Avtor: Wolfgang Schuller

Frankfurter Allgemeine Zeitung – 12. Marec 1996

Svetu Evrope je bilo v začetku leta 1995 predloženo poročilo o ureditvah prehoda iz komunističnih sistemov v svobodno in pravno državo v nekaterih vzhodno- in srednjeevropskih državah. Poročilo je svarilo pred maščevanjem, sovraštvom in protikomunističnimi čustvi, pred težnjami po kršenju osnovnih državljanskih pravic in svoboščin, pred kolektivnimi kaznimi in retroaktivnimi zakoni. Posebej je očitalo Nemčiji, da naj bi bili učitelji odpuščani na osnovi vprašalnikov o njihovem prejšnjem položaju v NDR. To poročilo je naletelo na najrazličnejše proteste. Zato je bilo decembra 1995 ponovno organizirano zaslišanje; na njem naj bi zastopniki Romunije, Češke republike in Nemčije pojasnili stališča, za katera so bili naprošeni. Nemškega zastopnika, pravnika in zgodovinarja Wolfganga Schullerja, so zaprosili za kratko primerjavo med ukrepi po 1945. in po 1989. letu; tu jo objavljamo v nekoliko predelani obliki.

Da bi lahko govorili o načinu obvladovanja, moramo najprej očrtati, kaj je treba obvladati. Nujno je treba upoštevati načela liberalne pravne države, vendar pa samo to ni dovolj. Jasno mora biti tudi, na kakšni osnovi naj se jih vzpostavi.
Nacionalsocialistična diktatura je vladala v vsej Nemčiji in med drugo svetovno vojno v velikem delu Evrope. Trajala je dvanajst let, od tega pet in pol let med totalno vojno, ki jo je povzročila sama. Uvedli so jo Nemci sami po predhodnih volitvah in z neznatno podporo intelektualcev; odstranili pa je niso sami, ampak nasprotniki v vojni po brezpogojni kapitulaciji Nemčije. Nacionalsocialistična stranka razen ohlapnih načel ni imela izgrajene ideologije; imela je sicer monopol nad oblastjo, ni pa bila disciplinirana revolucionarna skupina; tako ni bilo – z eno izjemo – med njeno vladavino nikoli čistk ali znotrajstrankarskih spopadov med posameznimi krili. Ni bilo volitev, ampak samo priložnostna javna glasovanja; pred njimi ni bilo kontroverznih diskusij, ampak le režimska propaganda.
Nacionalsocialistična oblast je bila položena nad obstoječo meščansko-liberalno družbo in je začela vanjo polagoma prodirati; le malo ustanov je bilo popolnoma odstranjenih ali ustanovljenih čisto na novo. Tudi osebje je ostalo, z izjemo odstranjenih Judov, v veliki meri isto in ga niso sistematično zamenjevali. Pravni sistem so obdržali in so ga le deloma spremenili z novimi zakoni ali novimi razlagami. Represija je hudo prizadela dejanske ali namišljene nasprotnike, Judje kakor tudi Romi in Sintiji so bili med vojno v največji tajnosti uničevani. ustna in izpostavljena veliki nevarnosti.
Komunistična diktatura je vladala le v enem delu Nemčije, vzpostavila jo je tuja sila z delno podporo prebivalstva in mnogih intelektualcev, brez volitev. Trajala je več kot štirideset let in odstranilo jo je samo ljudstvo v trenutku, ko je zaradi notranje slabosti popustil prijem vladajoče sile, Sovjetske zveze. Komunistična partija je bila visoko ideologizirana stranka s trdno notranjo disciplino in s strogimi čistkami; te so kasneje popustile. Bila so glasovanja, imenovana »volitve«, ki pa niso bila tajna in pred njimi ni bilo kontroverznih diskusij, ampak samo režimska propaganda.
Partija je razbila dotedanjo zgradbo države in družbe, postavila se je na njuno mesto, najpomembnejše ustanove je zgradila na novo in jih zasedla z novim ali prešolanim osebjem. Tudi pravni sistem je bil ustvarjen na novo. Represija je dejanske ali namišljene nasprotnike hudo prizadela. Mnoge državne ukrepe so obdržali v tajnosti. Ni bilo svobode mišljenja, torej nobene javnosti, v kateri bi se lahko odkrito razpravljalo o politiki ali zavzemalo stališča do nepravilnosti. Vsakršna politična komunikacija, ki je presegala oficialno, je bila ustna in izpostavljena nevarnosti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Obnova od strehe do tal Mirko Kambič

Ker je v NDR vladala le diktatura, ki je bila vzpostavljena od zunaj in imela svoje vzporednice v vzhodnoevropskih državah, morajo biti pravi predmet za primerjavo te države; obratno pa bi predmet za primerjavo z nacionalsocialistično diktaturo v Nemčiji ne smela biti diktatura v NDR, ki poleg tega ni zagrešila nobenih množičnih zločinov, ampak izvirna in intenzivnejša diktatura v Sovjetski zvezi.
