Avtor: Tine Velikonja

Umor treh deklet iz vasi Lome pri Črnem vrhu nad Idrijo, dveh sestra, dvaindvajsetletne Marije in dvajsetletne Katarine Čuk, ter njune prijateljice, dvaintridesetletne Frančiške Ozbič, ni bil na videz nič posebnega, eden od številnih v času komunistične revolucije in državljanske vojne. Vendar se za razliko od večine drugih o njem ve skoraj vse, in to prav od začetka. Ni jih umorila neznana enota, ki bi po napotkih terencev opravila umazani posel, ampak so bili vmes tudi domačini. Storilce je zakrivala noč, pa se vseeno približno ve, kdo je bil zraven. A njihova imena niso pomembna. Čeprav je bilo morišče skrito visoko v gori, so grob kmalu našli, označili in zanj skrbeli. Ob slovenski pomladi so svojci ostanke prekopali in pokopali na domačem pokopališču v Črnem vrhu. A na tisti planoti, kjer živi največ tisoč ljudi, je ostalo nezaupanje in stiska na eni kot na drugi strani. Tako zaradi tega umora kot zaradi padlih ob napadu na domobransko postojanko 1. septembra 1944. leta, predvsem pa tistih, ki so se predali in so jih pomorili kasneje. Triintrideset jih še vedno počiva blizu Dolenje Tribuše. Ti še niso našli miru na domačem pokopališču. Na občini v Tolminu ne dovolijo, da bi jih prekopali. Če se boste ustavili pri farnih spominskih ploščah ob črnovrški cerkvi, boste opazili nekaj nenavadnega: pri večini imen je napisana letnica smrti 1944, samo nekaj jih je umrlo leta 1945.
Naši zgodbi boste težko sledili, pa čeprav si boste pomagali z zemljevidom, saj vseh krajev ni na karti, pa tudi imena in priimki so si sorodni. V različnih povezavah se ponavljajo priimki in imena: Čuk, Bonča, Sedej, Rudolf, Rupnik, Tominec ter Frančiška, Katarina, Ivana, Marija, Pepca, Jože, Franc, Ivan. Moraš biti domačin ali pa se potruditi, da si ogledaš te kraje, pa ne skozi avtomobilsko okno, ampak z rajžo po košeninah in gmajni po dolgem in počez ter z vzponom iz Lom na Javornik in spustom na Zadlog. Preveč ne smete biti radovedni. Če boste še tako vljudni, se vam zna zgoditi, da vam bodo pred nosom zaloputnili vrata, preden se boste zavedeli, da ste ga polomili. Brez podatkov, kaj smete vpraševati in o čem je bolj modro molčati, ne boste prišli daleč, ne omenjajte pomorjenih deklet in tistih v Dolenji Trebuši, še manj pa vprašujte po njihovih morilcih.
Tako kot vsa Primorska je tudi črnovrška planota na vzhodnem robu Trnovskega gozda pod Italijani preživljala hude čase, zlasti potem, ko so oblast prevzeli fašisti. Javno se je slovensko govorilo in pelo samo v cerkvi. Nobene industrije. Na planoti je bilo nekaj pravih kmetov in veliko bajtarjev, vsi pa so imeli številne družine. Koruza tam ne raste, je previsoko in prehladno, ob velikem trudu pa so pšenica, oves in ječmen kar bogato rodili. Žitnih polj ne boste več videli, se ne izplača, samo košenine, ki segajo visoko v pobočje Javornika. Še najbolj se je obnesel krompir in ta je preganjal lakoto. Sicer pa se je živelo iz dneva v dan, iz rok v usta. Že nedeljska maša in pohajkovanje na Gospodov dan so bili ljudem nagrada za tlako med tednom. Pri maši si moral biti lepo oblečen in obut. Le tako je šlo, da je bilo nekaj domačih pri zgodnji maši, drugi pa pri kasnejši. Na sredi poti so se nekje srečali oziroma počakali in si zamenjali obleko in preobuli čevlje. Nekaj je bilo tesačev in so delali v gozdu. Daleč za kruhom niso hodili. Tudi bližina meje z Jugoslavijo ni bila prednost. Kljub vsemu pa so se ljudje počutili varne in upali, da se bodo časi obrnili na boljše. Edino, česar zares ni primanjkovalo, so bili otroci. Samo v osnovni šoli v Lomeh jih je bilo čez petdeset, pa so bile na planoti še štiri šole. V Črnem Vrhu je bila do kapitulacije Italije karabinjerska posadka, pa tudi obmejna straža. Ko se je začela vojna, so se razmere vsestransko poslabšale.

