Avtor: Zvone Žitnik

Zvone Žitnik je bil kulturni referent pri primorskih domobrancih v Ajdovščini. Maja 1945 se je s svojo četo umaknil v Italijo na področje, ki ga je držal 13. britanski korpus. Ta je izvajal drugačno politiko do slovenskih domobrancev in drugih jugoslovanskih protikomunistov kot 5. britanski korpus na avstrijskem Koroškem, čeprav sta oba spadala v isto, osmo armado.
Tu objavljamo nekaj vpisov iz 2. dela njegovega dnevnika, ki pripovedujejo o njegovi poti. Žitnik se je nazadnje ustavil v begunskem taborišču v Eboliju, kjer je postal duša publicističnega življenja. Izdajali so šapirografirano revijo Mi in svet in tiskali nekaj pesniških zbirk. V Eboliju se je njegovo življenje tudi končalo – nekega dne je pri kopanju utonil.

Nedelja, dne 29. aprila 1945

V najini sobici brli slaba žarnica. Radio igra vesele melodije iz bogve katerega mesta. Deževen, popolnoma navaden dan je danes. Nobene spremembe v naravi, nobenega posebnega razpoloženja v stvarstvu Vsemogočnega.
Okna najine izbe so zatemnjena. Prek enega sem obesil star, raztrgan temnordeč namizni prt, prek drugega pa sem napel velik lepak, ki prikazuje notranjščino amerikanskega velebombnika, iz katerega se bedasto režita dva črnca – pilota; pod letalom leži razbita in požgana vas ter napis: USA blagoslavlja Evropo.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Beg dreves (1939) Marijan Tršar

In vendar, današnji dan ni tako navaden dan, kajti danes je radio objavil kapitulacijo Nemčije. Nemška vojska na vseh frontah v popolnem razsulu. Rusi, Amerikanci in Angleži vdirajo v nezasedene kraje z blazno naglico. Zdajle, prav zdajle – ura je pet minut pred deseto zvečer – čujemo nabijanje fronte pri Monfalconu blizu Trsta. To morajo biti ogromni ladijski topovi, kajti stekla v oknu nenehoma zvenijo.
Že danes dopoldne sem opazil, da se je polastilo Ajdovcev neko čudno razpoloženje. Opazil sem tudi, da Nemci vlačijo vozove, nabito polne vojaškega materiala, proti Gorici. Na cesti, ki drži mimo ajdovškega bloka proti Gorici, pa se je proti poldnevu kolona zabasala. Ogromni tovorni avtomobili so stali po sredi ceste in onemogočali promet. Vojaštvo je postavalo poleg ceste ali pa posedalo po razmočeni travi in kamenju. S poročnikom sva hotela okoli tretje ure popoldne proti našemu štabu, ko naju je prehitel na kolesu neki podnarednik iz 10. čete: “Pojdita po pištole! Nemce razorožujemo!” Pospešila sva korake. Stalno sva se morala izogibati ljudem, ki jih je bila polna cesta.
“Šarcev kolikor hočeš!” je vpil neki domobranček in vlekel po njivi cel kilometer dolgo municijsko “žnoro”. Ob jarku poleg ceste je stala dolga vrsta nemških mitraljezov in se vsak trenutek večala. Naši so odklopili prikolico ogromnega kamiona, ki je bila polna motornih koles. Nemci so strmeli. Opazil sem prestrašene poglede. Toda našim in četnikom je šlo samo za orožje. Na bloku so trgali nekega Nemčka: puško, naboje, pištolo, bombe in drugo. Šla sva naprej. Mlad in simpatičen nemški podoficir se je prepiral z mojim kolegom s propagande Vavtarjem, ki mu je hotel “ukrasti” bicikel. Nemec mu je dopovedoval, da je kolo že last nekega četniškega oficirja, toda Vavtar ni odnehal. Ker me je zanimalo, kako bo stvar potekla, sem se ustavil ob strani in opazoval. Nemec je pričel klicati nekega srbskega oficirja, Vavtar pa ne bodi len, pograbi Švaba za vrat, mu izpuli kolo in mi od daleč pomaha z roko. Šla sva ob koloni naprej. Poleg voza, nabito polnega municije, je stal nemški podoficir. Ko sva prišla do njega, mi je sam od sebe ponudil Browning z dvema rezervnima magazinoma. Kar takole na lepem.
V tistem momentu mi je bilo teh ljudi žal, prav zares žal. Zamislil sem se v njihov položaj. Pred Stalingradom so že bili. In danes, danes jih mi razorožujemo. Njihov ponos je moral v tistem času silno trpeti. Nemci na tleh. Je mogoče, je mogoče, da se je vojna takorekoč končala? Je mogoče, da je zaključena dolga, ah predolga doba vojne? Je mogoče, da je šest let minilo in da teh šest let človeštvo – preživelo človeštvo – ne, skoraj je nemogoče.
Današnji dan je končan. Ura je tri četrt na dvanajst. Na okenski polici nasproti mene leži pištola, ki sem jo dobil danes od Nemca. Nisem se še zavedel trenutka, ki je šel danes mimo nas. Vem pa eno in to je, da se bo za nas v bližnji prihodnosti odprl pekel. Partizani so zasedli Idrijo, Postojno in Št. Peter na Krasu ter vasice okoli. Popoldne sem govoril z nadporočnikom Pušenjakom, ki je pribežal z gospo iz Idrije. Povedal mi je žalostno novico, da se je Koškin – raznašalec časopisja s postojnske propagande iz leta 1944 – nevarno ranil pri odhodu iz Idrije. Ročna bomba mu je padla izza pasa na tla in ga nevarno ranila po nogah.
V pričakovanju velikih dogodkov grem spat. Upam, da nam bo Bog milostljiv tudi naprej. V skrbeh sem za Ludvika, ki ima visoko vročino. Huda influenca. Prehladil se je, ko je za četnike kupoval vino po bližnjih vaseh.
Včeraj sem mislil v Postojno po mojo in Ludvikovo mesečno plačo. – Vlak bržkone ne vozi več. – Skrbi me, kaj je z domom. Kupil sem dve tablici neke “čokolade” in plačal 200 lir. Denar že dolgo nima nobene veljave več.
Toda, vojne je konec, tako rekoč konec.

