Avtor: Janez Črnej

Na tem teharskem prostoru, na tem smetišču polnem strupov in odpadkov smo se zbrali, da bi razmišljali o usodi tistih, ki so ob koncu druge svetovne vojne upali, da je morije konec in da imajo osnovno človeško pravico - živeti dalje. To jim je bilo tukaj nečloveško preprečeno - bili so pobiti.
Belo mesto Celje v polnem civilizacijskem in življenjskem razmahu, prometno vozlišče železnic in cest je v letih 1941-1945 postalo nemška utrdba, obdana s kilometre dolgimi protitankovskimi jarki, z močno protizračno zaščito in prepredena s strelskimi jarki. V zgodovinsko prelomnem in za zahodno Evropo srečnem letu 1945, v najlepših pomladnih in poletnih mesecih, pa je Celje doletela strahotna zla usoda. V njegova od Nemcev razkopana nedrja so bila pometana trupla pobitih vojnih ujetnikov, starcev, žena in otrok. Celjska zemlja je bila posiljena z veliko več trupli, kot je bilo živih Celjanov. Potoki so bili krvavi in kri je izvirala iz zemlje.
V začetku druge polovice maja je bilo v tej dolini, ki je danes prekrita s strupenimi odpadki, in dolini, kjer stoji današnja Cinkarna, ter na obrobju Mlinarjevega Janeza okoli 15 000 zastraženih in še živih ljudi. Prav tako okoli celjske vrtnarije in okoli Joštovega mlina, je bilo število še živih žrtev večje kot 10 000. Prihajali pa so vedno novi transporti in kolone zastraženih pešcev. Do 25. maja - Titovega rojstnega dne - so bili vsi ti ljudje pobiti in prekriti s tanko plastjo zemlje. Celjski travniki in njive, razbrazdane od Nemcev, so bile zravnane. Tako je Tito koncem maja v Celju lahko ugotovil, da je prvi del morije izvršen. Prihajali pa so novi tisoči žrtev z vlaki, peš ali na tovornjakih. Vse izstradane, izsušene in nečloveško izmučene. Potrebne so bile nove jame in nova morilska iznajdljivost. Žrtve so prevažali v brežiške in brestaniške jarke, v rudniške jaške Hrastnika in bunkerje v Krškem. Tu žrtev niso več posamično ubijali, ampak žive zminirali in zasipavali. Uporabljeni so bili hudourniški jarki in globeli, zamočvirjene doline, zapuščeni ribniki, gramozne jame ter oddaljeni gozdovi. Medlog, Golovec, Bezovica, Marija Reka, Dolina zvončkov pod Homom, ribniki v Libojah, na Proseniškem, skrita dolina v Košnici, gramozna jama pod Bežigradom, v Višnji vasi in še in še …

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Govori dr. Janez Črnej Tine Velikonja

Morilski obredi so se nadaljevali še vse leto 1945 in so se v Celju končali leta 1946 v hudourniškem jarku nasproti mestnega pokopališča. Žrtve so bile poleg Slovencev iz vseh narodnosti naših bližnjih in daljnih sosedov.
Morilski obredi so poleg že mrtvih žrtev povzročali še druge žrtve in tragedije. Nerojeni otroci nosečih in pobitih žena, otroci pobitih staršev od nič do štirinajst let, katerih zastraženo in z bodečo žico ograjeno taborišče pri Petričku je pravi simbol človeške bestialnosti. Deklica stara štirinajst let in dva fanta, ki so molili za usodo svojih staršev na Teharjih ter hoteli pobegniti, so bili pretepeni do nezavesti, nato pa pobiti. Žrtve so bili tudi pobiti partizani, ki so se uprli moriji, preganjani sorodniki pobitih, osameli, zapiti, zamorjeni in samomorom podvrženi izvajalci pobojev. Velika žrtev pa so postali kraji, Teharje, Bukovžlak, Slance, Vrhe, katerim je bilo usojeno počasno umiranje, saj je bila prepovedana vsaka gradnja, zaprta ja bila šola in prebivalstvo se je zmanjšalo skoraj za polovico. Tudi mesto Celje, kateremu so za desetletja zavladali neceljani, poslani od drugod, da bi prikrili zločine, je postalo ena od takih žrtev.
Po neprestanem nekajmesečnem streljanju, vpitju, joku in strahu je zavladal molk, ki je trajal petinštirideset let in delno traja še danes. Celjska zemlja pa je kljub molku ljudi spregovorila. Pokazale so se kosti v močvirjih, v rečnih strugah in gradbenih jamah. Pijančevanju podvrženi ubijalci pa so začeli govoriti. Celje, knežje mesto, slovenski Katyn, je začelo ukrepati. Na grobovih so začeli zidati šole, stanovanjske zgradbe, poslovne stavbe, tovarne, železniške tovorne postaje, železniške proge, ceste in regulirati reke.
Za dolino pod sveto Ano in vzporedno dolino levo od tega križa, pred katerim stojimo, pa je bilo potrebno nekaj več, nekaj takega, da se bodo ljudje teh krajev izogibali, da se jim bo kraj gnusil ter da jih bo strah. Ta več so našli v smeteh, v gnojnici in strupenih cinkarniških odpadkih. Smeti je dovolj, cinkarniških odpadkov pa ne. Zato je Celje dobilo titanovo proizvodnjo in s tem dovolj strupenih odpadkov, da prekrijejo to dolino.
V tridesetih letih so tako uspeli prekriti teharska grobišča, trajno uničiti petsto ha zemljišč in trajno zastrupiti dvanajst tisoč ha zemljišč, posledično zasejati rakasta obolenja, poškodbe dednih zasnov, povečati kronična obolenja in umrljivost. Ljudem knežjega mesta Celja pa so poklonili v ta namen 2200 zastrupljenih delovnih mest in gospodarsko uničenje. Tako so Celje in njegovi prebivalci zadnja žrtev mrtvaškega plesa iz leta 1945, ki pa še ni dokončna.
Celje in njegova sedanja oblast šest let po osamosvojitvi o teh grobovih in o teh dogajanjih še vedno mrmrajoče govori, mesto pa proglaša za zdravo knežje mesto.
Zato vas prosim, naj danes izrečene molitve in prošnje veljajo tudi za neštete neposredne žrtve teh dogodkov. Prav tako pa za razbistritev razuma, za odkritosrčnost in resnicoljubnost Slovencev in sedanjih oblastnikov.