Avtor: Ivo Žajdela
Udeležil sem se ustanovnega zbora Združenja svobodnih partizanov. Predvsem sem z zanimanjem prisluhnil nagovoru Viktorja Blažiča, ki ga kot izrednega analitika zelo spoštujem. Z zanimanjem tudi zato, ker je obdobje 1941–1945 edino, kjer je v preteklosti prihajalo med nama do nekaterih različnih pogledov. Moram reči, da je Blažičevo besedilo, v celoti gledano, zanimivo, na nekaterih mestih so celo zelo dobre formulacije, toda nekaj stavkov je tudi takšnih, da se z njimi ne morem strinjati in so zaradi teže Blažičevega besedila vredna, da nanje odgovorim.
Blažičev nagovor je bil objavljen v Demokraciji 28. avgusta 1997. Poglejmo nekaj spornih mest. V poglavju Opombe in odzivi je najprej v prvi točki premalo jasno poudarjeno, v čem je tista najhujša zloraba Komunistične partije Slovenije Osvobodilne fronte, partizanstva in osvobodilnih gesel. Poleg zlorabe izredno občutljivega obdobja, kot je bila okupacija, kot so osvobodilna gesla in organizacijske oblike odpora je tisto ključno, kar so komunisti s svojo revolucijo izvajali, za temi prvinami. To pa je revolucija oziroma teroristično pobijanje političnih nasprotnikov znotraj naroda. Kasneje je Blažič sicer omenil »posamične politične umore kakor tudi množične pomore med vojno …«.
Prav gotovo bi moral prvo točko izpopolniti z obsodbo zelo številnih umorov od poletja 1941 do 1942, šele potem bi si lahko privoščil ostre besede, ki jih je uporabil v četrti točki, ko omenja Novo slovensko zavezo in domobranstvo. Tam je namreč uporabil nekaj ostrih besed: »Tudi na njihovi strani ni mogoče tajiti terorističnih in izdajalskih dejanj, zakaj prepogosto so bojevniki protikomunističnih milic jemali pravico v svoje roke ter z okrutnimi mučenji in poboji na najhujši mogoč način na kraju samem obračunavali z ujetimi ali osumljenimi pripadniki nasprotne strani. Zlasti pa se mora v njihovih vrstah zgoditi decidirana moralna ločitev od domobranske prisege na Hitlerjev rojstni dan. Zavračamo in obsojamo nekritično zagovarjanje te narodne sramote z vsemi mogočimi pravniškimi zvijačami in izgovori na okupatorjevo prisilo«.
Pomembnost prisege
S to nesrečno prisego nikakor ne moremo opraviti samo tako, da jo obsodimo. Seveda gre za negativno in neprijetno zadevo, ki je na načelni ravni ni mogoče zagovarjati, toda pri domobranski prisegi je vendarle treba pogledati vse elemente, ki so jo spremljali. Eno je načelna raven, povsem nekaj drugega v slovenskem primeru pa je kontekstualna raven. Prav gotovo je druga pomembnejša in šele upoštevanje obeh ravni nam da popolnejšo sliko. Veliko vprašanje je, če se je domobranski prisegi dalo izogniti. Če smo realni in pošteni, potem moramo ugotoviti, da se ji ni dalo izogniti, saj so bili domobranci z njo postavljeni pred dejstvo. Če bi se temu obredu kdorkoli uprl, bi verjetno za to nosil kar hude posledice, tako pa je šlo za formalizem (o nesprejemljivosti lahko le moraliziramo …), pri katerem se ni nobenemu zgodilo nič hudega. Res, verjetno bi se lahko od te nesrečne prisege danes tisti redki preživeli domobranci tudi ogradili in jo obsodili, toda poglejmo vendar celoto. V tej celoti je ta prisega izrazito minorna zadeva. Kaj je ena prisega proti strahotam revolucije, prisiljenja mnogih, da so se branili in bili pahnjeni v izrazito slabe situacije (tudi v prisego kasneje), ki jim ni bilo dano, da se tudi oni kakor koli organizirajo proti okupatorju, ki jih je bila večina po koncu vojne pobita, da je petdeset let ležal molk s strahovlado nad temi dejstvi, da je danes čez sto množičnih grobišč širom po Sloveniji še naprej zaraščenih in zapuščenih, da država in vsa ta demokracija, ki jo imamo, doslej ni skoraj nič naredila za popravo krivic, da je naš politični in moralni življenjski prostor še vedno izrazito onesnažen z lažjo, nepoštenostjo, goljufijo in krivicami itd. Itd. Kje je v tem kontekstu neka nepomembna prisega? Vsak, ki jo potegne na plano in jo ponuja kot nek zelo pomemben element pri vsem dogajanju, samo kaže svoje nerazumevanje za ostale neprimerno dosti bolj hude problematike.