Opis slike: Marija Čuk 1920 – 1944

Lome so najbolj raztegnjeno naselje. Čeprav ima zdaj samo sto prebivalcev, je njegovih enaintrideset hiš razmetanih po razgibanem severnem predgorju Javornika pet kilometrov daleč. V Spodnih Lomeh je živel čevljar Jože Čuk. Delal je doma in hodil po hišah. Zaradi poklica so mu rekli Šoštarjev. Kljub temu, da se je trgal na vse konce, ni prišel na zeleno vejo. V družini se je namreč rodilo štirinajst otrok. Od tega so trije umrli mladi, najstarejši dekleti pa so ubili partizani in bo o tem govorila naša zgodba. Živih je še osem Jožetovih sinov in hčera. Šoštarjevi so bili bajtarji, gostači pri kmetu Rudolfu. Samo soba in kuhinjica. Zlasti pozimi je bila gneča. Kakor hitro se je otoplilo, se jim je ponujala prijazna narava, tudi udobno ležišče se je dalo najti na senu ali stelji. Gospodar Rudolf je bil med najbolj premožnimi kmeti, vendar za bajtarje ni imel pravega čuta. Sam si je kar privoščil in takole so o njem modrovali: “Radio mu gode, vina si natoči, pršuta si nareže. Pa saj ta ima nebesa že na tem svetu!” Poleti je moral Šoštarjev oče za skrommno stanovanje pomagati pri vsej košnji, otroci so priskočili na pomoč, kakor hitro so to zmogli. Fantje so pasli, dekleta pa pomagala pri pletvi, žetvi, grabljenju. V kleti hiše je bil hlev in tam so imeli bajtarji kravo in vsako leto zredili prašiča. Potem se je gospodar domislil in hlev preuredil v sobo, vzel še eno družino pod streho in si s tem pridobil novo delovno silo. Za kravico ni bilo več prostora v hiši. Šoštarjevi so ji uredili zasilni hlev na koncu hiše, skupaj s steljnikom in drvarnico. V hiši, bolj bajti, so se kar nekaj časa stiskale tri družine, tako da je v njej, ko je bila najbolj poseljena, živelo enaindvajset ljudi. Še petčlanska družina Poženel in ženski, ki sta se pisali Šemrl in imeli vsaka po dva nezakonska otroka.
Vsaj enkrat so imeli srečo. Vžgale so se saje v dimniku in je gorelo. Čeprav je bila streha slamnata, se je ogenj ni prijel. Spominjajo se, da so bili zadovoljni in so se imeli radi. Najstarejša Marija je šla za deklo h kmetu Oblaku v Zgornje Lome, druga po vrsti Katarina je pomagala mami, tretji, France, je šel desetleten za pastirja h kmetu Tiču na Šajsno Ravan pod Javornikom. Radi so ga imeli, kot da je njihov. S hvaležnostjo se jih spominja. V šolo je hodil še malo više v Kajni Dol. Paša ni bila huda, saj je bilo toliko gmajne, da so jo krave komaj popasle. Vsak pastir ve, kaj je najhujše: njiva repe ali pese v bližini, v katero ti žival potuhnjeno plane, ko najmanj pričakuješ. Za celoletno delo ni bilo plačila v denarju, samo obleka in čevlji. Po petih letih se je začel pri očetu učiti za čevljarja. Hodil je že z njim po hišah, nato pa je šel k domobrancem. Franceta je po vojni zamenjal Andrej in ostal na Šajsni Ravni štiri leta. Četrti po starosti Matej pa je šel za pastirja h kmetu Tomincu v Spodnjih Lomeh. Velikokrat je moral namesto v šolo, ki je bila pri istem kmetu, gnati živino na pašo. Ko se je tako enkrat vrnil in so krave veselo krožile okrog poslopij, je iz hiše vsa zasopla pritekla italijanska učiteljica in ga rotila: “Nascondi Matteo, prego! E arrivato inspettore … ”
Socialno razlikovanje je bilo včasih hudo, odvisno od ljudi. Slabo je bilo pri Rudolfu. Tam je imel hlapec, kot tudi marsikje drugod v tistem času, prostor samo v hlevu. Tam ni samo spal. Celo kadar ga je namočil dež, ni imel dostopa v hišo. Tudi omara z nedeljsko obleko je stala v hlevu. Ni bilo pravega zaupanja v dano besedo. Matej se spominja, kako so imele sestre in gospodar preklane letvice; nanje je gospodar vsak teden preko obeh polovic zažagal črte in s tem označil opravljene šihte.

