Avtor: Neoznačeni avtor

Slovenska javnost vas pozna po različnih vlogah, ki ste jih opravljali, bodisi da ste jih izbrali in jih vzeli nase sami bodisi da vam jih je naložil čas. Mogoče se z vsemi oznakamo ne boste strinjali, a za nas ste bili oporečnik, politični zapornik in emigrant, na vas mislimo kot na filozofa, na socialnega in političnega misleca, predvsem pa nam boste ostali v spominu kot človek, ki je svoje znanje in svoj talent, ves politični in človeški kapital, ki si ga je nabral v letih samotnega vztrajanja najprej doma in potem v tujini, vložil v dve nalogi, ki jih je zgodovina postavila pred slovenski narod: doseči državno samostojnost in obnoviti narodovo duhovno in politično svobodo. Zato je razumljivo, da si človek, ki bi rad izčistil svoje védenje o sedanjosti in o preteklosti, ki je pravkar minila, zaželi pogovora z vami. Zaželeli smo si ga tudi mi in se vam zahvaljujemo, da ste vanj privolili. Postavili vam bomo nekaj vprašanj, ki zadevajo zanimivejša mesta na loku, ki smo ga nakazali zgoraj. Še prej pa bi radi izvedeli nekatere stvari, ki so povezane z vlogo, ki je bila v zadnjih letih vašega parlamentarnega življenja, vsaj za nas, posebej vidna. Tri leta, od septembra 1993 pa do septembra 1996, ste vodili parlamentarno raziskovalno komisijo za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Za začetek bi nas zanimalo, zakaj ste prevzeli predsedniško mesto v komisiji. Gotovo ste videli v tej komisiji posebne možnosti. Katere?

Pobuda za ustanovitev preiskovalne komisije za komunistične zločine je prišla iz vrst poslancev krščanskih demokratov, socialdemokratov in ljudske stranke. Maja l993 smo začeli zbirati podpise. Bilo je potrebno pridobiti vsaj 30 poslancev, ker po poslovniku ena tretjina vseh poslancev lahko izsili sprejem odloka o ustanovitvi preiskovalne komisije. Seveda sem bil tudi sam med podpisniki. Zbrali smo 34 podpisov in Državni zbor je moral sprejeti sklep o ustanovitvi preiskovalne komisije.
Razprava o vsebini dela komisije oziroma o konkretnih nalogah, ki jih naj opravi komisija, je bila v parlamentu zelo burna. Nasprotja so se pokazala v vsej ostrini. Kljub nekaterim drugim predlogom v razpravi je večina v parlamentu sklenila, da se delo preiskovalne komisije omeji na povojno obdobje. Prav tako je večina določila, da je bila vojna končana šele 15. in ne 9. maja l945.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dr. Jože Pučnik

Sestava komisije je bila določena po poslovniku, ki je za primere, ko poslanci s podpisi izsilijo ustanovitev preiskovalne komisije, predvideval, da predlaga vsaka poslanska skupina po enega člana, pri čemer imata isto pravico tudi poslanca narodnosti. Svojega predstavnika so dobili tudi neodvisni poslanci, t. j. skupina, ki je zapustila Jelinčiča. Preiskovalna komisija je tako imela na začetku deset članov, v zadnjem letu pa se je pridružil še en član. Razmerje sil je bilo od vsega začetka neugodno: na začetku štiri proti šest, v zadnjem letu pa pet proti šest. To pomeni, da je tako imenovana Potrč – Jelinčičeva skupina imela v komisiji vseskozi večino.
Z mojim predsedovanjem v komisiji pa je bilo tako, da me je eden od članov Komisije za imenovanja (Kviaz) predlagal in večina je na moje začudenje brez vseh komplikacij ta predlog sprejela in kasneje me je brez razprave potrdil tudi parlament.
Velikega pomena te preiskovalne komisije sem se zavedal od vsega začetka. Glede na stanje v slovenskem sodstvu, ki doslej ni izvedlo niti enega sodnega postopka o povojnih komunističnih zločinih, se je lahko teh okrutnih dejanj povojne oblasti lotevala samo parlamentarna preiskovalna komisija. Četudi je bilo očitno, da bodo težave velike in oviranje dela sistematično, sem bil prepričan, da bo v komisiji mogoče začeti javno razpravo o zločinskih metodah komunističnega režima na Slovenskem. Res pa je, da velikih iluzij o delu te komisije nikoli nisem imel.
Tudi zunanji opazovalci smo čutili, da delo v komisiji ne teče gladko. Kakšne težave – tehnične, strokovne, politične – ste srečevali pri svojem delu?

