Avtor: Brane Senegačnik

Ob tridesetletnici smrti Alojza Gradnika

Po vinogradih okrog Medane kakor že davno visijo na trtah grozdi in »v soncu omedleva breg« - tako v resničnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe, kakor tudi v neki pesmi, ki odpira vrata v njene globine. Kakor že davno, tako tudi sedaj, trideset let po smrti avtorja tiste pesmi: velikega slovenskega in evropskega pesnika Alojza Gradnika.
Alojz Gradnik velja za klasika slovenske literature. Toda: kaj to pravzaprav pomeni danes? Ali skozi mlačni nimb klasičnosti, s katerim ga je zagrnila literarna zgodovina, seva njegova resnična podoba, njegova »tožna človeška slika«? Ali ni ostal v literarnem spominu varno shranjen v nezanimivem ovoju obvezne šolske lektire? Saj res: kaj bi z njim, »pjesnikom istarskih i kraških pejsaža«, kot ga predstavlja neki leksikon? Tradicionalizem v vseh ozirih: socialni, poetični in duhovni; schopenhauerjevsko svetožalje, nekaj ekspresionističnih popadkov in ščepec drznosti pri uvajanju telesa v slovensko poezijo - in sopotnik moderne je izčrpno znanstveno predstavljen. V odgovor na vse to bi lahko rekli pravzaprav samo eno: Gradnik živi v mnogih nevidnih intimnih srečanjih, ki so za oko medijske javnosti nezanimiva in za katere je ta javnost v mnogočem irelevantna. In če je tako, če se njegova zgodba nadaljuje v tem »naravnem« prostoru poezije, potem je vse tako, kot mora biti. To pisanje ne bo njegovi veličini ničesar dodalo ne odvzelo. Vendar pa javnost ni samo prostor, kamor prispejo ljudje in njihova dela po ključu nekakšne »objektivne selekcije« in ni samo izraz kulturnega dogajanja, temveč je tudi njegov oblikovalec. Zato je važno semtertja znova opozoriti tudi na stvari, ki sicer žive, a jih javnost ne imenuje z imenom, kakršno pritiče njihovemu duhovnemu bogastvu in pomenu za obstoj celotne kulture. Zelo zelo redke so v slovenski literaturi pesmi, ki bi s tolikšno močjo kakor Gradnikove govorile o tem, kako človek prihaja do samega sebe, in ki bi ga odnašale s seboj na to pot. In to morda upravičuje zapis ob jubileju pesnikove smrti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomlad v Goriških brdih Mirko Kambič

Ker nas ozek prostor omejuje, ne moremo obsežneje razpravljati o raznolikih potezah celotnega pesnikovega opusa, ampak bomo skušali čimbolj strniti nekaj njegovih bistvenih, do sedaj premalo opaženih poetičnih odlik. Ustavimo se kar pri začetku. Gradnikov prvenec Padajoče zvezde je ob izidu izzval različne odzive. Posebej značilen in zgovoren se zdi - čeprav je negativen ali pa prav zaradi tega - tisti, ki ga je priobčil v Domu in svetu tedanji urednik revije Izidor Cankar, človek izvrstne izobrazbe, evropskega kulturnega razgleda in finega estetskega čuta. Zbirki je očital marsikaj: metrično trdoto; nelogično trganje stavkov zavoljo verzne sheme; zgolj umsko kombiniranje namesto pristnega občutja; pa tudi razbrzdano strastnost. Ker naj te pesmi »lenobnega hrepenenja po belih zorah« ne bi prinašale nič novega, še neizpovedanega, naj bi bil njihov izid komajda opravičljiv. Čeprav je Cankarja pri tem zapisu morda vodila ideologija, ki ji je takrat pripadal, se zdi, da je vzrok njegovega »napada« globlji: to je očitno nerazumevanje Gradnikove umetniške srčike. Pri tem se zastavlja vprašanje, ki ni omejeno zgolj na ta »konflikt« in ima splošnejši pomen za kulturo. Zakaj imajo tolikokrat ravno kulturni »grands seigneurs« v sebi nekakšen kompleks dobrega okusa, nekakšno shemo intelektualističnih konvencij, ki jih nezgrešljivo vodi k temu, da presojajo umetniška dela s sicer zanesljivih, a v bistvu irelevantnih stališč? Zakaj uglajeni prezir do »ljudske« umetnosti tako pogosto iz njih napravi nekakšne »drugotne populiste«, mrzlokrvne snobe, vernike uveljavljenih sodb in zunanjih znakov? Preprosto povedano: zato, ker ne morejo sprejeti tega, da je poezija (umetnost) v bistvu način duhovnega življenja. Od tod notranji odpor, nesposobnost čutenja, z drugo besedo antipatija do vsega, kar je zraslo iz strasti neposrednega doživetja, pa četudi s popularno »umetnostjo« nima nobene pomembne zveze.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: V tihem pristanu Mirko Kambič

