Avtor: Stane Štrbenk

Nova slovenska zaveza se je ob ustanovitvi s programskimi smernicami in Pravili obvezala, da bo med drugim tudi ugotovila in popisala žrtve protikomunističnega odpora v Sloveniji in skrbela za postavitev spominskih plošč z njihovimi imeni (in drugimi identifikacijskimi podatki), in to po župnijah, na območju katerih so imele zadnje bivališče. V ta namen je najprej sprejela tozadevni pravilnik, s katerim je določila minimalna merila in kriterije za enoten postopek in tehnično izvedbo spominskih plošč. V nadaljevanju je pristopila k spodbujanju konkretnega postavljanja spominskih plošč po župnijah. Pri tem pa smo se zavedali, da so ljudje sicer imeli dobro voljo, vendar brez materialne podlage, brez podatkov in tudi brez moralne opore za sam začetek. V taki situaciji smo se obrnili na župnijske urade, ki so ponekod več, drugod manj že razpolagali z določenimi identifikacijskimi podatki. Menili smo tudi, da so spominske plošče stvar tudi župnijskih skupnosti, saj je šlo v bistvu vendarle za ugotovitev smrti in vsaj simbolični pokop bivših članov konkretnih župnijskih skupnosti. Z veseljem ugotavljamo, da smo pri veliki večini župnijskih uradov naleteli na nesebično, zlasti pa pogumno naklonjenost ter sodelovanje tako pri oblikovanju odborov za postavljanje farnih spominskih plošč kot tudi oskrbi podatkov. Župnijski uradi so bili odborom tudi v veliko moralno oporo. V vseh postopkih se je ugotavljalo, da brez sodelovanja župnijskih uradaov ni bilo možno začeti in končati postavitev farnih spominskih plošč. Kjer tega sodelovanja ni bilo oziroma ga ni, spominskih plošč še ni.
Poseben problem je predstavljala postavitev farne spominske plošče za župnije na območju mesta Ljubljana. Te namreč v večini nimajo svojih pokopališč, pač pa skupno ljubljansko pokopališče Žale. Zato se je NSZ sporazumela z župnijskimi uradi mesta Ljubljane, da se postavijo na ljubljanskih Žalah skupne spominske plošče za vse župnije mesta Ljubljana, ki nimajo svojega pokopališča, oziroma se izrečejo, da pristopijo k skupnim spominskim ploščam. Vse obveznosti iz naslova postavitve, kakor tudi operativne posle same postavitve pa je prevzela NSZ oziroma Slovenski spominski odbor, ki že več let obstaja kot posebna institucija v okviru NSZ.
NSZ se je zavedala, da bo postavitev plošč težavna in odgovorna naloga, tako glede ugotavljanja žrtev kot njih identifikacije, kakor tudi glede lokacije plošč, arhitekturne rešitve in nenazadnje glede financiranja. V vsem so bile same neznanke in védenje, da bomo pri njihovem reševanju povsod naletavali prej na nasprotovanje kot na podporo. Vendar nam je v zavesti nenehno kljuval opomin, “če tega ne bomo storili mi in sedaj, tega ne bo storil nihče drug”. To smo imeli živo pred očmi in začeli smo iz nič, tako kot neki župnik s 50.000 tolarji graditi cerkev. In izgradil jo je v nekaj letih, mi pa postavili veličastne spominske plošče.
Postavitev je bila tudi odgovorna naloga tako nasproti svojcem in prijateljem žrtev, nasproti mestu Ljubljana in zgodovini.

