Avtor: Blaža Cedilnik

Pred približno štirirmi leti je bila v naši ljubi mladi samostojni državi, pravzaprav v njenem glavnem mestu, se pravi v prelepi beli Ljubljani, silna gonja proti tedanjemu županu dr. Strgarju, češ da je nesposoben, pravzaprav je navaden vrtnar, še bolje vrtičkar, ki nikakor ne zna županovati, ki dela sramoto naši prestolnici, če pa že kaj dela, dela samo za lastne koristi in za svojo stranko. Ob taki priložnosti se lepo vidi, kdo je »naš« oziroma »tapravi« in kdo to ni. Iz vseh lukenj prilezejo, tako rekoč spontano, vsemogoči ljudje, vseh slojev, vseh vrst, vseh prepričanj in veroizpovedi in, kot sem že večkrat rekla in »seveda« tudi napisala, že se oglasi veličasten orkester, ki prevzame vse medije, ti ljudje nenadoma začutijo v sebi pisateljsko žilico in rubrike »pisma bralcev« se napolnijo s takimi in drugačnimi, odkritimi in skrbno prikritimi napadi na določeno osebo oziroma na njeno izjavo ali dejanje. In takrat so se spravili na župana Strgarja. Čeprav je bilo sem ter tja zaslediti skromno vestičko, da je kakšen zdomec ali celo tuji turist, ki je po nekaj letih spet prišel v Ljubljano, opazil, da se v Ljubljani nekaj dogaja, da se spreminja na bolje. Ampak ti ljudje tega niso opazili. Venomer so gonili svojo. Novinarji so jim pri tem izdatno pomagali, saj vendar niso mogli iz kože, ki so jo nosili »teh naših petdeset let«. In tako je prišlo na RGL do oddaje, ki je pravzaprav običajna, da so ljudje sporočali po telefonu svoje mnenje o tedanjem županu, ali naj ostane do konca mandata, ali pa naj se ga predčasno umakne, da ne bo naredil še več škode. Takoj se je oglasil orkester in žolčno napadel župana. Nekateri v stilu nizkih udarcev, drugi pa bolj filozofsko, kako je najbrž naredil nekaj dobrega, ampak zdaj je pa čas, da gre, da odstopi svoje mesto nekomu drugemu, bolj sposobnemu, bolj primernemu za voditelja prestolnice naše države. Po precej časa trajajoči kanonadi pa je, tako je bilo videti, nekaterim poslušalcem pregorelo (med drugimi tudi meni, pa sem zaman pritiskala na gumb za ponovno klicanje telefonske številke radijskega programa, ves čas je bilo zasedeno), pa so še oni poklicali in se postavili gospodu Strgarju v bran. Voditeljica (žal sem pozabila, katera je takrat vodila to oddajo) je delala veliko razliko med tistimi, ki so bili za odstavitev župana, in tistimi, ki so bili proti. Tiste, ki so napadali gospoda Strgarja, je lepo pustila, da so povedali svoje, jih morda še kaj povprašala, one druge pa je zelo na kratko odpravila, včasih celo grobo prekinila. (Tak odnos se tudi sicer večkrat kot ne opazi pri oddajah, npr. raznih omizjih, bodisi na radiu bodisi na televiziji, kjer nastopajo pripadniki »stare garde« in njihovi simpatizerji in tudi njihovi nasprotniki oziroma »pomladniki«. Prvi si brez sramu in brez slabega občutka in z izdatno podporo voditelja sami jemljejo besedo, imajo dolge govore kot na kakem partijskem kongresu, podučujejo svoje »sogovornike« o demokraciji, itd. Bognedaj, da bi si kak »pomladnik« vzel besedo sam. Voditelj bi ga krepko oštel, naslednji dan in še druge dni bi bili vsi časopisi polni njegove »nesramnosti« in kakor se že reče v takem primeru.) Potem pa je nekoga, seveda takega, ki je bil trdno na stališču, da »mora Strgar iti«, vprašala, koga bi predlagal za novega župana. ‘Viko Potočnik’, je kar stresel iz rokava. Potem se je šele začelo. Čeprav proti gospodu Strgarju so bili prav tako skoraj vsi proti Viki Potočnik. Nekateri z argumenti, drugi kar tako, ampak skoraj enoglasno proti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomlad v Kočevskem Rogu Mirko Kambič

In ko sedaj razmišljam o tej oddaji, imam občutek, da je bila stvar zrežirana. V bistvu je bila neko merilo javnega mnenja o tem, kakšen odnos imajo ljudje do Vike Potočnik. Kajti potem se je začelo delati na njenem imidžu. Kretek intervju na televiziji, da bo za nekaj časa izstopila iz politike. Potem postane predsednica Društva prijateljev mladine. Vika Potočnik pri otrocih v bolnišnici. Kamere so jo zasledovale vsepovsod, razen v kozmetičnem salonu in pri frizerju. Ne vsiljivo, ampak samo tako, mimogrede. In lepo počasi je ljudem zlezla pod kožo.
