Avtor: Nada Matičič

Prebudila me je neznosna teža – ali nekaj, kar me je pritiskalo k steni. Vedel sem, torej niso bile več sanje, sploh nisem sanjal tudi tedaj, ko se je tisto zgodilo. Ko so nas kot pse nagnali k robu teme, a nad nami je bil svetel večer z blagim vetrom … Bili so prebliski zaznav, ki so vzniknili v trenutkih predaha med streli in vpitjem – a ko sem zletel v globino, je nastala praznina: nekje sem obvisel brez duše in telesa.

Avtor slike: Ivan Bukovec

Opis slike: In naj bom dolgo baklja nema Ivan Bukovec

Obvladal sem paniko ob spoznanju, da me strel ni zadel, da sem pač zgrmel v globino in se ujel. In nehote sem videl rešitev prav v steni, saj sem zaznal nekakšne izrastke, kamor sem se lahko oprl. Samo tako mi bo moč premagati ali obvladati neznosen pritisk mase živih ali mrtvih ali polmrtvih teles … Samo to smo še. Ljudje nismo več. Splet teles, gmota, ki se še giblje kot sprijeta celota v klobčiču, silno počasi se giblje, odmirajoče kot potapljajoči s poslednjimi močmi … Še sem – to. Strašno živ in strašno brezupen. Morda prav zato, ker sem bolj živ od te gmote, od katere se zdaj ograjujem, ker sem bolj vztrajen in celo domiseln. A ko sem v celoti dojel, kaj se dogaja z nami, predvsem z menoj, ko sem bil spet človek misli in čustev, sem zasovražil gmoto, ki se še noče povsem umiriti in mi pomagati preživeti jo. Če se hočem rešiti, moram premagati goro teles. Moram zbrati moči in se osredotočiti na pot iz globine … Bila je noč in nad nami so sijale zvezde in bil je mir. Predvsem to. Tam gori je bil mir. Mislil sem na zunanjega sovražnika, na ukano. Boj z njim bi bil čisti samomor. Nisem mislil nanj kot na silo, ki jo moram sovražiti, ker me je pahnila v brezno; mislil sem nanj z neznosnim bolečim strahom, ki me je bolj hromel kot samo stanje ujetosti v jami. Kajti bil sem že z mislimi zunaj nje, bežal sem v temi, v svobodo. To je bil pojem, ki me je v tem trenutku povsem obsedel. Zbežati – kako, kam, samo zbežati, res ni bilo časa delati načrte, kajti v meni je vrtalo samo dejstvo: zbežati … Zavedal sem se, da je čas prekleto neusmiljen, saj je od tu do izhoda prekleto dolga in kruta pot. Hoja po sovražnih in zahrbtnih rokah in nogah, ki mi hočejo preprečiti izhod! Ki hočejo, da poginem z njimi vred! Da segnijem do kosti, do razpada tkiva, ki se še zvija v klobčič, do samih okostij, ki bodo morda nekoč oznanjala sled nekega daljnega mračnega dejanja … Bili so trenutki pritiska v možganih ko se strah meša s panično nemočjo doseči rob, srečni, rešilni rob – mejo med grobom in življenjem. Rob, ki se mi je v blodnjah prikazoval kot temna vizija svobode, za katero bi v teh trenutkih počel celo stvari, ki so bile mojemu značaju, naravi popolnoma tuje: prepustiti se samoobrambnim nagonom za dosego samoohranitvenega cilja. Vedel sem samo, da se ne smem vdajati paniki, ki se me je spričo brezupnega stanja ponovno polastila. Vsi okoli mene so obsojeni na smrt. Pač niso imeli sreče, da jih ni pokosil rafal. In prav zato, ker je vojak slabo ali površno meril, imam zdaj vso pravico do odrešilnega roba, do zvezdnatega neba in svobodnega gozda. Živ sem! Spet trezno mislim in trezno presojam. Torej sem spet človek z