1. Ugotavljanje žrtev

Slovenski spominski odbor je za izvedbo naloge imenoval posebno delovno skupino desetih ljudi, ki je najprej zbrala obstoječo pisno dokumentacijo, kot npr.: Bela knjiga, Črne bukve, Palme mučeništva, Tabor, seznam žrtev prof. T. Ferenca, seznam pobitih stražarjev, številne publikacije in članki, ki so izhajali v tujini izpod peres političnih emigrantov itd. Iz teh virov je izluščila imena pobitih protirevolucionarjev, katerih zadnje bivališče je bilo na območju sedanje Ljubljane oziroma ljubljanskih župnij. Delne sezname je dobila tudi na nekaterih župnijskih uradih in pri posameznikih, ki so po spominu sestavljali spiske žrtev državljanske vojne po posameznih območjih oziroma župnijah mesta Ljubljane. Tudi člani skupine, ki so bili v večini bivši domobranci, so osebno poznali vrsto žrtev in tudi sami dopolnjevali nastajajoči seznam.
Prvi rezultat dela te skupine je bil seznam 1300 oseb, ki bi po kriterijih Pravilnika izpolnjevali pogoje za vpis na ljubljanske spominske plošče. Zavedali smo se, da je ta seznam zagotovo pomanjkljiv, da so posamezni podatki nepopolni, vprašljivi in tvegani. Zato smo sprejeli odločitev, da je obvezno vsa imena preveriti in zbrati zanesljive in potrjene identifikacijske podatke. S tem si je skupina nadela ogromno in nehvaležno breme. Potrebno je bilo namreč za vsako ime ugotoviti identifikacijske podatke iz zanesljivih in verodostojnih virov. To so matične knjige, arhivi, pričevanja in v številnih primerih poizvedovanje pri ljudeh na domu po principu “od vrat do vrat”.
Prvi seznam smo dali tudi v javno preverjanje. Objavili smo ga v Družini in pozvali s tem najbolj prizadeto javnost, da preveri imena in podatke ter nam sporoči morebitna dopolnila, napake in manjkajoča imena. Rezultat poziva je bil več kot zadovoljiv.
Drugi dopolnjeni in popravljen seznam smo želeli preveriti v vsej slovenski javnosti. Objavili smo ga v dnevniku Delo, žal ni šlo drugače, kot za visoko komercialno ceno. Izkazalo se je, da objava ni bila zaman. Prišlo je še nekaj pripomb, par prav pomembnih. Pripombe smo sprejemali vse do oddaje seznama kamnoseku. Zato je težko sprejeti mnenje, da kdo ni imel možnosti podati pripomb. Tako smo v celotnem identifikacijskem postopku od 1.300 evidentiranih izpisali na ljubljanske spominske plošče le 918 imen civilnih in vojaških žrtev komunističnega nasilja med vojno in po njej z območja mesta Ljubljana.
Za vse izpisane osebe so bili izpolnjeni popisni listi z identifikacijskimi podatki, katerih resničnost so s podpisom potrdili svojci, prijatelji, znanci, sosedje oziroma druge osebe, ki so žrtve in njihovo usodo poznali. Popisni listi so tako zgodovinski dokumenti medvojnega in povojnega komunističnega nasilja.
Zavrnitev vpisa okrog 300 oseb s prvega seznama ni razumeti, kot da ti ne sodijo na spominske plošče oziroma da ne izpolnjujejo pogojev za to. Večina teh smo zavrnili le zato, ker nismo mogli do tedaj zbrati potrebnih identifikacijskih podatkov, ali pa najti oseb, ki bi s svojim podpisom potrdile verodostojnost podatkov na popisnem listu. Odločili smo se, da bomo za te nadaljevali ugotovitveni postopek in jih dodatno izpisali na spominske plošče skupaj s tistimi, ki so jih svojci ali drugi priglasili in izpolnili popisne liste po dnevu postavitve spominskih plošč.

