Avtor: Tamara Griesser-Pečar

“V zadnjem četrtletju 20. stoletja bo na cesarskem prestolu usmerjal zgodovino svojih narodov,” je ob rojstvu prvega sina nadvojvode in poznejšega cesarja Karla I. in cesarice Zite, napisala Neue Freie Presse 20. novembra 1912. Danes, ko se 20. stoletje bliža koncu, sicer potomec te v prejšnjih časih zelo mogočne družine ne sedi na prestolu, ampak na trdi klopi Evropskega parlamenta. Že 18 let je poslanec bavarske CSU v Evropskem parlamentu in prav gotovo eden najbolj razglednih, spoštovanih in vestnih. Ob petkih popoldne, ko so že skoraj vsi poslanci na poti domov, je Otto v. Habsburg eden redkih, ki ostane do konca zasedanja. Vztrajen, neumoren, spodbudnik številnih evropskih zakonov in resolucij, obvlada 12 jezikov. In ko je italijanski komunist provociral parlament z govorom v latinščini, je bil Otto v. Habsburg edini, ki mu je mogel odgovoriti, seveda tudi v latinščini. Težave so nastale samo, ker ni bilo ustreznega prevajalca.
Je predsednik mednarodne Panevropske unije in odločen Evropejec. Prepričan je, da mora tudi Slovenija čimprej postati del Evropske skupnosti (ES). Članstvo v ES pomeni varnost. Sploh pa je po njegovem mnenju Slovenija že zdavnaj zrela za sprejem v ES. V svojih številnih predavanjih je večkrat izjavil, da Slovenija zgledno ravna s svojimi narodnimi manjšinami. Sprejem Slovenije pa je po njegovem mnenju ne samo v slovenskem interesu, temveč predvsem tudi skupnosti same. To pa že zaradi njene zemljepisne lege, saj tečejo preko slovenskega ozemlja važne trgovske poti. Otto v. Habsburg je bil eden redkih evropskih politikov, ki je od vsega začetka podpiral slovensko osamosvojitev in se za njo zelo zavzemal. Predsednik Kučan se mu je zahvalil s telegramom v slovenskem jeziku. Že dolgo pred prevratom je bil prepričan, da Slovenci ne spadajo v jugoslovanski sistem.
Čil in pokončen, srednje visok in vitek, s srebrnimi brki in z večno nemirnimi očmi je Otto von Habsburg podoba počasne, naporne poti k zmagi resnice nad tem, kar Nemci imenujejo Zeitgeist (duh časa). In prav zato je v današnjem času, ko so že na pol zgubljene vrednote zopet odkrivajo, spodbuda za tiste, ki imajo svoje lastno stališče, ki temelji na vrednotah. Že zdavnaj so onemeli glasovi tistih gorečnežev, ki so ga proglasili za reakcionarja in zastopnika desničarjev. Oboje nikoli ni bil. Je prepričan demokrat, ampak brezkompromisen nasprotnik komunizma. In celo južnonemški časopis Süddeutsche Zeitung je ob njegovem 85. rojstnem dnevu objavil celostransko laudatio. Še pred nekaj leti je v tem časopisu veljalo, da se njegovo ime ne sme niti omeniti. V avstrijskih časopisih je bilo mogoče brati, da se vsi avstrijski politiki lahko skrijejo pred njegovo sposobnostjo. Resnično je težko tajiti, da so se njegove napovedi in svarila uresničile. V nasprotju z vsemi politiki, ki so mislili, da bo komunizem trajal še celo večnost, je zastopal mnenje, da se železna zavesa maje in da se lahko kmalu poruši. Svaril je pred nevarnostjo na Balkanu, poudarjal, da nastopajo večji konflikti predvsem tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Tako se je 1. svetovna vojna npr. začela v Sarajevu. V svoji knjigi “Macht jenseits des Marktes” (oblast onstran trga) je že 1988. leta navedel, da je v prenesem pomenu Jugoslavija tisto, kar je nekoč bilo Sarajevo. Prepričan je bil, da Jugoslavija razpada, izrazil pa je tudi zaskrbljenost za svetovni mir. V njegovih očeh je umetna država Jugoslavija potrjevala, da trajni mir brez samoodločbe narodov ni mogoč. Narodom Jugoslavije je bila sicer obljubljena samoodločba po 1. in 2. svetovni vojni, vendar nikoli uresničena. In ko je do predvidenega konflikta v prejšnji Jugoslaviji prišlo, je od vsega začetka pozival zahodne sile, naj hitijo na pomoč.
V mnogočem se popolnoma razlikuje od šefov drugih prej vladajočih družin: je izredno političen, nesentimentalen, pisec mnogih pomembnih knjig, intelektualec, ne da bi se za to posebno trudil, nešporten – in kot pravi, prav zato zelo zdrav. Otto v. Habsburg je odličen govornik, govori prosto, jasno, preudarno in z veliko humorja. Odkar je avstrijska republika družino popolnoma razlastila, Otto nima kdove kakega premoženja, vendar je eden redkih, ki zaradi tega ni nesrečen. Njegovo družinsko življenje je brez vseh škandalov. Leta 1950 se je poročil z Regino v. Sachsen-Meiningen. Spoznal jo je ob bolniški postelji nekega begunca. Ima sedem otrok, pet hčerk in dva sinova. Najstarejši sin Karl je avstrijski poslanec v ES, drugi sin Paul Georg je diplomatski predstavnik Madžarske v ES. Hčerka Walburga je kandidatka za švedski parlament. Leta 1989 je prav ona organizirala tisti znameniti evropejski piknik v Sopronu, ki je skozi prerezano bodečo žico vzhodnonemškim beguncem odprl pot v svobodo.
Otto von Habsburg je večino svojega življenja preživel kot begunec. Najprej ga je pregnala Avstrija. Iz Belgije, kamor se je zatekel, so ga pregnali nacisti in je preko Francije šel v Ameriko. Po 2. svetovni se je vrnil v Avstrijo, vendar so ga izgnali. Prav zato se je celo življenje zavzemal za preganjane. 1. maja 1961 se je odpovedal vladavini, kakor so zahtevali habsburški zakoni. Ampak šele upravno sodišče mu je leta 1966 omogočilo ponovni vstop v Avstrijo.
Seveda misli včasih na smrt, je povedal v samostanu Andechs ob 85. rojstnem dnevu, vendar ga te misli niti najmanj ne vznemirjajo. Pokaže na svoje vnuke, ki se med njegovim govorom igrajo na odru, in pravi, da je pri mladini svet dobro shranjen. In kot vernik ve, da je božja milost neskončna. Potrebno je poudariti, da celotno njegovo delovanje, vse njegovo življenje ostaja nerazumljivo, če ne upoštevamo njegove globoke vernosti.