Morda je prav tu iskati tudi vzrok temu, da je Gradnik sorazmerno nerelevanten, kar zadeva vpliv na moderno in sodobno slovensko poezijo (poleg njegove tehnopoetične »ozkosti« in filozofskega realizma starega kova). To se pravi, da so se sicer spreminjali postopki pisanja, da so se menjavale estetske perspektive in pogledi na svet, ni pa se spreminjalo nekaj bolj temeljnega: način, na katerega so ljudje zares dojemali same sebe in svet in to dojemanje uresničevali v svojem delovanju. Drugače si težko razložimo takšno in tolikšno nezanimanje. Kajti Gradnik je nespregledljiv po svoji izjemni predanosti življenju v celoti in po grenkem pogumu, s katerim sprejema svojo človeško individualnost. Z drugimi besedami: ves živi tisto življenje, ki je tega edino vredno in ki je edino resnično. Filozofsko ime za to pa je življenje globinskega jaza. Globinski jaz ali človekova oseba je tisto jedro, ki si ga človek ne more predočevati, temveč ga lahko dojema le v posebnem, celostnem spoznavnem aktu - intuiciji. (Kadar prihaja človek do jedra samega sebe ali drugega v umetniškem doživetju, govorimo o poetični intuiciji.) Ta entiteta je fundirana na posameznih »delih«, ki jih človek razpoznava po drugih spoznavnih potih: najbolj groba in preprosta je kajpak delitev človeka na telesno in duševno razsežnost. Kakor pa globinskega jaza ni moč zvesti na njegove dele in ga imeti za preprosto vsoto le-teh, pa vendarle pomenijo njegove integralne elemente: brez njih ne more obstajati. Ta jaz je torej v središču Gradnikove poezije; in zdi se, da prav od tod prihaja njena »naravnost«, občutek spontanosti in popolne neposrednosti njegovih najboljših pesmi; občutek, da mu je, kakor redko kateremu našemu pesniku, uspelo »odkriti« izvorni smisel, teleološko funkcijo pesnjenja.
Novejše analize so videle Gradnikov pomen za slovensko poezijo in njen razvoj v njegovi »vpeljavi telesa« v erotično poezijo (Poniž). Najsibo ta ugotovitev še tako utemeljena, pa še malo ne more izčrpati globine njegove pesniške misli o človeku in lahko celo zastre njeno kompleksnost. Kdor dvomi o tem, da utripa v njegovih erotičnih pesmih življenje globinskega jaza, naj si (še enkrat) prebere De profundis, Žariš in žgeš … , Fontana in vodni curek ! Ob tem pa zadenemo na še eno ključno značilnost te poezije. Vse to intuitivno, »duhovno« življenje namreč ne more potekati v samozadostni, idealistični izolaciji notranjega sveta, temveč korenini v »realnih«, otipljivih, aktualnih dogodkih, o čemer priča pravzaprav celoten Gradnikov opus, nekatere pesmi - npr. sonet Resignacija pa še posebej izrecno. Po drugi strani tok te zunanje (materialne, aktualne) resničnosti, ki je integralni del one širše, v kateri živi globinski jaz, le-temu s svojim razvojem dogodkov ne dopušča, da bi se trajno razmahnil in razživel v vsej polnosti. Zato nastane nerešljiv paradoksen položaj: svet človeku daje izkustvo lastne presežnosti, po drugi strani pa mu s svojo neozdravljivo ranjenostjo preprečuje, da bi to presežnost dokončno uresničil. Ljubezenska slast, bližina narave in religiozni zanos so zato hipna ali vsaj kratkotrajna stanja, ki se preobražajo v sanje, hrepenenje in pesem: in samo to je »duhovno posestvo«, na katerem more človek avtentično bivati. Odtod razbolena melanholija in temačnost Gradnikovih pesmi, njihova strašna eksistencialna teža, po kateri so morda širšemu krogu bralcev še najbolj znane.
Z interpretativnega vidika, ki ga ponuja misel o globinskem življenju osebe, bi lahko danes, ko so pretenciozne in pogosto ideološko obarvane teze o smrti ali neobstoju človeka pretežno že v zatonu, spet ustrezneje ocenili vrednost neposredne, ekstatične izkušnje ljubezni, posebej tiste, ki žari iz Pisem in uvodnih pesmi v Poti bolesti. Vprašanje je seveda, koliko je sodobna literarna kritika za kaj takega usposobljena, pri čemer pa ne gre v prvi vrsti za tehnično znanje, temveč za osebnostno življenjsko erotiko, ki je pogoj take »eksistencialne« metode.
In končno je vredno opozoriti še na specifično vlogo in pomen sanj v Gradnikovi poeziji. Mogoče tu ni odveč poudariti njegovih čudovitih poznejših pesmi: Tožna pesem,V megli, Konec, Zadnje zvezde, ki v nasprotju z dokaj uveljavljenim mnenjem (Kovič, Boršnikova) prinašajo še kako izrazito novo doživljajsko prvino. Sanje so namreč najplemenitejši način, na katerega se presežno jedro človekove osebe ohranja pri življenju v paradoksnem, s trpljenjem preplavljenem svetu. Iz njih raste Gradnikova izrazito samonikla vera, v njih se zrcalijo prepadi življenjske skušnje, njih odseva trpka, a vendar omamna lepota besed.
Ko tako prebiramo te pesmi trideset let po pesnikovi smrti, se težko načudimo kritiki Ivana Preglja, da »Gradnik nima oblikovnega daru in da gre v njegovih pesmih bolj za fiktivni tragos kot za resnična doživetja«. Lahko bi rekli prav nasprotno: zaradi resnične tragičnosti in poetične lepote ostajajo ne le spomenik svoje literarne dobe, temveč trajen duhovni izziv in navdih.