Opis slike: Katarina Čuk 1922 – 1944

Žito so vozili mlet v Zalo, v grapo, kjer se spušča cesta od Godoviča proti Idriji. Tam so stali trije mlini. Potem so po vdaji Italije partizani zaminirali cesto. Nemci so se maščevali tako, da so mline požgali. Prvi vozovi z žitom v mline v Hotedršici so končali kot plen partizanov. Zato so pšenico, oves in ječmen nosili, tudi Čukovi najstarejši dekleti, predvsem za kmete, Katarina in dekla Pepca za Rudolfa, Marija pa za Oblaka. Za ženske je bila taka pot bolj varna kot za moške. Vsaka si je naložila na ramo dvajset do petindvajset kilogramov težko vrečo. Povzpele so se na Lebanov grič in spustile v Novi svet. V dveh urah so bile na cilju. Včasih so v mlinu počakale, da je bilo žito zmleto, ali pa so dobile moko v zameno. Že prej so imeli prebivalci stike čez mejo, zlasti z župnikom, pri katerem so dobivali knjige Slovenčeve knjižnice, Glasnik Srca Jezusovega in drugo čtivo in ti stiki so bili po kapitulacije Italije še pogostejši.

Opis slike: Frančiška Ozbič 1911 – 1944

Štajerec s partizanskim imenom Slavc je bil glavni. Ne vedo, kako mu je bilo ime, ali pa nočejo povedati. Prišel je kot predhodnica in poverjenik VOS-a za črnovrško območje. Velik in rdečeličen. Čeprav naj bi organiziral narodno vstajo, ki jih bo rešila fašizma, so se ga bali. Čutili so, da je nevaren. Katarina je nekega večera, ko je stala na balkonu domače hiše, ujela pogovor med njim in terenko s partizanskim imenom Darinka. Pogovarjala sta se o njej. Ko se je vrnila v kuhinjo, je jokala, vendar ni hotela povedati, zakaj. Da je imela ponoči hude sanje. Enkrat je prišel Slavc do nje osebno in ji pretil. Vodil je tudi skupino, ki je prišla k Tominčevim v Spodnje Lome po domačega sina Ivana. Fant se je takrat grel na peči. Preden je mati odklenila, je stekel po stopnicah navzgor, počakal, da so vstopili v hišo, nato pa skočil z balkona bos in v sami srajci na plano in se zatekel k stricu v Črni Vrh. Pepo Kavčič, nekdanjo terenko iz Zadloga, so vprašali: “Ali se spomnite Slavca.” “Seveda.” Kako mu je bilo ime?” Ni hotela povedati in pogovora je bilo konec. Po vojni je bil na visokih položajih Ozne in morda še živi.