2. Lokacija spominskih plošč

Pri izbiri lokacije smo želeli tudi v Ljubljani uveljaviti v pravilniku sprejeto načelo, da spominske plošče niso spomeniki, pač pa simbolni grobovi, katerih mesto pa je na pokopališčih ali v neposredni bližini cerkva. To dejstvo nam v Ljubljani ni omogočalo dosti izbire. Od ljubljanskih pokopališč smo pač utemeljeno izbrali ljubljanske Žale. Tam smo prvo lokacijo predvideli na grobišču devetih vaških stražarjev ob vzhodnem pokopališkem zidu v neposredni bližini italijanskega vojaškega pokopališča. Vendar se je takoj izkazalo, da ta prostor ni primeren. Je v hudi gneči, je tudi premajhen, težko dostopen, zlasti za večje število ljudi. Pa tudi sicer pokopališka uprava ni dovolila nujno potrebne premaknitve grobov vaških stražarjev v skupen grob.
Po več neuspešnih tozadevnih pogovorih na pokopališki upravi smo se za pomoč in nasvet obrnili tudi na župnijski urad Sv. Križa, gospoda župnika Antona Rojca. K njemu nas je vodila misel na prostor ob zidu stare pokopališke cerkve, kjer na praznik Vseh svetih ljudje že vrsto let polagajo številne sveče v spomin žrtvam, ki nimajo znanega groba. Ob tej priložnosti nam je gospod župnik omenil že zgrajeni betonski podstavek na dvorišču nove cerkve Vseh svetih na Žalah, prvotno namenjen križu ali drugi nabožni skulpturi. Srce nam je zaigralo od veselja, ko smo v duhu že takoj videli tam impozantne spominske plošče v izjemnem naravnem in arhitekturnem okolju. Najraje bi objeli g. župnika in mu ogreli srce, da bi nam dovolil tu postaviti plošče. Ni bilo treba dosti prepričevanja in gospod župnik je z božjo pomočjo, gotovo tudi na priprošnjo svetniških žrtev, brez pogojev in pomisleka pristal na postavitev spominskih plošč pri cerkvi Vseh svetih in sprejel kot pravni zastopnik lastnika zemljišča formalno investitorstvo.

