Avtor: Neoznačeni avtor

Slovenski poročevalec – pomlad 1947
Še vedno imamo premalo učiteljev in profesorjev. Vendar ni toliko važno število, važni so predvsem ljudje. Zdaj po skoraj dveh letih svobode mora biti vsakemu našemu pedagoškemu delavcu vsaj približno jasno, kakšno mora biti delo v šoli, kako je treba in kaj je treba doseči. Kdor pa je še danes tako daleč od našega časa, da ni pri njem čutiti morda niti prizadevanj, voditi mladino po stopinjah narodno osvobodilne borbe v delovno sedanjost in bodočnost, kdor morda celo zavestno zavaja mladino s poti naše borbene preteklosti in ustvarjalne sedanjosti, gotovo ne spada več v šolo.
V Dobrniču na Dolenjskem je učiteljica Višnerjeva, ki poučuje tako, kot da bi živela pred petdesetimi leti. Pa niti ni stara, temveč ji je komaj 36 let.
Nikoli ne omenja otrokom dnevnih dogodkov, o Franciji vedo učenci, da je tam doma »pariška morda« in da tam izdelujejo parfume, ne vedo pa ničesar o mirovni konferenci, ki je bila v Parizu. Toda Francija je dokaj daleč, mnogo slabše je, da ne vedo ničesar o OF, da nikoli ne govore v šoli o maršalu Titu. Ničesar ne vedo o ureditvi nove Jugoslavije, ničesar o ljudski oblasti itd.
Ob obletnicah Leninove smrti in ustanovitve Sovjetske armade se učiteljici ni zdelo, da bi bila otrokom povedala kaj o Leninu in Sovjetski armadi. Otroci so slišali za Rusijo, ne pa za Sovjetsko zvezo, ničesar niso izvedeli o gospodarski in politični ureditvi SZ, še manj pa o pomenu Sovjetske armade za našo osvoboditev.
Ob obletnici Prešernove smrti so otroci pisali citate iz njegovih pesmi na lističe. Na steno pa so pod sliko maršala Tita in poleg Prešernove slike nabili Prešernov verz »Le čevlje sodi naj kopitar!« Niso pa vedeli povedati, kaj ta napis pomeni. Zato pa so tem več slišali o Slomšku. Na stenčasu in v zvezkih imajo polno njegovih pregovorov, kot na primer: »Boga se bati, greha varovati pa dobro storiti, je zadosti modrosti za časno srečo in večno zveličanje.«
Niti po imenu ne poznajo nobenega partizanskega pesnika, še manj pa seveda poznajo kako partizansko pesem, zato pa imajo vsi v zvezkih in na pamet znajo pesem o sv. Elizabeti.
Po vsem tem je seveda popolnoma razumljivo, da je med učenci en sam pionir. Vendar je edini pionirki v razredu učiteljica sama prigovarjala, da naj hodi na sestanke pionirjev zato, da bo potem povedala, kaj tam delajo.
Izven šole je ni na nobenem sestanku in na nobeni proslavi. To je končno njena stvar. Huje je, da je Višnerjeva edina učiteljica, ki se vse doslej še ni včlanila v prosvetni sindikat, kar pomeni, da se noče izobraževati in da noče postati taka učiteljica, kot jih potrebujemo.
Mislimo, da je za tak način pouka poleg učiteljice same soodgovorna tudi upraviteljica, ki celo ni javila, da uporablja Višnerjeva neko »Slovensko berilo«, ki je izšlo za časa okupacije, češ »da ne more tožariti« ker je opozarjanje na slab in škodljiv način dela pri vzgoji mladine »tožarjenje« in kakor da ni njena dolžnost, usmerjati pouk.
Vsakdo izmed nas se mora naučiti razlikovati korist in škodo skupnosti in posameznika. Dolžnost nas vseh, zlasti pa tistih, ki so neposredno odgovorni za vzgojo mladine, je, da delamo to, kar je skupnosti v korist, in se izogibamo vsega, kar je skupnosti v škodo, pa čeprav bi pri tem kak posameznik ne bil zadovoljen.