Opis slike: Na nedeljskem pohajkovanju

Ko so vaščani decembra leta 1943 malo pred božičem čakali po zorni maši pred zaprto trgovino v Črnem Vrhu, če se bo slučajno odprla in bodo dobili hrano na nakaznice, se je stara Cuntovka iz Zadloga obrnila na Čukovo mlajšo: “Katarina, kdaj boš šla v mlin? Vedve nosita tja dol. No, če boš kaj šla, mi prinesi mašne knjižice Molimo.” Deklica je pristala. Ko so bili že v Hotedršici z žitom za v mlin, je skočila še k župniku po molitvenik. Oče ga je po nedeljski maši izročil tisti ženski. Vse kaže, da je šlo za past, kajti knjižica je prišla v roke partizanom na komandi VOS-a v Zadlogu. Služila bi naj kot kronski dokaz, da sta dekleti povezani s hotedrškim župnikom. Njega so imeli na piki, veljal je za nasprotnika komunizma in kot tak za sovražnika. Pa še ena zamera je bila. 23. decembra leta 1943 so se na Javorniku spopadli Nemci in partizani. Padle in ranjene nemške vojake je morala Marija z vozom peljati v Godovič. Oblakova kmetija, kjer je služila, je namreč čisto pod goro. Z Godoviča je nato peljala nekaj domobrancev v Hotedršico. Da se ne bi vračala v temi, je tam prenočila. Frančiška Ozbič pa se je zapletla v besedni spor s terenko Cvetko. Dvomila je namreč, da so Nemci na tleh in da bo partizanska zmaga tako lahka in hitra. Ko so se partizani ob oktobrski ofenzivi leta 1943 izgubili pred nemškimi tanki, ji je poočitala: “Kaj imaš od vojske, ki te ni sposobna braniti?”

