Avtor: Janko Maček
Nekaj besed za uvod
V Črnomlju je od 22. do 25. februarja 1949 potekal proces proti sedmim obtožencem, ki naj bi v Poljanski dolini ob Kolpi med vojno zagrešili hude zločine. Slovenski poročevalec in drugi tedanji časopisi so obširno poročali, kako je »ljudstvo Bele krajine te ljudi obtoževalo že med okupacijo, še bolj pa po osvoboditvi, vendar so se znali tako spretno prikrivati, da jim dolgo niso mogli dokazati njihove krivde.« Zlasti veliko so vedeli povedati o medvojnem starotrškem župniku Alfonzu Jarcu in kaplanu Viljemu Savelliju, ki ju je obtožnica najbolj bremenila. Javni tožilec je v zaključnem govoru poudarjal, kako »je prav ta proces potrdil dejstvo, da se je pretežni del slovenske duhovščine s škofom Rožmanom na čelu na pobudo Vatikana boril proti lastnemu narodu, rušil enotnost jugoslovanskih narodov in šel brezobzirno preko neštetih žrtev, ki jih je povzročil lastnemu ljudstvu.« Oba duhovnika in Pavel Cvetko in Marija Šmalcelj iz Laz pri Starem trgu so bili »zaradi vojnih zločinov, vohunstva in izdajalstva« obsojeni na smrt, drugi pa na »odvzem svobode s prisilnim delom.« (Slovenski poročevalec, 26. februarja 1949, str. 3)
Bralec bo gotovo takoj pomislil, kakšno zvezo ima poročilo o črnomaljskem procesu z rubriko Kako se je začelo in z neposrednim naslovom tega sestavka, toda z malo truda bo sprevidel, da so dogodki leta 1942 in 1949 med seboj povezani, ker se je požar revolucije spomladi leta dvainštiridesetega začel in tudi devetinštiridesetega še ni ugasnil. Nehote se nam zbudi zanimanje, kakšna drama se je tedaj odvijala v Beli krajini in v Poljanski dolini ob Kolpi in kdo so bili nosilci glavnih vlog. Ali ni bila usodna razprava v Črnomlju le eno od dejanj te drame?
Zanimivo in več kot potrebno bi se bilo poglobiti v podrobnosti črnomaljskega procesa, toda namen tega sestavka je spregovoriti o dogodkih, ki so se zgodili že prej. Ne moti nas, če kdo misli, da je proces v Črnomlju postavil piko na i vsem opisom dogodkov medvojnega časa v Poljanski dolini in da o njih ne kaže še naprej razpravljati. Dogodki, ki so bili na procesu zamolčani ali pa prikazani drugače, kot so se v resnici zgodili, se zaradi tega niso spremenili. Sprehodimo se torej mirno in z odprtimi očmi skozi tisti čas, ko so bili Poljanci postavljeni pred hude preizkušnje in težke odločitve.
Stari trg ob Kolpi je od Črnomlja oddaljen 18 km, od Kočevja pa 30 km. Ko na poti iz Kočevja pri Livoldu zapustimo glavno cesto Kočevje-Brod, se pred nami odpre Mozeljsko polje. Dokaj dobra cesta nas vodi mimo Mozlja proti Rajndolu in Knežji Lipi.Tu in tam vidimo ob cesti vrtačaste travnike, ki se nekako sramežljivo stiskajo med gozdovi. Na severni strani se začenja Kočevski Rog. Tik pred Knežjo Lipo zapazimo smerokaz za Spodnji Log. Od tu do Spodnjega Loga je 3 km. Spodnjeloška dolina se vleče še naprej proti jugu do Kolpe, na vzhodu pa prehaja v Spodnjeloško goro, onkraj katere leži Poljanska dolina. Naša cesta se pri Brezovici razcepi na dva kraka: južni krak vijuga skozi Poljansko dolino in naprej v Črnomelj, severni pa proti Koprivniku ali mimo Miklarjev v Črnomelj.
V Poljanski dolini je več vasi in zaselkov, glavna sta pa Stari trg in Predgrad. Področje Starega trga in tudi Spodnjega Loga je pred osemsto leti spadalo pod Črnomelj. V Starem trgu je bila že zgodaj ustanovljena prafara. V fevdalni dobi se je kraj imenoval Poljane in je imel tržne pravice. Sedanja farna cerkev v Starem trgu je iz osemnajstega stoletja. Stoji na najvišji točki pomola na koncu vasi in dominira nad dolino Kolpe. Pred drugo svetovno vojno je bil v Starem trgu sedež občine, sedaj pa spadajo pod občino Črnomelj. Čeprav so bile Poljane trg, so tedanji zemljiški gospodje postavili svoj grad v Predgradu. V času turških vpadov je bil okrog tega gradu velik obrambni tabor in so se vanj zatekali ljudje iz širše okolice. Svoj vrh je Predgrad menda dosegel okrog leta 1850, ko je imel več kot 700 prebivalcev. Ni čudno, če je poskušal tekmovati s Starim trgom.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Nedeljsko popoldne na kmetiji v bližini Starega trga – V ozadju Poljanska gora
Konec devetnajstega stoletja in pred prvo svetovno vojno so mnogi Belokranjci in Poljanci odhajali za zaslužkom v tuji svet, največ v Ameriko. Odhajali so predvsem mlajši fantje, pa tudi poročeni možje, ki so na zadolženih domačijah pustili žene in otroke. Poleg skromnega denarja, ki so ga potem ti izseljenci pošiljali ali prinašali domov, so iz širokega sveta prihajali tudi novi nazori, ki navadno niso bili naklonjeni tradicionalnemu življenju teh krajev. Kaj pa kočevski Nemci? V poljanskih vaseh so bile potaknjene le posamezne kočevarske družine, medtem ko sta bili fari Spodnji log in Nemška Loka pretežno kočevarski. Ker je središče Kočevarjev bilo v Kočevju, je bila s tem določena tudi meja med belokranjskim in kočevskim okrožjem.
Novi župnik in novi časi
Državnozborske volitve leta 1935 so razgibale tudi prebivalce Poljanske doline, saj je na listi Slovenske ljudske stranke kandidiral njihov rojak dr. Juraj Koce, ki je živel v Ljubljani, kjer je bil tajnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Dr. Koce je bil rojen leta 1902 v družini posestnika in trgovca v Starem trgu ob Kolpi. Po dokončanem študiju prava se je zaposlil v Ljubljani. Kljub precej močni opoziciji – v Beli krajini je veliko pristašev imela Mačkova kmečka stranka – je bil dr. Koce izvoljen in postal je poslanec parlamenta v Beogradu. Opozicija je bila ponekod v Beli krajini tako zelo gotova zmage, da ni mogla verjeti v poštenost volilnih rezultatov, ki niso bili njej v prid. Prišlo je do javnih protestov. Posebno glasen je bil tak protest v Dragatušu. Posredovali so orožniki in med prerivanjem ustrelili nekega kmeta. Ta dogodek je odmeval po bližnji in daljni okolici.
