Avtor: Justin Stanovnik, Stanko Majcen
Tomaž More: Vidim, da nosiš službeno verižico. Ali si jo lahko ogledam? Rdeči zmaj. Kaj pa pomeni?
Sodnik: Sir Richard je postal javni tožilec za Wales.
Tomaž More: Za Wales? Čuj, Richard, za ves svet ne bi smel človek dati svoje duše. Ampak za Wales!
Videl sem hlapce na konjih,
knezi pa so pešačili
Čisto mogoče je, da imajo prav tisti, ki pravijo, da je človeški jezik bolj pripraven za opisovanje slabega kot dobrega. Če je to res, potem je tu takoj vprašanje, zakaj. Mogoče je tako, ker je slabo, bolj zanimivo. Ko pravimo slabo, mislimo seveda na ves razpon nezadostnosti, ki spremlja človekov obstanek, od banalnih pomanjkljivosti na površini do temnih prepadov, ki se skrivajo v globinah duše; od vsakodnevnih negotovosti do stisk in dvomov glede zadnjih vprašanj človekovega obstanka; to, da neznatna in nedolžna dejanja postanejo vzrok velike krivde, in spoznanje, da je sreča samo trenutek, ki, komaj se pojavi, že tudi izgine ali pa spremeni svojo podobo tako zelo, da je ne spoznamo več. Življenje, tako zajeto, dobi podobo drame, ki živi, kakor vemo, od vznemirljivosti in napetosti. Mogoče je tudi tako, da je slabo – v pomenu, ki smo mu ga dali – človeku bližje, bolj domače in bolj znano, nekaj, s čimer se srečujemo dobesedno na vsak korak in na način, ki ne mine brez boleče vpletenosti. Neko težo bi lahko imela tudi misel, da vidimo slabo ravno v tem, da neki celoti nekaj manjka, da je okrušena, razpokana, razjedena ali celo razpadajoča, kar omogoča, da se ima naša misel česa oprijeti in kam naseliti. Naj bo že kakorkoli, naj smo že zadeli pravo ali ne, naša izkušnja je, da nam gre opisovanje slabega bolje od rok kot opisovanje dobrega. Poglavitno je mogoče pri vsem to, da smo pripovedovanju o slabem – o nečem, kar je nepopolno – prej pripravljeni verjeti kot pripovedovanju o dobrem. Poučene od temeljne izkušnje o svetu nas pripoved o dobrem nikoli ne pusti čisto brez vsake sence dvoma. To pa je ravno dokaz, da je dobrega v čistih oblikah razmeroma malo, pa naj ob tem mislimo na stvari ali na ljudi.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Učitelj Vinko Guna – Slika iz osebnega uciteljskega lista
In vendar smo se v tem spisu namenili, da bomo govorili o nekem življenju, za katero potem, ko smo se z njim seznanili, ne moremo reči nič drugega kot to, da je bilo dobro. Govorili bomo o človeku, ki nam zanj, ko izvemo, kaj je govoril, kaj je delal, kako se je odločal, ostane samo to, da si pravimo, da je to bil dober človek. Čutimo, da moramo, kljub glasovom, ki se ob tem oglašajo, na tem vztrajati. Slutimo namreč, da bi bil ta svet še bolj ubožen, če ne bi nečemu, kar je bilo dobro – v izrednem smislu dobro – priznali visokega mesta, ki mu gre.
Človek, ki ga bomo skušali predstaviti, je bil učitelj Vinko Guna. Navadnost in nenavadnost sta se v njem tako prepletali, da je marsikdo že takrat, pozneje pa še veliko bolj, zamenjal eno z drugim. Bil je učitelj, učil je večidel na tako skromnih ustanovah, kot so podeželske dvorazredne šole, napisal ni nobene knjige, nikoli ni javno govoril, bil je poročen in je imel sedem otrok, kar je bilo tudi za tisti čas veliko, a spet ne nekaj zelo izrednega. Te stvari so bile na njem torej navadne. To navadnost je živel v celoti in ni nikoli pomislil, da bi iz nje izstopil. Morda tudi zato, ker je bil obenem tako nenavaden, da je mislil, da lahko to, kar je imel za bistveno, uresniči tudi – ali mogoče celo samo – v skromnem okolju, v katero je bil postavljen.
In tu smo sedaj pri tem, o čemer bi pravzaprav morali govoriti: o njegovi nenavadnosti. Kadar smo pri tem, da moramo kaj izrednega na kratko označiti, nam nikoli ni lahko. Ko pa o učitelju Guni malo več izvemo, tako da z nekaj pravice pravimo, da ga že nekoliko poznamo, se nam ta težava razveže in se z olajšanjem zavemo: njegova nenavadnost je bila v tem, da je bil bistven človek. S tem smo želeli povedati dvoje: da je vedel, kaj človeka postavlja in ohranja kot človeka, in da je z isto intenzivnostjo, dokončnostjo in brezpogojnostjo vedel, da se od tega ne sme ločiti. V njem se je vse tako ujelo in uskladilo, da je mogel živeti samo kot bistven človek.
Skladnost zunanjosti in notranjosti pri njem ni izhajala iz kakega načela, ki bi se mu pokoraval, ali iz kake naloge, ki bi si jo bil postavil, ali iz kake vrline, ki bi jo hotel uresničevati v imenu kakega zunanjega etičnega kodeksa. Bila je sicer vse to; ni bila dosežena brez boja in vedel je za ceno, ki jo mora zanjo plačevati, a je hkrati vedel, da ne more drugače. Ko so se ljudje okoli njega, zlasti njegovi poklicni tovariši, prilagajali brez posebnih težav, kot se je zdelo, spreminjajočim se razmeram – tudi v notranjosti, tako da se posebej pri učiteljih nikoli ni vedelo, od kod je spreminjanje seglo in ali se je sploh kje ustavilo – je to v njegovih očeh dobivalo značaj fizične nemožnosti, tako kakor je nemogoče biti istočasno na dveh mestih. Če bi se spremenil v stvareh, ki so se mu zdele bistvene, bi bilo, kakor da ga ni več: kakor da je samega sebe ukinil in odpravil. Iz brezpogojne nuje po istovetnosti s seboj je potem izhajalo to, kar je okolico osvajalo kot zvestoba in pohujševalo kot trdovratnost.
Če hočemo podrobneje spregovoriti o tej zvestobi, o tem, kako so vsakič nastajale razmere, ki so zahtevale, da se izkaže, si moramo najprej ustvariti primeren prostor. To bomo storili tako, da bomo na kratko predstavili osnovna dejstva njegovega življenja in njegove poglavitne postaje. Tako bomo dobili okvir, v katerega bomo mogli na kolikor toliko pregleden način polagati prvine svoje pripovedi.
Vinko Guna se je rodil v Zagorju ob Savi 20. decembra 1906. Oče Franc je bil rudar in je tedaj imel triintrideset let, mati Helena pa je imela majhno gostilno in je tedaj bila stara sedemindvajset let. Pri hiši je bil še starejši brat France, ki je hodil na trgovsko šolo, pozneje pa je prestopil na učiteljišče, in starejša sestra Minka, ki je bila prav tako učiteljica. Vinko se je jeseni 1922 vpisal na državno moško učiteljišče v Ljubljani in tu opravil dva letnika, zadnja dva letnika pa je končal v Mariboru in tu 1927 tudi maturiral. Usposobljenski izpit je opravil spet v Ljubljani leta 1930.
Pred vojno je služboval v štirih krajih. Najprej šest let v Motniku, nato pa po eno v Pečah in v Št. Gotardu, v začetku leta 1937 je bil premeščen v Zagorje. Najprej je bil učitelj, od konca leta 1937 do začetka vojne aprila 1941 pa upravitelj osnovne šole. Na Štefanovo decembra 1939 se je poročil s svojo nekdanjo učenko Marijo Sajovic iz Motnika, ki je tedaj živela s starši v Zemunu. Tik pred vojno se jima je rodil prvi sin France.
