Avtor: Primož Ramovš

Bil je leto dni pred menoj na klasični gimnaziji v Ljubljani. Kdaj in kako sva se pobliže spoznala, se ne spominjam, gotovo pa naju je povezovala glasba in prav to področje nama je bilo skupno in naju je pripeljajo do iskrenega prijateljstva. Tudi stanovanjska bližina je bila gotovo pozitiven faktor najinega sodelovanja, zlasti pa še to, da sva bila oba študenta Državnega konservatorija. Saj so tja hitele vse najine misli, vsa moja zanimanja in vsa moja prijateljstva, in to seveda veliko bolj kot pa vseh osem let v gimnaziji. Jože Osana je imel glavni predmet klavir, mene pa je seveda veliko bolj privlačeval študij kompozicije, vendar pa je bil tudi Jože zelo aktiven pri študiju kompoziciijskih veščin. Zelo se je zanimal tudi za dirigiranje, do tega pa jaz nisem imel nikdar posebnega veselja. Če si sedaj v spomin prikličem najina skupna konservatorijska leta, mi predvsem ostajajo živi njegovi interesi za organizacijo tovarištva med študenti. Zelo je bil angažiran pri Društvu ljubljanskih konservatoristov, aktivno je sodeloval pri raznih koncertnih prireditvah in tudi pri družabnem življenju konservatoristov. Če se prav spominjam, je bil nekaj časa predsednik tega društva. V posebnem spominu pa mi je njegova dirigentska žilica. Uspeh njegovega prvega koncerta je bil za tiste čase naravnost fantastičen. Bil je takrat v osmi gimnaziji (jaz v sedmi) in organiziral je šolski orkester (razume se seveda z nekaj tujimi substituti) in izvedel naslednji program: krstna izvedba mojih Quatre pieces symphoniques, potem krstna izvedba njegove Introdukcija in fuga, po ena skladba Osterca in Škerjanca in za konec Mozartova Mala nočna glasba. Koncert je priredila klasična gimnazija in je bil v polni frančiškanski dvorani. Osana je dirigiral celoten program. Koncert je imel izjemen uspeh in je znatno pripomogel k ugledu klasične gimnazije. Leta 1938 je Jože Osana maturiral. S tem so se najine že tako ne preveč močne gimnazijske vezi pretrgale, povečalo pa se je najino medsebojno služenje glasbi v okviru konservatorija in drugih glasbenih prireditev. Spominjam se, da je organiziral in dirigiral več koncertov, ki so večinoma potekali v frančiškanski dvorani. Skoro vedno sem sodeloval ali kot pianist ali kot hornist. Koncerti so bili vedno dobro obiskani in v takratnem našem kulturnem ozračju dobro sprejeti in odmevni. Zlasti mi je še v spominu uprizoritev Tomčevega odrskega dela, ki smo ga kar petkrat ponovili (žal se naslova tega dela ne spomnim).
Zadnja leta svojega gimnazijskega študija je Jože Osana tudi orglal pri šolskih mašah v križevniški cerkvi. Po njegovi maturi je ta dolžnost pripadla meni in zapečatila mojo usodo organista. V letih pred II. svetovno vojno je organiziral društvo Krog, v katerega me je sicer vabil, vendar pa med člane nisem hotel vstopiti, ker sem bil vedno nasprotnik društvenega življenja; za to pa je imel Jože Osana izreden posluh, izjemno sposobnost in neuničljivo veselje. Kakšnih posebnih spominov na moji pomaturitetni študijski dobi na Akademiji za glasbo nimam. Verjetno smo sodelovali na raznih prireditvah, kot se še spomnim, dvakrat na silvestrovanju v bolnišnici na Golniku, kjer smo skušali pacientom razsvetliti silvestrski večer. Mnogo takih podobnih koncertov je Jože Osana uspešno organiziral, na njih je sodeloval kot pianist in če je bil kakšen ansambel, tudi kot dirigent. Vendar pa pri vsem tem ni zanemarjal svojih skladateljskih zmožnosti. Tudi na tem področju je bil ambiciozen in zlasti s tercetom sester Fink izvedel marsikatero svoje delo. Razume se, da se v estetskih skladateljskih pogledih nikakor nisva ujemala, pri čemer pa seveda nisem njegovih skladb slabo ocenil. Čeprav so bile drugačne kot moje, sem jim moral priznati visoko vrednost, bogato invencijo in umetniško kvaliteto. Ko sem po diplomi na Akademiji za glasbo odšel v Rim, se je najino sodelovanje kajpak pretrgalo. Po mojem povratku sva seveda takoj obnovila stare prijateljske stike in sodelovanje, a je zaradi vojnih razmer bilo močno okrnjeno. Ponovno najino zbližanje je bila skupna služba v domobranski godbi, kjer sem zadnje leto pred koncem vojne bil hornist. Jože Osana pa arhivar. V tem času si ne morem v spomin priklicati kakšnih velikih glasbenih dejanj, vendar pa se spominjam, da smo marsikdaj sodelovali na raznih kulturnih srečanjih ali dobrodelnih prireditvah. Prišel je maj 1945. Domobranska godba je bila razpuščena, njenim članom je bilo dano na izbiro: ali ostati v domovini pod komunistično vlado ali se pridružiti vojaškim formacijam, ki so odšle na Koroško. Zadnji dan odločitve me je Jože Osana obiskal na mojem domu. Ko sem mu povedal, da nameravam ostati v Ljubljani, je bil nad mojo odločitvijo zelo začuden. Rekel mi je, da pa on odhaja iz domovine.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skladateljev zadnji dom na pokokpališču Assumption v Torontu

To je bilo zadnje osebno srečanje, ko sta se najini dolgoletni prijateljski poti razšli vsaka na svoj konec in se nikdar več nista srečali. Mnogokrat sem sicer o svojem prijatelju dobil poročila in informacije, lahko sem z zanimanjem in veseljem spremljal njegovo umetniško delovanje v Argentini in Kanadi. Večkrat sva si izmenjala pozdrave in dobre želje, ni pa nama bilo usojeno, da bi si še kdaj segla v roke kot takrat, sedmega maja 1945.