Aprila 1937 je v Starem trgu umrl župnik Zupančič, ki je že nekaj časa bolehal. Kaplan v Starem trgu je bil tedaj Martin Radoš, ki pa ni bil pripravljen prevzeti župnije. Raje je odšel za župnika v Spodnji Log. Službo župnika v Starem trgu je tako šele oktobra tisto leto prevzel Alfonz Jarc. Rojen je bil leta 1904 v kmečki družini v Ajdovcu na Dolenjskem. Zelo skromno novo mašo je imel 30. junija 1928 na Brezjah. Preden je prišel v Stari trg ob Kolpi, je bil kaplan na Mirni in na Raki in župni upravitelj v Kočevskih Poljanah ter na Sv. Planini. Kmalu po njegovem prihodu se je v Starem trgu zaradi dotrajanosti pod snegom zrušila streha župnijskega gospodarskega poslopja. Novi župnik je bil prisiljen takoj spomladi začeti z obnovo. Za začetek del so mu nekaj denarja posodili na škofiji. Ko je za silo uredil hlev, se je lotil še župnišča. Bilo je veliko dela in stroškov, zato se je za pomoč obrnil tudi na farane. Nekateri so mu baje to nadlegovanje tako zamerili, da ob procesu niso bili pripravljeni spregovoriti zanj dobre besede.
Župnik Jarc se je seveda zavedal, da je njegova glavna naloga graditi duhovno zgradbo v srcih faranov. V življenjepisu, ki ga je napisala njegova sestra Marija in je leta 1987 izšel v Argentini, beremo, kako se je trudil za poglobitev verskega življenja v fari. K maši in zakramentom je vztrajno vabil tudi moške in navkljub mišljenju, ki je bilo tedaj v Starem trgu močno prisotno, da je cerkev le za otroke in ženske, dosegel lepe uspehe. Ni mu bilo všeč, da so moški med mašo postavali pred cerkvijo in se pogovarjali, tisti maloštevilni, ki so vendarle šli v cerkev so se pa »bogaboječe« stiskali pod korom. Ženske so zato v cerkvi zasedle tudi moške klopi. Ko je neko nedeljo ob desetih v Starem trgu maševal sosednji duhovnik, je župnik kmalu po začetku maše prišel pred cerkev, prebral tam stoječim berilo in evangelij in jih povabil v cerkev k pridigi. Skoraj vsi so ga ubogali. Naslednjo nedeljo je s prižnice opozoril, da so klopi na desni strani cerkve namenjene moškim, in zapretil, da prihodnjo nedeljo ne bo pridigal, če bodo v teh klopeh še sedele ženske. Seveda ženske njegovega opozorila niso vzele zares in so naslednjo nedeljo spet napolnile klopi tudi na desni strani. Ko je župnik prišel na prižnico, se je obrnil proti moškim klopem in mirno rekel: »Ali niste poslušale? Dokler ne greste iz klopi, ne bom začel!« Ženske so se tedaj usule iz klopi in jih prepustile moškim. Potem je bilo veliko razburjenje. Posebna delegacija žensk je prišla v župnišče grozit, da ne bodo več hodile v cerkev. Župnik jih je na kratko zavrnil: »Kakor hočete!« Kmalu nato je dal narediti dodatne klopi in so tudi tiste ženske lahko sedele.
Tako je novi župnik večkrat poskrbel za popestritev vsakdana svojih faranov. Pa tudi sicer se je v tistem času vedno nekaj dogajalo. Govorilo se je o nevarnosti nacizma in vojne in o nič manjši nevarnosti komunizma. Nekateri so k temu pripominjali, da komunizem ni tako strašen, kot ga prikazujejo klerikalci, ki se boje za svoje ugodnosti. Čeprav so ti problemi navidez bili še odmaknjeni, so bili ljudje večkrat vznemirjeni.
Proti pričakovanju se je vojna leta 1941 hitro končala, oziroma je sploh ni bilo. V Starem trgu se je v začetku maja naselila močna italijanska posadka in potem tu vztrajala do kapitulacije Italije. V prvem letu okupacije je Stari trg dobil kaplana. Mnogi duhovniki, ki so jih Nemci pregnali z Gorenjske in Štajerske, so se namreč zatekli v Ljubljansko pokrajino in škof Rožman jih je skušal razdeliti po župnijah. Župniku Jarcu je tedaj pisal: »Dobili boste kaplana. Sporočite kakšnega gospoda želite!« Župnik je odgovoril, da ima glede kaplana dve želji: da bi bil organist in pevec in da ne bi bil preveč izbirčen pri hrani. Škof Rožman je nato v Stari trg poslal organista, pevca in skladatelja Savellija.
Viljem Savelli je bil rojen leta 1916. Njegov oče je bil Primorec, mati pa Štajerka. Po novi maši leta 1940 je bil nastavljen za kaplana na Ptuju. Takoj po okupaciji so ga Nemci zaprli in izselili v Srbijo, od koder se je kmalu rešil v Ljubljano. V starotrški fari se je Savelli vneto oprijel dušnopastirskega dela. Z bogatimi glasbenimi talenti in znanjem je posrečeno dopolnjeval župnika Jarca, ki ni bil pevec. V Starem trgu so tedaj imeli močan pevski zbor, ki je z lahkoto izvajal tudi zahtevnejše skladbe. Ko je bil po kapitulaciji Italije v Predgradu nastanjen partizanski garnizon, pri katerem je bil organiziran tudi pevski zbor, so starotrški cerkveni pevci in partizani nekajkrat skupaj nastopili pri cerkveni slovesnosti. Gotovo se to ni zgodilo brez sodelovanja kaplana Savellija.
Na sodnem procesu leta 1949 so se potrudili, da bi starotrška duhovnika, cerkvene pevce in Marijino družbo prikazali kot izdajalce ali pa vsaj kot bedne zapeljance. Kaj se je zgodilo, da je množica ljudi, ki je spremljala črnomaljsko sojenje, vsemu verjela in bila nad sojenjem celo navdušena? Od kod in kdaj je v ljudi prišlo tako mišljenje?
Leto 1942 v Poljanski dolini ob Kolpi
Božični prazniki leta 1941 se v krajih ob Kolpi niso veliko razlikovali od praznikov v predvojnem času. V Starem trgu so ljudi ogrele lepe božične pesmi, saj so se pevci pod vodstvom kaplana Savellija za praznike dobro pripravili. Kljub temu pa je bilo na ljudeh čutiti zaskrbljenost. Javna skrivnost je bila, da se pod navideznim mirom nekaj pripravlja. Ta in oni je ob pogledu na italijanske vojake namignil, da se bo spomladi marsikaj spremenilo. Nekateri so imeli pomisleke, zakaj o spremembah največ vedo posamezniki, ki pred vojno niso bili ravno na dobrem glasu. Starejši kmet, ki je bil po prvi svetovni vojni v ruskem ujetništvu in doživel oktobrsko revolucijo, je v zimskem času rad obujal spomine in večkrat pripomnil, da je revolucija hujša kot vojna. Mlajši poslušalci so se čudili, zakaj mož tako modruje, saj je v Sloveniji bila okupacija in ne revolucija. Bili so pripravljeni nekaj narediti, da bi Italijani odšli iz dežele.