Po prihodu Nemcev so bili vsi učitelji razrešeni službe. Učiteljica Minka in upravitelj Vinko pa sta bila sredi maja tudi aretirana in poslana v zapor v Laško. Konec junija so ju preselili v meljsko vojašnico v Maribor, ki je bila zbirno taborišče za tiste, ki so jih nameravali izseliti v Srbijo. Tam sta že našla mamo Heleno, Vinkovo ženo Marijo s sinkom in sorodnika Albina. Gunovi so bili dodeljeni šestemu transportu in so se odpeljali proti Srbiji 27. junija. V Slavonskem Brodu so jih prepeljali čez Savo in potem po ozkotirni železnici v Sarajevo. Preko Višegrada, Užic in Čačka so nato prišli v Gornji Milanovac, kjer so jih začeli razdeljevati po raznih krajih. Gunovi so bili določeni za Ljig. Vinko in Minka sta tja tudi šla, stara mama in Albin sta dobila neko zvezo v Valjevu, žena z otrokom pa je za nekaj časa šla v Zemun.
Po štiriletnem izgnanstvu so se Gunovi vrnili v Slovenijo. V Zagorje so prispeli 15. julija 1945. Upraviteljsko mesto na nekdanji Vinkovi šoli je bilo že zasedeno. Z Minko sta dva meseca opravljala razna administrativna dela, potem pa je bil Vinko jeseni premeščen na osnovno šolo v Izlake. Že po enem letu, jeseni 1946, je prišla premestitev v Karlovico na Dolenjskem. Tu je bil šest let, do jeseni 1952, tedaj pa je dobil dekret za Ponikve, kjer je delal do jeseni 1955. Tedaj pa so stvari, ki so se že vseskozi zapletale, dosegle kritično točko. Nepričakovano je bil namreč premeščen v Štalcerje, kočevsko vas, od Kočevja oddaljeno dvanajst kilometrov. To je pomenilo ločitev od družine – stanovanje v tamkajšnji osnovni šoli je bilo za veliko družino popolnoma neprimerno – poleg tega pa je dolgoletno šikaniranje doseglo mejo, na kateri je Guna začutil, da se mora postaviti v bran. Sledil je odpust iz službe, ki sta mu jo odločbi Vrhovnega sodišča LRS in Zveznega vrhovnega sodišča sicer vrnili, a je moral iti vseeno za nekaj časa v Štalcerje. Sledilo je še marsikaj drugega iz Gunovega boja za njegovo človeško in učiteljsko dostojanstvo. A o tem bomo govorili v nadaljevanju. Iz Štalcerjev je bil že jeseni 1957 premeščen za eno leto v Kočevje, od tu pa 1958 k Sv. Gregorju nad Sodražico, kjer je delal do upokojitve 1963. Med tem se je njegova družina iz Karlovice, kjer so ji dodelili nekdanje stanovanje, preselila v Mengeš, kamor je po upokojitvi za stalno odšel tudi Guna.
Učitelj Vinko Guna je bil eden tistih slovenskih ljudi, ki so imeli v sebi to, da morajo zavestno sprejeti svet, v katerega so bili rojeni. Od vseh skupin, ki jih je zgodovina po vrsti postavljala za nosilce evropske družbe, je misel o zavestnem sprejemanju in nadaljevanju podedovane kulture v največji meri uresničevala aristokracija. Za aristokracijo lahko rečemo, da je bila od vseh zgodovinsko najbolj ozaveščen razred. Slovenci nismo imeli svojega plemstva, a v vsaki dolini, v vsaki večji vasi, v vsakem mestu je bilo vedno nekaj ljudi, v katerih se je naselil tak duh, da niso vedeli samo, kaj so, ampak tudi, da to, kar so, morajo biti. Nujno so živeli ne samo zase, ampak tudi za druge. Nujno so bili bolj vidni in to vidnost so tudi plačevali, če so prišli takšni časi. To je bila – in je – slovenska aristokracija: duhovno aristokratstvo preprostih ljudi, kmetov, obrtnikov, delavcev, izobražencev.
Od stvari, ki so Guno čakale v svetu, v katerega je bil postavljen, sta ga najbolj osvojili dve: slovenstvo in katolištvo. Ko se je zavedel, kaj je to, biti Slovenec, in ko se je zavedel, kaj je to, biti katoličan, je izrekel stavek, ki je bil hkrati njegova identitetna izjava: To sem jaz. To dvoje je vzel nase in to dvoje je v življenju nosil. Rod, iz katerega je izšel, ga je v tem podpiral. V Spominih je nekje zapisal: Gunovi smo zvesti ljudje.
Guna je bil torej predvsem Slovenec in katoličan. Potem pa je bil tudi človek. Njegova človeškost se ni izgubljala v privzdignjenem in vznesenem človekoljubju, ampak se je izražala in udejanjala v resničnosti: v soobstajanju z ljudmi. Torej: Slovenec, katoličan in človek. Tega zaporedja nismo postavili slučajno, ampak smo z njim hoteli nekaj povedati. Hoteli smo povedati nekaj, kar je danes posebno važno: da je v Guni to, kar skušamo zajeti z besedo človek, rastlo iz kulturne resničnosti, ki jo je ustvarila in preizkusila zgodovina. Zato na njegovem človekoljubju ni bilo nič samo sebi zadostnega, nič umetnega, nič utopičnega. Bilo je v takšnih razmerjih, da so mu podeljevala značaj naravnosti in normalnosti.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Dramski krožek na uciteljišcu v Mariboru – Guna sedi v prvi vrsti
Zaradi tega pa je bil Guna celo življenje v sporu s svetom. Ne s celim svetom, ampak z enim od njegovih delov: natanko s tistim delom, ki so ga predstavljale sile, ki so, v celoti ali posamič, napadale in skušale odpraviti njegove identitetne temelje: slovenstvo, katolištvo, človečnost. Poglejmo na kratko, kako je ta spor potekal.
V šolskem letu 1924⁄25 je Guna obiskoval tretji letnik državnega moškega učiteljišča v Ljubljani. Spričevalo, izdano 26. avgusta 1925, je sicer prejel, a se takoj vidi, da ni veljavno. Rubrika, ki ugotavlja, ali je učenec sposoben nadaljevati šolanje v višjem letniku, je neizpolnjena, predvsem pa je tu ocena iz vedenja: neprimerno. Pojasnilo dobimo v opombi na zadnji strani spričevala. Ta pravi, da je bil učenec »z odlokom Velikega župana ljubljanske oblasti z dne 20. avgusta 1925 izključen iz tukajšnjega zavoda«; nadalje pojasnjuje, da se je to zgodilo »zaradi udeležbe pri političnem shodu in zaradi prezirljivih izjav o razmerah v naši državi, kakršne je zapisal v šolski nalogi«. Iz šole je bil očitno odstranjen še pred zaključkom leta, saj so v spričevalu izrecno upoštevane samo ocene, ki jih je dobil do 30. aprila 1925. Kaj se je zgodilo?
Politični shod, ki ga omenja pojasnilo o izključitvi, je bil naperjen proti Organizaciji jugoslovanskih nacionalistov ali Orjuni. Ta organizacija, ki je skraja imela predvsem narodnoobrambni značaj, a je kmalu postala centralistična politična agentura z oboroženimi terorističnimi oddelki, je v slovenskem spominu ostala predvsem zaradi spopada s komunisti v Trbovljah leta 1924. Guna je bil kot zaveden katoliški dijak proti tej organizaciji, v njenem centralizmu je videl politično nevarnost, človeško pa se mu je upiralo njeno nasilništvo. Žal nam dokumenti Državnega moškega učiteljišča v Ljublljani, ki jih hrani Arhiv mesta Ljubljana, ne dajejo nobenega odgovora na številna vprašanja. Knjige zapisnikov profesorskega zbora za leto 1924⁄25 sploh ni, knjiga okrožnic izključitve ne omenja, iz splošnega seznama pa je razvidno samo to, da je rubrika o sposobnosti dijaka za napredovanje v višji razred prečrtana. Mogoče je tako, da takratni ravnatelj učiteljišča dr. Anton Dokler zaradi svojega političnega in človeškega prepričanja izključitve, ki jo je kot uradnik moral izvršiti, ni hotel preveč razglašati, da ne bi učencu popolnoma onemogočil nadaljnega šolanja. In res se je Guna naslednje leto s pomočjo nekih zvez znova vpisal v tretji letnik učiteljišča v Mariboru.
