Revija NSZ

Pomlad

Dec 1, 1997 - 11 minute read -

Avtor: Oton Župančič, Blaža Cedilnik




Kam bi s to pomladjo?
Nam je je preveč.
Naredimo ladjo,
odpeljimo jo preč!


Lansko leto v začetku novembra sem se pogovarjala s prijatelji in znanci – pogovor je tekel o pomladni koaliciji, puckizmu, preteklih nezgodah in napakah in podobno, kar je bilo takrat pač aktualno. Izrazila sem idejo, da bi skupaj poslali pomladnikom pismo podpore za njihov skupen nastop in delovanje, da bi se končno pokazala jasna barva strank kontinuitete, da bi moral pobrati Drnovšek v vlado vse Jelinčiče, »penzioniste«, narodnosti in neodvisnega Pucka, da bi nabral trhlo vladno večino, ki pa ne bi mogla sprejeti nobenega vitalnega sklepa brez konsenza s pomladniki in seveda, bog-ne-daj, da bi kakšen njihov poslanec šprical zasedanje parlamenta, kajti takoj bi se tehtnica prevagala v nasprotno smer. Tako bi morali dejansko za vse vitalne interese oziroma zakone imeti tako rekoč splošni konsenz političnih strank. Potem smo ugotovili, da bi bilo nemara bolje, če bi vsak od nas napisal svoje pismo, ki bi ga podpisalo še nekaj prijateljev in znancev in ga poslal vsem trem predsednikom pomladnih strank. In tako sem sama napisala naslednje pismo:
Spoštovani predsedniki strank slovenske pomladi
Marjan Podobnik, Janez Janša, Lojze Peterle
Veseli smo, da so se stranke slovenske pomladi uspele povezati in tako dobile še eno priložnost. Ne zapravite je!
Vsi vemo, da DEMOS ni opravil vseh nalog, ki bi jih moral, da bi naša Slovenija dostojno zaživela. Njegovi predstavniki niso bili kos silam (predvsem so to stranke, ki predstavljajo kontinuiteto prejšnjega režima in mali ljudje, ki so v prejšnjem režimu imeli različne ugodnosti in niso razumeli propada komunizma in njegovih posledic), ki so jih poskušale razbiti in jih prikazati kot nesposobne ter jih na vse načine kompromitirati. Več ali manj jim je to uspelo, vendar ljudstva ni uspelo popolnoma prepričati o svoji zgodbi o uspehu. Zato je slovenska pomlad dobila še eno priložnost, ali pa tudi ne. To je odvisno od vas. V primeru namreč, da se bo ponovila zgodba DEMOSA, bodo imeli spet nov argument, ki bo še bolj utrdil njihovo oblast, saj razen njih ni nikogar, ki bi bil sposoben oblikovati trdno vlado, ki bi zdržala celoten mandat. Glede na to, da imajo v rokah večinski sindikat, medije, različne institucije in še in še, bo vaše delo izjemno naporno in samo združeni in usklajeni mu boste kos.
V primeru, da podležete pritiskom (se je že začelo – Francija) in se del vaše koalicije priključi edini stranki, »ki edina lahko ponudi sposobnega mandatarja, ki ima edina sposobne strokovne kadre, … ki ima skratka ključ do uspeha in blaginje vseh državljanov Slovenije«, bo ta del pomladne koalicije kratkoročno deležen slave in hvale, dolgoročno pa bo zlorabljen in kompromitiran.