Internacijsko taborišče Visco, dne 5. maja 1945, sobota

Pravzaprav bi moral začeti lepo od kraja, kajti od 29. aprila pa do danes sem veliko veliko doživel. Naj torej pričnem:

30. april – Ajdovščina – ponedeljek:

Zjutraj ob ¹⁄₂ 2h naju je prebudil propagandist in najin kolega. “Zvone, hitro vstani, da mi boš pomagal spakirati na propagandi! Vsi domobranci, Srbi in četniki bežimo iz teh krajev!” Šla sva po temnem drevoredu proti hiši, v kateri smo imeli propagandni urad. Cesta je bila natlačena z volovskimi vpregami in vojaštvom. Počasi sva se prerinila skozi gnečo. Med potjo sva tekla do štabnega poslopja, če bi mogoče zvedela kaj novega, toda poslopje je bilo temno in zaklenjeno. Na propagandi sva pričela pospravljati vrednejše stvari, kakor ciklostil, katerega sem vedno z veseljem vrtel, potem radio, pisalni stroj, nekaj papirja in barve. Vso komunistično in nemško propagando pa sva sežgala. Uničila sva vse, kar bi utegnilo koristiti rdečim, če bi prišli. Povezala sva kakih petnajst paketov. Ob 3h sva konmčala. Stekel sem proti domu, hočem reči tja, kjer sem z Ludvikom stanoval, da pripravim še svoje in Ludvikove stvari. S svojim sem kmalu končal, toda Ludvikove stvari so bile precej razmetane. On sam je imel tisto jutro 39.50C in skrbelo me je, kaj bo z njim. Stekel sem po mračnih stopnicah na cesto, da najdem našega zdravnika (dr. Vrčon). Zunaj je lil dež kot iz škafa. Zdravnika sem našel prav pred najino hišo in mu povedal, kako je z bolnikom. Ne pomaga nič. Z nami mora, kajti nevarnost pred rdečimi je velika. S težavo sem pripravil Ludvika, da se je oblekel. Svoj radio sva darovala grofici, češ če se vrneva, bova plačala za sobo, če ne, je radio vaš. Bila je seveda zadovoljna. Družina, ki stanuje nasproti naju dveh, je tudi pripravljala stvari za beg. Zunaj je še vedno močno deževalo, ko sem pomagal Ludviku na voz, zmetal nekaj svojih in Ludvikovih nahrbtnikov na razne že precej prenapolnjene vozove in se postavil ob voz, kjer je v debel koc zavit ležal Ludvik. Krenili smo ob 10h dopoldne v najhujšem dežju. Kam, ni nihče vedel. Nekaj časa sem bil dobre volje, toda pot po dežju mi je kmalu zavezala jezik. Grumova Micka je junaško stopala poleg mene. Nebo je bilo temno in iz oblakov je stalno lilo. Vetrovka je sicer držala vodo, toda v čevljih in po hlačah sem bil kmalu “tam”. Cesta je bila asfaltirana vse do vasi Selo, kjer smo z glavne ceste zavili na blatno in umazano poljsko pot. Pri Batujah so nas iskala Titova letala, pa je vsa kolona na srečo tičala v nekem gozdnatem kotičku. Razbežali smo se na vse strani. Sam sem popolnoma pozabil na Ludvika in sem jo pobrisal, kar so me noge nesle, med skalovje. Od tam sem opazoval šest lovskih bombnikov, ki so se v neredu prevažali nad nami in iskali. Kot sem že omenil, pa smo bili zelo dobro skriti. Po kakih petih minutah so odleteli naprej po dolini in so kakih pet kilometrov pred nami mitraljirali cesto. Po nadvse mučni hoji, ki jo je belil dež, smo prišli do vasi Dornberk. Ogromno vojaštva je že bilo tam. Jugoslovanska vojska v domovini je šla sprejemat svojega kralja. Naš tren se je počasi premikal skozi gnečo. Ob cesti je stalo naše vozilo s strtim kolesom. Na njem polno. orožja, zraven pa je klel podnarednik – vodja voza. Dež kot iz škafa. Odvrgel sem municijski trak, ki sem ga imel ovitega okoli sebe. Vetrovka se mi je že na nekaj mestih premočila. Na kolesu nas je prehitel kolega Javornik in vpil, naj se propaganda po naročilu g. stotnika drži skupaj. Ob cesti je v jarku ležal v glavo ustreljen partizan. Obraz spačen. Titovka mu je žalostno visela na razmočenih in razmršenih laseh. Stisnilo me je ob pogledu nanj. Tudi mene lahko nekoč nekaj takega doleti kot njega. Hodil sem ob vozu zdaj na levi, zdaj na desni in opazoval ljudi ter pokrajino, ki je bila zaradi dežja pusta in siva. Voli in konji so se mučili v hrib in težko obremenjena vozila so stokala pod ogromno pezo. Begunci, ki so marširali z nami, so se s topimi pogledi ravnali po naših nasvetih. Gledal sem mater s štirimi majhnimi otroki. Obraz ves rdeč in od skrajne živčne napetosti razvnet. Brž ko je potolažila enega, že je zajokal drugi. Pomagati nisem mogel. Ludvik je ves premočen še vedno sedel vrh voza, polnega municije in min. Vedel sem, da bo huda z njim. V čevljih sem imel mokro, da bolj ne bi mogel imeti in voda mi je s čelade tekla za vrat. Stisnil sem zobe in marširal, marširal. Dalje, naprej, neznano kam. Pri Volčji Dragi je stala na progi vrsta razbitih železniških voz, proga je bila vsa razrita. Prispeli smo do Št. Petra pred Gorico.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Most in grad (1939) Marijan Tršar