Ta dogodek iz srede dvajsetih let je mladega učiteljiščnika dokaj brutalno seznanil s politično realnostjo v Jugoslaviji. Toda to je bil šele začetek. V prvi polovici tridesetih let se je to seznanjanje nadaljevalo, ne na tako grob način, a je trajalo dlje. Sedaj se je pojavila nova oblika unitarističnega pritiska v podobi vsejugoslovanske telesnovzgojne organizacije Sokol. V posebnih ocenjevalnih obrazcih za učitelje je odslej bila posebna točka, ki je zahtevala odgovor na to, kakšen odnos ima posamezen učitelj do Sokola. Pričakovalo se je, da se učitelji v organizacijo včlanijo, brezpogojno pa se je zahtevalo, da jo podprejo tako v razredu kakor zunaj njega. Kdor ni bil član, se mu je to štelo v izračunu končne letne ocene, ta pa je spet vplivala na napredovanje in prošnje za premestitve. Katoliški učitelji so bili vsi prizadeti, saj Sokol ni mogel ustrezati njihovim kulturnim in vzgojnim predstavam, predvsem pa jih je neprestano spominjal na njihovo orlovsko organizacijo, ki je bila z ustanovitvijo Sokola odpravljena. Nasilje, ki je za vsem stalo, se jim je zdelo žaljivo in nesprejemljivo.
Lahko si predstavljamo, da Guna tu ni bil nobena izjema. V Spominih nam sam pove, da so ga v letih od 1932 do 1935 »Slovencem sovražne sile preganjale«. O tem, kakšne razsežnosti je to preganjanje zavzelo, iz dokumentov ni jasno, pa tudi iz spomina ljudi, ki so ga poznali, tega nismo mogli izbrskati. Zanimiva in zanj značilna pa je misel, ki jo je zapisal ob razpadu države aprila 1941: »Sam sem v dobi diktature doživel marsikakšno preganjanje, a niti enkrat moja užaljenost in jeza nista bili tolikšni, da Jugoslavije ne bi imel rad.« Kako uravnoteženo je bilo kljub bridkim izkušnjam njegovo gledanje, nam dokazuje tudi tale zapis o vojnih in povojnih razmerah: »Imel sem pozneje žalostne izkušnje s Sokoli, a da bom pravičen, tudi s člani katoliških organizacij.«
Zanimivo je, da nič od tega, kar je ogrožalo slovensko tradicionalno identiteto, ni šlo mimo Gune, ne da bi ga tako ali drugače oplazilo: ne centralistična in teroristična Orjuna ne unitaristični vsedržavni Sokol. A to je bil šele začetek. Že se je namreč s hitrimi koraki bližala vojna. Guno sta globoko prizadeli dve stvari: klavrna obrambna odpornost države in šokantno zadržanje ljudi tako glede obrambe kot glede tujcev, ki so se nesramno polastili domovine.
Guna zaradi šibkega zdravja ni bil vojak, vendar so ga že mesec po poroki, 1. februarja 1940, poklicali na trimesečne orožne vaje v Celje. Tu se je prvič seznanil z nekaterimi dejstvi, ki jih do sedaj ni poznal. Videl je, kako med moštvo vdirajo govorice, ki slabijo njegovo moralno moč. Vedno pogosteje so ga dohitevali defetistični stavki: »Kaj bomo s puškami proti nemški tehniki!« ali »Že vem, kaj bom naredil, če pride do vojne.« Poleg tega pa so ga žalile in mu jemale pogum krivice, ki so se dogajale preprostim vojakom. Sam je bil dodeljen izbrani in privilegirani skupini, a mu ni ostalo skrito, kako tako imenovani »boljši ljudje« ravnajo s preprostim človekom: »Vedno teže sem prenašal te ljudi.«
Vse se je samo še stopnjevalo, ko je bil konec marca, ko je bila vojna že gotova reč, znova vpoklican. Vse, kar je videl in slišal, je kazalo na slab konec. Ljudje se od tega, kar so bili dolžni dati vojaščini, pripeljali najslabše, tako opremo kot tudi vozove in živino. Vsega se jim je zdelo škoda. Pozneje se je takole spomnil: »Takrat ko je šlo za najvažnejše, za obstoj države in naroda, se jim je zdelo škoda enega voza; ko pa so čez pol leta Nemci večino teh ljudi izselili v Šlezijo, so se morali z grenkobo spominjati izgubljene domovine, za katero se jim je zdelo škoda vsega.« Vojaki so se ali upirali ali pa so uhajali. »Tako je armada razpadla, še preden je na meji počil prvi strel.« Ko je bila njegova enota v Senovem razpuščena, se je tudi sam odpravil domov. Pozneje je zapisal: »Bil sem utrujen in žalosten.« Vračal se je po desnem bregu Save. Ko je šel mimo Zidanega Mosta, je čez reko do njega prihajalo veselje množice, ki je pozdravljala sovražno vojsko: »Saj sem to slišal pozneje še večkrat, a tako boleče in ponižujoče se mi ni zdelo nikoli več.«
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Osnovna šola v Zagorju
Gunovi so se odeli v žalost, zlasti Vinko, France in Minka. Razočaranja so prihajala v sunkih. Najprej je bila to velikonočna procesija, ki bi takrat še lahko bila legalna manifestacija, pa je prišlo malo ljudi in še ti so se po koncu nemudoma porazgubili. Najbolj pa jih je prizadelo, ko so videli, kaj so ljudje. Ko so zaprli duhovnike – ti so bili prvi na vrsti – se je izkazalo, da so sami. Nihče se ni z ničimer postavil zanje. A najhujše in najsramotnejše je šele sledilo: ko so duhovnike odpeljali, so ljudje vdrli v župnišče in ga izropali. Prišli so trenutki neke žalostne resnice. Ne najmanjši je nastopil 1. maja, ko so Nemci priredili slovesen vhod v Zagorje. Nekatere hiše so kar tekmovale, katera bo bolj slovesna: vsepovsod so visele rdeče zastave s kljukastimi križi in v oknih so stale okrašene Hitlerjeve slike. »Vse hiše razen Gunove, župnišča in šole so bile v zastavah.«
Takrat je prišel trenutek resnice tudi za učitelje. Še pred 1. majem je iz Laškega prišel nemški šolski nadzornik in učitelje razrešil z besedami: »Veliki Rajh bo sprejel kot učitelje samo tiste, ki jim bo mogel zaupati to važno nalogo.« Guna se je mnogo pozneje spomnil na te besede in pomislil: »Kdo bi bil takrat vedel, da mi bo čez mnogo let odpovedana služba z natanko isto utemeljitvijo.« Ko je nadzornik odhajal, se je večina rok dvignila v nemški pozdrav: »Razšli smo se poraženi in osramočeni. Eden drugemu si nismo mogli pogledati v obraz.«
Toda poglavitno vprašanje je ostalo neodgovorjeno: ali se udeležiti slovesne nemške parade 1. maja ali ne. Učitelji se oglasijo pri nekdanjem upravitelju, naj svetuje. Guna je odgovoril: »Vsak naj stori po svoji vesti. Vsi vemo, kako smo nekoč vzgajali otroke. Jaz še danes mislim, da je bilo tako prav. Zato jaz ne grem in moja sestra Minka tudi ne.« Na dan, ko se je skozi Zagorje razvila parada, se je Guna zaprl v svoje stanovanje. Težka skrb je legla nanj in ni mu bilo lahko. A je bil vseeno nenavadno miren, ker je čutil, da je »v eni majhni stvari ostal zvest ponižani domovini«.
Popoldne 12. maja je prišla policija po Minko. Vinko je vedel, da bo naslednji dan na vrsti sam. Še bi se lahko rešil, takrat je še bilo mogoče priti čez mejo v Ljubljano. Guna je to vedel, a se je odločil, da ostane. Z nenavadno jasno zavestjo je začutil, da mora ostati. Tudi žena Marija je mislila tako. Pozneje se je Guna tistega večera spomnil s temile lepimi besedami: »Mamica, ti moja edina sreča, edino razkošje mojega življenja! Hvala ti za tiste ure. Dale so mi moči za vse preizkušnje, ki so še imele priti nadme.« Zjutraj sta še šla skupaj k maši in po maši na kratek sprehod. Nato sta se vrnila domov in mirno čakala policijski avto.
