Avtor: Iva Srebotnjak

V Književnih listih, Delo, 25. septembra 1997, smo prebrali, da bo izšel v ponatisu prvi zvezek Enciklopedije Slovenije. Novica nas je osupnila, saj je bil glavni urednik Miha Kovač priznal, da je zlasti njene prve štiri zvezke »neusmiljeno povozil čas«, in obljubil »v celoti ažurirano, uravnoteženo in svetovnonazorsko neobremenjeno nacionalno enciklopedijo.« Na novinarjevo vprašanje, kako da obljube ne bo izpolnil, navaja, da je to v zvezi z velikimi, kot razumemo, predvsem tehničnimi težavami, češ da bi popravljena in razširjena izdaja prvega zvezka onemogočila izdelavo indeksa, ker bi dobili dva različna prva zvezka sicer enotne Enciklopedije. Da bi prenovljena enciklopedija zahtevala veliko napora in truda, nam je več kot jasno. Vendar rešitev, ki jo je izbral Miha Kovač, se nam zdi nesprejemljiva. Saj to je podobno, kot da bi učitelj na dijakovo opozorilo, da mu je zapisal v spričevalo napačno oceno, odgovoril, da naj kar ostane tako, kot je, ker je spričevalo nerodno popravljati. Tu pa ne gre za spričevalo, ampak za celotno podobo naroda, ki naj bo pošten in zvest prikaz naše biti ali pa naj ga ne bo.
Urednik opravičuje svojo odločitev z besedami: » … se nam je zdelo nedopustno, da bi bila (Enciklopedija) naročniku na voljo brez prvega zvezka, saj ne dvomimo, da je v njem tudi veliko dobrega in koristnega.«
»Slovenci smo potrpežljivi osli«, vendar to najbrž ne drži do take mere, da bi v vreči med smetmi iskali nekaj nedvomno dobrih in koristnih zrn ali da bi kupili dotrajan stroj, ker je v njem še nekaj dobrih vijakov. Primerjava drži, saj čutimo skozi ves prvi zvezek prizadevanje, da bi Enciklopedija sledila napotkom, ki jih v uvodu daje Josip Vidmar, ko pravi, da je njen smisel »obujanje prave, moderne, socialistične zavesti« med Slovenci. Pod najrazličnejšimi gesli dobimo podatke predvsem o Kardeljevem in Titovem življenju in delu, Josipu Brozu pa je posebej posvečenih še enajst strani, ilustriranih s štiriindvajsetimi fotografijami. To je prav dobra uteha za nostalgike nekdanjega režima, mogoče še več, nekatere slike, kot recimo tista z dne 26. 5. 1945, ki prikazuje Tita, ko govori z balkona ljubljanske univerze, bi utegnile predramiti spomin nekaterih njegovih še živečih sodelavcev. To bi bilo zelo koristno!
Kovač pravi, da ima delo dokumentarno vrednost. Ali je s tem mišljeno, da je dokument dobe, ko nisi smel misliti s svojo glavo? To ni posebna dragocenost, saj imamo vse polno takih dokumentov iz tiste dobe. Ponatis prvega zvezka pa bi govoril tudi o našem današnjem trenutku, o kontinuiteti, o brezbrižnosti do resnice in do naroda. Mar ne bi utegnil ponatis Enciklopedije sporočiti zanamcem, da smo tudi v demokraciji pristali na tako ocenjevanje dogodkov, kot nam ga je vsiljeval socializem?
Novo obdobje, pravi glavni urednik, »je postavilo marsikatero resnico tistega časa v novo luč«, toda resnica se ob luči ne spreminja, pač pa postaja ob njej vedno bolj razpoznavna, v Enciklopediji Slovenije pa so mnoge trditve pristranske in lažne, zato luči ne prenesejo. Če je že treba zdržati »procesijo do konca« kot v pravljici o cesarjevih novih oblačilih in izdati Enciklopedijo Slovenije v celoti, čeprav je napačno zasnovana, pa bi poštenje in čast zahtevala, da je ne ponatiskujemo, tudi z dodatnimi dopolnilnimi zvezki, ki naj bi »nadoknadili pomanjkljivosti«, ne.