Nekateri Starotržani so morda vedeli, da njihov predvojni poslanec dr. Koce ni zadovoljen z obnašanjem Slovenske ljudske stranke, čeprav je bil izvoljen na njeni listi. Pridružil se je ilegalni liberalni organizaciji Stara pravda, ki jo je maja 1941 ustanovil Belokranjec dr. Črtomir Nagode. Po nalogu Stare pravde je dr. Koce oktobra 1941 prvič potoval v Švico in od tam poslal v London nekaj njenih predlogov. V Ljubljano se je vrnil še ravno pravi čas, da je lahko od blizu spremljal spor med Nagodetom in Kidričem, ki je nastal predvsem zaradi odnosa do generala Mihajloviča. Kardelj je tedaj glede tega takole pisal v Slovenijo: »Vi se morate odločno držati načela, ki smo ga poudarili v našem zadnjem pismu: na ozemlju Slovenije ne sme biti drugih oboroženih čet razen partizanskih, ki so brezpogojno poslušne poveljem Glavnega poveljstva partizanskih čet v Sloveniji. Likvidirajte, če je treba z orožjem, vsak drug poskus.« Slovenski poročevalec je začel ostro napadati Staro pravdo in januarja 1942 so jo izključili iz Osvobodilne fronte. Dr. Koce se je leta 1942 ponovno odpravil v Švico, da bi kot predstavnik Stare pravde stopil v stik z zavezniki in jim sporočil predloge, kako naj bi v Jugoslaviji preprečili državljansko vojno.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Leto 1933 – Dr Jure Koce govori na zborovanju v Crnomlju
Ko je leta 1942 nastopila pomlad, je tudi v ljudeh nastal nenavaden nemir. Italijani v Starem trgu so se začeli utrjevati, kot da se pripravljajo na pravo vojno. Ker jim je za gradnjo bunkerjev primanjkovalo kamenja, so podrli kapelice križevega pota pri Deskovi vasi. V Spodnjem Logu so karabinjerji nekega lepega dne v začetku maja nenadoma pospravili svoje stvari in odšli proti Kočevju. Že naslednji dan so prišli trije partizani in povedali, da je Spodnji Log osvobojen. 20. maja 1942 je predsednik odbora OF iz Mozlja pisal političnemu komisarju 2. bataljona notranjskega odreda. Najprej ga je obvestil, da je občinski odbor OF, ki je bil postavljen že 26. februarja 1942, prevzel politično upravo-oblast za občino Mozelj, in nato nadaljuje: »Po odloku okrožnega odbora OF je tukajšnji odbor organiziral tudi odbor OF v občini Stari trg, srez Črnomelj, čeprav ta občina spada v delokrog okrožnega odbora za srez Črnomelj. Organizacija tega odbora je izvršena zato, ker v rajonu občine Stari trg vrše akcije patrole vašega bataljona.« (Arhiv INZ 712/I.)
Taka patrola, ki jo je verjetno vodil »komandant Johan,« se je 18. maja dopoldne pojavila v Predgradu, pred nosom starotrške italijanske posadke. Iskali so kočevskega Nemca Valentina Kumpa, ki je z ženo in tremi otroki živel v skromni hišici na robu vasi. Kot zidar je hodil delat po celi okolici. Tudi tisto dopoldne ga partizani niso našli doma. Ko se je nekaj ur po odhodu partizanov vrnil, mu je žena takoj povedala, kdo ga je iskal. Zelo se je prestrašil in takoj odhitel v Stari trg.
Proti večeru je v Predgrad prišla italijanska patrola. Vaščani so vedeli, da se Italijani lahko znesejo zaradi partizanskega obiska vasi, zato so se zatekli v svoje domove, le Peter Rauh, njegov sin Peter in sosed Lojze Fortun so pred Rauhovo hišo nalagali na voz živež in druge potrebščine, da bi jih odpeljali na varno. Takoj so jih prijeli. Potem so v sadovnjaku našli še Marka Kralja, očeta šestih otrok, ki se je v strahu pred Italijani nameraval izmuzniti iz vasi. Vse štiri so odpeljali v Stari trg in jih naslednje jutro postrelili pri Deskovi vasi. Ta dogodek je močno odjeknil po celi okolici. Šest Kraljevih otrok je ostalo brez staršev, kajti mati je umrla malo prej zaradi jetike. Zanje se je zavzel župnik Jarc in pomagal, kolikor je mogel.
Od tedaj so v Predgradu živeli v stalnem strahu. Vedeli so, da se Italijani nad njimi ob vsakem času lahko znesejo zaradi zadev, na katere sami ne morejo vplivati. Strah jih je bilo tudi pred partizani, posebno pred »komandantom Johanom«, ki se je včasih pojavil v vasi. Kmet, ki je še pozimi rad pripovedoval zgodbe o Rusiji, je utihnil. Le med najboljšimi znanci je še upal povedati svoje mišljenje: »To je zelo podobno dogodkom, ki sem jih doživel v Rusiji. To je revolucija. Rdeča zvezda nam bo prinesla gorje.« 1. junija 1942 so kočevski in belokranjski partizani napadli Stari trg. Italijane je rešila pomoč iz Črnomlja in iz Vinice. Po tistem napadu so bili še bolj razdraženi in so se znašali nad prebivalstvom v okolici. Stari trg so obdali z bodečo žico in niti Predgrajci nekaj časa niso smeli v vas. Brez posebnega razloga so Italijani večkrat začeli streljati na Predgrad in druge bližnje vasi.
V strahu pred obstreljevanjem so Predgrajci nekajkrat bežali iz vasi. Največji tak beg je menda bil ravno na binkoštno nedeljo, 24. maja. Tedaj so nekateri bežali skozi gozd prav v Spodnji Log. Spodnjeloški župnik Martin Radoš piše v svojih spominih, da je tedaj imel v župnišču kar trinajst beguncev iz Predgrada. Vračali so se čez nekaj dni, ko se je ozračje nekoliko umirilo. Ljudje so tudi pri teh begih bili med dvema ognjema: Italijani so zahtevali, naj se zaprejo v hiše in čakajo, partizani so pa grozili s kaznijo tistim, ki bi ostali doma. Ob nekem povratku vaščanov po takem begu je prišla v vas italijanska patrola in karabinjer je dopovedoval starejši ženi, da so bili »stupidi« (neumni), ker so bežali, toda žena ga je brez pomišljanja zavrnila: Tudi ti bi bil »stupid«, če bi ti grozili »sparare« (s streljanjem). V juniju 1942 so Italijani bombardirali tudi Spodnji Log in več drugih vasi, ljudje iz Predgrada so pa potem ostajali doma.
10. junija 1942 je italijanska granata v Predgradu ubila brata Jožeta in Ivana Mežnar. Njun oče je bil bivši orožnik, ki je po upokojitvi ostal z družino v Predgradu. Njihov dom je bil na gornjem koncu vasi. Fanta sta iz spodnjega konca vasi šla proti domu, ko so Italijani iz Starega trga začeli streljati. Zadelo ju je in obležala sta na cesti, krivdo za njuno smrt so pa kasneje naprtili župniku in kaplanu. Pravijo, da bi Jože in Ivan skoraj gotovo bila pri domobrancih, če ju tedaj ne bi zadelo. No, tudi za to bi verjetno bila kriva župnik in kaplan.