Hiše ob cesti so bile razdrte in požgane. Od tod so namreč Nemci hajkali na partizane in zato porušili hiše. V Gorico smo prispeli ob 5h popoldne. Dež je za trenutek ponehal pa spet pričel še bolj silovito. Gorica nas je sprejela popolnoma tiho. Z razvitim praporom smo vkorakali. Mrak je že padal, ko smo dospeli do srede trga. Ceste so bile od bojev, ki so divjali med našimi in rdečimi, vse razrite. Opazil sem mnogo krvavih mlak. Tren je počasi napredoval in se vsak hip ustavil ter zopet krenil. Na levi strani ceste je na pločniku ležal vznak v glavo ustreljen laški gasilec. Odprte oči so strmele v sivo in vedno mračnejše nebo. Malo naprej je na desni ležala mrtva žena, stara čez 60 let. Pozneje sem slišal, da je bila ustreljena zato, ker je nesla rdečim pošto. Iz goriškega gradu so regljale strojnice. Fašisti so se utrdili in streljali na naše kolone. En vod Srbov je zlezel v hiše nasproti grada. Krogle so udarjale pod vozove in cesto, da se je krušila in so kamenčki odletavali po nas. Med kletvinami vozarjev in prerivanjem vozov ter vreščanjem žensk smo pričeli obračati kolono. Skoraj temno je že bilo, ko smo kolono malo ustavili v neki stranski ulici. Dež je lil, lil, lil. “Zvonko,” me je prav po nevojaško poklical nadporočnik Janežič. “Steci nazaj na trg in pripelji enajsto!” Hm, sam naj napravim po tej peklu zapisani Gorici dva kilometra poti. Ceste so bile sicer popolnoma prazne, toda lahko… Vzel sem revolver v roko, ga napel in stekel do trga. Tam sem ujel zadnjega moža od enajste, ki je v koloni prodirala – v smrt. Zavpil sem na ves glas. “Stoj! Nazaj! Fašisti v gradu! Za menoj! Levo okrog!” Ko smo prišli do tam, kjer mi je Janežič dal povelje, sem ostrmel. Naših nikjer. Kaj sedaj! Na srečo pa sem z baterijo lahko osvetlil cesto toliko, da sem pazil na kolesnice vozov, ki so se v blatu dobro poznale. Spotaknil sem se v nekaj mehkega! Posvetil sem. Bil je crknjen ali ustreljen velik pes. Prispeli smo do bloka, kjer so rdeči naredili barikade. Prevrnjeni vozovi, sodi, španski jezdeci, prevrnjeni avtomobili in kamioni. Ob cesti je ležal ubit konj. In malo naprej vznak – ustreljen partizan. Na bloku smo zavili pod viaduktom na cesto, ki držI proti Vidmu. Na obeh straneh so gorele hiše in osvetljevale žalostno okolico. Naš tren je komaj dobro odšel iz tega žalostnega kraja, že so pričeli fašisti metati težke mine prav na blok. Menda so nas v svitu požara opazili. Zažgali so še nekaj hiš v okolici. Nagnali pa so nam le malo novega strahu v kosti, drugega nič. Kmalu smo ujeli naše čete. Dež se je zopet ulil. Do smrti utrujeni so se vojaki, pomešani s civilisti, vlekli po cesti naprej. Tudi meni so odpovedale noge. Za nami je gorelo že celo predmestje Gorice. Postalo je hladno, da sem ves trepetal. Spomnil sem se matere z otroki in hudo mi je bilo, da ji nisem mogel pomagati. Ob enajstih ponoči smo dospeli do Moše. Zapihal je mrzel veter in mi nosil težke deževne kaplje v obraz. Šestnajst tisoč do kože premočenih vojakov