Za razumevanje težav pri delu v komisiji je potrebno povedati, da v času imenovanja te komisije parlament še sploh ni sprejel niti zakona niti poslovnika za delo preiskovalnih komisij. Tako imenovana Polajnarjeva komisija, ki je delovala v letih l990-l992, je bila “raziskovalna” komisija z zelo nezadostno določenimi pristojnostmi. Ko je novi sklic Državnega zbora sprejel poslovnik, je v njem določil tudi postopek za ustanavljanje preiskovalnih komisij. Najprej je bila ustanovljena preiskovalna komisija o Hitu in drugih podjetjih, kot druga pa je bila ustanovljena preiskovalna komisija za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, kakor se je glasilo njeno nekoliko dolgo ime.
Prve težave so se začele, ker še ni bilo poslovnika za delovanje preiskovalnih komisij, druge pa so nastajale zaradi različnih razlag Zakona o preiskovalnih komisijah, ki pa je tudi začel veljati šele 4. decembra l993. Ta zakon je določil, da preiskovalna komisija uporablja določila, kakor so za sodne postopke določena v Zakonu o kazenskem postopku, istočasno pa so bile konkretne pristojnosti povsem drugačne. To je sprožilo neskončne razprave o pravnih vprašanjih. Njihov namen je bil zavlačevati in oteževati delo komisije.
Imeli smo tudi mnogo tehničnih težav. Tako je trajalo skoraj leto dni, da je komisija dobila ustrezne prostore za delo, omare za zaklepanje občutljivega gradiva, administracijo itd. Oba strokovna sodelavca (pravnica in zgodovinar), ki sta delala zelo prizadevno, sta bila slabše plačana kakor njuni kolegi v drugih delovnih telesih parlamenta. Razgovori z generalnim sekretarjem parlamenta o vseh teh vprašanjih so bili utrujajoči in večinoma brez učinka. Lahko rečem, da vodstvo parlamenta od vsega začetka ni pokazalo posebnega razumevanja za delo te komisije. Lahko bi celo rekel, da je delo komisije namerno oteževalo.
Politične težave so v veliki meri izvirale iz same sestave komisije. Večinoma so se pojavljale v obliki proceduralnih zapletov, povzročanja nesklepčnosti, sprejemanja nekaterih absurdnih sklepov, ki smo jih šele po nekajdnevnih razpravah uspeli zopet razveljaviti, itd. Dejstvo, da večina članov komisije ni kazala posebne prizadevnosti pri razkrivanju povojnih komunističnih zločinov, bi povsem onemogočilo delo komisije, če ne bi bilo v zakonu določila, da more dokazne postopke uveljaviti že tretjina članov komisije. Že od vsega začetka pa so nekateri člani komisije povsem odkrito zavračali sam namen našega dela. Najbolj izrazito je bilo stališče poslanca Zmaga Jelinčiča, ki je vedno znova zagovarjal tezo, da so bili vsi po vojni pobiti očitno izdajalci, ki niso ničesar drugega zaslužili. Prav tako je trdil, da še vedno velja načelo, ki so ga uporabili Rimljani, ko so razrušili Kartagino: zmagovalci smejo storiti s premaganci, karkoli hočejo! To naj bi pomenilo, da se komisija ukvarja s problemom, ki ga sploh ni! Poslanec Miran Potrč tem stališčem seveda ni ugovarjal, vendar je uporabljal povsem drugačno metodo, namreč metodo kompliciranja in zavlačevanja.
Politične težave v komisiji so se stopnjevale in dosegle svoj višek, ko mi je večina članov izrekla in tudi podpisala nezaupnico ter zahtevala moj odstop.
Znano je, da je ob koncu mandata komisija ugotovila, da ni končala dela. Zunanji znak te nedokončanosti je tako imenovano vmesno poročilo. Še važnejše pa je morda to, da se komisija ni mogla zediniti za enotno besedilo zaključkov in sklepov, ampak jih je državnemu zboru ponudila v dveh variantah: v večinski, ki jo je podprlo šest članov (Potrč, Predan, Lavrinc, Simšič, Jelinčič, Pozsonec) in v manjšinski, pod katero stojijo podpisi petih članov (Pučnik, Polajnar, Metelko, Lap, Lenarčič). Kje je v komisiji tekla razpoka in kaj je izražala?