Državni ukrepi, ki so bili po različnem koncu vsakokratne diktature sprejeti proti njunim nosilcem, so imeli namen spet vzpostaviti civilizirano liberalno pravno državo. V skladu s tem so se morali v načelu uporabljati tudi njeni načini ravnanja. Teoretično bi si bilo mogoče predstavljati tudi, da bi izvajalce diktature obravnavali tako, kot so oni sami obravnavali svoje nasprotnike, da bi jih torej brez možnosti za obrambo vtaknili v taborišča ali zapore ali fizično uničili, na skrivaj in brez možnosti, da bi se obrnili na javnost. Po mojem védenju je bil tak postopek uporabljen samo enkrat, namreč pri usmrtitvi zakoncev Ceausescu.
Kazenskopravne ukrepe proti nosilcem nacionalsocialistične oblasti so v začetku izvajali tako, da so zasedbene sile ustanovile posebna sodišča, ki so na podlagi deloma retroaktivno delujočih novih zakonov obsojala vodilne osebe režima; najbolj znani so nürnberški procesi. Na njih in na drugih procesih so bile izrečene in nato izvršene tudi smrtne obsodbe. Sovjetska zveza je šla posebno pot toliko, da je svoj sistem nepravne države prenesla na svoj del Nemčije. Obsojala je ljudi, katerim so očitali nacionalsocialistična dejanja, na navideznih procesih in jih je spravljala ali naravnost v lastni sistem gulagov ali pa v gulagom podobna taborišča v Nemčiji; v obeh primerih je bil očitek nacionalsocialističnega delovanja samo pretveza, da so lahko obsojali nekomuniste; v taborišča so prišli tudi ljudje, ki sploh niso bili obsojeni. Leta 1950 so bila razpuščena zadnja taborišča; o njih trenutno vemo manj kot v zadnjem času o sovjetskih taboriščih.
Sčasoma je prešlo kazenskopravno preganjanje nacionalsocialističnih storilcev na nemško sodstvo, ki mu je bila v začetku sodna oblast na tem področju prepovedana. V naslednjem se bom omejil na pravosodje stare Zvezne republike, kajti pravosodje NDR kot nepravne države ne more biti merilo za primerjavo. Zahodnonemško pravosodje je uporabljalo normalno kazensko pravo; zastaralne roke le-tega so seveda deloma podaljšali. Pravna težava je bila v tem, da so morali grozovite množične zločine in druge kršitve človekovih pravic, ki so bili storjeni v okviru in v razmerah totalitarnega aparata, obravnavati kot normalna kriminalna dejanja. Pojavili so se npr. problemi delovanja na povelje; pri tem so našli rešitev, da pri očitnem kršenju človekovih pravic tudi povelje ne izključuje niti kršenja zakonov niti individualne krivde.
Pri razsojanju o dejanjih iz obdobja komunistične diktature se pojavljajo podobni problemi. Da ne bi uvajali retroaktivnih zakonov, sodijo storilcem po kazenskem zakoniku NDR; pri tem nastopi težava, ker se je v njem dikcija zakona, pogosto namenjena prevari, razlikovala od dejansko veljavne volje partije. Tako je bilo kršenje pisemske skrivnosti uradno kaznivo, vendar ga je ministrstvo državne varnosti sámo načrtno, čeprav skrivaj izvajalo. V splošnem so tu našli rešitev, da je ravnanje, ki očitno krši človekove pravice, kljub morebitnim nasprotnim ureditvam NDR kaznivo. Tako se streljanje beguncev na meji kaznuje kot uboj, čeprav so interni predpisi NDR te uboje celo pospeševali. V posameznostih je tu še zelo mnogo spornega; sodna praksa še ni ustaljena.
Administrativne ukrepe za obvladovanje nacionalsocializma zunaj kazenskega pravosodja so v začetku uporabljale tudi zasedbene sile. Predvsem v ameriški coni se je to dogajalo v obliki načrtne denacifikacije. Posameznik je moral izpolniti obsežen vprašalnik in posebni odbori, ki jih je imenoval zavezniški urad za denacifikacijo (Spruchkammer), sestavljeni iz Nemcev, so ga uvrstili v eno od petih kategorij. V peti kategoriji so bili neobremenjeni, druge štiri so predvidevale različno hude kazenske ukrepe, kot odvzem prostosti, prepoved opravljanja poklica ali odvzem volilne pravice.
Take denacifikacije v sovjetski coni ni bilo. Tam so z eno potezo odstranili s položajev ne le tiste, ki so bili obremenjeni z nacionalsocializmom, ampak sploh vse nezaželene. Kasneje so v sovjetski coni uvedli novo partijsko diktaturo z njenimi lastnimi pravili. V stari Zvezni republiki je učinkovalo dejstvo, da je bila nacionalsocialistična diktatura razmeroma kratka in da je bilo njeno prežemanje v substanci ohranjene meščanske družbe šele na začetku. Zato so po koncu diktature spregledali marsikatero kompromitiranost konservativnih kolaborantov in navezali na stanje pred letom 1933. Z ustanovitvijo Zvezne republike je bila denacifikacija polagoma ustavljena, vendar so na posameznih področjih, npr. v zunanjem ministrstvu ali armadi, delovali odbori, ki so preprečevali dostop obremenjenim osebam.