je zmrzovalo in stalo na cesti in voda je kar tekla po njih. Eden od teh sem bil jaz. Vas je bila mirna in niti eno okno ni bilo osvetljeno. Napol mrtev sem pričel butati na vrata prve stavbe. Odprla so se, to sem že vedel, ne vem pa, kako je bilo potem. Zjutraj sem se, moker kakor sem bil, zbudil na cementnih tleh. Zbudil me je mraz. Zbit in utrujen sem se dvignil. Soba je bila nabito polna vojakov in civilov. Spali so vsevprek, duševno in telesno utrujeni. Po vsem životu sem trepetal, tako da niti cigarete nisem mogel prižgati. Zunaj je dež ponehal. Jutranje sonce me je malo ogrelo. Menjal sem skoraj segnite nogavice in pričel sušiti mokre cunje na ograji nasproti hiše, v kateri sem spal.
Cesta je bila polna vojaštva, ki se je pripravljalo na nadaljnji marš. Opoldne smo odrinili. Spet je pričelo deževati. To je bilo dne 1. maja. Oficirji so nam rekli, da bomo počakali Angleže v bližnji vasi. Res smo dospeli do Villa Nuova. Ludviku se je poslabšalo. Namestili smo se v neki laški letalski vojašnici. Prispeli smo ob 3h popoldne. V potoku sem si umil noge in obraz. Za trenutek sem se pogledal v ogledalo in ostrmel. Gledal me je umazan, prepadel, bled, neobrit obraz. To naj bi bil jaz – strašno. Ludviku sem pripravil posteljo na prazni podstrehi. Zrušil se je nanjo in zaspal kot ubit. Ker se je govorilo, da bomo vsak hip krenili, sem svoje stvari zopet pospravil skupaj in jih zanesel pod obok bližnje kapelice, kjer je bila zbrana propaganda. Neki duhovnik – begunec se je spomnil, da je danes 1. maj, zato smo se pripravili na šmarnice. Sredi litanij pa vstopi v kapelo naš kurat stotnik in pove velenovico: “Angleži so tukaj!” Planil sem skoz vrata. Pred vojašnico so stali štirje oklopniki in mladi Saksonci so se nam smejali. Imel sem vtis, da se je zemlja za trenutek ustavila, da bi lahko dobro opazoval prve Angleže, prve osvobodilce. In obenem z Angleži se je ulil dež. Posadili smo tankovce na rame in jih odnesli v majorjevo sobo. Major jih je sprejel kot pravi vojak: “Zaenkrat prisrčno pozdravljeni, naprej pa bomo govorili, ko bodo prišli vaši oficirji!” Napol neumen od raznih občutkov sem se zavlekel spat v šolsko poslopje, kjer so spali civilisti. Prespal sem vso noč. Zjutraj smo kmalu odrinili, toda prišli smo samo do Moše in čakali povelja za naprej. Ker le-tega ni bilo, smo se zgodaj popoldne vrnili v Villa Nuova di Farra. V neki civilni hiši smo si propagandisti pripravili “posteljo” iz slame kar na tleh. Večerjal sem bel kruh in ocvrta jajca pri dveh starejših Furlanih. Ljudem v teh krajih je vojna skoraj povsem prizanesla. Samo sladkorja in kave jim je primanjkovalo. Nadporočnik Pušenjak je ostal s svojo ženo kar pri obeh dobričinah, sam pa sem odšel spat v naš “hotel”. Ponoči, hočem reči, proti jutru sem imel eno uro straže. Tudi stotnik in en poročnik sta stražila, toda noč je bila mirna. Naslednji dan, 3. maja, smo krenili na pot spočiti, toda večinoma prehlajeni. Dospeli smo v mesto Krmin. Tu smo pogrešili