Poglejmo zakaj so se ljudje bali tudi partizanov. 7. julija 1942 je Okrožni odbor OF za osvobojeno kočevsko ozemlje pisal odboru OF v Stari trg: »Od privatne strani smo obveščeni, da je v vašem rajonu pred kratkim bilo justificiranih več oseb moškega in ženskega spola. Po nalogu izvršnega odbora OF nam takoj pošljite poročilo o tem.« Sekretar rajonskega odbora je sestavil zahtevani seznam in ga poslal okrožnemu odboru. Navedel je sledeče justificirance:
Bare Katarina, roj. 1873, vdova, Kot 1, + 22. 6. 1942
Fugina Rozalija, 34 let, mož v Nemčiji, Deskova vas 1, + 22. 6. 1942
Fugina Marija, 50 let, Deskova vas 1, + 22. 6. 1942
Gregorič Marija, 45 let, mož v Kanadi, Stari trg 2, + 25. 6. 1942
Gregorič Peter, 17 let, Stari trg 2, + 25. 6. 1942
Jonke Jože, roj. 1907, poročen, Predgrad 87, + 12. 6. 1942
Perc Katarina, 36 let, mož v Nemčiji, Stari trg 18, + 7. 7. 1942
Sertič Marko, poročen, Predgrad 42, + 15. 6. 1942
Štefanc Vincenc, 54 let, poročen, Kovačeva vas 4, + 28. 5. 1942
Verderber Marija, roj. 1923, samska, Dol 24, + 4. 6. 1942
Vsaj pri nekaterih navedenih še poglejmo, kako je poročevalec opisal njihovo politično prepričanje in vzrok justifikacije. Pri devetinšestdesetletni vdovi Katarini Bare je zapisal: »Bela garda. Grozila je ljudem, da bo izdala vse one, ki se družijo s partizani. Italijanom prodajala meso, mast in jajca.« Za Rozalijo in Marijo Fugina je zapisal, da sta bili »pripadnici fašizma in izdajalki. Rozalija je izdajala premike partizanskih čet v Poljanski dolini in imela z Italijani ljubavno razmerje.« Ljudje sedaj povedo, da sta bili Marija in Rozalija revici. Italijanom sta prali perilo, da bi nekaj zaslužili. – Pri Vincencu Štefancu piše, da je bil »hitlerjanec in plačanec fašizma, hodil je po Poljanski dolini in spraševal za partizane in za funkcionarje OF.« Ljudje se spominjajo, da je kot klepar hodil okrog za delom in da je bil precej zgovoren. Ko so mu poslali poziv, naj pride v partizansko taborišče, je mislil, da ga kličejo zaradi dela. Toda ni se več vrnil. Pri Katarini Perc je poročevalec kot vzrok »justifikacije« napisal, da je bila »zasačena na poti med Starim trgom in Črnomljem pri prenašanju privatne in uradne pošte.« Za Jožeta Jonkeja iz Predgrada je navedel, da je bil bela garda in da je ukradel 60 kg pšenice, pri tem pa govoril, da so jo vzeli partizani.
Ker je bil seznam zaključen s 7. julijem 1942, seveda v njem niso navedene žrtve, ki so bile pomorjene po tem datumu. Med njimi naj omenimo Mihaela Koceta, brata dr. Juraja Koceta. Morda starotrški sekretar zanj niti ni vedel, ker Mihael tedaj ni živel v Starem trgu, ampak je bil v Ljubljani v službi pri pošti. Po očetovi drugi ženi so Kocetovi imeli nekaj zemlje med Brezovico in Vidmom in Mihael je tja prihajal iz Ljubljane. Verjetno ni slutil nevarnosti, ko je prišel tudi tisto poletje, da bi oddal v najem travnike za košnjo. V Starem trgu se ob tej priliki sploh ni oglasil, kajti odpeljali so ga takoj po prihodu iz Ljubljane. Njegova sestra Katarina je v poročilu iz Starega trga omenjena kot Katarina Perc, ki je »bila zasačena pri prenašanju pošte.« Bila je poročena s kočevskim Nemcem. O uboju Mihaela in Katarine Koce so 1. oktobra 1942 pisale tudi Vesti. (Arhiv INZ 110/ B .)
V knjigi Rudija Vogriča Boj Belokranjcev najdemo marsikateri zapis o Poljanski dolini in o Starem trgu, vendar bi zaman iskali poročilo o umoru desetih starotrških faranov. Našo pozornost pritegne Vogričev podatek, kako so 22. junija 1942 zvečer partizani in mladina kurili kresove v počastitev prve obletnice vojne med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Ne vemo, če so tedaj tudi v Poljanski dolini goreli kresovi, iz poročila starotrškega sekretarja pa vemo, da so partizani 22. junija v neposredni bližini Starega trga ubili skoraj sedemdesetletno kmetico in dve revni perici. Ali so morda s temi uboji hoteli opozoriti na važno obletnico. Kresove bi utegnil kdo celo napačno razumeti in jih zamenjati s pravim kresnim večerom, saj je do njega manjkal samo en dan. V Poljanski dolini je bil namreč običaj kresovanja zelo živ in v folklori je še ohranjena pesem, ki so jo peli na kresni večer ob kresu:
Kresni Ivan kres nalaga na ivanje večero.
Ajte djeve ino fanti na ivanje večero,
zapjevajte pjesmo Bogu i Ivanu kresnemu.
– Kresni Ivan ja te prosim na ivanje večero,
nosi Bogu prošnjo našo na ivanje večero.
Srečo, slogo, Bog, dodeli narodu slovenskemu,
ljubav našo vek ogrevaj, svega zla nas čuvaj ti.
Vendar leta dvainštiridesetega ta pesem ni klicala h kresovanju. Namesto kresov so gorele hiše in vasi, ki so jih zažgali Italijani, da bi ljudi kaznovali zaradi morebitnega sodelovanja s partizani, patrole »komandanta Johana« so pa »justificirale« zgarane kmete in revne bajtarice, ker so menda nasprotovali osvobodilnemu boju. Ostarela vdova, ki gotovo nikoli ni slišala za belo gardo, še manj pa vedela, kaj to pomeni, je bila ubita zaradi belogardizma in izdajalstva. Na neki seji Okrožnega odbora OF za kočevsko okrožje so tedaj sklenili, naj »italijansko vprašanje stopi v ozadje, glavna pa naj bo borba proti beli gardi, kjerkoli se pojavi.« (Arhiv INZ 712). V resnici je bila ta nevarnost v Poljanski dolini zelo majhna, saj so Italijani večino moških odpeljali v internacijo, sami pa postavili močno postojanko še na Vimolju, komaj 5 km od Starega trga.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Zadnja predvojna birma v Starem trgu – Kapelico vozadju so v prvih letih po vojni porušili
O razmerah v Poljanski dolini ob koncu leta 1942 obširno govori poročilo starotrškega odbora OF, namenjeno Okrožnemu odboru za kočevsko ozemlje. Povzeli bomo samo nekaj točk tega poročila, ki se nam zdijo važne za razumevanje tistega časa:
»Odkar so se Italijani utrdili še na Vimolju, so ljudje zelo boječi. Strah jih je okupatorskega terorja. V splošnem so pa naklonjeni OF.
Bele garde v rajonu ni. Organizacija OF je v celem rajonu dobro razpredena, posebno v zgornjem delu. V spodnjem delu ob Kolpi imamo samo posamezne moške kot naše poverjenike in zaupnike, vendar se razmere tudi tu izboljšujejo. Ljudje so med seboj večinoma nezaupljivi.
Sredinskih elementov, omahljivcev, je v rajonu precej. Vas Predgrad je skoraj cela tako usmerjena, da bi dala zatočišče beli gardi, če bi se pojavila. Njihovo razpoloženje do OF je zaenkrat kljub različnim našim poizkusom negativno. Po drugih vaseh so taki sredinci večinoma premožnejši, jih pa ni veliko.
Duhovščina se v Starem trgu kar dobro obnaša. Ko ga (verjetno župnika, opomba J.M.) je nekdo nagovarjal za belo gardo, je odklonil. Ljudem je svetoval, naj ne jemljejo orožja v roke. Okupatorskih oficirjev se ne boji, ampak jim v obraz pove resnico, da pobijajo nedolžne ljudi in požigajo vasi. (Arhiv INZ 712/II) Poročevalec je pri tem verjetno mislil na župnika Jarca, ki je po svojem značaju vedno bil pokončen in neposreden. Tudi na procesu v Črnomlju se ni bal povedati, da so nekatere njegove izjave pri zaslišanju bile izsiljene.
»Osvobojeni« Spodnji Log
V prejšnjem poglavju smo omenili, da so italijanski karabinjerji v začetku maja 1942 zapustili Spodnji Log. Lastna varnost jim je pač bila bolj važna kot kontrola nad hrvaško mejo ob Kolpi. V vas so potem redno prihajale partizanske patrole, neposredno oblast v občini je pa prevzel domači odbor OF, ki je bil povezan z Okrožnim odborom OF za osvobojeno kočevsko ozemlje. O dogodkih tistih mesecev v Spodnjem Logu so poročale Vesti, ohranjeno je pa tudi pričevanje župnika Radoša in obširna korespondenca ter zapisniki pristojnih odborov OF.