V Laškem je poleg Minke že bilo nekaj učiteljev – šest od petdesetih iz doline. Nekateri so med tem že odšli v Ljubljano. V Laškem je postalo zares hudo šele takrat, ko so zapore prevzeli pripadniki SS. Ti so se posebej znesli nad duhovniki. Izmišljali so si vedno nove in vedno bolj rafinirane muke za telo in duha. Hoteli so jih ponižati do samopreziranja. Sramotenje in zasmehovanje se je menjavalo s plazenjem po ostrem kamenju po golih kolenih in komolcih. Hoteli so doseči, da pristanejo na prostovoljno izselitev. Guna je ne brez ponosa opazil, da je večina štajerskih duhovnikov to odklonila. Tudi sam je storil enako, ko so mu to ponudili.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Gunova Vinko in France, prvi na levi drugi na desni, v krojih Slovenskih fantov
Dne 27. junija nastopijo Gunovi, razen Franceta, ki je ostal v Zagorju, pot v Srbijo. Najprej skozi neprijazno Hrvaško. Guna se je čudil ustaškemu navdušenju in ga pospremil z naslednjim komentarjem: »Kaj zato, če so Italijani na Trsatu onečastili grobove Frankopanov, če so zasedli Dalmacijo in Madžari Medžimurje! V Zagrebu vladamo mi! Svobodno lahko ubijamo. Čim več bo prelite nedolžne krvi, tem več bo sovraštva in tem težje bo odpuščanje!«
Srbi so jih sprejeli prijazno, skoraj slovesno. V Gornjem Milanovcu, kjer je bila njihova končna postaja, jih je počakalo vse mesto in jih v sprevodu pospremilo do njihovega začasnega bivališča. Vse je bilo preprosto in čisto. Gunovi so tu izvedeli, da so oddeljeni za vas Ljig. A tja sta v začetku šla, kot že omenjeno, samo Vinko in Minka, a sta kmalu prišla iz Valjeva za njima tudi stara mama in sorodnik Albin. Žena Marija s sinkom Francetom je našla začasno zavetje pri starših v Zemunu. Začelo se je štiriletno izgnanstvo v Srbiji. Na Guno je legla velika in težka odgovornost: najprej za ženo in otroka, potem pa tudi za mamo in sestro. Albin je bolj ali manj znal skrbeti zase. V ospredje so stopile bistvene stvari: stanovanje, hrana, obleka. Posebej pa seveda varnost. Začetna radodarnost domačinov je razumljivo začela počasi usihati. Treba je bilo prijeti za vsako delo, ki se je ponudilo. Ljig je imel lastno majhno bolnico in učiteljica Minka je dokazala, da zna biti uporabna bolniška sestra. Vinko je pomagal pri kmetih, zraven pa je tudi sam sadil in nekoliko tudi prideloval.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Vinko Guna govori na prosvetnem taboru v Izlakah leta 1937
Pogosto je tudi potoval, zlasti na sever proti Beogradu, kjer je potem čakal na propustnico za prestop meje, ki je ločila Beograd od Zemuna. Te poti je opravljal na različne načine: malo z vlakom, malo z vozom, malo peš. In ko je končno prišel v Beograd, ni bilo rečeno, da bo prišel tudi v Zemun. Eno teh poti je pozneje takole opisal: »Na Veliko soboto sem prosil za propustnico, a je nisem dobil. Žalostno sem gledal čez Savo v Zemun. Samo dve uri hoda, pa nisem mogel tja. Bilo mi je težko, tako, da nisem vzdržal v Beogradu. Še istega dne sem se vrnil v Ljig.«
To je bilo življenje, ki je teklo po vzorcu: sreča v nesreči. Skoraj vsakič, ko je že slabo kazalo, se je nazadnje tako obrnilo, da so se vsi, ki jih je imel na skrbi, rešili iz položaja, ki bi se vsak trenutek lahko spremenil v katastrofo. Tako je bilo takrat, ko so Nemci bombardirali Ljig, tako je bilo takrat, ko je Vinko v Beogradu preprosil srbskega stražarja, da ga je spustil na obmejni pas med srbskim in hrvaškim ozemljem, misleč, da ga bo itak na oni strani ustavil hrvaški stražar, pa je ravno takrat pripeljal na hrvaško stražarnico neki kamion, ki je stražarjem dal toliko opraviti, da se je Vinko neopažen premotal mimo.
V Srbiji je bilo med vojno več različnih vojakov. Od tujcev so tu bili Nemci, od domačih pa četniki, partizani, ljotičevci in nedičevci. Četniki in partizani so skraja delali skupaj, zlasti v avgustovski vstaji leta 1941, potem pa se je tudi tu pokazalo, kaj kdo v resnici je, in začela se je državljanska vojna. Pred združenimi silami četnikov, ljotičevcev in nedičevcev so se partizani morali umakniti v Bosno. Za dve leti je Sandžak postal mejno področje med četniško in partizansko Srbijo. Poleti 1944 pa so komunistične partizanske sile vdrle čez Sandžak in se pod Beogradom združile s sovjetsko in bolgarsko armado. Skupaj so osvojile Beograd in nato začele prodirati v Srem in naprej. Srbija je bila osvobojena in to svobodo je Guna ocenil takole: »Bili smo osvobojeni. A odkrito povedano, svobode se nismo veselili tako, kakor bi pričakovali po vseh stiskah, ki smo jih preživeli. Mi smo verni in nameravamo verni tudi ostati. Komunisti pa niso samo nasprotniki vsake vere, ampak tudi njeni sovražniki. Dočakali smo konec, a strah je ostal v naših dušah. Čakal nas je boj, boj za Boga, ki ga ne moremo zamenjati za nič na svetu.«
Gunovi sicer niso doživeli nobene krivice od katerekoli vojske, ki je ali sama ali skupaj z drugimi vladala v medvojni Srbiji. Prej so od časa do časa začutili nerazpoloženje ali celo mržnjo od srbske okolice. Zlasti jih je začel neprijazno gledati pop Steva v Ljigu, posebej potem ko se je jel pogosteje oglašati v vasi slovenski lazarist Prebil. A tudi to se je vedno uredilo, čeprav je morala enkrat posredovati celo begunska komisija iz Beograda.
Kako so Gunovi razumeli svoj položaj v medvojni Srbiji in kako jim je to razumevanje olajšalo tamkajšnje bivanje, kaže tudi zgodba z Mihajlom Pavičeviæem. Ker jo bomo morali v nadaljevanju še omeniti, naj jo v skopih potezah opišemo. Mihajlo je bil partizanski ranjenec, ki je ostal v bolnici v Ljigu tudi potem, ko so ga zasedli četniki. Minka, ki je tam delala, je problem rešila tako, da je pregovorila nekega četniškega oficirja, da je dal potrdilo, da je Mihajlo vojak njegove enote in da je bil ranjen v boju z Nemci. Toda ranjencu se je stanje tako poslabšalo, da bi ga bilo treba prepeljati v bolnico v Beograd. Minka je sedaj po neki drugi poti priskrbela potrdilo, da je bil Mihajlo ranjen v boju s partizani. S tem potrdilom sta imela z Minko, ki ga je spremljala, vstop v ljotičevski sanitarni vagon, ki ju je pripeljal v bolnico v Beograd. Minka je ostala tam tri mesece, živela je pri sestrah na Čukarici in obiskovala Mihajla. Mihajlo pa ni bil navaden partizan, ampak organiziran komunist in že pred vojno znan agitator med študentsko mladino. Med okupacijo je bila nanj razpisana velika nagrada. Minka je za vse to vedela in zato moramo njen pogum toliko bolj občudovati. Mihajla so v bolnici pozdravili, a se je pozneje spet vključil v ilegalno delo. Leta 1944, tik pred koncem, so ga Nemci prijeli in na Banjici ustrelili. Toda zgodba se s tem ni čisto končala. Med tem se je Minka spoznala z Mihajlovo sestro Ljubico, s katero so Gunovi tudi po vojni ostali v stikih.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Štefanovo leta 1939 – Poročna slika Marije Sajovic in Vinka Gune
Nekako sredi vojne se je družina v Ljigu povečala, ko se je iz Vojvodine – ustaši so jo iz Zemuna med tem preselili v neko drugo mesto – sem preselila tudi Marija, sedaj že z drugim sinkom Igorjem. Pri tem se Guna razgovori o tem, kako so njemu in drugim pomagali slovenski duhovniki. Središče te pomoči je bila Čukarica v predmestju Beograda, kjer je vse niti imel v svojih rokah čudoviti g. Tumpej. Nekoč se je zgodilo naslednje.