Pušenjaka, Vavtarja in Javornika. Kje so? Zvečer so prišli vsi nasmejani. Pušenjak je pravil, da so prišli v sredo laških partizanov, ki so jih na moč prijazno sprejeli. Peljali so jih v dva gradova in jim pokazali najlepše sobe za prenočišče. Seveda so bili to laški partizani, ki so imeli o komunizmu bolj malo pojma. Rdeče zvezde so pa le nosili. Pušenjak jih je navlekel, da Angleži razorožujejo vse partizane. Takoj so zginile laške fane, okrašene z rdečo zvezdo, s streh in celo partizani sami so jih pometali proč. Noč smo prespali v neki kuhinji kar na tleh. Radio je poročal, da sta Hitler in Goebbels napravila samomor. Stotnik nam je rekel, da gremo drugi dan s kamioni naprej. Ludvika smo spravili v krminsko bolnišnico. Drugo jutro, dne 4., smo zopet na maršu. Srečavamo laške partizane in partizanke. Naši se jim smejejo in Lahom se “fržmaga”. Neki tak rdečkar me je tako hudo pogledal, da sem se moral smejati. Srbi bi jih najraje “pomalicali”, toda povelje: “Sovražnost med nami in partizani je ustavljena” je imelo svojo moč. Prehitela, oziroma srečala nas je angleška motorizirana enota. Mogočni tanki so hlastali cesto in težka vozila so z neverjetno naglico drvela mimo. Pogledal sem revne volovske vprege našega trena in nasmehnil sem se. Toda če nas oborožijo, lahko računajo na nas. Kolona se je ustavljala na vsakih sto metrov. Po trudni hoji smo prikorakali do reke Nadiže. Prav na mostu smo počivali. Letala so v prejšnjih časih bombardirala dolg most prek Nadiže, toda niso zadela. Ogromen lijak je zijal prav pod mostom. Vojaki so metali ročne bombe v vodo. Ogromni vodni stebri so se videli in močan grom se je slišal precej daleč. Major Debelak je grozil, da bo tistega, ki meče, na mestu ustrelil, pa ni nič zaleglo.
Veliki angleški kamioni znamke Dodge so nas prehitevali. Prevažali so vojastvo v ogromno koncentracijsko taborišče Visco, kjer so pred dvema letoma trpeli Slovenci pod Italijani. Podpolkovnik Ferenčak, ki je s svojo soprogo pribežal peš iz Postojne v Ajdovščino in je od tam vedno z nami, ter nadporočnik Pušenjak s svojo soprogo in ogromnim tovorom smo se ob cesti ustavili, da počakamo na prevoz. Avtomobili so švigali gor in dol po cesti in pobirali od zadaj vse. Ob sedmi uri zvečer smo prišli tudi mi na vrsto. Naložili smo se v voz in s silno hitrostjo nas je avto popeljal zadnjih nekaj kilometrov do taborišča. V njem je že mrgolelo antikomunistične vojske. Ko sem si taborišče pobliže ogledal, sem bil razočaran. Barake so bile opustošene, šipe na oknih razbite in o kakih ležiščih ni bilo sledu. Z nadporočnikom Pušenjakom sva pričela pripravljati prostor, kjer naj bi spala propaganda. Z združenimi močmi sva sklatila z nekega oboka nekaj desk, potem sva “organizirala” nekje malo slame in ležišče je bilo tu. Naša, hočem reči propagandna klapa šteje zdaj 17 mož. Spali smo v neki ogromni avtodelavnici in sicer v prvem nadstropju. Sam spim med Pušenjakom in g. stotnikom. Zgodaj zvečer smo polegli spat, kajti luči ni.