Izvršni odbor OF je v maju 1942 izdal posebna navodila za izvajanje »odloka o postavitvi narodne oblasti«. Po teh navodilih so se ravnali tudi v Spodnjem Logu. Poglejmo, kaj naročajo glede postavitve terenskih odborov OF:
»Kjer še ni terenskih odborov OF, jih takoj vzpostavijo organi OF ali politični komisarji partizanskih čet. Na sedežih občin prevzamejo terenski odbori od prejšnjih občinskih odborov, ki s postavitvijo nove civilne oblasti prenehajo obstajati, vso občinsko imovino. Od občinskih uslužbencev se sme pridržati le zanesljive pristaše OF.«
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Skupina domobrancev iz Predgrada in Starega trga: od leve Peter Šterk, Jože in Jure Majerle, Pavel Mihor.
Glede volitev narodnoosvobodilnih odborov navodilo takole naroča: »Zborovanja in volitve NOO odredi pristojni terenski odbor OF in določi najsposobnejšega izmed članov, da vodi organiziranje zborovanja in mu predseduje. Člani terenskih odborov naj s prepričljivo agitacijo dosegajo, da bodo kandidirane in izvoljene zavedne in zanesljive osebe, predvsem preizkušeni borci za osvoboditev slovenskega naroda.«
Posebna točka navodil pojasnjuje razlastitveni odlok izvršnega odbora in naroča, naj se takoj začne dodeljevanje razlaščene zemlje, ki je bila last veleposestnikov tuje narodnosti in tistih, ki so sodelovali z okupatorjem. Pravico do take zemlje naj bi imeli slovenski bajtarji in delavci, predvsem pa žrtve fašističnega nasilja in družine padlih partizanov.
Iz daljše pripovedi župnika Radoša skušajmo izluščiti nekaj podatkov o tem, kako so omenjena navodila izvajali v Spodnjem Logu. Župnik piše, da so Italijani zapustili Spodnji Log 11. maja 1942. Dva dni kasneje so v vas prišli prvi partizani. 14. maja je pismonoša še prinesel pošto, potem pa nič več. Župniku so že pri prvem razgovoru prepovedali pridigati. Posebej so ga opozorili, naj se z ljudmi ne pogovarja o politiki. Takoj so mu zaplenili vso živino – tri krave, tri ovce in dva prašiča – in mu jo prepustili v oskrbo, prepovedali pa odtujitev. Povedali so mu, da zanj veljajo isti predpisi kot za vse druge občane: Obvezno delo, plačevanje davka in omejitev gibanja. Za vsako pot iz vasi, daljšo kot 3 km, mora imeti dovolilnico, ki jo bo dobil pri tajniku terenskega odbora, učitelju Zupancu. Če ne bo spoštoval vseh teh navodil, ga bodo kot belogardista takoj »likvidirali.« Ni bilo dvoma, da to niso samo grožnje.
Tako se je župnik pridno udeleževal skupnega dela – okopavanja, pletve, košnje in spravljanja sena – po urniku, ki ga je določil terenski odbor. V Spodnjem Logu so se namreč odločili za kolektivno obdelovanje kočevske zemlje in ne za dodeljevanje posameznim interesentom. Poleg udeležbe pri skupnem delu je moral župnik vsak teden oddati tudi svoj delež v živilih, nekakšen davek.
V začetku so župnika pozivali na vsak miting, ki so ga priredili v vasi. Kmalu po »osvoboditvi« so na enem teh mitingov volili narodnoosvobodilni odbor. Govorili so, da so volitve svobodne, toda kdor je pogledal »komandanta Johana« in njegovo strojnico, je hitro izgubil občutek svobode. Prebrali so vnaprej določeno listo kandidatov in rekli: »Kdor je proti, naj dvigne roko!« Nihče ni bil proti in kandidati so bili soglasno izvoljeni.
V dobrih dveh mesecih »poznanstva« je komandir Johan župniku nekajkrat grozil s smrtjo, 21. julija je pa župnik dobil sporočilo, da si lahko reši življenje le tako, da na dan znak sam zažge župnišče in cerkev, nato pa z vozom, ki ga bo že prej pripravil, odpelje v gozd ves živež in obleko. Na hitro se je odločil, da tega ne bo naredil. Pod pretvezo, da gre v Vrt v mlin, je odšel h Kolpi in na hrvaško stran v Goršete. Uspelo mu je, čeprav je ob Kolpi že bila straža. (Taboriščni arhiv priča, 1. zvezek, dokument 11. str. 239)
Ko sta se župnik in njegova gospodinja umaknila čez Kolpo, sta v župnišču ostali samo dve ženski: 82 letna Magdalena Kapš, ki je zaradi bolezni že nekaj let bila priklenjena na posteljo, in njena hči Magdalena, poročena Verderber. Župnik ju je sprejel v župnišče potem, ko so »osvoboditelji« na njunem revnem domu razbili vsa okna in vrata. 26. julija pozno zvečer so ju odvlekli iz vasi in umorili. V zapisniku 1. seje NOO v Spodnjem Logu, ki je bila 17. junija 1942, najdemo sledeči podatek: »Glede izgona Kočevarjev s terena tukajšnjega odbora se ugotovi, da živita v vasi Spodnji Log dve Kočevarki, vendar odbor nima ničesar obtožujočega proti imenovanima, zato se nihče ne javi s predlogom, naj bi se katera od teh dveh Kočevark izgnala iz Spodnjega Loga.«
Tajnik NOO Spodnji Log je 28. julija takole pisal nadrejenemu odboru OF v Prerigel: »26. julija sta bili v Spodnjem Logu justificirani kočevski Nemki Verderber Magdalena in njena 82 letna mati. Imenovani sta bili oskrbnici župnišča za imetje župnika Radoša Martina, ki je pred nekaj dnevi izginil in se baje v Goršetih v Hrvatski predal Italijanom. Kdo je imenovani dve osebi justificiral, mi ni znano. Zakopani sta komaj 200 m od vasi, na kraju, kjer zakopavajo konje. Justificirani sta bili zaradi domneve, da bi mogli po zaplembi inventarja v župnišču oditi v Stari trg in zadevo sporočiti Italijanom. Na vprašanje komandanta Johana: »Ali obstoji sumnja, da bi Verderber Magdalena šla v Stari trg in zatožila Italijanom, da smo zaplenili imovino v župnišču«, sem odgovoril: »To je mogoče, vendar prosim, da ne silite, naj NOO pristane na justifikacijo. Ti pa stori, kar smatraš za pravilno.«
Izgleda, da je sekretar okrožnega odbora poiskal iz Spodnjega Loga še dodatne informacije o tem uboju, preden se je 3. avgusta uradno obrnil na političnega komisarja 1. bataljona kočevskega odreda in na poverjenika za sodstvo. Svojemu dopisu je dal naslov »Poročilo o justifikaciji stare osebe v Spodnjem Logu.« Brez olepševanja pove, da je justifikacijo izvršil poveljnik udarne čete 1. bataljona kočevskega odreda. Meni, da bi se justifikacijo 35 letne Magdalene Verderber pri ljudeh morda še dalo nekako opravičiti, toda popolnoma nemogoče je to pri njeni materi, ki je bila stara 82 let in je bila zadnjih šest let priklenjena na bolniško posteljo. »Ljudje ne morejo razumeti, kaj je ta stara žena zakrivila, da se je z njo tako ravnalo.« Okrožni odbor torej protestira zaradi takega ravnanja vojaških poveljnikov, ki meče temno senco na celo organizacijo OF. (Arhiv INZ 712/II.)