V Ljig je od nekod prišel slovenski zdravnik dr. Porekar in kmalu dosegel med ljudmi veliko priljubljenost. Toda nekega dne ga pokličejo k ranjenemu četniku, kar pride na ušesa nedičevskim oblastem, ki ga sklenejo aretirati. K sreči je za to zvedel orožnik Gutman, po rodu Slovenec, in opozoril Guna, kaj se pripravlja. Zdravnika so za nekaj dni skrili pri nekem kmetu, nato pa so ga po zvezah spravili v Beograd na Čukarico. Tu so ga skrivali, dokler ni dobil službe v bolnici. Guna pri tem ne pozabi povedati, da dr. Porekar ni hodil v cerkev, ne prej ne pozneje, pa tudi takrat ne, ko se je skrival med duhovniki na Čukarici. S tem je hotel pokazati na neko dragoceno lastnost slovenskih duhovnikov.
Že kmalu so tudi v Srbijo prodrli glasovi, da je bila v Sloveniji sprožena revolucija in da tam divja državljanska vojna. Guna je začutil razsežnost tragedije, ki se je odigravala v ljubljeni domovini. Vedel je, da ima sedaj poglavitno besedo nasilje in »da bo težko tistemu, ki ima o stvari sodbo, ki se ni ujemala z ono v hosti«. Niso mu bili skriti politični cilji revolucije: »Ena stran se je za vsako ceno hotela polastiti oblasti in ji je bil boj proti okupatorjem le sredstvo za dosego tega cilja.« Začutil je človeške skrajnosti, v katere so bili pognani ljudje: »Tekla je dragocena kri maloštevilčnega naroda, kajti v gozdu so dostikrat imeli poglavitno besedo krvoločni in pokvarjeni ljudje.« Nazadnje pa se mu je misel uravnovesila v trezno sodbo, ko jo je pozneje povzel takole: »Že takrat, ko se je vse to dogajalo, sem trdil: Naj po vojni prevzame oblast kdorkoli, če bo poštenjak in bo zares ljubil domovino, bo moral znati odpuščati. Kdorkoli trdi, da je zgrabil za orožje iz ljubezni do ljudstva – in to trdijo vsi – bo moral to ljudem pokazati tudi takrat, ko bo imel neomejeno oblast.«
9. maja 1945 – konec vojne! Ko se Guna ustavi ob tem datumu in skuša presoditi pomen velikega svetovnega spopada, preseneti bralca z oceno, ki še danes stoji pred nami s svojo globinsko veljavnostjo: »Ni šlo v tem boju le za spopad med fašizmom in komunizmom. Obe ti dve ideologiji sta krščanstvu enako tuji. Obe ponižujeta človeka in mu jemljeta osebno svobodo. Odrekata mu celo pravico do razmišljanja. Z nobeno od teh dveh ne more soglašati demokratičen duh. Ves ta strašni spopad je delo zavisti in delo napuha, ki se je dvignil proti Bogu.« Guna je videl bistvo te vojne: boj za krščansko civilizacijo in boj proti krščanski civilizaciji.
V Zemunu so Gunovi čakali na odhod v Slovenijo. V začetku julija dobijo vagon in začne se šestdnevno potovanje. Toda, kam se vračajo? V kakšno domovino? Kakor da bi si Guna hotel nekaj dopovedati, zapiše stavek: »Vračamo se svobodni v svobodno domovino.« Slutnjo negotovosti, ki veje iz tega stavka, potrjujejo vprašanja, ki sledijo. »Kako nas bo domovina sprejela? Kako nagradila za zvestobo, za ječo, za preganjanje, za trpljenje.« Nenavadna vprašanja, bi človek rekel, po vsem, kar se je v štirih letih zgodilo in kar so prestali, toda »novice, ki so počasi jele prihajati k nam, so bile vznemirljive, in nič dobrega se nam ni obetalo«.
Ko je v Dobovi vlak zapeljal na slovenska tla, je učitelj Vincencij Guna vstal in zmolil naslednjo zahvalno molitev: »Bog bodi zahvaljen za pomoč, varstvo in pogum. Le z njegovo pomočjo smo vse zmogli. Naj moja družina nikoli ne pozabi njegove dobrotnosti. Ko smo v zapuščenosti, bedi in strahu le še v molitvi našli upanje in tolažbo, je bil on z nami. In tebi, Marija, hvala! Tebi Brezjanski, Lurški, Fatimski in tebi, naši Svetoplaninski, hvala. Povsod isti, povsod enako dobrotni, hvala! Izprosi nam milost, da bomo mi in naši potomci vedno zvesti Bogu.«
V Zidanem Mostu in pozneje v Zagorju se je izkazalo, da Gunove slutnje niso bile prazne. Sprejem v Zidanem Mostu je bil porazen – pravzaprav ga sploh ni bilo. Vse, kar jim je tu kdo ponudil, je bilo nekaj konzerv, ki so jih dobili od Srbov, ki so se vračali iz Nemčije in čakali na zvezo. Guni ni ušla ironija, ki je tičala v tem dogodku. Zagrenjen in poučen od izkušenj drugih, ki so se od vsepovsod vračali v tistih časih v domovino, je pozneje, ne brez jedkosti, zapisal: »S seboj nismo imeli ničesar, kar bi bilo vredno odvzeti, zato nam tudi sprejema niso pripravili.« Tudi v Zagorju jih ni nihče pričakal.
Guna je kmalu spoznal, kako sedaj stoje stvari. Njegovo nekdanje upraviteljsko mesto na šoli je bilo že zasedeno. Ob tem so se mu v spominu zvrstili prizori iz aprila leta 1941. Spomnil se je na znameniti stavek: »Treba se je prilagoditi.« Hkrati pa mu je pred očmi, kakor po nasprotju, pokazala njegova lastna usoda: »Zame bo to težko, ker tega ne znam.«
Tudi njegovo nekdanje stanovanje je bilo zasedeno. Nihče mu ni ponudil ničesar v zameno, sam pa tudi ni hodil prosjačit nikamor: »Nisem se uklonil Nemcem, tudi novim oblastnikom se ne bom.« Minka je pred odhodom v Srbijo shranila na raznih krajih stvari, ki so se ji zdele, da imajo svojo vrednost. Od vsega je ostalo bore malo. Na sploh je bilo povsod dovolj znakov, ki so človeka lahko kmalu prepričali, da se ljudje spet »spreminjajo«. Guna je sedaj to reč temeljito poznal, a vseeno ni mogel, da je ne bi pospremil s sarkarstično pripombo: »Ni bilo treba dosti spreminjati: kljukasti križ dol, petokrako gor – pa smo bili spet patrioti.«
S prihodom v komunistično Slovenijo julija 1945 se začenja zadnja, najdaljša in najusodnejša doba Gunovega bojevanja za osebno svobodo. Po kratkotrajnem spopadu z Orjuno sredi dvajsetih let, po sporu z unitaristično državo v prvi polovici tridesetih, po dostojanstveni upornosti, s katero je branil svojo čast pred sovražnim tujcem in ki ni bila brez nevarnih zapletov in tveganj, je nastopil čas odkritega boja s partijsko državo, ki je trajal malone četrt stoletja. To je bila naporna in izčrpavajoča drža. Učitelj Guna se je odločil zanjo, ker se nikoli ni mogel sprijazniti s tem, da ne bi bil to, kar je bil: Slovenec, katoličan, človek. Ne biti kaj od tega trojega, bi bila zanj neznosna okrnjenost. Zato je v tem stanju, ki je imelo vse znake bojevanja, vzdržal in se pri tem neprestano zahvaljeval svoji družini, zlasti svoji ženi, za pomoč, in Bogu, ki mu ni odtegoval znamenj, da se nanj lahko zanese.