Vsa ta leta lahko opažamo, da nekateri celo vztrajno uporabljajo termin »prisega Hitlerju«. Ta termin je seveda konstrukt, s katerim manipulirajo komunisti, toda vsak, ki prisego pozna in še posebej vsak, ki pozna številne strokovne obdelave domobranske prisege, ve, da ni šlo za nikakršno prisego Hitlerju. Pri prisegi je zato pomembno omeniti predvsem pet elementov:
– za nobeno prisego Hitlerju ni šlo;
– šlo je za povsem nepomembno zadevo (v primerjavi z mnogimi drugimi dogodki in procesi);
– šlo je za povsem izsiljeno zadevo, ki so jo morali domobranci opraviti, če so se hoteli izogniti hudim nevarnostim;
– šlo je za izsiljenost iz dveh strani: na eni strani so komunistični partizani izsilili protirevolucijo, in jo nato posledično pahnili v situacijo, ko so jo Nemci prisilili v prisego;
– šlo je tudi za bojazen, če bi se prisegi uprli, bi jih Nemci lahko začeli drugače obravnavati, jih, tako kot mobilizirance na Štajerskem in Gorenjskem, pošiljati na vzhodno in še kakšno fronto, in to leta 1944, ko je lahko bilo vsakemu jasno, da bi bili uporabljeni izključno za »hrano topovom«, družine in vasi pa bi ostale s tem same, nezaščitene in podvržene na milost in nemilost nasilju komunističnih partizanov.
O nesrečni prisegi je precej pisala naša politična emigracija. Naj omenim predvsem knjigo Staneta Kosa Stalinistična revolucija na Slovenskem II. (samozaložba, Buenos Aires, 1991, tiskano pri Mohorjevi v Celovcu), strani od 117 do 124; knjigo Cirila Žebota Neminljiva Slovenija (1. Izdaja Celovec 1988, 2. Izdaja Magellan, Ljubljana 1990, strani od 297 do 302, in študijo Božidarja Finka Slovensko domobranstvo in prisega, Vestnik, št. 1, 1984, Buenos Aires.
Če pa koga zaradi kakršnih koli predsodkov pisanje o domobranski prisegi v emigrantski literaturi ne bo zadovoljilo, mu še bolj priporočam literaturo dveh slovenskih profesionalnih zgodovinarjev, ki sta bila izšolana in svoji delovni mesti zasedla pod komunizmom. Prvi je Janez Peršič, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti, ki je iz domobranske prisege diplomiral. Njegova študija je bila objavljena v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja XIII, Ljubljana 1973, str. 211-228. Drugi je Boris Mlakar, zgodovinar na Inštitutu za novejšo zgodovino, specializiran za temo slovenskega domobranstva oziroma slovenske protirevolucije. Mlakar je svojo študijo Domobranska prisega objavil v Zavezi, št. 16, 1995, str. 41–47. To so vse zelo izčrpne študije, ki problem domobranske prisege obdelajo na semantičnem kot tudi na zelo pomembnem kontekstualnem nivoju.