dušo in telesom. Morda sem po višji milosti izbran za življenje … In prav tedaj, ko sem se hotel pognati čez neko oviro proti zvezdnatemu robu, me je ovira silovito potisnila navzdol, da sem bil zagozden do pasu … Kaj zdaj? Zahropel sem, premagal krik, ki bi me utegnil izdati in na zvezdnem robu bi se prikazala roka z brzostrelko … Kot bi bil paraliziran od pasu navzdol, sem se počasi sesedal vase, v lastno nemoč. Začel sem se potiti, tresti: poskušal sem se še enkrat izvleči iz gmote, s prsti sem strgal po steni in zaman iskal oprijem. Preklinjal sem, škrtal – zbal sem se, da bom znorel in klonil … Potem bo konec … Ker sem vedel, da ne smem znoreti, sem prisluškoval srcu in njegovemu zdivjanemu bitju. Ali pa so okoli mene butala še druga srca, ne vem … Sploh sem bil strašno buden, vid in sluh sta bila naprežena do kraja, ko sem gledal v zvezdnato nebo. Tudi medlo stokanje iz tega usihajočega gibanja, me je opominjalo na čas, na bližajočo se svetlobo, ki bo zamrla zvezdnati obok … Potem je prišla mama. Mama. Edina. Na hišnem pragu z besedami: Pa kmalu se vrni, Andrej … In ne pij preveč, fant moj! Zvečer bodo štruklji … Ah, štruklji! Te imam nadvse rad. Če jih naredi mama. Bili so pred mano v skledi, vroči, zabeljeni in tresoči se, če si se jih le dotaknil z vilicami. Živahni, nič sprijeti. Čudovito so dišali, ne vem po čem. Dišali so pač … Prišel je Albin in sva šla proslavit najino vrnitev. Tudi mama je bila srečna. Saj sem se po nekaj letih vrnil iz mesta za obročem in se bom jeseni lahko vpisal na jus. Bila je ponosna name, da bom študiral, zdaj ko sva že veliko let brez očeta … Blagor tebi, oče, da me ne boš preživel … Toda mama! Silovito sem pričel butati v mehko, a trdno gmoto prepletajočih se trupel, lovil sem sapo in stiskal zobe. Mama! Edina. Sama. Ne smem crkniti kot pes v tej smrdljivi luknji! … A moč je plahnela. Zdelo se mi je namreč, da se pogrezamo, da je nekje pod nami nenadoma nastala nova luknja … Strah me je zgrabil za golt in se selil v možgane, kjer mi bo slej ko prej razdejal um tako, da se bom vdal … Dokler sem še lahko mislil kolikor mogoče trezno, sem hojo navzgor načrtoval med dvema možnostma: med steno na levi, od katere se nisem ločil, in grmado trupel na desni … Med počivanjem sem spet otipal nekakšne izrastke v steni, okruške in vdolbine. Toda nisem jim preveč zaupal. Če bi se opiral samo nanje, bi lahko še globlje zdrsel. Masa teles pa je bila že sama po sebi nevarna in dvomljiva: imela je lovke, ki se prisesajo name in mi onemogočijo gibanje navzgor. O, mama! Pritiskal sem v grmado, stiskal čeljusti, butal s koleni, s komolci, da je oprijem malo popustil. O, mama! Izrabil sem praznino med telesi in potegnil desno nogo toliko kvišku, da sem se z njo mogel opreti ob truplo, ne da bi razmišljal, kaj bi utegnilo biti – glava, hrbet, trebuh – srečo sem imel, da ni bila kaka zlovešča roka, ki bi me popadla … Potem sem osvobodil še drugo nogo in se s koleni oprl ob steno. Tako sem ob njej lezel navzgor. Med dvema zidovoma. Z živim zidom je bilo težje, mučneje … Počasi, a vztrajno. Moči so se mi podvojile. O, mama! Deloval sem na pol kot norec z vztrajnim premagovanjem višine do bližajočega se roba …