Kaj je partijska država hotela vedeti o učitelju, se nekoliko vidi iz Vprašalne pole, ki so jo učitelji morali izpolnjevati vsako leto, vsaj v začetku. Vprašalnik je zahteval odgovore na naslednja vprašanja: udeležba v enobeju, služenje v sovražni vojski in okupatorskem upravnem aparatu, bivanje v inozemstvu. Vprašalnik je hotel izvedeti te reči tudi za ožje družinske člane. Znano je, da je partijska država imela še druga sredstva, s katerimi je ugotavljala politično razpoloženje svojih državljanov. To so bila na primer uradna poročila, predvsem pa poročila v ta namen posebej postavljenih ljudi. Zlasti učitelji so imeli dovolj razlogov, da so se imeli za opazovane: da se o njih ve, kaj delajo, kod hodijo, kaj snujejo in kaj mislijo. Od učiteljev se je pričakovalo, da so lojalni sooblikovalci novega reda in novega človeka. To je pomenilo izvrševanje ideoloških navodil, posebej pa pozorno spremljanje ocen in komentarjev, ki so jih v svojih govorih dajali partijski in državni funkcionarji in pisana množica vsakovrstnih družbenih delavcev. Eno od uspešnih sredstev, ki je učitelje pravilno duhovno usmerjalo, so bili učbeniki. Tam so bile dovolj jasno zapisane osnovne resnice. In učbenikov so se učitelji – kakor vedno – tudi tedaj zvesto držali. To jim je dajalo neko varnost.
Prva in poglavitna stvar pa je vendarle bila vera. Vera sama je bila seveda svobodna, ni pa bilo svobodno izražanje vere. To vprašanje se je prav kmalu zreduciralo na eno samo stvar. Tej stvari se je reklo: hoditi k maši ali hoditi v cerkev. Nekaj deset tisoč učiteljev je po vojni stalo pred težko odločitvijo: ali hoditi k maši ali ne hoditi k maši. Ne bomo se tu ustavljali, kaj je to pomenilo v celoti. Ostanimo pri dejstvu, da je nekaj deset tisoč ljudi, ki so tu zato, da učijo mlade ljudi živeti, bilo ponižanih do te mere, da niso smeli delati tega, za kar so se v notranjosti čutili brezpogojno zavezane. Vsi tisti, ki so kakorkoli vzdrževali partijsko državo in ki se danes nedolžno ozirajo okoli, češ, kaj pa smo takega počeli, bi morali pomisliti samo na to, da bi zardeli, če jim je milost zardevanja še ostala – če se niso rajši odločili, da dokazujejo, da so v partijskih učilnicah in kvartirjih izgubili temeljni človekov čut za sram. Mnogo ljudi je od takrat naprej hodilo v razrede – a niso mogli biti več pravi učitelji, ker so bili prisiljeni, da grešijo zoper sebe. Bili so zlomljeni ljudje. Nikogar ne bomo obsojali – nikogar ne smemo obsojati! – toda vdaja je bila velika. Ljudje so imeli družine, bili so bolni, bili so, kot vsak človek, obremenjeni na sto načinov, a vdaja je bila vseeno velika. Še hujše, še mnogo hujše pa je bilo to, da se je ta vdaja počasi začela utemeljevati. Vsak posameznik si je zgradil čeden domek za svojo vdanost. Še danes si redkokdo upa stopiti iz njega.
Poleti 1946 so v Celju pripravili za učitelje politični tečaj. Udeležil se ga je tudi Guna. Vrnil se je s spoznanjem, ki ga je potrlo. »Videl sem, da bom kmalu tudi med učitelji sam. Tudi taki so klonili in zapustili Cerkev, za katere si tega ne bi bil nikoli mislil.«
Guna in njegova žena sta že od začetka sklenila, »da maše ne bosta opuščala«. Že od začetka pa mu je tudi bilo jasno, da jim je tako zelo napoti predvsem zato, »ker hodim v cerkev«. Tudi glede tega, kaj ga čaka, si ni delal nobenih utvar: »Slutil sem, da bom imel v Izlakah še težke boje.« Tako pa ni bilo samo v Izlakah, ampak tudi pozneje. Pozneje v resnici še bolj. Ko je bil že v Ponikvah – tja je bil iz Karlovice premeščen leta 1952 – so ga brž zatožili na okraj v Kočevje, da »z verskim življenjem kvarim mladino«. Ko ga je tja poklical na pogovor načelnik sveta za kulturo, se je kmalu izkazalo, da ne bosta prišla nikamor, »ker sem bil odločen, da v zadevah vere ne bom popuščal«. Vendar takoj za tem preberemo v Spominih stavek, ki nas pravzaprav razveseli: Guna je opazil, da načelnik »gleda na moj težki boj za svobodo z neko simpatijo«.
V osnutku pritožbe Izvršnemu svetu LRS iz leta 1956 zoper odločbo o odpustu iz službe, v katerem prosi za zaščito, ne pušča nobenega dvoma glede tega, kateri je poglavitni vzrok njegovih težav: »Moje delo ni bilo nikoli cenjeno in priznano, ker sem tudi v sedanjih razmerah ostal pozitivno veren in izvrševal svoje verske dolžnosti. Pravico do tega mi jamčijo ustava, zakoni in, tudi od naše države sprejeta, Deklaracija o človečanskih pravicah. Vse premestitve, za katere ni bilo nikoli nobene službene potrebe, vsa zapostavljanja pri napredovanju in končno sedanji odpust so posledica krivične gonje, katerih sem izpostavljen ves čas, odkar službujem v Kočevskem okraju.«
Isto misel ponovi v osnutku pisma Visokospoštovanemu tovarišu predsedniku – ali predsedniku republike ali izvršnega sveta ali kakemu drugemu predsedniku iz osnutka besedila ni jasno – dne 6. julija, malo pred tem, ko naj bi odpoved službenega razmerja stopila v veljavo: »Dasi sem se omejil na najskromnejše, saj mi pravico do tega jamčijo ustava in zakoni, smatrajo moji delodajalci to za izzivanje.« Misli seveda na svoje versko življenje. Ko so ga poleti leta 1955 iz Ponikev premestili v Štalcerje, »čeprav za to ni bilo nikake službene potrebe«, mu je nadzornik – kakor navaja v osnutku pisma – rekel: »Pusti cerkev, pa boš lahko izbiral službena mesta.« Na to mu je Guna odgovoril s stavkom, ki daje iz tega, kako je postavljen, čutiti, s kakšnim poudarkom je bil zapisan in ki človeku ne gre iz spomina: »Tega pa jaz ne morem storiti.« In v obrambo vseh učiteljev še doda: »Tudi učitelj je državljan z vsemi pravicami.« Ali drugače: tudi učitelj je človek.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Slovenska izgnanska drušcina v Ljigu ob obisku slovenskega lazarista Prebila – Vinko Guna stoji na skrajni levi, njegova mati sedi druga z leve, žena Marija je v drugi vrsti z belim ovratnikom
Na bistvo problema je Guna opozarjal tudi drugod. Med drugim zelo obširno v vlogi, s katero se je 15. marca 1956 pritožil na Občinski ljudski odbor v Velikih Laščah zaradi negativne rešitve njegove prošnje, da ga namesto v Štalcerje namestijo za učitelja v Karlovici, kjer je tedaj z družino tudi stanoval. Pritožil se je nad tem, da ga je Okrajni ljudski odbor Kočevje dekretiral v Štalcerje v času, ko je bil v bolniškem staležu, predvsem pa nad tem, da je bil »razlog premestitve, ki ga odločba sicer ne navaja, a ga nihče od odločujočih ni tajil, moj odnos do vere«. Potem pa se na kratko dotakne ene od utemeljitev, s katero so v Laščah podprli neugodno rešitev njegove prošnje za službo v Karlovici. V zavrnitvi je pisalo: »Upošteval se je tudi predlog občinskih množičnih organizacij, ki predlagajo, da se istega ne namesti na to delovno mesto, ker v ideološkem pogledu ne izpolnjuje pogojev, da bi poučeval otroke članov množičnih organizacij.« Na to odgovarja Guna: Sklicevanje na sklep množičnih organizacij je neumesten in nezakonit; razlog, ki ga odločba navaja, da »v ideološkem pogledu ne izpolnjuje pogojev«, je tudi nezakonit; nasprotuje namreč ustavi in zakonu o verskih skupnostih in Deklaraciji o človekovih pravicah. »Ti zakoni pa vežejo vsakega državljana, vsako oblast in tudi množične organizacije.« V prilog svojim trditvam navede Guna nekaj členov ustave:
Člen 21: Vsi državljani SFRJ so enaki pred zakonom in enakopravni, ne glede na narodnost in veroizpoved.