Pa se nihče ni vprašal, kdo je pravzaprav ona, da mora vsak njen migljaj spremljati nekdo s kamero. Za kakšne druge dogodke pa televizijcev ne dobiš, pa če se razpočiš. Ko so naši mladi matematiki in fiziki osvajali kolajne na matematičnih in fizikalnih olimpiadah širom po svetu in so po vseh državah predvajali podelitve kolajn, predstavljali dobitnike teh odličij, se naša televizija še zmenila ni zanje. Da ne govorimo o srečanjih Društva matematikov, fizikov in astronomov, ko so nam sicer obljubili, da bodo prišli, pa ni bilo nikogar. To je pač moje področje in ga dobro poznam. Vem pa tudi za celo vrsto pomembnih dogodkov, kjer televizijcev prav tako ni bilo mogoče dobiti. Spet se vprašajmo, zakaj, za vraga, so spremljali prav njo? Bom pa malo prevzetna. Mene v bolnišnici ni nikoli zasledovala kamera. Res da sem šla tja v glavnem, kadar je bil kateri od mojih otrok bolan. Ampak pravljice sem pripovedovala in zabavala sem prav vse otroke. Vsi od kraja so me vse sorte spraševali in sem jim odgovarjala in pojasnjevala. Prav vsi otroci so me težko čakali in spraševali medicinske sestre, kdaj bom prišla. Pa tudi medicinske sestre so me bile zelo vesele. Vedele so, da bodo nekaj časa proste, za kavico in za klepet. Čeprav so me prvič postrani pogledale, ko sem prišla z dovolilnico predstojnika, ki mi je omogočala obisk tudi izven uradno določenih ur. ‘Spet ena, ki ima zveze’, so rekle kar na glas. Ko so pa videle, da jih za nekaj časa popolnoma razbremenim, so me vse naslednje dni izredno prijazno sprejele in se me očitno razveselile. In sladkarije sem prinesla vsem otrokom. In vsi so me spremili do vrat in me spraševali, če bom naslednji dan spet prišla. Pa bodi dovolj o tem. Kdo sem vendarle jaz, da bi me opazovala kamera. Koga brigajo otroci, kako se počutijo, kaj delajo, kako se imajo. Važno je, kdo jih pride obiskat. Važna je Vika Potočnik.
In vse je šlo v tem smislu naprej. Tudi soočenja. Najbolj zanimivo je bilo zadnje soočenje, pred drugim krogom. Vika Potočnik si je vzela čas in na dolgo in široko razpredala, kaj vse je treba narediti, kaj vse je v Ljubljani narobe, pa najsi bo to samo mesto ali pa odnosi v mestnem vodstvu. Na dolgo in široko. Nihče je ni prekinjal ali ustavljal. Popolnoma drugače je bilo z Jegličem. ‘No, vi ste tako že vse povedali, odgovorite samo na kratko, v enem stavku, z da ali ne’, in tako naprej. Poslušalci in gledalci so jasno videli in doumeli namige.
Seveda pa je tu še nekaj drugega. Če ste prebrali moje pisanje o tem, kaj mi je pripovedoval eden od kontrolorjev na volitvah Kučan – Pučnik, potem me razumete. In kdor ve, kako se je popravljalo rezultate referendumov v dobrih starih časih, pa prelivalo kroglice v še bolj starih časih, ve, da je za vsem skupaj natančen načrt. Da obstaja poleg plana A, še plan B. In najbrž še C. Pa morda še D in E in … Nič ni prepuščeno naključju. Tudi začasna izvolitev DEMOS-a ne. Seveda le za kratek čas. Da se vidi, da ne znajo, ne zmorejo, niso sposobni, nimajo pojma. In tudi izvolitev Strgarja ne. Ampak od takrat naprej nič več. Nič ni prepuščeno slučaju. Nobene zares pomembne funkcije ne sme dobiti kader, ki ni skoz in skoz preverjen. Skoz in skoz »naš«. Poklicala me je znanka, ki je tako rekoč oziroma hočeš nočeš sodelovala pri nekem takem popravljanju. Menda ji je neka znanka iz istega vica rekla, da sedaj, v dobi računalnikov, tako popravljanje rezultatov volitev ni več mogoče. No, ja, sem ji odgovorila, računalnik ne dela ničesar sam. Nekdo mu da podatke. Podatke, ki jih je preštela neka komisija. Dovolj si mi povedala, je rekla. Torej sedaj ni nič drugače. Računalniki le seštevajo to, kar dobijo od komisij. Hvala, že vem, že razumem.