Ali je k temu potreben komentar? Ni nam težko razumeti, zakaj so se ljudje bali »komandanta Johana« in njegovih patrol, zakaj je bil zaskrbljen celo okrožni sekretar. Ne moremo se pa znebiti občutka, da je poveljnik udarne čete vendarle delal po načrtu, ki je bil odobren od zgoraj. Zdi se, da je tudi učitelj Zupanc, tajnik NOO v Spodnjem Logu, to vedel. Prav njegova zgodba nam razkrije nekatera razmerja tistega soparnega poletja. Zupanc je od začetka neposredno sodeloval z novo oblastjo v Spodnjem Logu, jo v nekem smislu vodil, bil pa tudi v sporu s sodelavci. Kako in zakaj? 2. julija 1942 je učitelj poslal okrožnemu odboru daljšo pisno izjavo, s katero je pojasnil svoja stališča: »Preveč se poudarja, da smo vsi enaki. Enakost v sposobnosti posameznikov ni in ne bo dosežena. Meni se hoče pozitivnega dela. Predvsem želim delovati za cilje OF z ljudmi, ki so značajni in pošteni, ki uživajo ugled, ki znajo svoj in drugih ugled tudi varovati. Protestiram, da me žali človek, ki je na seji v Spodnjem Logu vpričo vseh odbornikov kritiziral odlok o ukinitvi kočevskega pogovornega jezika in je sam imel otroke vpisane v nemški razred, ki je napačno informiral partizane, da niso ostrigli hčerke njegovega prijatelja, čeprav je hodila z Italijani. Protestiram, da me žali član odbora, ki je po italijanskem bombardiranju govoril, naj kar bombardirajo, saj njemu ne bodo nič zrušili. On nima svojega posestva, pri drugih vaščanih pa so za posestva delale in trpele cele generacije. Kako more zavednega Slovenca tožiti človek, v čigar družini se še sedaj govori kočevarsko, njegova hčerka se pa druži z Italijani?«
Okrožni odbor je v odgovoru ovrgel učiteljeve pritožbe. Med drugim je zapisal tudi tole: »M.C. je bil za organizacijo OF do sedaj koristen. Znano je, da so italijanski vojaki imeli neke zveze z njegovo hčerko, toda takih slučajev je mnogo in odbor je mišljenja, da samo to ne more biti vzrok za izključitev C. iz dela v OF.« Zgodba se je končala tako, da sta prav dva moža od treh, proti katerim je učitelj protestiral, prinesla sporočilo, da je razrešen tajniških poslov pri NOO Spodnji Log in mu odvzela arhiv, katerega je kot tajnik imel v šoli.
V Spodnjem Logu so tedaj dobili tudi posebno pisno pojasnilo glede pooblastil narodnoosvobodilnega odbora: Vsi odbori OF so politični organi in imajo pravico in dolžnost nadzora in kontrole nad delom narodnoosvobodilnega odbora. Rajonski odbor OF je NOO v svojem rajonu v vsem nadrejen. Odbori OF niso voljeni, ampak jih postavlja višji politični organ. Tako terenskega odbora OF v Spodnjem Logu ne volijo vaščani, ampak ga postavlja in razrešuje rajonski odbor OF. – Tudi to navodilo je bilo namenjeno predvsem učitelju Zupancu, ker se je skliceval, da so ga za tajnika NOO izvolili ljudje na zboru. (Arhiv INZ 712) Zadnjo besedo je pač povsod imela komunistična partija in brez nje se nič bistvenega ni zgodilo.
Župnik Radoš je bežal iz Spodnjega Loga, ker ni mogel izpolniti ukaza, naj zažge cerkev in župnišče. Ko so med ofenzivo prišli Italijani, jim požiga nihče ni mogel preprečiti. Večina domačij je pogorela, ljudi so pa odpeljali v internacijo. Le redki so se že prej umaknili v Kočevje. Med temi je bil tudi kmet Anton Makše, ki je v začetku bil celo odbornik NOO v Spodnjem Logu, med njimi sta bili Marija Strle in Berta Lakner. Ker jih je vleklo domov, so se kasneje vrnili v Spodnji Log. 5. decembra 1942 so partizani vse tri odpeljali in rajonski odbor OF Mozelj jih je obsodil na smrt.
Ustanovitev vaške straže v Predgradu in razmere po kapitulaciji Italije
Starotrški sekretar OF v poročilu ob koncu leta 1942 zatrjuje, da na njegovem področju ni bele garde. Lahko si mislimo, da je bil seznanjen z nedavnimi dogodki v Beli krajini in v Spodnjem Logu, lahko si mislimo, da je poznal okrožnico izvršnega odbora OF in glavnega poveljstva: »Spričo angloameriške akcije v Afriki se je položaj tudi pri nas temeljito spremenil. Danes nam je dana vsa možnost politično in vojaško likvidirati belo gardo, razširiti bazo OF s sredinskimi elementi, izvesti novo mobilizacijo in očistiti obsežne predele Slovenije od okupatorjev in belogardistov. Defenzivno nastrojenje pri posameznih aktivistih in posamezne pojave strahu pred belo gardo je treba izkoreniniti. Belo gardo je treba potisniti v defenzivo.«
Križniški pater Lojze Žabkar za to okrožnico gotovo ni vedel, ko je tiste dni v Črnomlju pisal svoj dnevnik: 8. novembra. Zahvalna. Senzacija – ameriške čete so se izkrcale v Alžiru, Maroku in Tunisu.
– 13. novembra. Danes dopoldne so prišle v Črnomelj »Vaške straže« ali »Legija smrti« ali kot jih ljudstvo imenuje – bela garda. So v vseh mogočih uniformah, močni, zastavni fantje. Ljudstvo jih gleda in se jim čudi. – 28. novembra. Napad na postojanko legionarjev na Suhorju. Likvidirali so jo, okoli sto fantov mrtvih. Borili so se od sedmih zvečer do sedmih zjutraj. Vaščani so jih izdali. Poročnik jim je dejal: Rešite se, kot veste in znate. Zbežali so iz župnišča po njivah proti Metliki. Sta komandant Iztok in pater Klement ujeta ali sta padla? – 3. decembra. Naš kaplan Norbert Klement je bil na Suhorju ujet in baje tudi mučen in umorjen na zverinski način. Tudi komandant Iztok je umorjen. Slekli so ju oba, ju navezali na vrv in ju naga peljali na Radatoviče in ju tam umorili. (Lojze Žabkar, Izpovedi, str. 59 – 63)
Kako so novice o teh dogodkih sprejeli ljudje v Poljanski dolini? Ko je odlezel sneg, so po vaseh okrog Starega trga kljub bližini Italijanov spet imeli mitinge: v Zagozdecu, v Nemški Loki, v Radencih; pripravljali so se tudi v Predgradu, pred nosom Italijanov. 27. aprila 1943 so partizani v Predgradu, požgali Auerspergov grad in še drugo poslopje, kateremu so domačini rekli kasarna. S tem naj bi preprečili ustanovitev vaške straže v Predgradu.