Danes komunisti oziroma njihovi miselni potomci s protirevolucionarno stranjo (kjer so domobranci le eden od delov) poskušajo opraviti predvsem z dvema očitkoma. Eden je kolaboracija, drugi pa domobranska prisega. Seveda sta obe temi v pomembnostnem smislu skrajno minorni – v primerjavi z vsem ostalim, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Sloveniji. Eno so predvojna politična (verbalna) nasprotja, ki so značilna za demokracijo, povsem nekaj drugega pa je sistematično pobijanje političnega nasprotnika (in to v času okupacije in pri zlorabi uporniških gesel), kar je del naroda prisililo v neke vrste (izsiljeno oziroma funkcionalno) kolaboracijo. Prisega je zato malo pomembna zadeva, ki (kar se življenj tiče) ni nikomur škodovala, ampak v tistem konkretnem trenutku na nek način življenja reševala. Zato očitka o kolaboraciji in prisegi nista resna in sta zgolj diskvalifikacijsko sredstvo.
Revolucija in odpor
Komunisti so s svojo krvavo revolucijo na začetku okupacije onemogočili mnogim ostalim različnim skupinam, da bi tudi one lahko prispevale svoj delež v odporu, tako pa so se morale zaradi izredno krvavega komunističnega nasilja ukvarjati s tem nasiljem oziroma so se morale pred tem nasiljem improvizirano braniti. Improvizirano zato, ker je bila ta obramba nenadejana, izsiljena, predvsem pa je bilo zanjo izredno malo manevrskega prostora, saj jo je oklepala na eni strani mašinerija revolucije, na drugi pa okupator, ki je tudi neprodušno pritiskal, saj je imel svoje interese in je zato hotel imeti položaj čimbolj pod svojim nadzorom. Po bestialnih orgijah komunistične revolucije (partizanske enote so bile tu, pa če kdo to hoče ali ne, zelo dejavne, izpostavljene in zlorabljene!), ki so kulminirale junija 1942, in se potem nadaljevale tudi v naslednjih mesecih, so nastale situacije, ko se ni več gledalo, kaj je dobro in kaj ne in kaj je taktično modro oziroma sprejemljivo in kaj ne. V točno določenih situacijah okupator (predvsem italijanski v ljubljanski pokrajini) za ogrožene ni predstavljal življenjske nevarnosti, pred seboj so imeli le izredno agresivne teroriste in takrat se ni prav nič gledalo, kako si pri tej eksistenčni situaciji, za katero ni bil nihče pripravljen in usposobljen, pomagati. Lovile so se vse bilke, ki so omogočale rešitev in preživetje. Sam sem v večletni publicistični dejavnosti na tej temi obdelal zelo veliko konkretnih primerov, da odmev bi bil predolg, če bi jih navajal, sicer pa so bili publicirani in so tako vsakemu, ki ga ta tema, predvsem pa argumentacija zgoraj zapisanega zanima, dostopni. Zato samo nekaj dejstev.
Usodni začetek
Prva žrtev slovenskih komunistov je bil Viktor Jagodic, ki ga je partijska Vos ustrelila že 10. avgusta 1941. Do konca leta 1941 so komunisti postrelili okrog 40 Slovencev, do poletja 1942 pa najmanj 400. Pri veliki večini pobitih je šlo za povsem nedolžne ljudi, takšne, ki bi partiji na pohodu na oblast po njenem mnenju lahko stali na poti.
Sredi septembra 1941 je komunistična partija prek Osvobodilne fronte razglasila monopol na oblast in na odpor proti okupatorju. Ta monopol je v naslednjem letu večkrat javno razglasila. Toda ni šlo za »mrtvo črko na papirju«, ampak je ta monopol od vsega začetka uresničevala tudi v praksi. Vsi tisti, ki danes govorijo, da se je med vojno vsak lahko uprl proti okupatorju, da je bilo v gozdu dovolj prostora ipd. ignorirajo ali pa ne poznajo osnovnih zgodovinskih dejstev. Glavni cilj komunistične partije, njene OF ter njenih vojaških enot (Varnostno obveščevalna služba, Narodna zaščita, partizani) je bil vsak, ki je karkoli politično ali vojaško organiziral mimo OF. Tako je Vos ustrelila v Ljubljani 4. decembra 1941 Fanouša Emmerja, ki je organiziral prvo nekomunistično vojaško ilegalo. Sredi marca 1942 sta pod streli vosovcev padla Franc Župec in Jaroslav Kikelj, 26. maja pa še dr. Lambert Ehrlich. Sledil je morilski junij, s tem pa je bila usoda Slovenije zapečatena.