Ne pustite razbiti koalicije pomladi. Čeprav bo izgledalo, da se je ves svet zarotil proti vam, se zavedajte, da imate za seboj (številčno) večino Slovencev. Če pa bi uspelo komisiji g. Podobnika prikazati svoje ugotovitve javnosti, bi bila večina, ki vas podpira, še veliko večja.
Pismo je podpisalo veliko mojih prijateljev in znancev. Ko pa bi ga morala oddati, se mi je v grlu naredila kepa, ki je nisem mogla pogoltniti. Medtem sem izvedela, da je nekaj znancev in prijateljev že odposlalo taka pisma. Pisma podpore Slovenski Pomladi. Vsi so bili prepričani, da bo končno zacvetela v vsem svojem sijaju. Ker so vedeli. da sem tudi sama napisala pismo podpore, saj so ga prebrali, so me spraševali, če sem ga oddala in zakaj nisem nič navdušena. Pa nisem mogla odgovoriti. Rekla sem le, da imam slab občutek. Spraševali so me, če verjamem govoricam, ki so se širili po medijih, da bo Podobnikova stranka vstopila v koalicijo. Rekla sem, da ničesar ne verjamem, da pa me ne bi prav nič presenetilo. Ne takšna, ne drugačna prelomljena beseda in obljuba. In ta občutek mi ni dal, da bi oddala to posmo. Zdelo se mi je (tista moja vraževernost), da je že to dovolj, da sem pismo napisala, da se bo vse sfižilo. Da bodo vsi trije pomladniki vso reč zašuštrali. In zato pisma nisem odposlala. Pa so jo res zašuštrali. In to temeljito. Najprej je Ljudska stranka prelomila dano besdo. Potem sta jo ostali dve napadli z vseh strani, tudi z nizkimi udarci, kar so seveda neodvisni mediji z največjo naslado posredovali javnosti. Pa jim to očitno še ni bilo dovolj. Popolnoma so zamočili še predsedniške volitve. Namesto da bi se tisti hip, ko jim je razpadla koalicija, začeli iskati pravega kandidata za predsednika, so mečkali in mečkali. Pa bi na državnozborskih volitvah dobili večino glasov, če ne bi imeli nekateri naši državljani dveh glasov. Na predsedniških volitvah tega ni. Vsak ima samo en glas. In če se ne bi tako noro obnašali, bi ne samo obdržali volilni rezultat, morda bi ga celo izboljšali, kajti marsikdo, ki se iz nezaupanja ni udeležil državnozborskih volitev, bi v tem primeru ugotovil, da se splača. Da bo tudi njegov glas še povečal večino. Ko pa so ljudje opazovali tako razbito pomladno trojico, so ponavljali za mediji, češ da so volitve drage, da že tako država (davkoplačevalci) nimajo dovolj denarja za najnujnejše, pa bi plačevali dva kroga volitev, zakaj ne bi kar določili se-ve-koga za predsednika.
Stari in seveda tudi novi predsednik je imel dolgo in odmevno kampanjo. Dan za dnem smo ga lahko hočeš-nočeš opazovali med poročili in se tako prepričali o njegovi dobronamernosti, dobromiselnosti in delavnosti. Za večino kandidatov je bila volilna kampanja zelo kratka. Soočanja pa so bila – tako, tako. Včasih smo rekli čemu takemu srednja žalost. In rezultat je bil pričakovan.
Avtor: Mirko Kambič. V pričakovanju zvončkov in zelenih listov Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: V pričakovanju zvončkov in zelenih listov Mirko Kambič