Opis slike: Gospodinjski tečaj v Lomeh 1938

Petega januarja leta 1944 popoldne so prišli ponje. Dva partizana s šestnajstletnim vodičem Francem Rupnikom iz Zadloga. Najprej po Marijo v Gorenje Lome. Morala je z njimi. Podali so se kar počez in navzdol k Ozmičevim. Tam so imeli tri dekleta: “Katera je Frančiška?”, so vprašali. Potem so se odpravili še v Spodnje Lome k Šoštarjevim. Kar v kuhinjo so prišli: “Čuk Katarina, greste z nami!”
Ni znano, kam so jih peljali. Najmanj do Vojskega, morda celo v Cerkno. Poudarjamo, da je bilo to nekaj mesecev po vstaji na Primorskem. Po nemški ofenzivi se je število partizanov osulo, še vedno pa jih je v Trnovskem gozdu in njegovi okolici ostalo približno dvatisoč, torej za polk, pa so se vseeno imenovali IX. korpus. Še vedno velika vojska, ki pa se je zavedala, da je vojna zanjo dobljena. Zato se partizani posebnih vojaških akcij niso lotevali. V Vipavsko dolino so se spustili šele ob koncu vojne. Tisto na koncu ob nemški ofenzivi za veliko noč 1945 je bilo eno samo skrivanje in bežanje. Med največje akcije lahko štejemo uničenje domobranske postojanke v Črnem Vrhu, miniranje železniških mostov v Baški grapi in pohod v Benečijo. Ko se je nato v Črnem Vrhu naselila posadka šestdesetih nemških policistov, so jih pustili pri miru. Bilo pa je živahno delovanje na terenu, širjenje najrazličnejših mrež, obveščanje, povezovanje, izobraževanje. Koliko dela so si samo naložili s temi tremi dekleti. Ve se, da so jih del poti vozili. Z njimi so imeli opravka pravi preiskovalci in sodniki. Ker na dekletih niso našli krivde, so jih oprostili.
Izvedelo se je, da so spet na črnovrški planoti in da jih imajo v Zadlogu pri Tomincu na poveljstvu komande VOS-a. Pri nedeljski maši v župnijski cerkvi je to povedala očetu Tominčeva gospodinja, ki je bila materina sestrična: “V naši hiši jih imajo. Naj že nehajo nositi pošto v Zadlog!” Mislila je domače terence iz Zgornjih Lom, ki da prihajajo k njim z lažnimi ovadbami. Tudi sosedi Jožefa Rupnik in Katarina Grom sta kasneje povedali, kako je bilo. Ko sta peljali v Zadlog svinjo k merjascu, sta šli obiskat dekleta. Smeli sta do njih. Marija je prišla vsa bleda iz kamre, da jo boli glava, Katarina je nekaj likala, Ozbičeva pa je ležala na peči. Niso bile zgovorne. Eden od partizanov jima je pravil, da so šli tistega dne po zadnje informacije na teren in potem se bodo odločili. Ko sta obiskovalki odhajali, ju je poklical poveljnik in jima zabičal, naj bosta tiho, sicer bo slabo zanju.
Ker hčera ni bilo domov, se je v dve uri oddaljeno vas odpravil oče pogledat, kaj se dogaja. Ustavil se je pred Tominčevo hišo. V tistem se je prikazala na pragu Katarina z mokrim perilom: “Oče, ne hodite noter! Saj bomo itak prišle domov. Oproščene smo.” Tako druge hčere niti ni videl, obrnil se je in odšel.
Čakali so še nekaj dni, a deklet od nikjer. Prve dni v februarju se je na oglede odpravil trinajstletni Matej. Zjutraj je šel k maši, potem pa jo je ubral naravnost po cesti proti Zadlogu. Snega je bilo 20 cm, burja je brila, zeblo je. Samo približno je vedel, kje se mora oglasiti, v Podtisovem vrhu v eni od hiš na koncu zadloške ravnice. Malo je zgrešil in prišel tako že pod hrib. Videti so ga morali, samotno postavo sredi zasnežene ravnice, in ga prepoznati. Matej je tako zagledal sošolca Ivana Bonča, iz hiše pa sta prišli tudi njegova sestra Francka in soseda Fanči Zajc. Skupaj so prišli pri štirni. Matej je povedal, da je prišel pogledat, kaj je s sestrama in Ozbičevo. Vprašani so se spogledali in umolknili. Pokazali so, kam naj gre. Tominčeva hiša stoji na polju dobrih sto metrov nazaj proti Črnemu Vrhu. Ko je pred kratkim sošolca ponovno srečal, mu je poočital: “Ivan, se spomniš, ko smo se pogovarjali pri vaši štirni in ste rekli, da ne veste za naši?” Matej jo je ubral k Tominčevim naravnost po snegu tja, kamor so ga napotili. Tam da je štab. Hotel je v hišo, vstopil v vežo, naprej pa ga niso pustili. Ko je vprašal po sestrah, ni dobil pravega odgovora. Naj gre kar domov, bodo že prišle za njim. Opazil je, kako gospodinja joka. Ko se je vračal domov, so se solze ulile tudi njemu.