O ustanovitvi vaške straže v Predgradu in o pripravah na to ustanovitev imamo le skromne podatke. Do ugotovitev Frančka Sajeta v Belogardizmu moramo biti zelo kritični že zato, ker temeljijo izključno na črnomaljskem procesu. Ni dvoma, da je bil ta proces pripravljen po naročilu in da so bila temu primerno oblikovana tudi zaslišanja in izpovedi obtožencev. Dejstvo je, da so bili prebivalci Predgrada v izredno težkem položaju, saj so jih Italijani iz Starega trga stalno kontrolirali, partizani so pa kljub temu redno prihajali v vas. Kot smo že omenili, so si zahteve enih in drugih nasprotovale. Ubogati enega je pomenilo zameriti se drugemu. Ko so partizani spomladi leta 1943 pri nekaterih hišah v Predgradu pobrali skoraj ves živež, so Italijani grozili s kaznijo, češ da prostovoljno pomagajo partizanom.
Sredi maja 1943 se je v Predgradu naselila manjša italijanska posadka. Z njo je prišel tudi Slovenec Pavle Cvetko, ki je bil, milo rečeno, zelo čudna in zagonetna osebnost. K vaški straži je pristopilo kakih deset mladih fantov, vodil pa jih je štiridesetletni Ivan Smuk iz Predgrada. Odbor OF iz Starega trga je 24. maja 1943 takole poročal svojim nadrejenim: »Po najnovejših podatkih je bilo v Predgradu v Bega mobiliziranih le osem ljudi. Je pa to sama mladina in s svojim nastopom zbuja le posmeh. Kolovodja teh osmih je Ivan Smuk ali Žuti po domače. Poizkusili bomo vse, da dobimo stik s to grupo in jo povsem lokaliziramo. Po ostalih vaseh do sedaj še niso poizkušali z organizacijo Bege.« (Arhiv INZ 712/II) V poročilu so poimensko našteti tisti, ki so vstopili v vaško stražo in tudi nekateri, ki so vstop odklonili; torej lahko zaključimo, da je imela Organizacija natančen pregled nad obnašanjem vsakega posameznika. Število članov vaške straže se v treh mesecih do kapitulacije Italije ni bistveno spremenilo.
Po odhodu Italijanov je oblast v Starem trgu in v Predgradu prevzel odbor OF. Poljanska dolina je pripadla belokranjskemu vojnemu področju in v Starem trgu se je nastanila komanda mesta z manjšo vojaško posadko. Predgrajska vaška straža se je razšla: poveljnik Smuk in še nekatri so se poskrili, drugi pa so preprosto odšli domov. Domačim skrivačem se je pridružil tudi Pavle Cvetko.
22. oktobra 1943 je od Vrbovskega na Hrvaškem prišla močna nemška enota, prekoračila blizu Starega trga Kolpo in vdrla v Poljansko dolino. Čeprav se je za nemško ofenzivo vedelo, prodora na tem kraju nihče ni pričakoval. Kar spotoma so Nemci v Lazah in v Dolu pobrali devet moških in jih postrelili. Nekateri od njih so res sodelovali s partizani. Kako so jih Nemci našli, zakaj so pobrali prav nje? Na črnomaljskem procesu so dokazovali, da so jih izdali župnik, kaplan, gostilničarka iz Laz in Pavle Cvetko; domačini se spominjajo, da je nekaj dni pred prihodom Nemcev prišel s hrvaške strani človek, ki se je izdajal za zaupnika OF. Nekateri od devetih nemških žrtev so se z njim pogovarjali, saj so se počutili svobodne in varne. Vendar ni bilo tako. Nenadoma se je iz nepredvidene smeri pojavila nevarnost in na umik pred njo niso mogli niti pomisliti.
Ko se je nemški val oddaljil proti Rogu, se je v Stari trg vrnila komanda mesta. Prvi skrivači so odšli v Kočevje, pa so se kmalu pojavili drugi. Skrivali so se pred mobilizacijo, kajti zvedeli so, koliko novincev – njihovih vrstnikov – je padlo v bojih, v katere so jih porinili naravnost iz domačega zapečka, čeprav še puške niso znali prijeti v roke in je pred njimi bil dobro izvežban in opremljen nasprotnik. Pater Žabkar v Črnomlju je 3. januarja 1944 v svoj dnevnik takole zapisal: »Peljem se v Stari trg, pozdravim župnika g. Alfonza Jarca in kaplana Vilija Savellija. Čaša vina, čaj, potica, klepet. Prišel nov komandant, da bo »naredil red v Starem trgu, kjer so čudne razmere. Polno dezerterjev je in fantje nočejo k partizanom.« (L. Žabkar, Izpovedi, str. 109.) 15. januarja se je odpravila v Kočevje skupina desetih fantov, ki so se naveličali negotovosti in skrivanja v domačem kraju. Odšli so čez »mejo« na »neosvobojeno« ozemlje. Domači potem zanje do konca vojne in še dlje niso nič zvedeli, saj pošta z one strani ni prihajala, drugih zvez pa tudi ni bilo.
Zdi se, da novi komandant ni »naredil reda« v Starem trgu, kajti 25. junija 1944 je skozi gozdove odpotovalo proti Kočevju enaindvajset fantov iz Predgrada, Starega trga in drugih vasi. Najmlajši med njimi še ni bil star sedemnajst let, večina se jih je skrivala več kot štiri mesece. Ko so dobili poziv, se niso šli javit v Črnomelj, ampak so izginili. Domači so na različna spraševanja ponavljali, da ne vedo zanje, odkar so se šli javit. Vsi skrivači seveda niso imeli sreče in so jih odkrili ter odpeljali. Potem ko se je v Predgradu nastanil partizanski garnizon, je bilo v vasi stalno nekaj vojaštva in razne pomožne enote ter obveščevalci, zato je bilo skrivanje nemogoče. Sicer pa je do tedaj večina moških določene starosti že odšla na eno ali na drugo stran. Tisti, ki so odšli v Kočevje, so bili potem v raznih domobranskih enotah in so morda kdaj naleteli na partizanske enote, kjer so bili njihovi sorodniki in sovaščani, ki so tedaj stopili na drugo stran. Ko je ob takem srečanju prišlo do spopada, je ta in oni padel v boju; ob koncu vojne so eni postali zmagovalci in so se vrnili na svoje domove, druge pa so imeli za poražence in njihova usoda je bila silno kruta.
Epilog medvojnih dogodkov v Poljanski dolini
Sprehodili smo se po Poljanski dolini ob Kolpi in razmišljali o dogodkih medvojnega časa, o katerih je tekla beseda tudi na procesu v Črnomlju leta 1949. Podoba nekaterih teh dogodkov je v naših očeh bistveno drugačna od tiste, ki so jo prikazovali v črnomaljski sodni dvorani. Pol stoletja so ljudje to drugačno podobo hranili v svojem spominu, pol stoletja je čakala v arhivskih mapah. Prav pričevanje orumenelih arhivskih listov je za to podobo pomembno, saj so jih neposredno po dogodkih pisali ljudje s te ali z one strani, ki so bili vanje vpleteni.
Župnik Alfonz Jarc in kaplan Viljem Savelli sta celo vojno in še nekaj časa po njej ostala v Starem trgu, skrbela za župnijo, se udeleževala duhovniških konferenc v Črnomlju in nekako shajala z novo oblastjo. Konec leta 1946 sta oba odšla iz Starega trga in v drugih župnijah nadaljevala duhovniško službo.