Aprila 1942 so pri Sv. Vidu na Blokah partizani na domu ustrelili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franceta Strleta in občinskega svetovalca Valentina Strleta, tri najuglednejše ljudi v občini. Nimam prostora, da bi našteval naprej – okrog 400 ljudi. Namesto, da bi se ljudje organizirali v različne odporniške dejavnosti, so se bili prisiljeni braniti pred »bratovo roko«. 17. maja 1942 sta vzeli orožje v roke dve skupini, fantje in možje v Loškem Potoku in v bližini Sv. Urha pri Ljubljani. Slednji so se odpravili proti Dolenjski, tiste v Loškem Potoku pa so še isti dan napadli in uničili partizani. 27. maja so bile tarča spet vasi pri Sv. Vidu. Fantje in možje so pobrali puške, vendar so se raje umaknili, nekateri celo proti Ljubljani in na Dolenjsko, kot pa da bi se morali spopasti z agresivnimi partizani. Ko so partizani pod Gorjanci izvedeli, da se tam nahaja četniška ilegala, so jo takoj napadli. Tudi prvo vaško stražo, ki se je po številnih partizanskih umorih ustanovila 17. julija 1942 v Šentjoštu, so že naslednji teden napadle združene partizanske enote. Ker niso mogli uničiti postojanke, so se znesli nad nedolžnimi ljudmi. Strašne stvari so počeli! Zaradi omejenega prostora moram pisati v telegrafskem slogu, sicer pa je večina teh stvari že podrobno objavljena v številni literaturi, ki je v Sloveniji izšla po letu 1990. Vsakomur je dostopna. Spomladi in poleti 1942 so Italijani požigali slovenske vasi. Nikjer jih niso motili partizani. Takoj pa so bili zraven, če se je kje pojavil kdo, ki se je vojaško organiziral (izven OF). Zaradi nevzdržnega partizanskega terorja so se jeseni 1942 v mnogih krajih Dolenjske, Notranjske in Polhograjskih Dolomitov organizirale postojanke vaških straž. Te so bile izrazito nenapadalne. Toda za partizane okupator tako rekoč več ni obstajal. Vse svoje sile so usmerjali v napadanje vaških straž.
Med kladivom in nakovalom
Na eni strani so bili partizani oziroma brutalna komunistična revolucija, toda na drugi strani je bil še okupator, ki pa tudi ni vsega tega gledal samo od strani. Imel je svojo računico, ki jo je dosledno izvajal. Dopustil je vaške straže, vendar le pod svojim budnim nadzorom. Izsiljena protirevolucija ni imela nobenega manevrskega prostora. Lahko je bila samo takšna, kot je bila, vse ostalo je pomenilo njeno uničenje. To, da je kakšna skupina (četniki oziroma plava garda) odšla v gozd in ohranila relativno samostojnost, je pričalo samo o izjemnosti takšne pozicije. Množičnost tu ni bila mogoča. Vsak tak poskus bi v kali zatrli tako partizani kot okupator. Vsak, ki danes sanja, kaj vse bi bilo mogoče, se moti. To, kar sem malo prej zapisal, da se ni dalo nič drugače, je dejstvo, ki je edino preverljivo z množico konkretnih podatkov. Vse ostalo je prazno govorjenje, ki je plod nepoznavanja osnovnih dogodkov in tudi plod izredne večdesetletne komunistične indoktrinacije. Seveda, lepo bi bilo, če bi … Toda vse te naše želje so takrat v kali zadušili komunisti. Danes nekateri pravijo, da bi ločili partizanski boj od komunistične revolucije. To si lahko seveda želi samo nekdo, ki je še vedno pod vplivom polstoletne komunistične propagande, pri kateri so bile poglavitne deklaracijske sheme, pri katerih ni bilo prostora za kakšne poglobljene strukturne analize. Vse se je začelo že