Avtor: Justin Stanovnik

V Zavezi 26 smo izrazili upanje, da bodo kljub težavam, ki se spet in spet pojavljajo, ljubljanske farne spominske plošče odkrite in blagoslovljene v soboto 25. oktobra. Naše upanje se je izpolnilo, ne sicer 25. oktobra, ampak tri tedne pozneje, 15. novembra. Plošče stojijo na prelepem mestu med Plečnikovimi Žalami in cerkvijo Vseh Svetnikov, nekoliko umaknjene od prometa in hrupa, ne ravno vsem na očeh, ko pa jih obiskovalec enkrat zagleda, se pred njim pokaže podoba, ki je ne bo lahko pozabil.
Plošče stojijo druga ob drugi, z ravno tako velikim razmakom, da je vsaki dopuščena samostojnost, hkrati pa vsaka z vsemi drugimi ustvarja sklenjeno in enotno podobo. Čeprav je celotna naredba velika – razpon med obemi krili znaša osem metrov – ji prav nevezanost plošč jemlje težo in ji podeljuje svobodnost. Obiskovalec ima občutek, da je pred njim nekaj živega – kakor da bi nekaj, kar se je še ta hip premikalo, začudeno obstalo in onemelo. Iz sredine rastejo plošče na obe strani v dve krili tako, da je vsaka naslednja višja od prejšnje. Na obeh koncih se plošče upognejo v polkrog. Obiskovalca obide misel, da je to tako, kakor da bi kak angel ali kaka druga dobrotna moč jemala v zavetje imena, ki so izpisana na ploščah. Ko pa nad srednjo, najnižjo ploščo zagleda majhen kamnit križ, takoj vidi, katera je ta dobrotna moč – da je to samo božje usmiljenje.
Črke, iz katerih so sestavljena imena in napis na sredi, niso ne pretenke in ne preširoke, tudi ne previsoke, ravno toliko moči je v njih, da te spomnijo, da so bili ljudje, ki so ta imena nosili, zvečine sredi cvetoče mladosti. Zlatnina črk se utaplja v temno globino plemenitega brazilskega granita. Človeka obide ganotje, ki ga daje tiha, čista lepota. Napis na srednji plošči je iz črk, ki so le toliko večje, da je opazovalec opozorjen nanj, ne da bi se hkrati zavedel, da so kaj drugačne od črk, iz katerih so imena. Besedilo napisa je sestavil pesnik in pisatelj Zorko Simčič in se glasi:
DEVETNAJST STOLETIJ
IN POL PO KRISTUSU
IN DVANAJST STOLETIJ
POTEM KO SMO GA
SLOVENCI SPOZNALI
JE KRI ZALILA NAŠO
DOMOVINO –
RDEČE REVOLUCIJE IN
DRŽAVLJANSKE VOJNE
KRUTI SAD
TI KI ZREŠ SEDAJ
NAVPIČNI DREVORED
ENAKIH SMRTNIH LETNIC
NE IŠČI NAS
NE BOŠ NAS NAŠEL
STROHNELI SMO
ČEMU BI NAS ISKAL
UMRLI SMO
DA TI BI ŽIVEL
IN PADLI SMO
DA TI BI VSTAL
POSLUŠAJ
IZRAEL SLOVENSKI
NE POZABI
ODSLEJ SI TUDI TI
IZVOLJEN NAROD
ODKUPLJEN ZDAJ
ŠE ZA CENO SVOJE KRVI
Pred temi ploščami, s temi imeni in tem napisom, smo se zbrali v soboto 15. novembra, da bi bili zraven, ko se bodo odkrile in blagoslovile, in da bi počastili ljudi, ki so v njihov spomin bile postavljene. Še prej pa smo bili v cerkvi pri maši, ki jo je bral nadškof Alojzij Šuštar. Tam smo poslušali tudi njegovo pridigo, ki je objavljena v nadaljevanju tega spominskega zapisa. Uporabil je besede, ki se v liturgiji berejo na ta dan, in namen, ki nas je tam zbral, in spregovoril o najglobljih človeških rečeh. Ko smo prišli iz cerkve, smo molče gledali dejanja, ki se opravljajo ob posvetitvi plošč, in poslušali besede, ki se ob tem izrekajo. Začutili smo, da je sedaj tudi to posvečen kraj. Dvakrat posvečen: po ljudeh, ki so dali največjo žrtev, ki jo človek lahko da, in po besedah, ki so bile izročene Cerkvi in jih sme izgovarjati samo ona.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Zbrani pred spominskimi ploščami Tine Velikonja

Po blagoslovu so se zgodile še nekatere stvari, ki naj bi povzdignile slovesnost. Najprej petje. Skupaj sta nastopila dva zbora, Consortium Musicum in cerkveni pevski zbor župnije Trnovo. Zapeli so Doberdob Zorka Prelovca, V snegu Emila Adamiča, psalm Tiste dni skladatelja Alojzija Mava, nazadnje pa še Mojo domovino. Tako v cerkvi kakor zunaj je zboroma dirigiral Srečo Grum. Vmes pa sta se zgodili še dve prelepi drobni stvari, kakor da bi se pred nas zatrkljala dva dragocena bisera. Tone Starc je povedal Balantičevo pesem Jutro, Marta Močnik pa je zapela koroško narodno Pojdam pa v Rute, najlepšo slovensko ljubezensko sago. Če je bila med petjem obeh zborov tišina in prevzetost poslušalcev, je sedaj šla čez množico ganjenost in na marsikaterem obrazu so se zasvetile solze – takšne, ki si jih človek ne obriše.