Župnika Jarca so pregovorili, da je prevzel župnijo Dragatuš, kjer so spomladi leta 1944 Nemci z bombardiranjem porušili cerkev, poškodovano je bilo pa tudi župnišče. Obnova je bila zelo težka, toda Jarc naj bi to zmogel, saj je bil znan kot dober gospodar in gradbenik. Ko je v Starem trgu popravljal župnišče in gospodarsko poslopje in farane priganjal k sodelovanju, nekateri niso videli njegove delavnosti, ampak so se jezili in govorili: »Naj kar dela, saj dela zase.« Ob odhodu v Dragatuš je baje rekel, da gre tja tudi zato, da bodo sprevideli, da v Starem trgu ni delal za sebe. Kljub mnogim težavam je v dveh letih obnovil župnišče in se že nameraval lotiti gradnje cerkve, toda januarja 1949 so ga zaprli in dober mesec kasneje že obsodili na smrt. Morda je prav njegova zagnanost za obnovo cerkve v Dragatušu pripomogla k tej obsodbi. Po daljšem poizvedovanju so župnikovi sestri povedali, da je bila sodba izvršena 10. avgusta 1949, za grob pa sestra ni zvedela. Baje so župnika Jarca več let kasneje videli v Gotenici. Tudi o nekaterih drugih se je govorilo, da so po uradni smrti še delali nekje na zaprtem območju. Seveda teh domnev nihče ni dokazal, pa tudi zanikal ali ovrgel jih ni nihče.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Miklarčev hlev v Starem trgu – Partizani so ga ob napadu 1. junija 1942 požgali
Viljem Savelli je leta 1946 odšel v Koprivnik in postal upravitelj takratnih župnij Koprivnik, Nemška Loka in Spodnji Log. Pri opravljanju te službe se je vozil s kolesom po slabih cestah in skozi samotne gozdove iz Koprivnika do Kočevja in do Spodnjega Loga. Ko se je nekoč tako peljal v Spodnji Log, se je na poti pred njim pojavil volk. Duhovnik se je nekaj metrov pred zverino ustavil, stopil s kolesa in začel zvončkljati z zvoncem na kolesu. Volk ga je nekaj časa gledal, nato se pa prav počasi umaknil s ceste. Včasih se je Savelli spotoma oglasil pri znancih in prijateljih v Poljanski dolini. Ko je pri neki hiši potožil, da ga večkrat obišče ozna, mu je mati svetovala: »Zakaj čakate? Bežite, dokler še morete!« On je pa odgovoril: »Zakaj bi bežal, saj nikomur nisem nič naredil.« Toda novembra 1948 so ga prijeli in zaprli. Na črnomaljskem procesu je bil obsojen na smrt in obsodba je baje bila izvršena 10. avgusta 1949. Tudi za njegov grob se ni izvedelo. Še isto leto so požgali cerkev v Koprivniku, leta 1951 so pa minirali mogočno cerkev Žalostne Matere Božje v Nemški Loki, kamor so tudi Poljanci radi romali. Po procesu in sodbi so Savellija pripeljali v Koprivnik, da je izročil župnijo svojemu nasledniku. Tedanji župnijski upravitelj v Kočevju Anton Golob, ki se je ob tej priliki srečal z obsojencem, se spominja, da je bil nenavadno zdelan in žalosten.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Ko v Poljanski dolini še niso brneli traktorji
Prav takega ima Savellija v spominu tudi Predgrajčanka, ki so jo hkrati z dvema moškima in še tremi starejšimi ženami zaprli v začetku februarja 1949. Razprava proti tem obtožencem je bila 3. maja 1949 pred okrožnim sodiščem v Novem mestu. V preiskovalnem postopku so nekatere od njih soočili s kaplanom Savellijem. V razsodbi je za omenjeno Predgrajčanko rečeno, da je kriva, ker »je v času italijanske okupacije leta 1942 v Starem trgu pomagala vodji belogardistične obveščevalne službe kaplanu Savelliju Viljemu in župniku Jarcu Alfonzu pri zbiranju obveščevalnih poročil ter pod krinko članstva Marijine družbe in cerkvene pevke opazovala kretanje partizanskih edinic, zbirala podatke o pristaših NOG in o tem najmanj desetkrat sporočila kaplanu Savelliju, ki je prejeta poročila sproti dajal vsakokratnemu komandantu italijanske postojanke v Starem trgu, kar je imelo za posledico represalije v Poljanski dolini. – Sodišče obtoženki verjame, da za škodljivost svojih informacij od začetka ni vedela, ker ji Savelli verjetno ni povedal, zakaj to rabi in ker je bila tedaj še mladoletna, stara manj kot šestnajst let; vendar je kasneje morala vedeti, kakšen pomen in kakšne posledice imajo njene informacije. Savelli je izpovedal, da mu je obtoženka dajala informacije o pristaših NOG, katere je on nato dal na razpolago Italijanom. Krivda obtoženke je s tem zadostno dokazana.« In kako se ta žena, ki je bila tedaj zaradi tako dokazane krivde obsojena na štiri leta zapora, tega danes spominja? Kot cerkvena pevka je hodila k pevskim vajam, udeleževala se je shodov Marijine družbe, posebej se pa s kaplanom nikoli ni pogovarjala, zato mu ni mogla dati nobenih informacij. Tako je na zaslišanjih tudi povedala, oni pa so njene izjave obrnili po svoje.
Tak je torej epilog starotrških medvojnih dogodkov. Kaj pa skrivači, ki so odšli iz Poljanske doline 15. januarja in 25. junija 1944 in tudi ob drugih datumih? Le redki so se po vojni vrnili, drugi pa so izginili in o njih se ni niti govorilo. Najraje bi jih za vedno izbrisali iz spomina. Toda kako bi mati pozabila na svoje otroke, kako bi dekle pozabilo svojega izvoljenca in kako bi sestra mogla kar tako pozabiti svoje brate?
Tudi dr. Koce, o katerem smo govorili v začetku naše zgodbe, ni pozabil svojih bratov in sester, svojega rojstnega kraja. Od leta 1943 do 1945, ko je Poljanska dolina že spadala pod partizansko Belo krajino, je bil v Švici in v Angliji. Kot vemo, ni odobraval oboroženega protikomunističnega odpora v domovini. Leta 1945 se je vrnil v Slovenijo in se skušal vključiti v njeno »novo stvarnost«, toda še isto leto je preko Karavank ilegalno odšel v Avstrijo in kasneje v Avstralijo. Šele po prvih svobodnih volitvah je spet obiskal domovino. Ko je bil leta 1992 ponovno doma, je 12. avgusta umrl zaradi kapi in našel zadnji dom na pokopališču pri starotrški cerkvi.
Pred kratkim so na robu Starega trga, ob križišču, kjer se od ceste proti Črnomlju odcepi cesta, ki nad Kolpo pelje proti Sinjemu Vrhu in Vinici, postavili križ. Na tistem kraju je nekoč že stalo to sveto znamenje, toda v opoju brezbožne svobode so ga zadnje leto vojne ali takoj po vojni razbili in odstranili. To je bil začetek »uradnega« rušenja križev, kapelic in cerkva v Poljanski dolini in na Kočevskem, kapelice križevega pota v Starem trgu so pa Italijani porušili že prej. Marsikoga je tisto rušenje bolelo in ga je obsojal, toda časi so bili taki, da so o tem le malo govorili in po petdesetih letih se le redki domačini še spominjajo križa ob razpotju pri Starem trgu. Ko se je sedaj tam pojavilo novo znamenje, so nekateri takoj protestirali, češ zakaj posiljujete s tem nedotaknjeno naravo, zakaj uvajate novotarije. Bila je potrebna razlaga, kakšna je bila nekoč ta narava in kdo jo je spremenil.
Tak je torej naš zgodovinski spomin! Ali naj zato dovolimo, da laž postane resnica? Ali naj dovolimo, da po krivici obsojeni in brez sodbe pomorjeni ostanejo za vedno krivi? Ali je sovraštvo in krivica, če trdimo, da pobijanje nedolžnih ni moglo biti osvobodilni boj. Morda bi dobili kak odgovor na ta vprašanja, če bi se ustavili pri novem križu pod Starim trgom in si vzeli nekaj časa za razmislek!