na samem začetku. Če so komunisti hoteli v Sloveniji izvesti revolucijo, so morali izkoristiti situacijo, ko je bil narod zaradi okupacije skoraj povsem paraliziran. Začeli so s takojšnjim organiziranjem odpora, s čimer so za seboj potegnili številne svobodoljubne Slovence. Mnogi od teh niti slutili niso, v kakšen pošastni stroj so vpreženi. Ko so komunisti začeli s pobijanjem Slovencev, so takoj zatem razglasili monopol nad oboroženim organiziranjem in s smrtno kaznijo grozili vsakemu, ki bi se organiziral izven OF. Komunisti so vedeli, da so sami prešibki za revolucijo, zato so si spretno izmislili organizacijo, ki se je imenovala Osvobodilna fronta, skozi katero so pihali na duše Slovencev z odporniškimi gesli. Kljub strahoviti medvojni in povojni propagandi o pluralnosti OF, so od vsega začetka imeli vse popolnoma pod nadzorom. Komunisti so ustanovili OF, organizirali in vodili Narodno zaščito, Varnostno obveščevalno službo OF in partizane. Žrtve, ki so nastajale zaradi mnogokrat povsem neodgovornih akcij in izzivanj okupatorja za komuniste nikoli niso predstavljale problema. Celo zaželene so bile. Poleg tega je okupator zaradi partizanskih izzivanj s povračilnimi akcijami nad nedolžnim prebivalstvom potiskal ljudi v pozicijo (samo)obrambe, k partizanom torej. Partija je nadzorovala vse.
Življenja niso bila pomembna
Partizani so bili klasična partijska vojska. Na kakšno neodvisnost partizanskih enot ni bilo niti misliti. Komunisti so jih obvladovali skozi več ravni. Ena je bila skozi vodstveni kader, pri čemer so bili na komandnih položajih v izraziti večini izgrajeni partijci. Druga raven je bila funkcija politkomisarja, ki je skrbno bdel nad pravovernostjo in nad ideološko vzgojo. Tretja raven je bila vojaška obveščevalna služba, s katero je partija skrbno bdela nad mogočimi odkloni in jih tudi eksemplarično »kaznovala«.
Premalo je reči, da je šlo med partizani in komunistično revolucijo za takšno tesno prepletenost, da je v veliki večini težko ločiti eno od drugega. Vsak, ki se bo poglobil v to temeljno problematiko, bo lahko spoznal, da je resnica še hujša. Tako rekoč vsi podatki napeljujejo na sklep, da so bili partizani čisto navadna partijska vojska. Zaradi silne propagande velika večina ljudi še danes tega dejstva ne sprevidi. Morda je v prvih mesecih med prvimi partizanskimi skupinami še bilo nekaj spontanosti in avtonomnosti, toda od leta 1942 so bile partizanske enote pod popolnim obvladovanjem partijske politike. Bili so samo navadna vojska, izvrševalci, ki nikoli niso vedeli oziroma razumeli celote in bistva. V nasprotju z njimi je partijsko vodstvo imelo ves čas pred očmi le komunistično revolucijo. Okupacija jo je le omogočila, »narodnoosvobodilni boj« pa je bil uspešna krinka za njeno izvedbo. Berimo na primer le tretji del Križpotij Karla Leskovca, kjer zelo podrobno opisuje delovanje Prešernove brigade leta 1944. Ves čas lahko spremljamo, kako je vse, kar je brigada počela, bilo ukazano iz štaba 9. Korpusa. Ta pa je bil seveda le transmisija partije v ozadju. Enako je bilo pri vseh drugih partizanskih enotah. Partizani (vsaj velika večina) so bili torej ves čas izrabljani, ne da bi vedeli, za kaj se v resnici borijo. Prvič zato ne, ker niso imeli pregleda nad dogajanjem, drugič pa zaradi močne propagande politkomisarjev.