Zgodba se ponavlja. Med drugo svetovno vojno je bila protikomunistična stran neenotna, raznolika, obdržala je ves pluralizem demokratične družbe. Komunistična stran pa je bila povezana, kogar ni vezala ideologija, ga je vezal strah. Diktatura taka ali drugačna, trda ali žametna, očitna ali zavita v celofan, je vsekakor bolj učinkovita kot demokracija. Pa to nikakor ni vse. Tako takrat kot danes učinkovito deluje urad za dezinformacije. Polresnice in tudi laži v obliki govoric in v smislu moralne in vsakršne diskvalifikacije nasprotnikov se širijo do te mere, da je vsakomur jasno, da nasprotnik oziroma sovražnik sploh ni človek, da ga je treba eliminirati, iztrebiti. Seveda je med vojno to pomenilo njegovo smrt, sedaj pa politično smrt. Med vojno so vsakogar, ki je imel vpliv na ljudi in ni bil »naš«, ubili enkrat za vselej, politično pa je treba človeka kar naprej ubijati. Kajti ljudje so silno pozabljivi. Zato jih je treba vedno znova spominjati, da je Janša nevaren, da je Peterle nesposoben, da gre bratoma Podobnik samo za oblast (Kako je že rekla igralka Muhičeva: To me spominja na dinastijo Kennedy in tega ne maram, ali nekaj podobnega).
Demokratična pluralistična družba težko kljubuje diktatorski teroristični združbi, posebej še, če le-ta temelji na neke vrste religiozni pripadnosti in kultu osebnosti. Edini, ki bi ji lahko bil kos, je Cerkev, tisočletna ustanova, ki tudi tesno povezuje ljudi. Zato je bilo, je in bo še kar naprej treba privzgajati ljudem averzijo do Cerkve. Očitno petdeset let take vzgoje ni bilo dovolj. Ali pa je to za vsak slučaj – nikoli se na nič zanašati – bolje drži ga, kakor lovi ga – bolje preveč antipropagande kot premalo – itd. In tako poslušamo: Cerkev bo pobrala vse gozdove. Cerkev bo največji kapitalist. V šole bo vpeljala verouk. Zamenjava ene ideologije z drugo. Restavracija klerikalizma. Cerkev se že meša v državo, čeprav je ločena od nje po ustavi. Itd. Petdeset let pranja možganov je opravilo svoje. Ni treba dovolj, pa človek dobi izpuščaje, če mu samo omenijo Cerkev.
Na napakah se učimo. Najdražje je učenje na lastnih napakah. In Slovenci imamo očitno narodnostno posebnost, da moramo vse sami poizkusiti. Na sebi. Pa čeprav so že vsi ugotovili, da ne gre. Da se ne da. Z glavo skozi, namreč. Ampak mi rinemo. Kdorkoli se je pajdašil s komunisti, je potegnil »takratko«. Kdorkoli je prodal dušo hudiču, je drago plačal. Ampak Ljudska stranka se ne da. Morali so poskusiti. Morali so priti na oblast. Za vsako ceno. Kajti, cena ni znana vnaprej. Obračun pride pozneje.
Tisti, ki drži žakelj, je ravno tako kriv, kot tisti, ki krade. Le da ima tisti, ki krade, toliko denarja, da si lahko privošči dobrega advokata. Da mu ni treba za nič odgovarjati. Da mu ni treba ničesar pojasnjevati, ničesar razčistiti. Nobene afere. Saj narod pozabi. Nova afera spodrine staro, stara gre v pozabo, tako rekoč izgine. In lepi Marjan se je nekoč boril za to, da bi se te stvari razčistile. Pa so mu ponudili oblast. Ne veliko, čisto majčkeno oblast. To je dobra, stara finta, ki bi jo moral spregledati. Ali njegov brat ali kdo od svetovalcev. Pa ne vem, ali so padli na finto, ali pa jih tako močno daje napuh, da mislijo, da bodo oni zmogli, kar drugim ni uspelo, kar je druge skoraj pokopalo. Skratka, če so lahko socialdemokrati in krščanski demokrati poskusili slast in čar oblasti (in se opekli), zakaj ne bi smeli tudi oni. Do tega imajo (tako čutijo) vso pravico. Še vedno ne opazijo (ali pa nočejo opaziti), da ima predsednik vlade dve koaliciji. Eno na pultu in drugo pod pultom. Zunanja koalicija je za »farbanje« naroda in Evrope. Evropa se pač ne da, čeprav tega ne pove naravnost. In prekleto mi gre na jetra, ko se moram na tujih letališčih postaviti v vrsto za »neevropske države« (v drugi vrsti so seveda »evropske države«) med Japonce, Kitajce in Arabce. Kaj, hudiča, se nam je bilo treba iti ta komunistični eksperiment. Sedaj bodo generacije plačevale za to. Pa ne samo eksperimenta samega, ampak tudi javni dolg in vso to revščino, ki je že tu in še večjo, ki še prihaja. Namreč bivši oblastniki, se pravi vrhuška partije, se seli med lastnike kapitala, v menidžment, v advokature, skratka tja, kjer je bogastvo in z njim moč. Potem se lahko umaknejo iz politike. Saj si bodo prej naredili zaščitno zakonodajo. Zaščiteni bodo bolj kot kočevski medvedi.
Avtor: Mirko Kambič. Naša pomlad Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Naša pomlad Mirko Kambič