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Končna postaja

Zvezde so se mi približevale! In tam je bil končno rob, ki je čakal name. Usodni, zlovešči rob, ki me je bil pahnil v pogubo, a ga bom premagal! Tako se bo zaključil krog – v mojo korist. Samouteha mi je bila zdaj nadvse potrebna. Ujel sem se za najbližjo zvezdo, ki je bila velika kot cekin in mi je pomežikovala. Zvezda – novo življenje. Slišal sem svoje srce, ki ni divje bilo le v meni, temveč ga je bilo vse polno tudi okoli mene, srce, ki je trosilo okoli blazno radost: O, mama, rešen sem! Kajti sedel sem na vrhu gore mrličev, na vrhu premaganih – samo glavo mi je bilo treba pomoliti čez rob … Treba se je bilo z zadnjimi močmi povzpeti iz jame. Postal sem oprezna in prisluškujoča žival v temi, da bi zaznal kak nevaren sovražen premik. Zavedal sem se življenjske pomembnosti tega trenutka, ko bom na robu, saj noč ni bila čisto črna. Me bo že kdo odkril … A me ni. Nikogar ni bilo, ko sem s pomočjo trebuha, rok in nog prilezel na rob – jama tu ni bila strmo odsekana, marveč se je položno razširila. Potem sem se odplazil stran, v zavetje teme. Za nekaj trenutkov sem skušal pomiriti razdivjano srce, ki ga je strah tako razvnel, da bi me lahko izdalo. Neznosno tišino so še trgali pojemajoči glasovi, ki so se od tu slišali kot zateglo, neubrano zavijanje žrtev nočnih plenilcev. A čudno, v agoniji bega – kajti beg in strah sta večna sopotnika – glasovi iz jame me niso več vznemirjali! O, mama, živ sem! Zato samo beži! Ne vem, koliko časa sem se plazil, na srečo je bila še noč, a nisem utegnil gledati po zvezdah … V globokem gozdu sem se spet človeško zravnal – zdaj je bilo lažje. Srce se je malo umirilo, jezik se je zlepil z nebom in začela me je zmagovati žeja. Kot bi imel polna usta umazanije, polna usta jame in mrličev! Vse se je zlepilo v meni v umazano kepo in me dušilo … Hodil sem dolgo in počasi, opletajoče. Načela me je utrujenost; strah je popustil. Zato sem čakajoč na jutro zdrsnil pod drevo, ki me je pokrilo z vejami. Zahvaljeval sem se drevesu, ki me je pokrilo. Čeprav me je mučila neznosna žeja. Voda! Voda mi bo izmila umazanijo iz telesa,oprala mi bo dušo, oživila možgane in vrnila moč nogam in rokam … Ne vem, za koliko časa me je vzel spanec. Ko sem se prebudil, je bil dan. Zora. In mučna žeja. Taval sem skozi nežno svetlobo, ki se je spršela med drevesi in me ohrabrila za dnevno, a zdaj manj nevarno pot med žive. Bil sem prepričan, da se le v noči lahko skotijo strašne stvari, svetloba pa jih omili. Svetloba me bo pripeljala do ljudi, ki bodo prijazni in gostoljubni, ki mi bodo dali piti in jesti! S takim trdovratnim upanjem – ali samoprevaro? – sem koračil dalje, gozd je postajal redkejši. Minil je celo strah, da bi me lahko noč pripeljala spet v bližino jame … Zmagala je fantastična logika, da se bo srečno končalo, ker me vojak ni bil zadel. Torej sem ostal živ in bom ostal živ! Tako je hotela Usoda. Sem pač usodovec … Potem sem obstal. Slišal sem vodo. Klokot. Vztrajen, nenehen šum neizmernega toka, ki nikoli ne usahne. Voda! Pognal sem se za šumenjem – in jo odkril v ozkem koritu grabna, po katerem sem zdrvel. Padel sem vanjo, jo lokal, si namakal obraz in lase, slekel suknjič in srajco, izmival pot in umazanijo, se sezul in skakal po koritu, bog se usmili, bil sem nor! Zares živ. O, mama! Legel sem k vodi in užival ob šumljanju in klokotanju, o sladko življenje! Nič me ni moglo več prestrašiti, da se ne bi mogel vrniti k tebi, mama. Potem ko sem odšel z Albinom proslavit najino vrnitev. Veš, bila nas je polna krčma in bil sem dobre volje, saj sem po letih vojne spet lahko stiskal