Govori so bili trije, vsi trije so tu tudi objavljeni. Najprej je predsednik sveta mesta Ljubljana Dimitrij Kovačič prebral pozdravne besede, potem je tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk opisal, kako so potekale priprave za postavitev spominskih plošč, nazadnje pa je državni tožilec Anton Drobnič spregovoril o njihovem pomenu. Na koncu se je Marija Zgonc, ki je pripravila tudi prošnje, ki so se prebrale v cerkvi, s prisrčnimi besedami zahvalila vsem, ki so sodelovali pri slovesnosti.
Vsa slovesnost, tako v cerkvi kakor tudi zunaj pred ploščami, je bila tako sestavljena in s takim čutom in tako skladnostjo izvedena, da so ljudje čutili, da je to slovesnost v posebnem pomenu te besede. Vse je potekalo v meri, ki je dajala dogajanju slovesno plemenitost. To se je videlo na obrazih ljudi, to se je videlo na tem, kako so odhajali. Vse je bilo tako dobro, da je bilo skoraj popolno, in nikogar ni bilo, ki tega ne bi hvaležno čutil.
Vsi vreščeči glasovi, ki jih je nekaj tednov pred odkritjem in še na sam posvetitveni dan nesramno proizvajala Ljubljana, na Žale niso segli. Ostali so tam, kjer so nastali, v močvirju sovraštva in neokusa. Nekoč, če bomo imeli toliko časa in volje, bomo nekaj teh glasov zbrali, da z njimi pokažemo podobo neke politike in nekih ljudi. Mogoče bo koga sram. Ni verjetno, a je mogoče.
Plošče pa stojijo in obiskovalci se sedaj in se bodo prihodnje predajali njihovi govorici. V nedeljo dopoldne, ko tam sicer ni bilo nikogar, je bilo mogoče pred njimi videti naslednji prizor. Prišel je preprost človek – to se je videlo po obleki in hoji – stopil je prav do plošč in ko se je prepričal, da tam stoji zapisano ime, ki ga je iskal, je stopil spet nazaj, malo postopal, potem pa dvignil kapo in odšel. V tej najpreprostejši kretnji, v tem, kako je spoštljivo dvignil kapo, je bilo nekaj kraljevskega.
Naj končamo z besedami, ki jih je v zadnjem pismu zapisal o ljudeh na ljubljanskih farnih spominskih ploščah naš prijatelj Nace Ahlin iz Avstralije: »Res niso bili izkušeni v boju in pobijanju. Bili so skoraj izključno študentje in so pustili šole, varne in udobne domove. Šli so med kmete in prestali brez pritoževanja nešteto težav, nas pa z zgledom, vnemo in korajžo vzpodbujali k vztrajnosti. Že pred dolgimi leti se mi je utrnila misel: če bi bilo obratno in bi mi kmečki fantje morali iti branit Ljubljano pred ponorelimi partizani, koliko bi se jih odločilo, da izpostavijo svojo glavo? Ta plošča bo še dolgo pričala, da so tam v Ljubljani nekoč živeli pogumni, nesebični in plemeniti ljudje.«