Poznam pa tudi kar nekaj ljudi, ki bi radi vse glasovnice (ne samo s teh županskih volitev, ampak tudi prejšnjih, pa predsedniških Kučan – Pučnik, pa še katerih, na lastne oči prešteli. Ker ne verjamejo »uradnim rezultatom.
Osnovni moto, ki ga je ven in ven ponavljala kandidatka za županjo, Vika Potočnik, je bil, da bo našla skupen jezik, sodelovanje, dialog, … z mestnim svetom. Kajti ona je za dogovarjanje, za dialog, za sodelovanje, … In kaj je najprej naredila kot županja? Najprej se je spravila nad Sodržnika, ki je sicer iz iste stranke, se pravi komsomolec, ampak očitno ni čisto ta pravi. Očitno se v njegovih žilah ne pretaka rdeča plava kri. Zato ga je treba zamenjati z nekom takim, tapravim. Glede na to, kako so ji ustvarjali imidž, ji bodo najbrž lepo počasi pomagali sesuti Sodržnika. Če ni uspel plan A, bo pa B, ali C ali … Ob tem mi pridejo na misel besede nadškofa Rodeta, češ, če sedaj ni prave volje za spravo, bomo pač počakali … In nadškof je govoril v imenu neke vesoljne institucije. Človeško življenje je kratko in zato človek nima časa, da bi prav dolgo čakal. Cerkev kot dvatisočletna ustanova pa ima dovolj časa. Ona pa sama, pha!
Mimogrede bi rekla še to, da me moti, da ni Ljubljančanka. Morda tu komu delam krivico, mapak mislim, da nihče ne more imeti Ljubljane tako rad kot tisti, ki se je v njej rodil in živel vsa nežna in rosna in kar je še takih let. Moj prvi spomin je vezan prav na Staro Ljubljano, ko me je oče nosil na ramenih z Mirja do bolnišnice na prevezovanje. Kadar koli grem to pot ob Ljubljanici, mi je vedno toplo pri srcu. In nekje v meni je kot fotografija shranjena podoba nabrežja ob Ljubljanici. In vsaka hiša, ki jo obnovijo, da zažari v svoji lepoti, me dobesedno osreči. In vsaka smet, ki odvržena leži na cesti ali na zelenici, me skoraj boli. Zato si želim, da bi imel ljubljanski župan ali županja prav take spomine in prav tak odnos.
To je bilo res samo mimogrede. Kajti tu gre za nekaj več. Gre za orkester. Pa ni važno, kako ga kdo imenuje. Udbomafija. Kučanov klan. Kakor-koli-že. Važno je, da deluje. Da se ga povsod čuti, pa nikjer ne vidi in ne sliši, skoraj kot prst božji. Kot da se ne da dokazati njegovega obstoja. Vidiš samo njegove učinke. Nekaj takega kot elektrika. Saj je ne vidiš, ko teče po žicah. Ampak, če se dotakneš, je pa hudič. In s partijo je bilo vedno tako. Če si mislil, govoril in delal, kot je bilo treba, nisi opazil nobene diktature, nobenega komunističnega režima. Če pa si mislil z lastno glavo, to povedal na glas in delal po svoje, potem je bil pa hudič. In če si tak samosvoj in pokončen hotel napredovati v družbi, je bil tudi hudič. In če hočeš paktirati s hudičem, mu moraš zastaviti svojo dušo.
In ta orkester deluje. Brezhibno. Vedno in povsod. Saj ni vse v njegovem načrtu. Ampak to ni noben problem. Preden začnejo zidati hišo ali graditi cesto, najprej naredijo načrt. Ob gradnji pa je treba delati izvedbeni načrt. Kajti nobene stvari ni mogoče vnaprej v celoti do potankosti predvideti. Zato je treba načrt, ki sicer v globalu ostaja nespremenjen, v mnogih detajlih prilagoditi novonastali situaciji. In imeti vedno rezervne variante. Če te kaj zelo hudo preseneti, pač prešteješ do deset. Ali do sto. Pa če je treba, tudi do tisoč. Da se ti misli uredijo, da upoštevaš vse nove okoliščine, da prilagodiš načrt, da se spet vse ujema. Do najmanjšega detajla.