3. Arhitektura spominskih plošč

Nova slovenska zaveza se je zavedala izjemnosti in odličnosti kraja, zlasti pa občutljivosti glede na bližino visoko zaščitene Plečnikove arhitekture, predvsem dominantne Plečnikove molilnice. Izvršni odbor NSZ je zato, ob sodelovanju znanih arhitektov in poznavalcev Plečnikove dediščine, sprejel tudi primerna izhodišča za arhitekturno oblikovanje spominskih plošč. Pri tem se je odločil, da morajo biti plošče usklajene tako z interesi nove cerkve, kot interesi arhitekture Plečnikovih Žal. Predvsem pa naj ne bi bila monumentalne in bahave, pač pa skromne, spoštljive, asketske in vredne ljudi, katerih imena bodo nosile. V nobenem primeru pa naj ne bi posnemale Plečnikove arhitekture ali ji konkurirale, ker smo se zavedali, da Plečnika ni možno doseči. Prav tako smo se odločili, da naj ne bi posnemale niti arhitekture nove cerkve Vseh svetih, zlasti še, ker je arhitekt te cerkve absolutno odklonil sodelovanje pri lokaciji, postopku in arhitekturni rešitvi spominskih plošč. Kot vodilo za plošče je sprejel stališča, da naj bo na ploščah poudarek na imenih in ne na arhitekturi. Te naj ne bi bile nič drugega kot nosilke imen žrtev.
Da ne bi NSZ prevzela nase celotne odgovornosti za takšne ali drugačne plošče, smo se odločili, da v postopek vključimo širšo strokovno in prizadeto javnost. V ta namen je Izvršni odbor NSZ sprejel sklep, da razpiše javni natečaj za arhitekturno oblikovanje spominskih plošč z zbiranjem ponudb in da neposredno povabi pet renomiranih arhitektov, da se udeležijo natečaja.
V postopek za izvedbo razpisa je NSZ tako povabila renomirane tozadevne strokovnjake več institucij doma in v tujini, dobre poznavalce Plečnikove dediščine, med drugim tudi Društvo arhitektov Ljubljana, katerega sodelovanje smo si najbolj želeli. Žal je sodelovanje kategorično odklonilo. Zelo znan povabljeni arhitekt je na naše vabilo za sodelovanje v žiriji odgovoril: “V zvezi z vašo prošnjo, da sodelujem v žiriji za postavitev spominske plošče v neposredni bližini Plečnikovih Žal, vam sporočam, da te obveznosti iz moralnih razlogov ne morem sprejeti, ker se nikakor ne strinjam z agresivnimi – urbanističnimi, arhitekturnimi in vsebinskimi posegi na Žalah, ki bi morale ostati – kot to pove ime – zgolj počivališče mrtvih!” Spet drugi je odgovoril: “Lepa hvala za imenovanje v žirijo za spominsko ploščo. Vendarle vam sporočam, da se ne bom udeležil nobene seje.” Nekateri pa so ocenili, da na naše vabilo ni vredno niti odgovoriti.
Kljub navedenemu je Izvršnemu odboru le uspelo imenovati sedemčlansko žirijo, za katero je predsednik Društva arhitektov Ljubljana izjavil: “V žiriji je nekaj eminentnih imen in želim vam veliko uspeha.”
Žirija je na svoji prvi seji izvolila za predsednika dr. Damjana Prelovška, v Sloveniji verjetno največjega poznavalca in varuha Plečnikove dediščine.
Po imenovanju in konstituiranju žirije je NSZ dne 30. 5. 1996 objavila v več sredstvih javnega obveščanja doma in v tujini javni natečaj za arhitekturno oblikovanje spominskih plošč z zbiranjem ponudb, pet renomiranih arhitektov iz Slovenije in tujine pa je tudi povabila, da se natečaja udeležijo. Na razpis je prišlo pet ponudb. Žirija je na prvi seji ocenila, da je prišlo premalo ponudb in da nobena v celoti ni odgovarjala razpisnim zahtevam. Zato je predlagala investitorju NSZ, da javni natečaj ponovi, kar je tudi storila z objavo ponovnega razpisa v Delu dne 18. 9. 1996. Na ta razpis je prišlo ponovno pet ponudb. Izmed vseh desetih je žirija na svoji tretji seji dne 12. 12. 1996 ocenila, da ponudba pod šifro 55555, avtor Franc Popek, d.i.a., v največji meri izpolnjuje pogoje razpisa. Zato se je odločila, da predlaga investitorju, da sprejme projekt Franca Popka in ga realizira. Vsi ostali ponudniki so svoje ponudbene načrte brezplačno odstopili NSZ za ev. spominske plošče v drugih krajih Slovenije. Tudi člani žirije so se odpovedali vsakršnim honorarjem za delo v žiriji.