5. maj – sobota.

Zgodaj zjutraj so nas postrojili z orožjem. Major nam je v kratkih besedah razložil zunanjepolitični položaj. Danes se je končala vojna. Nemčija je dokončno kapitulirala. Potem so nas razorožili. Svojo puško sem že včeraj oddal, danes sem pa položil angleško brzostrelko in Efenko, ki sem jo pred nekaj dnevi dobil od Nemca. Razorožitev ni potekla popolnomka mirno. Neki srbski dobrovoljec je potegnil nemško “štilarco” in legel nanjo, da ga je razneslo. Drugi se je ustrelil pred angleškim vojakom v čelo. Seveda je bilo Angležem močno žal vsega tega, toda jasno je, da zaradi nas ne morejo tvegati političnega spora z Rusijo, ki podpira Tita, kateri je zahteval izročitev nas vseh partizanom …
Danes smo dobili prvič angleško hrano. Prepečenec iz Avstralije, konzervo mesa in zelenjave iz Argentine in mleko iz neke newyorške tovarne. Vojaki so nam delili cigarete in čokolado, pravo čokolado.
Zjutraj so naši zaklali vola. Vsi, četniki, mi in dobrovoljci ga bomo imeli za dva dni.
Dela nimamo nobenega, samo jemo. Ne jemo – žremo. Žremo na debelo. Imamo skoraj 1 kg surovega masla, ki se mi bo gotovo pokvarilo.