Pri obvladovanju komunistične diktature po l. 1989 je pomembno dejstvo, da je ta vladala le v enem delu Nemčije, vendar pa se je lahko vzpostavila mnogo radikalneje in je trajala mnogo dlje kot nacionalsocialistična diktatura. Ker je NDR po svobodnih volitvah, ki jih je izvedla po osvoboditvi, doseženi z lastno močjo, pristopila k Zvezni republiki, je sedaj del pravne liberalne skupne države, ki se lahko ozira na dolgo tradicijo civiliziranega javnega reda – nemška zgodovina se ni začela šele 1933 ali 1945. To ima posledice tudi za državne ukrepe zunaj kazenskega pravosodja.
V soglasju z ogromno večino prebivalcev NDR se je izkazalo za nujno, ob upoštevanju pogojev pravne države, izmenjati skoraj vso elito. Komunistični kadri se niso mogli navezati na tradicijo pravne države, prekinjeno šele pred kratkim; nasprotno, bili so popolnoma preoblikovani po dolgo trajajoči, strogo disciplinirani in ideološko intenzivni totalitarni partijski oblasti. Zato sedaj v kazenskem pravu sicer ni retroaktivnih zakonov, vendar pa se pri administrativnih ukrepih lahko sprejmejo retroaktivni predpisi pod pogojem, da ne povzročajo čezmerne škode. Prav tako ni dovoljeno ravnati pavšalno, ampak je treba preštudirati vsak primer posebej, pri čemer je treba ovrednotiti nekdanje funkcije v represivnem aparatu. V skladu s tem se osebe, ki so imele pomembne funkcije v diktatorski stranki ali v državnem aparatu ali katerim se lahko dokaže individualna udeležba pri represiji, odstranijo iz državne službe. Ne pridejo v taborišča, ampak dobijo pokojnino.
Vzporednice z denacifikacijo ni; tak ukrep bi bil v nasprotju s pravno državo. Vendar pa je bil na iniciativo gibanja za državljanske pravice v NDR, kljub odporu na zahodu, ustanovljen urad, v katerem hranijo akte ministrstva za državno varnost in jih dajejo na vpogled. Tu se lahko prizadeti avtentično poučijo o dejanskem stanju v zvezi z represivnim aparatom. To preprečuje, da bi negotovost in govorice zastrupljale politično klimo. Prav tako je nemški zvezni parlament ustanovil anketno komisijo o zgodovini komunistične oblasti v NDR in njenem vplivanju na vso Nemčijo; v njej sodelujejo vse v parlamentu zastopane stranke, pri čemer je poslancev s področij, ki so bila prej NDR, relativno več. Ta komisija je razvila obsežno dejavnost in objavila izčrpno poročilo ter številna posamezna gradiva; pred kratkim je bila vnovič konstituirana.
Sovraštva ali maščevalnosti po letu 1989 niso ugotovili nikjer, prej neke vrste prezir, vsekakor pa pogosto razočaranje nad tem, kako malo lahko pravna država stori za dejansko pravičnost. Osnovne človekove pravice po letu 1989 v Nemčiji niso kršene, ni nobenih kolektivnih kazni in retroaktivnih kazenskih zakonov. Tudi visoki dostojanstveniki diktature sodelujejo pri političnem življenju, a da ne pridejo več do vzvodov oblasti, je odločitev volivcev. Ne bi se pač smelo imeti za pomanjkljivost nemške demokracije, da drugače kot mnogokje v vzhodni Evropi države ne vodijo več vodilni partijski sekretarji.
Vrh tega se zanimanje javnosti v tem oziru osredinja prej na nosilce diktature, tako da se natančno pazi, da se jim ne bi zgodila kaka krivica; pri tem ima vlogo dejstvo, da so mnogi intelektualci podpirali komunistično oblast. Mnogo manjše pa je zanimanje za žrtve. Po letu 1945 je bila nacionalsocialistična stranka razpuščena, njeni časopisi ustavljeni, morebitna organizacija naslednica je bila prepovedana, volilna pravica je bila omejena. Po letu 1989 stranka komunistične diktature še naprej obstaja v organizaciji naslednici, ona in njen časopis se ne datirata na novo, ampak se imata tudi kronološko za nadaljevanje svojih predhodnikov. Nikomur ni bila odvzeta volilna pravica. V enem pa so si pripadniki desne in leve diktature enaki: tisti, ki so v času svojega gospodovanja neusmiljeno zatirali druge, se posebno glasno pritožujejo zaradi majhnih neugodnosti, ki jih morajo po svojem padcu prenašati in ki niso v nikakršnem sorazmerju s tem, kar so sami storili svojim žrtvam.