Avtor slike: Ivan Bukovec

Opis slike: Šli bomo v procesiji proti Besedi Ivan Bukovec

4. Upravna soglasja

Glede na to, da naj bi po prvotni odločitvi postavili spominske plošče na že obstoječem betonskem podstavku, ki je bil zgrajen v okviru tehnične dokumentacije za izgradnjo nove cerkve in ureditev dvorišča namensko za postavitev križa ali nabožne skulpture, smo bili mnenja, da za postavitev spominskih plošč ni potrebno pridobiti soglasja pristojne upravne enote. Ker pa se je v zadevi začelo zapletati že v postopku razpisa javnega natečaja in imenovanja žirije, smo predvidevali, da se bo to nadaljevalo tudi v postopku postavljanja spominskih plošč, kar bi lahko zadevo zamotalo, odložilo ali preprečilo njeno dokončanje. Zato smo kljub navedenemu dne 4. 7. 1997 zaprosili pri Upravni enoti Ljubljana, Izpostava Bežigrad za izdajo ustreznega soglasja. Vlogi smo priložili vso potrebno geodetsko, zemljiškoknjižno in tehnično dokumentacijo. Pa se je takoj zapletlo. Stvar je bila vsiljena v javnost. Nekdo je sprožil plaz protestov in poskusov, da se prepreči postavitev. Najbolj dovzeten za to gonjo je bil Ljubljanski dnevnik, ki je šest dni zapored objavljal spominskim ploščam nenaklonjene članke z namenom, da vpliva na javno nerazpoloženje do spominskih plošč in na upravne organe pri odločanju o izdaji soglasja. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad je na to takoj reagirala in zahtevala, da predhodno predložimo še strokovno mnenje Mestne občine Ljubljana, Oddelka za urbanizem in okolje ter mnenje Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. S slabim občutkom smo zaprosili obe instituciji za strokovno mnenje. Daljši molk navedenih institucij nam je dal vedeti, da se je zadeva tudi pri njih zataknila in da se bo za dalj časa najmanj zavlekla, če že ne ustavila. Zato smo že določeni rok 15. oktober, posredovan tudi javnosti, preklicali za nedoločen čas. Kljub temu nismo obupali. Na Izvršnem odboru smo potrdili svojo odločnost, da bomo spominske plošče postavili do konca leta 1997 za vsako ceno. Določili smo nov dan blagoslovitve, to je 15. november. Začela se je borba za ljubljanske spominske plošče. Prva osebna intervencija je bila namenjena Upravni enoti Ljubljana, Oddelku za urbanizem in okolje, to je izključno strokovnemu organu, ki je pristojen izdati le strokovno mnenje o postavitvi spominskih plošč. Prve besede so bile kot voda na razžarjeno ploščo. “Pa to je vendar nemogoče, za take ljudi ni dovoljeno postavljati spomenike. To je vendar politična zadeva, ljudje z imeni na ploščah so bili ja izdajalci, revolucije oziroma državljanske vojne sploh ni bilo, bilo je samo izdajstvo. Ljudem, ki se bodo ob Plečnikovi molilnici poslavljali od mrtvih, se bodo obračali želodci ob pogledu na v neposredni bližini stoječi spomenik.” Samo še to niso rekli, da bo od tam tja smrdelo. Nikakor tudi niso mogli prenesti besedila posvetila na plošči, češ, da potvarja resnico, da ponovno razdvaja Slovence in jih bo tudi v prihodnosti, zlasti besede: kri, rdeča revolucija in sklicevanje na krščanstvo, češ da je bilo v zgodovini tudi krščanstvo krvavo in da nam ne more biti v ponos itd. Predlagali so naj vendar zaprosimo kakega kulturnika, da nam bo sestavil sprejemljivo besedilo. Pri tem so omenjali tudi nekaj imen. Na kraju so izjavili, da so se odločili, da mnenja ne bodo izdali, pač pa zadevo predložili naprej.
Zoper tako stališče upravnega organa smo odločno protestirali z navajanjem, da je upravni organ le strokovni organ in da zato ni pristojen presojati, kaj je politično in kaj ne ter ali je v letu 1942 do 1945 bila revolucija oziroma državljanska vojna ali ne, še manj pa, kdo je izdajalec in kdo ni pa tudi, ali je posvetilo na spominski plošči politično ali ne. Na ta protest so reagirali z izjavami, da so bila navedena stališča in ocene le osebna stališča in ne upravnega organa. Ker je kazalo, da upravni organ ne bo izdal ali pa da bo zavlačeval izdajo pozitivnega mnenja, smo se obrnili na mestnega župana, tudi kot istočasnega predsednika Plečnikovega sklada, in Mestni svet Mestne občine Ljubljana ter v kratkem prejeli