Pa smo spet pri spravi. Pravzaprav pri lustraciji. To je ena od najbolj zasranih zadev Demosove vlade. Takrat je bil čas. Takrat so imeli oni žogo. Takrat so imeli čarobno paličico. Takrat bi orkester štel do stotisoč. Medtem bi bila zadeva opravljena. Zares bi lahko rekli:«Zdaj je konec revolucije.« In seveda konec komunizma. Pri čemer seveda ne pojmujem komunizma kot neke lepe utopične ideje, ki je zavedla toliko ljudi. Komunizem je ta orkester. Komunizem so ljudje, ki skupaj mislijo, ki se prepoznajo v množici. Ki začutijo, da spadajo skupaj, da so eno, da so izvoljeno ljudstvo, joj, oprostite, avantgarda. Pa če se temu reče tako ali pa ne. In spravo so lepo ukradli. In umazali lepo besedo, tako kot so v vsej zgodovini svoje vladavine umazali in razvrednotili toliko lepih besed: svoboda, demokracija, domovina, če bom vse naštela, ne bom prišla do konca, toliko je teh besed. Sedaj so ukradli še lustracijo. Besede nič ne stanejo. Zato pač lahko rečejo, da je bil prejšnji režim zločinski, pa še celo vrsto takih grdih in hudih besed. In seveda nekaj ljudi je treba žrtvovati. Zaradi verodostojnosti. Najprej Lidijo Šentjurc. Kdo pa je to, so rekli tamladi. Pa Janeza Stanovnika. Pa najbrž bo treba še koga. Da bo stvar prepričljiva, tako kot je bilo to že večkrat. Dobro se še spomnimo »trde« in »mehke« linije v partiji. Takrat so žrtvovali Franca Popita. Kar se pa lustracije tiče, je bila stvar zamujena. Čeprav je bila ob osamosvojitvi, kot se radi izgovarjajo demosovci, cela vrsta pomembnih nalog, je bila morda ta še najpomembnejša. Osamosvajanje oziroma oblikovanje nove države bi nujno moralo vsebovati tudi lustracijo, ali z drugimi besedami, takrat bi morali napraviti dvojni rez, prerezati vezi z Jugoslavijo in prerezati vezi s starim, se pravi komunističnim režimom in njegovimi nosilci. To drugo bi bila lustracija. Sedaj pa lustracijo izvajajo nasledniki, lahko bi rekli dediči tega istega sistema. Vse skupaj izgleda kot posmeh vsem človeškim vrednotam. Kot če bi sin mafijca, ki je podedoval neizmerno premoženje od svojega očeta, ki ga je le-ta dobil z mafijskimi posli, izjavil, da se popolnoma ograjuje od mafije, pri tem bi pa vse to premoženje lepo obdržal. Seveda pa gre tudi za krajo imena socialdemokratski. Sedaj se lepo govori povsod, da imamo dve socialdemokratski stranki. Ampak ena je podedovala mafijsko premoženje in zato ima veliko moč. Pa to je dolga zgodba.
Ampak orkester bo pod nevidno taktirko odigral svoje. In ljudje, ki so se v »teh naših petdesetih letih« naučili, da nekdo drug misli namesto njih, da nasedejo na plohe lepih besed, da vedno znova padejo na isto finto, bodo nasedli znova. In človeka prime, da bi se preselil na luno. Da ne bi gledal vsega tega, kar se dogaja. Vedno znova se sprašujem, zakaj, za vraga, imajo ljudje možgane, če pa ne mislijo z lastno glavo. Zakaj imajo oči, če ne gledajo, zakaj imajo ušesa, če ne poslušajo. Zakaj imajo spomin, če pa vse pozabijo skoraj čez noč. Saj je vendar več kot očitno, da se ponavlja situacija izza druge svetovne vojne. Lepo počasi izrinjajo s pomembnih položajev vse tiste, ki niso preverjeni kadri. In pri tem govorijo, da se bojijo, da bi prišlo do novega enoumja. Jasno, saj je treba obdržati oziroma ponovno ustoličiti staro enoumje. Ki je vsem ljudem tako domače, da niti ne opazijo, da gre za enoumje. Zato bi morali vsi tisti, ki mislimo z lastno glavo, ki imamo izostren pogled in uho, te svoje misli in poglede posredovati drugim, pa ne zato, da bi sedaj oni zamenjali en pogled z drugim, ampak zato, da bi primerjali oba pogleda, da bi začeli razmišljati, opazovati in poslušati. In si oblikovati lastno mnenje, lastno prepričanje, ne pa da preprosto privzamejo vse, kar jim noč in dan vbijajo v glavo »neodvisni« novinarji preko medijev, ki so mediji kontinuitete. Izkopljimo iz svoje podzavesti »ljubezen do domovine« in delajmo vsi na tem, da ta domovina ne bo samo neka nova država, ampak bo res naša domovina, taka kot jo želimo, lepa navzven in navznoter, lepa in prijazna za vsakega državljana. Vsak njen praznik naj bo tudi naš praznik, zato se vsi potrudimo, da bo zares naša, da bo za praznike še posebej lepa, zato vsi izobesimo zastave in praznujmo z njo!