Opis slike: Šoštarjeva bajta s senikom in hlevom v Sp. Lomeh

Gospodinja iz Zadloga jim je kasneje povedala, kako je bilo, vendar samo na kratko. Dokler je bila še živa, se nihče od Čukovih ni odločil, da bi jo vprašal in zapisal podrobnosti, kdo so bili, kaj so govorili, kako so jih peljali v smrt. Le toliko so izvedeli, da so bili med njimi tudi domačini, enega je imenovala. Bilo je zvečer 31. januarja 1944. Ko so se odpravljali, jih je vprašala: “Ali jim ne boste dali večerje?” “Bodo že večerjale tam, kamor bodo prišle!” Prejšnjega dne je ujela besede s posveta, ki so ga imeli s terenci: “Pospraviti jih bo treba!” Slutila je, da se bo zgodilo najhujše. Ko so odšli, je šla stara Tominka gor v spalnico in odprla okno. Videla jih je, kako gredo čez polje in poslušala. Čakala je, da se bo zgodilo. Več kot pol ure je trajalo, preden je visoko na pobočju Male gore zagledala bliske ognja iz orožja in nato zaslišala strele. Bila je jasna noč in ocenila je, da mora biti nekje v Curkovem gozdu. Naslednje dni je šla pogledat, pa ni našla groba. Iskala je prenizko.
Lahko si približno predstavljamo, kako je bilo. Niso jim povedali, kam jih peljejo. Verjetno so jim rekli, da morajo na poveljstvo mesta. Tam bodo odločali, kaj z njimi. Obute v poletne čevlje so šle po zasneženi poti. Noč je bila jasna. Niso se upirale. Vdano so stopale in upale, da se ne bo zgodilo najhujše. V hrib so šli po kolovozni gozdni poti, nekaki bližnjici, ki pelje na Malo goro. V gozdu je bilo snega še manj kot na čistem. Vzpona je bilo dvesto metrov. Hodili so po temi. Potem pa so nenapovedano padli streli. Mrtvih niso slačili in jih ne sezuvali. Pod potjo so v kotanji izkopali plitvo jamo, jih zvlekli vanjo, nametali čez nekaj zemlje in odšli.
A tega leta je bila zgodnja pomlad in upokojeni gozdar Zajc, zdaj zaposlen kot upravitelj Curkovega gozda, je naletel na grob, ki so ga razkopale lisice, in na obgrizena trupla. Ena od glav je bila odtrgana. Dogovoril se je s Kosmačem, s sosedom, ki je vzel še sina. Naložili so si lopate in motike, kot da gredo popravljat cesto. Jamo so poglobili, vanjo položili ostanke deklet in jo zasuli, na grob pa naložili kamenje. Do konca vojne niso povedali nikomur. Verižico in prstan, ki ju je nosila Katarina, so izročili črnovrškemu župniku Ivanu Kobalu, ta pa je dal oboje očetu. Čukova mama do smrti ni izvedela, kaj se je zgodilo njenima dekletoma. Potem pa je med prvimi šel gor oče. Postavili so križ in zasadili smreko. V začetku je hodil za vse svete od družine samo on. Za grob je skrbela družina Zajc iz naselja Mala Gora, kasneje tudi sestra Pepca, ki se je poročila z domačim sinom Marjanom. Ta se spominja tistih strelov. V njihovi hiši je bila komanda mesta Črni Vrh. Ko je počilo, so partizani v paniki stekli na prosto in se, ker je bilo tiho, brez poizvedovanja vrnili v hišo.