pozitivno mnenje, ki se glasi: Po ogledu na terenu ugotavljamo, da je prostor nameravanega posega (postavitve plošče) izrazito enostransko naravnan (orientiran) na krožni plato pred cerkvijo in na cerkev samo in da se v nobeni obliki ne obrača na Plečnikove vežice ter molilnico. Je na njihovi “hrbtni” strani. Potemtakem ugotavljamo, da (po našem strokovnem mnenju) nameravana postavitev ne bi prizadela prostora, kompozicije in arhitekture mrliških vežic prof. Plečnika. Zato je oddelek za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana predlagal naslednji sklep: “Menimo, da se na osnovi opisanega na našem mnenju lahko izda dovoljenje za nameravani poseg s tem, da se zahteva njegovo dosledno izvedbo, kar pomeni zasaditev ovalne živice, kot jo predvideva ureditveni načrt do višine svetilk na tem prostoru s primerno tlorisno obdelavo okolice. Priporočamo tudi, da se uredi okolica cerkve, ki je danes zelo skromno urejena, gradiva pa dotrajana (asfalt).
Po več intervencijah na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine je tudi ta izdal svoje dvoumno mnenje, ki se ga je pri dobronamernem tolmačenju dalo razumeti kot pozitivno, pri odklonilnem stališču pa kot negativnoa. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad, ga je tolmačila kot negativno, zaradi česar je odklanjala izdajo soglasja. Neugotovljeno kdo je vpregel v tozadevni postopek še Ministrstvo za kulturo, Upravo RS za kulturno dediščino, gotovo z namenom, da podpre zavrnitev izdaje soglasja. Ta se je namreč izrazito in kar žaljivo negativno opredelila do spominskih plošč in to pisno stališče poslala Fakulteti za arhitekturo, odboru za Plečnikove Žale, ter zahtevala, da se odbor takoj sestane in o stvari razpravlja in se opredeli v smislu stališč Ministrstva za kulturo. Pri tem je ostro napadel dr. Damjana Prelovška, češ kako se je mogel pozitivno opredeliti do vandalskega posega v Plečnikove Žale. Postavil je celo vprašanje, ali lahko ta še naprej ostane član odbora za Plečnikove Žale pri Fakulteti za arhitekturo.
Odbor za Plečnikovo dediščino se je večkrat sestal ob prisotnosti tudi predstavnikov NSZ, Upravne enote Ljubljana in Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Mnenja so bila vedno enaka. Približno polovica je bila za, polovica proti, z različnimi utemeljitvami. Ko je že kazalo, da na odboru ne bo doseženo soglasje, se je izoblikoval kompromisni predlog, ki so ga zagovarjali tisti, ki so načelno podpirali postavitev spominskih plošč. Kompromis je bil v tem, da se spominske plošče le postavijo in to kjerkoli na dvorišču cerkev Vseh svetih, samo na prvotno določenem obstoječem podstavku na hrbtni strani Plečnikove molilnice ne. Tak predlog je bil končno sprejet s kislim obrazom nasprotne strani. Ponuden je bil investitorju, da se odloči, ali ga sprejme ali ne. Odbor je predlagal, da se predstavniki NSZ, Upravne enote Ljubljana, Ljubljanskega regionalnega zavoda in Odbora za Plečnikovo dediščino sestanejo na licu mesta in določijo najprimernejšo mikrolokacijo plošče v smislu sklepa odbora. Ta se je sestal in določil konkretno lokacijo, tudi ob soglasju predstavnika NSZ, na mestu, na katerem spominska plošča stoji danes.
Ljubljanski regionalni zavod, ki je pred tem odklanjal spremembo svojega prvotnega mnenja, je na podlagi pisnega sporazuma vseh v postopek vključenih institucij izdal novo, povsem jasno in nedvoumno pozitivno mnenje za postavitev na novi lokaciji. Na podlagi tega mnenja je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad izdala potrebno soglasje za novo lokacijo z edinim pogojem, da investitor dosledno upošteva izvedbeni projekt, zasadi ozadje spominske plošče s primernim zelenjem in primerno uredi okolico.
Nova lokacija je po eni strani ugodnejša, ker stoji v bolj sproščenem odprtem prostoru, ki je parkovno urejen, umirjen in spoštljiv, kot nalašč za meditacijo, po drugi strani pa slabša, ker spominska plošča ni vidna s ceste. To pomanjkljivost bo potrebno odpraviti z ustreznim opozorilnim napisom. Sprememba pa je imela za posledico precejšnja dodatna dela in s tem precejšnje povišanje predračunskih stroškov.

