Avtor: Kajetan Gantar

Prejel sem vaš dopis z dne 8. januarja t. l., v katerem predlagate, naj vam posredujem svoje predloge morebitnih gesel, ki naj bi jih zajel dopolnilni zvezek Enciklopedije Slovenije.
Po tehtnem razmisleku vam pošiljam (po abecednem zaporedju) predloge nekaterih gesel, ki naj bi bila zajeta in obravnavana v dopolnilnem zvezku ES. Pri tem se nisem omejil samo na svoje ožje strokovno področje, ampak sem se razgledal malo širše po tem, kar sem večkrat pogrešal v ES.
Med drugim pogrešam npr. tale gesla:
Ambrožič Alojzij, teolog, nadškof v Torontu, kardinal.
anakreontika, pojav lirične poezije, ki je bil odmeven tudi v slovenski književnosti ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja.
Babič Matjaž, klasični filozof, jezikoslovec.
Bajuk Marko, do l. 1945 ravnatelj klasične gimnazije v Ljubljani, organizator slovenskega šolstva v emigraciji, pisec šolskih komentarjev k latinskim klasikom, skladatelj in izdajatelj slovenskih narodnih pesmi in napevov.
beatifikacija – prizadevanja slovenske Cerkve za proglasitev nekaterih osebnosti (Baraga, Gnidovec, Slomšek) za blažene ali svetnike.
Chraska Anton, po rodu Čeh, za slovenske evangeličane (skupaj s sodelavci) poslovenil celotno Sveto pismo, ki je v letih 1914–1967 doživelo sedem ponatisov.
Divus Andreas iz Kopra (16. stoletje), avtor prvega latinskega tiskanega prevoda Homerjevih epov.
Ekvorna (ali Aequorna), predrimsko božanstvo, ki so ga častili avtohtoni prebivalci naših krajev.
Felicijan Jože, zgodovinar, (zdaj že pokojni) univerzitetni profesor v ZDA, avtor pomembne (v angleščini napisane) knjige o ustoličevanju koroških vojvod, kjer med drugim dokazuje vpliv ustoličevanja koroških vojvod na Lincolna pri sestavljanju ameriške ustave.
Geržinič, domobranski častnik (brat Leva in Nede Geržinič, prim., ES 3, 210), skladatelj (zlasti zelo popularnih otroških in mladinskih pesmi in igric).
Gnidovec Franc, škof v Skopju, v katoliški Cerkvi svetniški kandidat.
Grozde Lojze,.dijak proletarske provenience, asketska in pesniška osebnost, med vojno umorjen.
Hermann(us) de Carinthia (deloval v 12. stoletju v Franciji in v Španiji), prevajalec nekaterih grških besedil, ki so ohranjena samo v arabskih prevodih (npr. Ptolemaja), iz arabščine v latinščino. Iz arabščine prevedel v latinščino tudi koran, napisal izvirno filozofsko delo De essentiis in več traktatov astrološke vsebine.
Jaklič Franc, pisec molitvenikov, veroučnih in nabožnih knjig, predvsem pa doslej najtemeljitejši raziskovalec življenja in dela škofa Friderika Baraga.
Jere Frančišek, klasični filozof in biblicist, soavtor šolskih učbenikov za latinščino, prevajalec Svetega pisma.
klasična gimnazija, tip gimnazije, ki je odigral pomembno vlogo v slovenskem šolskem sistemu pri širjenju antične in humanistične kulture, pa tudi širše izobrazbe, saj se je v njem poldrugo stoletje oblikovala elita slovenskega izobraževanja; po drugi svetovni vojni je bil odpravljen, a ga skušajo s sedanjo šolsko reformo (v nekoliko okrnjeni obliki) obnoviti.
Kvas Jožef, ljubljanski pomožni škof.
likvidatorji, med drugo svetovno vojno izvrševalci izvensodnih pobojev in usmrtitev političnih nasprotnikov po nalogu Komunistične partije (zlasti na ozemlju Ljubljanske pokrajine)
Marinčič Marko, klasični filozof, prevajalec P. Claudela, Evripida, Vergilija.
mikenologija, najmlajša disciplina klasične filologije, v kateri se uspešno uveljavljajo tudi nekateri Slovenci (Fedora Ferluga, Matjaž Babič).
Močnik Franc, apostolski administrator slovenskega dela tržaške škofije v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.
Omerza Franc, klasični filolog, prevajalec Homerja, Sofokla, Aristofana, Horacija, Marciala in drugih antičnih avtorjev.
papežev obisk v Sloveniji, obisk papeža Janeza Pavla II maja 1996 v Ljubljani, Mariboru, Postojni.