Člen 23: Vsem državljanom so ob istih pogojih enako dostopne vse javne službe.
Člen 25: Državljanom je zajamčena svoboda vesti in svoboda veroizpovedi.
Po tej pritožbi so na občini v Laščah organizirali sestanek, na katerega so bili vabljeni Guna, nekateri ljudje z občine in nekateri z okraja. Tu so se pogovarjali z odprtimi kartami. Guni so povedali, da »nima kvalifikacij za učitelja v njihovi občini«. Trditev, da »nima kvalifikacij za učitelja« je Guno dvignila: on da nima kvalifikacij, kaj pa tisti, ki … In je začel govoriti o političnem oportunizmu učiteljev in učiteljic, o njihovem moralnem stanju, o njihovi strokovnosti. Vstali in zavpili so tudi oni drugi: da žali lik socialističnega učitelja, da tega tu ne bodo dovolili. Potem pa je prišlo glavno: »Očitali so mi spet, da sem bil pri župniku, da z družino hodim k maši in jih tako izzivam.« Guna se je spet skliceval na zakone in dokumente omikanega sveta in končal s političnim stavkom: »Nikjer ni rečeno, da ta svoboda za učitelja ne velja.«
Ganljiv je pri tem stavek, ki ga ob tem poročilu naslavlja na svoje otroke: »Na kolena pasti pred njimi nisem mogel, dasi so oni to pričakovali.«
Edini večji uspeh, ki ga je Guna dosegel v boju s komunistično šolsko birokracijo, je bila razveljavitev odpovedi službenega razmerja, ki jo je izdal Okrajni ljudski odbor Kočevje. Stvar je potekala na kratko takole. Ko je avgusta leta 1955 Guna v Ponikvah izvedel, da ga mislijo premestiti v Štalcerje, je vedel, da je sedaj edino, kar lahko naredi, to, da se sklicuje na svoje slabo zdravstveno stanje. Ukrepal je hitro. Zdravniška komisija mu je odobrila štirimesečni bolniški dopust in dekret za Štalcerje ga je dosegel, ko je že bil v bolniškem staležu. Po koncu bolniškega dopusta januarja 1956 je Okrajni ljudski odbor Kočevje 28. marca sklenil, da se odpusti iz službe, češ da zdravniki Guni dve leti odsvetujejo delo v razredu, administrativnih služb, za katere pa je Guna po mnenju zdravnikov še sposoben, pa v okraju ni. Na to odločbo se je Guna pritožil in Kočevje je pritožbo zavrnilo. Gunova odvetnica dr. Ljuba Prennerjeva je potem pri Vrhovnem sodišču LRS dosegla, da je 29. septembra odločbo okraja Kočevje odpravilo, s pripombo, da je na to odpravo možna pritožba na Zvezno vrhovno sodišče v Beogradu. Ko je slednje 30. aprila 1957 potrdilo sklep Vrhovnega sodišča LRS, je 18. junija 1957 dr. Ljuba Prenner sporočila Guni »veselo vest, da je Zvezno vrhovno sodišče pritožbo okraja Kočevje zavrnilo«, okrajni ljudski odbor Kočevje pa je seznanila z novim stanjem, po katerem je »Vinko Guna z vami v neprekinjenem delovnem razmerju«. Guna je sicer v tem zmagal, a je moral vseeno v Štalcerje, ker so bili glede kraja namestitve krajevni šolski odbori samostojni.
Potem ko je Guna spomladi leta 1956 dobil odpoved službenega razmerja, je naredil nekaj korakov. Tako je prosil za službo v uredištvu Prosvetnega delavca. Zaman. Pripravljen je bil iti službovat v Prekmurje. V zvezi s tem mu je Svet za šolstvo LRS 10. septembra 1956 sporočil, da mu Murska Sobota nudi učiteljsko mesto ali v Bodoncih ali v Prosenjakovcih, a ga Murska Sobota že čez nekaj mesecev seznani, da ga tam v tem letu ne morejo nastaviti. Mogoče je med tem za katero od ponujenih mest res prosil, a so v Murski Soboti že zvedeli za njegove politične razmere. Oglasil se je v pisarni Vide Tomšičeve in z njeno tajnico celo govoril, obrnil se je na republiški odbor Združenja učiteljev in profesorjev Jugoslavije – nekakšen sindikat. Povsod je dobil nekaj obljub, učinkovitega posega pa ni bilo od nikoder.
Čeprav je Guna dobro vedel, da družbi, v kateri živi, vlada totalitarna ideologija, ki je proniknila in napolnila vse pore življenja, je bil vendarle take čudi, da je navsezadnje vse izvajal iz moralne narave konkretnega človeka: vse zasluge je pripisal njemu, vso hvalo je dajal njemu, njega pa je tudi krivil za vse, kar se mu ni zdelo prav. Ko v Spominih opisuje svoj spopad s komunistično šolsko nomenklaturo v Laščah, se zdi, da teh ljudi ne obsoja kot komuniste, ampak da jih obsoja predvsem kot slabe ljudi. Ob tem daje svojim otrokom tale nauk: »Otroci! Nikoli ne imejte s takimi ljudmi nobenega opravka! Ne pogovarjajte se z njimi. To niso poštenjaki, ki bi prenesli resnico in izvajali zaključke, če se jim kaj dokaže. To so hlapci. Zelo vam še enkrat svetujem: ogibajte se jih. Če pa bi se kdaj le zgodilo, da bi brez svoje krivde prišli z njimi v spor, tedaj častno branite svoje prepričanje. Boga pa prosim, otroci moji, da bi vam s takimi preizkušnjami bilo prizaneseno.«
Tak človek je bil Guna. Ko so v Ponikvah otroci pisali pri njem šolski nalogi Valentin ima ključ od korenin in Gregor ptičke poženil, se je krajevni ideološki zelot pritožil v Kočevju, »da ne more pošiljati otrok v šolo, kjer učitelj uči otroke o svetnikih«. Prišel je odondod nadzornik in se oglasil – ne pri Guni, ampak pri njegovi ženi. Prosil jo je, naj vendar doseže, da mož ne bo več hodil k maši, če pa že na vsak način mora, pa naj gre kam drugam, recimo v Ljubljano. Žena je cenila nadzornikovo dobronamernost, a ga je morala seznaniti z dejstvom, da to ne bo mogoče.
Ocenjevalni listi, kolikor jih je ohranjenih, vsebujejo dve vrsti ocen: ene so dobre in celo zelo dobre, druge pa slabe. Hvali se njegova pridnost in strokovnost, opaženo je bilo njegovo delo pri prosvetnih in gospodarskih organizacijah v kraju, daje se mu priznanje za obnovo šol, posebej v Izlakah, Karlovici in Ponikvah. Po drugi strani pa se mu marsikaj očita: da je »ideološko indiferenten«, da bi moral pouk, zlasti pouk pri zgodovini »ideološko bolj podpreti«, da ne najde pravega »stika z množicami« – verjetno je mišljen kardeljevski stik z množicami – še leta 1953 je nadzornik opazil, da »ne daje zgleda ideološko pravilno usmerjenega učitelja«. Toda nadzornik za to leto je opazil še nekaj drugega, kar je izrazil na način, ki nas prijetno preseneti: »Zahaja tudi v cerkev, kljub temu pa je dober učitelj, ker dela to iz notranje potrebe.«
Najslabše je bil ocenjen prvo leto na Karlovici, to je leta 1947. Po pregledu je nadzornik izjavil: »Za vaše delo in vaš odnos do ljudske oblasti vam ne morem dati boljše ocene kot dobro.« Na to mu je Guna odgovoril: »Moja ocena je moja vest, da sem pošteno delal. Vaše ocene pa narekujejo meni sovražni ljudje in vaša pristranost. Nikoli me ne boste, tudi z najslabšimi ocenami ne, pripravili do tega, da bi se družil z nekaterimi ljudmi več kot terja moja služba. Nikoli se ne bom družil z ljudmi, ki imajo na sebi toliko političnih barv kot Krjavljeva suknja.« Nadzornik, ki se je pred obiskom na šoli oglasil na KLOju, kjer so določili oceno, je konec Gunovih besedi zelo dobro razumel. (»Nekoč je po procesijah molil rožni venec!«)
Guni so se delale velike krivice. Toda ni ga motilo to, da so se te krivice delale ravno njemu, ampak da so se sploh delale. Imel je izostren čut za tisto svobodo, ki je politična svoboda, čeprav je on ne bi tako imenoval. Njegova politika je bila tesno povezana z dostojanstvom slehernega človeka; njegovi duhovni senzorji so bili občutljivi za dostojanstvo človekove osebe. In ker je komunistični totalitarizem to dostojanstvo brutalno zanikal, je med njim in Guno nujno prišlo do nepomirljivega nasprotja. Tako je bil, proti svoji volji, vpleten v politiko.