Partija nad vsem
Vsak, ki ga vse to zanima, lahko dobi natančno podobo skozi literaturo, ki je vsakemu na razpolago. Borčevski zgodovinarji so v monografijah o glavnih partizanskih enotah nehote prikazali resnico. Pa če so še tako zamolčevali mnoge hude stvari, je vedno ostajala generalna podoba. Tu so štiri zajetne knjige Francija Strleta o Tomšičevi brigadi, Lada Ambrožiča-Novljana o Gubčevi, Cankarjevi in Dvanajsti brigadi ter o Petnajsti diviziji, Milana Gučka o Šercerjevi brigadi, Stanka Petelina o Prešernovi brigadi, spomini Karla Leskovca Križpotja, Staneta Semiča-Dakija Najboljši so padli in mnoga druga tovrstna literatura. V obsežnem arhivskem gradivu, ki so ga zapustili glavni partijci Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Zdenka Kidrič itd. je vse to, o čemer pišem, povsem jasno razvidno.
Zgodba zase so tudi naši zgodovinarji. Ti se za ključno obdobje, to je prvo leto in pol okupacije Slovenije, opirajo predvsem na pisne vire, ki pa omogočajo predvsem pisanje na deklarativni ravni. Alfa in omega vsega pa so dejanja, nasilje, umori. Komunistično nasilje iz leta 1942 je zaznamovalo vse in je osnova vsemu kasnejšemu. Dogodkov v kasnejših letih ne moremo objektivno obravnavati, če nimamo nenehno pred seboj konteksta iz leta 1942. Pri nas pa je tako, da še nisem bral ene same razprave katerega od profesionalnih zgodovinarjev, ki bi ta kontekst upošteval tako kot bi ga moral. Ni dovolj namreč, da se to nasilje samo omeni z nekimi splošnimi izrazi, da je bilo. To je za objektivizacijo konteksta premalo. Premalo zato, ker je nasilje bilo glavno in odločilno, deklarativnost pa je pri tem manj pomembna. Tudi danes lahko v politiki vidimo velik razkorak med besedami in dejanji. Še bolj izrazito je bilo to med komunistično revolucijo. Tako pa naši zgodovinarji pišejo predvsem na osnovi arhivskih listin, ki so se ohranile. Za to oportunistično držo sta značilni dve stvari: idejno jim to ustreza, saj lahko na osnovi uporabe predvsem arhivskih listin pišejo pristransko podobo (tega seveda ne bo nihče priznal), če pa bi upoštevali tudi dogodke (izvajanje komunistične revolucije), o katerih bi lahko dobili informacije predvsem od še živečih prič, bi pri tem morali iz kabinetov na teren. Zato se raje ravnajo po liniji najmanjšega napora. Toda tudi v arhivih je marsikaj, kar ni uporabljeno. Obstaja arhiv Ministrstva za notranje zadeve, kjer je veliko še neizkoriščenega gradiva. Gre za ukaze, smernice, navodila in poročila Vosa, Narodne zaščite, VDV, Ozne, Knoja ipd.
Najprej je bilo leto 1942
Viktor Blažič je zapisal: »Obsojamo tako posamične politične umore kakor tudi množične pomore med vojno in še posebej povojne pomore ujetnikov domobrancev ter njihovih svojcev«. Pri tem naj še enkrat poudarim, da kakor koli analiziramo celotno dogajanje, povojnih pobojev domobrancev, in »okrutnih mučenj in pobojev na najhujši mogoč način na kraju samem« na domobranski strani v zadnjem letu in pol vojne, ne bi bilo, če ne bi bilo vsaj okoli 400 pobitih Slovencev do poletja 1942, zagrizenih partizanskih napadov na postojanke vaških straž, potem ko so se te oblikovale in izrazitega osredotočenja proti protirevoluciji septembra 1943, v katero je partizansko komunistično vodstvo osredotočilo večino svojih partizanskih enot.