Opis slike: Črnivrška planota: raztresene hiše, redke njive, košenice, gozd

Čez teden dni je Anton Poženel, brat Klavžarjeve žene, prišel kot partizan povedat: “Odšle so prostovoljno na Dolenjsko. Hočejo se izogniti obrekljivim jezikom.” Mateju je še danes žal, da ga ni, dokler je bil ta še živ, vprašal, kdo ga je poslal. Ozbičeva Albina se je odpravila k župniku, da bi mu plačala za mašo za sestrino srečno vrnitev. “Saj so mrtve! Ubili so jih!”, je vzkliknil in zatrdil, da to ve zanesljivo. Eden od domačinov, s partizanskim nazivom Božič, mu je poročal. Tudi za tistih triintrideset, ki so jih postrelili v Dolenji Tribuši, potem ko so se jim bili 1. septembra 1944 predali ob napadu na postojanko v Črnem Vrhu, mu je povedal. Župnik je tako izvedel zanje še pred sorodniki in jih vpisal kot mrtve v matično knjigo. Ko je šla Rupnikova Ivana iz Predgriž kmalu po tem napadu k župniku po neki dokument, je mirno napisal: “Rupnik Ivana, mož: pokojni Rupnik Franc”, ko ta sploh še ni vedela, da so moža ubili. Spremljal je dogajanje, vendar se je toliko zavaroval, da je nepreverjene ali nevarne podatke pisal s svinčnikom in ne črnilom.
Umor treh deklet je bil za ljudi nekaj nezaslišanega. Fašisti v vseh dvajsetih letih svoje vladavine, dokler se ni začela vojna, na tej planoti niso ubili nikogar, partizani pa zdaj kar tri naenkrat. Zato so ljudje, naklonjeni partizanom, dejanje tajili. Ko je Albina nosila črno ruto, jo je sovaščanka iz Spodnjih Lom napadla: “Kaj nosiš tole na glavi? Saj so šle na Dolenjsko!”
Ko se je čez pol leta, avgusta 1944, ustanovila domobranska postojanka v Črnem Vrhu, so se domobranci ponudili, da bi raziskali zločin. Oče jim je odvrnil: “Bog je sodnik živih in mrtvih. Zaradi nas nočemo ničesar.” Za nobenega ni hotel povedati. Vedel je, da je za vsem Slavc, pobudnika pa Ivan Sedej, krojač, doma iz Zadloga, in njegova žena. Že pred vojno so ga v Jugoslaviji zaprli kot komunista. Tudi Italijani so mu hitro prišli na sled in ga konfinirali v Potenzi. Po kapitulaciji Italije se je spet znašel na Lomeh. Tudi Rupnikove, ki so stanovali z njim v isti hiši, je vpletel v svoje mreže. Po svoje je bilo nenavadno, da ni šlo za sovraštvo, naperjeno proti premožnejšim kmetom, ampak proti vaškim proletarcem, ljudem, ki so mislili drugače, predvsem tistim, ki so bolj zvesto hodili v cerkev in bili člani verskih organizacij. Nekak odbor so ti ljudje ustanovili že med Italijo, po njeni kapitulaciji pa so udarili. Krojač in žena nista hodila v cerkev. Proti koncu vojne je postal komisar v bolnici Pavla. Od tam se ga dobro spominjajo. Ko se je bilo treba zavrteti pri plesu, je bil najbolj uren, ko pa je bilo treba nositi ranjence, ga je zabolel hrbet. Po vojni se je smrtno ponesrečil z motorjem.