Ne morem si kaj, da ne bi še malo naložila v smislu: kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi pmladniki ostali skupaj. Pa čeprav bi se našel še kakšn pucko. In Drnovšek bi moral sestaviti gnilo vladno koalicijo iz takih in drugačnih komunistov. In ničesar ne bi mogel brez opozicije, ki bi bila močna, kot le kaj. Pomladniki pa bi usmerili vse svoje moči v promocijo svojega kandidata za predsednika. In v tem primeru bi bil Janez Podobnik imeniten kandidat. Utrgalo bi se mu, toliko glasov bi dobil. Tako so pa mečkali in zamečkali. Kandidat je bil sicer več kot primeren, slovenske korenine in svetovljansko obzorje. Česar ni zapacal razpad pomladnikov, je uspelo uradu za dezinformacije. Ne bom šel na volitve, so govorili. Koga naj volim. Podobnika ne bom, ker je prelomil dano besedo in se spajdašil s komunisti. Bernika pa tudi ne, saj je prestar, jaz pa bi rad predsednika, ki bo preživel svoj mandat. In to govorico o »silni« Bernikovi starosti so veselo širili naši neodvisni mediji, po volitvah pa so seveda »priznali«, da je bilo v polpretekli zgodovini v Evropi kar nekaj še starejših voditeljev držav, ki so bili sila uspešni. Izkušnje na tem mestu namreč precej veljajo.
Peljala sem avto k mehaniku. Tam je bilo več ljudi in pogovarjali so se, o čem neki, o volitvah.
Nima smisla, da gre toliko denarja za volitve. Naj določijo, Kučan bo predsednik, pa je.
Kaj boš ti volil Kučana?
Seveda ne. Sploh pa ne bom šel na volitve. Saj moj glas nič ne šteje. Pa tudi, če bi, bodo že tako naredili, da bo on zmagal. Na teh in na prihodnjih volitvah.
Pa saj ne more več kandidirati. Ustava pravi tako.
Ja, ja, ustava. Bodo že tako naredili, da bo tako. Si bodo že kaj izmislili. Kakšne izjemne zasluge.
In podobno misel sem zasledila ničkolikokrat v zadnjem času. In ni mi dala miru. Skozi njeno optiko sem poslušala in opazovala. In v moj mozaik so se vpletle besede novega in starega predsednika. Komunistična partija (ki ji je, seveda, predsedoval) je v letih 1980 do 1990 načrtno izvedla osamosvojitev Slovenije. Seveda! Kaj pomladniki! Kje so bili oni! Oni so se samo prislinili takrat, ko je bilo že tako rekoč vse opravljeno. Ja, ja, še malo, pa se bo pokazalo, da so delali samo zmedo. Ali celo škodo. Ali samo ovirali garaško delo komunistov, ki so osamosvajali Slovenijo. Torej lahko pričakujemo, da bodo čez pet let spet zbirali podpise: Vredni smo dobrega predsednika. Pa čeprav je treba spremeniti ustavo. Pa čeprav jo je treba obrniti na glavo. Ljudska volja je najvišja volja. Demokracija je vendar vladavina ljudstva. In mi imamo Demokracijo. Že od nekdaj imamo Demokracijo. Naj živi Demokracija!
Avtor: Mirko Kambič. Na te in na take bi moral misliti, kdor piše knjige Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Na te in na take bi moral misliti, kdor piše knjige Mirko Kambič