozgo o sedanjem času in nam nalili čistega vina. Spet se je pokazalo kot že velikokrat, da je vse odvisno od nas. Če ne bomo nekaterih nalog opravili sami, jih ne bo nihče. Še najmanj strokovnjaki!