Opis slike: Prva lopata na samotnem grobu

Planota je vedela, kaj se je zgodilo in kdo je bil zraven. Prvi so smeli govoriti, drugi so morali biti tiho, a molčali so vsi. Ostala je senca in nezaupanje. Tudi tam, kjer ni bilo državljanske vojne, ni po naseljih več tiste prisrčnosti med ljudmi, čeprav je življenje lažje. Tak je svet in razvoj. Če so ostali neporavnani računi, pa je toliko slabše. Dobro se ve, katere hiše in celo katere vasi so bile bele in katere rdeče. Če so ljudje o tem tiho, še ne pomeni, da so pozabili.
Matej pripoveduje o uničenju domobranske postojanke in napadu na Črni vrh:
“Župnik jim je svetoval, naj bežijo. Kraj ni pravi za postojanko. Ni ga mogoče braniti. Bilo je v petek, zjutraj se je začelo, popoldne pa je bilo že konec. Pri Tominčevih smo kosili otavo. Nič se ni čutilo, da se pripravlja nekaj tako velikega, čeprav so Lome oddaljene samo nekaj kilometrov. Potem so se zaslišali streli in zabobneli topovi. Odšli smo domov in molili. Pa nismo vedeli, da gre nanje taka sila. Ves IX. korpus, celo brigada Garibaldi. Pa še izdajstvo je bilo. Vse so vedeli. Eden od zajetih domobrancev je šel celo v Trebče po vrv, do so ujetnike zvezali. Prvi je padel poveljnik Jožko Jakoš in se zato niso pravočasno odločili za izpad. Gospodar me nato v nedeljo ni pustil k maši v Črni Vrh, šel sem v Godovič.”
Mama ni prebolela izgube hčera. Brat, ki se je sedemnajstleten pridružil domobrancem, je prišel s Teharij s tifusom. Ležal je v bolnišnici v Vipavi. Ko je v pozni jeseni istega leta zbolela z visoko vročino tudi mama, so najprej mislili, da ima isto. Šlo pa je za prehlad in pljučnico. Gospodarica si ni upala pomagati, ker se je bala, da bi se nalezla. Soseda Pepca se je je usmilila, jo umila in preoblekla. “Vidite, še danes sem živa!” A oslabela in brezvoljna mama bolezni ni bila kos. Umrla je 25. novembra. Ostal je oče z devetimi otroki, starimi od enega do sedemnajst let. Štiri leta, do svojega osemnajstega leta, dokler ni zrasla ena od sester, je bil Matej glavni kuhar. Vsemu se je privadil, soseda ga je celo naučila peči kruh. Kravica, ki so je imeli že med vojno, je bila zlata. Čeprav majhna in koščena, jih je bogato zalagala z mlekom. Vsak teden so pridelali iz njega tri kilograme masla, za kilo masla pa se je po čudnih poteh dalo dobiti v Ljubljani deset kilogramov moke.
Grob v gozdu pa je ostal. O nekem času in dogodku sta pričala križ in pritlikava smreka. Ker ji je primanjkovalo sonca, smreka ni rasla. Ob slovenski pomladi so svojci prosili oblast, da dovoli prekop. Odločala je uradnica higienske izpostave. Ko je izvedela, da gre za umrle pred desetletji, je samo zamahnila z roko in izdala dovoljenje. “Saj mene zraven ne potrebujete, boste že sami!”
Matej je v Črnem Vrhu naročil krsto. Ko je šel v Idrijo urejat dokumente za prekop, je srečal znanca, ki mu je rekel: “Ni treba, da je velika. Če so pokopane na peščenem, bo kosti komaj za pest.” A kosti je bilo veliko in je bila krsta premajhna. Čevlje, po katerih so jih prepoznali, so morali zakopati nazaj. Marijini so bili podkovani, Katarinini so bili okrašeni s posebnimi gumbi, kajti rada se je lepo oblačila in obuvala, Frančiškini pa polvisoki.
Pogreb je bil lep. Škof Pirih je svetoval, naj o tem ne razglašajo na ves glas. Še danes jim je žal, da so ga poslušali. Res je prišlo veliko gospodov, pa tudi domačinov, vendar bi prišli tudi Colčani, Podkrajci in Hotenci. Zamerili so, ker so nanje pozabili. Leto 1991 je bilo leto upanja. Takrat se je še dalo. Zdaj vsa tri dekleta počivajo skupaj na črnovrškem pokopališču.
Z mrliškimi listi pa se ni izšlo. Kljub nespornim dokazom, da so bile ubite, se je zataknilo, in to lani, leta 1997, ko je že veljal zakon o poenostavitvi postopka. Na upravni enoti v Idriji so imeli opravka z isto žensko, ki je urejala dokumente za izkop leta 1990. Najprej je bilo videti, da bo šlo gladko, sama prijaznost in uslužnost. Čez nekaj dni pa je zadeva postala zapletena. Videti je, da zaradi tega, ker so bile umorjene med vojno. Zanje zakon ne predvideva olajšav. Da so potrebne priče in izjave. Tako še danes ni mrliških listov, čeprav so umorjene napisane tako na farnih ploščah kot na nagrobniku. Če bi verjeli matični knjigi, so še vedno žive.
Nekam v zadregi smo, ko hočemo najti razloge, zakaj je bila potrebna smrt teh deklet. Že res, da je šlo za umetno ustvarjanje sovražnika, za zastraševanje. Vseeno pa je čudno, da domači komunisti niso upoštevali navodil poveljstva in se odločili za umor. Zakaj so svoje dejanje skušali zakriti? Domnevamo, da so šli z dekleti predaleč in so preveč vedele. Prepoznale so domače partizane in terence, celo po imenu, vedele za njihova zla dejanja, vedele za njihova zbirališča in javke, za njihove zveze in povezave, ni znano, kaj vse so z njimi počeli, skratka: bali so se, da bodo spregovorile. Treba jim je bilo zapreti usta.