roke svojih sošolcev. Nisem preveč pil, ker nisem hotel razočarati tebe, mama, in tvojih štrukljev! Saj mi potem ne bi več teknili … Zato sem prizor z vladnimi vojaki, ki so nenadoma vdrli v gostilno, prestal mirno in trezno – vse do trenutka, ko je vojak položil roko na Albina. Opazil sem, da je fant prebledel že v hipu, ko je zagledal brzostrelke. Kaj, hudiča, se gredo spet vojno? sem se začudeno vprašal. Albin se je sklonil k meni, neznansko prestrašen in zašepetal: Vse vprek lovijo. Kdor ni bil zanje … Več ni povedal, kajti vojak ga je že pehal proti vratom. Pritisk v možganih pa me je prisilil k nenadni odločitvi. Pazi, mi je rekla polovica glave, ne vtikaj se! Nihče ti nič noče. Prišli so po druge! … Vzmet druge polovice pa me je potisnila naprej – saj je šlo vendar za prijatelja Albina! Pustite ga! sem zavpil in vojak se je obrnil. Kdo pa si ti, a? je revsknil. Mislim, da mu je odgovoril moj obraz, mama. A, bi šel rad zraven? No, prav, kar z nami! Potem me je od zadaj zagrabil drug vojak in tako sem odšel za Albinom. Toda nisva se videla več. Tam so bili kamioni za živino in postali smo živina za zakol. Ni mi bilo treba preveč pameti, da sem to zaznal. Dva dni zapora, ne da bi zalegla kakšna beseda, bodisi kot prošnja, rotitev ali ponižno vprašanje. Nič. Vsi smo bili zaznamovani. In potem so nas naložili in odpeljali … Mama, vrnil se bom! Za nove štruklje … Dan me je opomnil, da moram kreniti. Od vode v grapi se nisem več ločil. Sledil sem živahnemu toku, ki se je polagoma razširil v potok in me končno pripeljal do opuščenega kamnoloma. Gozd se je razredčil, kolovoz mi je pokazal smer proti hišam. Dali mi bodo jesti. Ne bom jih strašil z jamo. Ni me bilo strah teh ljudi ob gozdu in v samoti. Strah me je bilo onih, ki ubijajo na povelje, ki slepo izvršujejo ukaze in jim je užitek ubijanje in mučenje … Zato sem krenil proti osamljeni kmetiji. Nekdo je delal na njivi.
»Dober dan. Oprostite, ker vas motim. Veste, prvič sem v teh krajih in sem zašel …«
Možakar se je dvignil in se zazrl vame. Ostrmel je.
»Vaš obraz …« je izdavil in se oprl na motiko.
»Ah, to … Padel sem in se potolkel.«
»Aaa?«
Vedel sem, da je uganil. Kakšne novice že pridejo naokoli. Po tolikih žrtvah. Bil je voljan, da mi ustreže. Žena me je nahranila, lahko sem se očedil, dobil sem čisto srajco in boljšo obutev. Za nekaj ur sem se odpočil na senu. Bili smo nadvse redkobesedni. Izogibali so se mi s pogledi, a opazil sem, kako so pogosto naskrivaj strmeli vame, posebno otroci. Vedo! Strah jih je, mene in tistih, ki so mi to storili. Kako vedo? S čim sem se jim izdal? Ne vem … Proti večeru me je gospodar pospremil na železniško postajo …

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Osamela domačija

Drugi dan sem se pojavil na domačem pragu. Srce mi je spet zdivjalo. Vrata so bila zaprta. Pobutal sem.
»Mama!«
Hiša je molčala. Od strahu? Tudi ona? Kaj je svet še zmeraj obseden od strahu? Ne bo nikoli konca?
»Vrnil sem se, mama. O, mama! Zaradi tebe sem vzdržal to hudičevo pot,« sem vpil in tolkel.
Potem se je nekaj premaknilo. Po stopnicah. Njeni koraki. Obstala je za vrati.
»Kdo je?«
»Mama!«
»Hvaljen bodi Bog! Torej si se le vrnil! Vse mogoče so govorili. Da so vas zaprli … da bi nekaj preverili … Nič nisem razumela, kar so govorili … Strašno sem se bala … Torej so te le spustili … Le kje imam ključ? Veš, zdaj se spet zapiramo … Čisto sem zmešana … Le kam sem ga založila? Ah, tu je, v žepu ga imam. O, moj ljubi fant, si le prišel …«
Nerodno je odklepala, dokler ni v poltemni veži zažarel njen obraz. Stopila je na prag, da bi bolje videla. Ostrmela je.
»To … to ni moj fant!« je kriknila.