Avtor slike: Ivan Bukovec

Opis slike: Ko bo vstala iz viharja, bratje dragi, zlata zarja … pridemo vas počastit Ivan Bukovec

Na kraju moramo še povedati, da je predsednik žirije dr. Damjan Prelovšek, kot nesporni poznavalec Plečnikove dediščine in kot resnični njen varuh, v celotnem postopku, to je v pripravi razpisnih pogojev, izbiri ponudb, določitvi minilokacije in še zlasti v spornem delu postopka, vedno imel pred očmi prvenstveno interese Plečnikovih Žal. Vendar v celotnem postopku postavitve spominskih plošč ni videl nikakega posega v Plečnikovo dediščino, nasprotno, šele s postavitvijo spominskih plošč na prvotnem mestu je videl zaključek nedokončanega dela prostora na hrbtni strani Plečnikovih Žal. S to svojo strokovno doslednostjo in avtoriteto v celotnem postopku je dr. Damjan Prelovšek odločilno prispeval, da so ljubljanske spominske plošče postavljene in da stojijo prav gotovo na izjemnem in spoštljivem mestu.

Stroški

Po predračunu izvajalcev naj bi stroški postavitve znesli okrog 18 mio SIT. Po finančni konstrukciji, ki je slonela na predhodnih dogovorih, naj bi te stroške krili:
Svojci 8,000.000 SIT
Mestna občina Ljubljana 5,000.000 SIT
Nova slovenska zaveza 3,500.000 SIT
4. Ljubljanske župnije 1,500.000 SIT
Skupaj 18,000.000 SIT
Zanašajoč se na navedeno dogovorjeno konstrukcijo je NSZ oddala v izdelavo oziroma postavitev ljubljanske spominske plošče najugodnejšemu ponudniku. V postopku za pridobitev upravnih soglasij je bila postavljena zahteva za spremembo prvotne lokacije, ki je imela za posledico povišanje predračunskih stroškov za 3 mio SIT. Tako so znašali celotni stroški postavitve plošče zaokroženo 21 mio SIT.
NSZ je uspelo zbrati finančna sredstva zaokroženo:
Svojci 9,000.000 SIT
Mestna občina Ljubljana 1,000.000 SIT
Nova slovenska zaveza 3,500.000 SIT
4. Ljubljanske župnije z nabirkoob blagoslovitvi plošče 1,500.000 SIT

Skupaj 15,000.000
Kot je iz navedenega razvidno, so svojci in prijatelji žrtev v celoti plačali zanje predviden predračunski znesek. Še več. Celo prekoračili so ga za okoli 1 mio SIT. Iz računske dokumentacije je razvidno, da so skoroaj vsi znani oziroma ugotovljeni svojci prispevali svoj delež, ki je znašal 20.000 SIT na izpisano ime. Vsem pa je bilo nedvoumno povedano, da prispevek ni obvezen oziroma da NSZ vse le vabi, da prispevajo sredstva v okviru možnosti. Tako so eni plačali več, drugi manj in v nekaj primerih le simbolični znesek, kot npr. Hčerka ubitega očeta, ki nam je sporočila: “Verjetno je moj ata ‘umrl’ v Kočevskem rogu. Prispevam lahko le 500 SIT, namesto svečke na grob. Nimam več.”
V znesku 9 mio SIT so vsebovana tudi sredstva, ki so jih namenili darovalci namensko za konkretne žrtve na spominskih ploščah, ki nimajo svojcev.
Primanjkljaj v znesku 6 mio SIT je nastal zaradi povišanja stroškov v zvezi s spremembo lokacije in ker Mestna občina Ljubljana ni nakazala celotnih obljubljenih sredstev v višini 4 mio SIT.
Kolikor Mestna občina Ljubljana v letu 1998 ne bo poravnala navedenega zneska, bo morala kriti celoten primanjkljaj NSZ, ki je kot pravna oseba prevzela odgovornost za plačilo celotnih stroškov postavitve spominskih plošč.