Blažiču se je zapisala tudi v primerjavi z zgornjo temo nekoliko manj pomembna trditev: »Vedeti moramo tudi, da so bili malone vsi komunisti, ki so bili v prvi vrsti Slovenci in iskreni privrženci naše socialne prenove, v letih sovjetizacije in balkanizacije izločeni iz političnega stroja in tudi kruto preganjani«. Le kako se je lahko takšnemu analitiku zapisalo kaj takega? Ali je pri pisanju tega nagovora res bil pod vplivom tako močne evforije, da se mu je zapisalo nekaj tako nemogočega?
Poglejmo te Blažičeve trditve. Najprej naj opozorim na sintagme oziroma posamezne sklepe, kot so: »vedeti moramo«, »malone vsi komunisti«, »ki so bili v prvi vrsti Slovenci«, »in iskreni privrženci naše socialne prenove«, »izločeni iz političnega stroja in tudi kruto preganjani«. Prvič: zakaj bi v današnjem kontekstu nekaj takšnega »morali vedeti«? Drugič: kdo so to »malone vsi komunisti«? Tretjič: zakaj se je Blažiču zdelo pomembno tu poudariti, da so bili »vsi v prvi vrsti Slovenci«? Kdo pa ni bil v prvi vrsti Slovenec? Četrtič: kakšna je bila ta »socialna prenova«? Ali tistemu, kar se je dogajalo od leta 1941 naprej res lahko rečemo, da je šlo za socialno prenovo? Zanimati bi nas morala dejstva, ne pa načelnost (brez teh dejstev). Ta dejstva pa govorijo o izredno krvavi komunistični revoluciji, katere sredstva so bila laž, manipulacija ter umor. Socialna prenova je bila potrebna, toda ta bi nekaj veljala le, če bi bila izvedena skozi nenasilna politična dejanja. Kakšna socialna prenova pa je to, če se je najprej na veliko pobijalo (da se je prišlo na oblast), čemur je sledila vsesplošna kraja in lažniva demagogija, podprta z nasiljem in ozračjem popolnega totalitarizma, nakar je privilegirani (politični) sloj živel ob podpori zunanjih posojil, danes pa potomci nekdanjih »socialnih prenoviteljev« na veliko kradejo tako imenovani družbeni kapital in postajajo izraziti kapitalisti (brez podpore ustrezne socialne regulative)? In na koncu: kdo je bil »izločen iz političnega stroja in tudi kruto preganjan«? To vprašanje bi sicer lahko letelo tudi na začetno sintagmo »malone vsi komunisti«, toda v tem primeru je to nemogoče, saj nas zanima, kateri vidnejši komunist je sploh bil kakor koli preganjan, kaj šele »izločen iz političnega stroja« in celo »kruto preganjan«? Ali so bili izločeni ali kruto preganjani naslednji komunisti:– Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Franc Leskošek, Miha Marinko, Zdenka Kidrič, Ivan Maček-Matija, Mitja Ribičič, Boris Kraigher, Sergej Kraigher, Vida Tomšič, Lidija Šentjurc, Josip Vidmar, Tone Fajfar, Viktor Avbelj in tako dalje in tako naprej, tako rekoč v neskončnost! Komu od vidnejših komunistov je bilo kakor koli karkoli hudega, kaj šele, da bi bil – razen seveda velikega služabnika krvave revolucije Edvarda Kocbeka, ki pa naj ne bi bil komunist – kakorkoli »izločen iz političnega stroja« in »kruto preganjan«. Zdaj pa to zadnjo ugotovitev povežimo z začetnimi sintagmami v tem spornem stavku in videli bomo, da ne gre za kakšno nedolžno trditev, ampak za misel z občutno razsežnostjo. Za misel, ki se ne bi smela kar tako zapisati, vsaj ljudem Blažičevega kova ne.