6. maj – nedelja.

Zjutraj smo navsezgodaj vstali in pripravili oltar za sv. mašo. Na nekaj praznih vojaških zabojev smo postavili neko kovaško mizo, vse skupaj smo pregrnili z državno zastavo in oltar je bil tu. Svečniki so bile prazne angleške konzervne škatle. K maši se je zbralo precej ljudi, ki so vneto sodelovali. Potem smo oltar posodili hrvaški legiji, ki je bila “ložirana” nekaj barak naprej.
Tudi danes smo “fasali” hrano iz angleškega magazina. Sploh so Angleži od sile prijazni z nami. Obiskal nas je neki njihov general. Zdi se mi, da nas bodo v kratkem preoblekli in znova oborožili, kajti konferenca v San Franciscu se je razbila.
Danes je precejšnje število angleških kamionov pričelo prevažati naše vojaštvo naprej v Italijo. Kam, ne vemo, vemo samo to, da gremo v bolj urejene razmere. Slovenci pridemo baje jutri na vrsto.

7. maj – ponedeljek.

Še vedno v Viscu, ura je poldne. Ravnokar sem dobil “Donald Cook’s” konzerve in “Sunshine–Ballarat” prepečenec. Valjamo se po slami ali pa kar po prašnih tleh in jemo, jemo. Stotniku Kunstlju sem dal knjigo Vozniki in zdaj jo bere sedeč na avtomobilskem kolesu brez gume. Stavba, v kateri smo se nastanili, je kakih 60–70 metrov dolga, bivša avtomehanična delavnica. Spimo kar med neuporabnimi motorji, vijaki, žarometi, bencinskimi tanki, blatniki, vzmetmi, žicami, gumami in vsem mogočim železjem. Vsak spi tako, kakor si je postlal.

8. maj – torek.

Tudi danes ni bilo avtov po nas. Zapravljamo čas po slamnatih ležiščih. Pravkar smo bili v zboru. Poročnik Potočnik, poveljnik posadne čete, nas je vprašal, če ima kdo še orožje. Baje so Angleži zaprli dva Srba, ki sta še nosila revolverje. Nekateri pravijo, da samo zaradi tega ne gre naš transport naprej. Drugi spet, da so partizani razrušili neki most v bližini. Najbrž nič ne drži. Razmere pač niso še urejene in Angleži rabijo avtomobile zase. Pričeli bomo izdajati časopis za slovensko vojaštvo, in sicer v treh izvodih., Pač svojevrsten časopis, toda razmere ne dopuščajo večje naklade. Nimamo razmoževalnega aparata, samo tipkalni stroj. Z Javornikom sva dne 30. aprila pustila vse stvari, ki sva jih v propagandni pisarni spokala, v Ajdovščini, ker ni bilo prostora na vozu. Tudi moja letna vojaška oprema in tri odeje so ostale tam. Zdaj jih gotovo uporabljajo partizani. Škoda, da nisem prestrelil ciklostila, kajti zdaj komunisti gotovo tiskajo nanj.

9. maj – sreda – Visco.

Danes se je pet, oziroma eno minuto po polnoči končala vojna v Evropi. Na vseh evropskih bojiščih so bile ustavljene sovražnosti. Vojna na Pacifiku še traja.
Tu pri nas je že par dni precej vroče vreme.