Guna je branil nekaj zelo prvinskega in naravnega. To je treba posebej poudariti v našem ubožnem in sebičnem času. Tudi malo pokvarjenem času! Obstaja namreč nevarnost, da ta čas – prav zato, ker je, kakršen je – Gune ne bo razumel. Stavek, ki ga je Guna prvič slišal v Zagorju aprila 1941 in potem poslušal vsa leta po vojni – da se je treba znati prilagoditi – je danes postal ne samo vsesplošna, ampak tudi obvezna norma. Kdor se je namreč ne drži, dobi glas človeka, ki nanj ni mogoče prav računati. Postane pravzaprav nekako sumljiv človek. V tem je izprevrženost našega časa: Guna, ki je s svojo preprosto, prvinsko in biblijsko zvestobo »človek za vse čase«, je postal človek, ki ga čas ne samo ne mara, ampak tudi ne razume. To, da lika človeka, ki ga je postavil Guna, čas ne razume, pa je tako vznemirljivo, da bi moralo pognati na noge vsakega občutljivega človeka.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Učitelj Guna s svojimi učenci v Izlakah
Guna je bil svoj boj iz globokega prepričanja. To se je kazalo v mirnosti njegovega nastopa. Tega vam ljudje, ki so ga poznali, nikoli ne pozabijo povedati: da je bil miren, skromen človek. Nobena stvar pa tako ne poudarja njegovih človeških mer, kot njegova družinskost. Žena in otroci – to je bil njegov prvi svet. Ko je leta 1957 pisal svoje neobsežne Spomine v pozabljenih Štalcerjih, je zapisal tudi tale stavek: »Danes, ko to pišem, sam in osamljen, v pusti, prazni sobi, prav tako pusti, kot je pust svet okoli mene. Mamica in vi vsi, ki vas ljubim, pa ste tako daleč, daleč.« Slava Vidmar iz Ponikev se spominja mičnega prizora iz njegove hiše: godujejo, Guna je pravkar zapel eno svojih priljubljenih narodnih, oglasijo se otroci: Oče, daj še eno, ko znaš tako lepo! Da je to bila srečna družina, so opazili vsi.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Oče in sin – Novomašnik Vinko daje očetu v poljub novomašni križ – spredaj hčerka Metka
Predvsem in v prvi vrsti pa so ljudje povsod opazili, da učitelj Guna hodi v cerkev. To so si tudi zapomnili in o tem se v krajih, kjer je učil, še danes govori. Da učitelj hodi v cerkev, je bilo za ljudi tedanjega časa nekaj nezaslišanega. Guna pa je to počel, in sicer tako, kakor da je to najbolj naravna stvar na svetu. Še danes se ljudje spominjajo mest, kjer so ga vsako nedeljo videli v cerkvi: v Laščah v klopi ob oltarju, v Ponikvah na moški strani spredaj, pri Sv. Gregorju je stal ob spovednici na desni strani. Žena se še spominja: »Ne dež ne mraz ne zameti naju niso odvrnili, da ne bi šla v nedeljo k maši. Včasih sva do pasu gazila sneg, oče spredaj, jaz za njim, ko sva čez Veliko Slevico šla v nedeljo v Lašče.«
Njegova zadnja službena leta so potekala bolj mirno. Malo so mogoče k temu pripomogli tudi koraki, ki jih je zanj napravila v Beogradu Mihajlova sestra Ljubica, potem ko jo je Marija seznanila s težavami svojega moža. Po ovinkih so izvedeli, da se je nekoč v Kočevju na okraju oglasil telefon iz Beograda. Nekdo, ki se je očitno dovolj učinkovito predstavil, da so ga poslušali, je hotel vedeti, kaj se dogaja. Posebej je hotel vedeti, ali hodi Guna v cerkev iz političnih razlogov ali iz verskih. Bili so toliko pošteni, da so odgovorili, da dela to zaradi vere. »Potem pa to ni vaša stvar in se vas to ne tiče.«
Iz Štalcerjev se je leta 1957 spet potegoval za Karlovico, a so ga za eno leto dodelili v Kočevje. Leta 1958 so ga od tu premestili, a spet ne v Karlovico, ampak k Sv. Gregorju. Tu je, na dvorazredni šoli, po devet ali deset ur na dan učil do svoje upokojitve. Dokler je bila družina še na Karlovici, je k Sv. Gregorju hodil od tam vsak dan. Nikoli ni bil prav zdrav, v poznejših letih pa mu je začelo resno nagajati srce in počasi so ga začele zapuščati tudi glasilke. Pot iz Karlovice k Sv. Gregorju je postajala zanj vse težja. Ko so ga upokojili, so to naredili na način, ki se ga Guna do smrti ni mogel spominjati brez grenkobe. Pri odmeri pokojnine mu niso upoštevali nobenega od dodatkov, ki jih je dobival za težavnost zadnjega službenega mesta. Njegova pokojnina zato ni presegla tretjine plače zadnjih službenih let. Družina je bila velika in večidel še ne preskrbljena, zato od tega ni mogla živeti. Zato je morala žena Marija – pri štiridesetih – iskati prvo službo. Ker je bila Gunova, tudi to ni bilo enostavno.
Dve leti pred smrtjo so ga moči popolnoma zapustile. Žena je zato morala ostati doma. Umrl je leta 1979 in je pokopan na pokopališču v Mengšu. Ob grobu mu ni govoril mengeški župnik prof. Franc Čampa, ki je Guno poznal še s šole v Zagorju, ker bi tega, kakor je rekel, ne prenesel. Govoril mu je zato ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič, ki je tudi bil star Gunov znanec, še iz sodraških časov. V govoru je med drugim rekel: »Stal je kakor hrast.« Ko je žena, ki je stala ob grobu, ta stavek slišala, je pomislila: Mojbog, kako je to res, kako je to res! Zazdelo se ji je, kakor da ta stavek prvič sliši in prvič razume, kaj pomeni. Ko pa bi poznala knjigo, ki je osemnajst let pozneje izšla o človeku, ki je ta stavek izrekel, bi morda pomislila tudi na to, da mogoče tudi ni nikogar, ki bi imel večjo pravico to reči.
Epilog
Letos prvega maja se je majhna družba odpravila na izlet na Dobeno. Pridružila se ji je tudi Gunova najmlajša hčerka Tadeja. Med potjo je tako naneslo, da sta hodili skupaj z neko prijazno in simpatično gospo – že nekoliko starejšo. Še je tako naneslo, da je Tadeja začela pripovedovati o svojem očetu. Tu pa se je gospa zares začudila: da o čem takem prvič sliši in da se ji to zdi komaj verjetno. Morda pa je provociral, se je domislila, saj bi vendar lahko hodil v cerkev v kak drug kraj. Tadeja je skušala razložiti, da bi se to očetu ne zdelo vredno človeka. Vredno človeka? Tadeja ni bila povsem prepričana, da jo gospa prav dobro razume.
Kakšno ime že nosi naša doba? Ah, saj res! Postmoderna.