Peggez pri Lienzu, najpomembnejše taborišče slovenske politične emigracije v letih ¹⁹⁴⁵⁄₄₆, z organizirano slovensko gimnazijo, z razgibanim kulturnim življenjem, dnevnim časopisjem itd.
sapfiška kitica, priljubljena lirična oblika, zlasti v obdobju razsvetljenstva.
Dovolite, da izkoristim priložnost in ob tem opozorim uredniški odbor še na nekatere stvari, ki me motijo v Enciklopediji Slovenije!
Gesla v enciklopediji bi morala biti napisana objektivno in nepristransko, brez subjektivnih ocen in žaljivih oznak. Neokusno in nesprejemljivo je, da se npr. domobranske in četniške vojaške formacije v geslih ES večkrat etiketirajo kot “kolaboracionistične” ali “kvizlinške sile” (prim. npr. geslo “Sklepni boji za osvoboditev Slovenije” v zadnjem zvezku ES). Dolžnost zgodovinarja je, da piše z objektivno distanco, sine ira et studio, in da dosledno uporablja uradne oznake vojaških formacij. Diletanti v pismih bralcev in demagogi na političnih srečanjih se lahko zmerjajo s kvizlingi, izdajalci itd. in s tem dokazujejo nivo svoje kulture, ne bi pa si smela takšnega žargona privoščiti nacionalna enciklopedija.
Ne bi bil rad do koga krivičen; priznam, da si veliko piscev ES ob takšnih občutljivih geslih iskreno prizadeva za objektivnost. Moral pa bi k temu težiti tudi osrednji uredniški odbor, predvsem s strategijo prostora (število stolpcev ali vrstic, fotografij in drugega slikovnega gradiva), ki ga odmerja posameznim pojavom ali osebnostim. Vem sicer, da se teh stvari ne da tehtati z lekarniško tehtnico. Pa vendar uredništvo preveč očitno kaže določeno opredeljenost, neobjektivnost in pristranskost. Tako je npr. geslo Komunistična partija Slovenije za tri stolpce daljše kot geslo Slovenska ljudska stranka (pri tem imam seveda v mislih prvotno, Krekovo SLS), čeprav je SLS delovala skoraj celo stoletje, KPS pa polovico krajše obdobje. In poleg tega je ob geslu KPS objavljeno še nič manj obsežno geslo Komunistična partija Jugoslavije, ob tem pa še gesli Komunistična partija Avstrije in Komunistična partija Italije: v celoti je torej fenomenu Komunistične partije odmerjeno trikrat toliko prostora kot Slovenski ljudski stranki!
Podobna pristranskost se kaže tudi v objavljanju slikovnega materiala. Opazil sem, da ima npr. skoraj vsak t. i. “narodni heroj” (“herojstvo” nekaterih od njih pa je seveda zelo vprašljivo!) poleg gesla tudi fotografijo. Po drugi strani pa npr. na isti strani kot neki narodni heroj nima fotografije Matija Slavič, ki ni bil samo ugleden učenjak in prevajalec Svetega pisma, ampak ima tudi velike zasluge za to, da je Prekmurje danes v okviru slovenske države (bil pa je tudi dvakrat rektor ljubljanske univerze). Zanimivo je tudi, da npr. nobeden od živečih rezidenčnih slovenskih škofov, se pravi, najvišjih predstavnikov katoliške Cerkve na Slovenskem, ni predstavljen s fotografijo, kakršno si je zaslužil Vekoslav Grmič, sicer naslovni škof, prav tako je brez fotografije geslo o Francu Perku, ki ni samo beograjski nadškof, ampak tudi metropolit katoliške Cerkve v okviru sedanje ZR Jugoslavije. Na splošno se kaže v takšnih – na prvi pogled morda skoraj neopaznih – odtenkih mačehovski odnos Enciklopedije Slovenije do katoliške Cerkve in njenih predstavnikov (v primerjavi z zajetnostjo in ilustrativnostjo gesel, ki so posvečena članom KPS). In vendar je katoliška Cerkev, kot priznavajo tudi nekateri neverujoči objektivni zgodovinarji, odigrala ne zanemarljivo vlogo v zgodovini slovenskega naroda in je tudi danes pomembno navzoča v našem družbenem in kulturnem življenju, še bolj pa v moralni zavesti posameznikov, ki se k njej priznavajo.
S spoštovanjem
Ljubljana, 3. februar 1998