Dovolite mi najprej nekaj besed o splošnih pogojih dela v parlamentu, še posebej v preiskovalnih komisijah. Predsednik komisije ima sicer pravico sklicevati seje, vendar mora upoštevati s poslovnikom in s sklepi kolegija določene okvire dela. Poleg plenarnih sej parlamenta nenehno zasedajo tudi delovna telesa (odbori, komisije), ki jih je v mojem času bilo okrog trideset. Ker večina poslancev ne dela le v eni komisiji (sam sem bil član šestih delovnih teles), je bilo zelo težko najti dan in uro, ki bi omogočila udeležbo večine članov komisije in s tem njeno sklepčnost. Šele proti koncu mandata je predsednik parlamenta določil, da preiskovalne komisije prednostno zasedajo drugi in tretji ponedeljek v mesecu, torej dvakrat v mesecu. Že splošni pogoji dela v parlamentu so bistveno omejili število sej komisije in s tem njeno učinkovitost.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dr. Jože Pučnik in Alfred Brežnik, častni konzul Slovenije v Avstraliji

V Odloku o ustanovitvi preiskovalne komisije so bile določene tri glavne naloge: povojni množični poboji, pravno dvomljivi procesi in druge tovrstne nepravilnosti. To je seveda ogromno področje in že od vsega začetka je bilo očitno, da tega dela v enem mandatu ni mogoče opraviti. Zato se je že zgodaj uveljavila misel, da bi komisija do konca mandata predložila zgolj vmesna poročila. Večino dela je komisija posvetila množičnim povojnim pobojem, o katerih je predložila dvoje različnih poročil.
O drugi nalogi komisije, o pravno dvomljivih procesih, je bil izdelan predlog vmesnega poročila, ki je obsegal okrog 80 strani. O organiziranju in izvajanju političnih procesov smo opravili zaslišanje nekaterih pravnikov in tudi nepravnikov, ki so sodelovali pri teh procesih. Predvsem pa sta oba strokovna sodelavca pripravila ogromno gradiva, o katerem slovenska javnost skoraj ničesar ne ve. Mislim tukaj same obtožnice in sodbe z zelo značilnimi utemeljitvami, pa tudi redna poročila predsednikov sodišč, ki so pristojnim “ljudskim odborom” poročali o delu sodišč, pri tem pa utemeljevali svoje politično odvisno delo po sodiščih. Naj mimogrede omenim, da so ta poročila verjetno najznačilnejši in tudi najbolj žalostni dokumenti o poniglavem podrejanju velike večine sodnikov in tožilcev totalitarističnemu komunističnemu režimu. Predlog vmesnega poročila o pravno dvomljivih procesih je bil članom komisije poslan približno pol leta pred koncem mandata. Pri normalnih odnosih v komisiji bi ga bili lahko obdelali, po potrebi dopolnili in tudi sprejeli. Vendar se to ni zgodilo. Ko je bil na dnevnem redu za razpravo, je večina članov sklenila, da se ga sploh ne lotimo.
O tretji nalogi, t.j. “o drugih tovrstnih nepravilnostih” smo v komisiji razpravljali samo na prvih dveh sejah, kjer smo okvirno določili, kaj bi spadalo v to residualno kategorijo. Ne da bi o tem glasovali, smo brez daljše razprave navedli, da spada sem propagandistična dejavnost režima, dirigiranje celotne vzgoje in izobraževanja, metode v postopkih nacionalizacije premoženja, poseganje na področje Cerkve in verskih obredov, graditev zaprtega območja Kočevske reke, delovna taborišča na tem območju, shranjevanje arhivov politične policije, izseljevanje politično “nezanesljivih” prebivalcev iz obmejnega pasu itd. O teh vprašanjih komisija ni sistematično razpravljala, vendar je bilo v treh letih zbranega nekaj zelo zanimivega gradiva, na katero smo naleteli, ko smo iskali dokumentacijo o množičnih pobojih in političnih procesih.
Ob omenjenih okvirnih pogojih dela preiskovalne komisije se je zelo hitro izoblikovala očitna razlika med dvema deloma komisije. Večinski del komisije, ki ste ga že v vprašanju pravilno označili, je sprejemal nalogo komisije kot nujno zlo in se bolj ali manj zavestno trudil, da bi se izognili razločnemu imenovanju institucij in oseb, ki so bile odgovorne za zločine komunističnega režima. Metode so bile različne: od Jelinčičeve, ki sem jo označil zgoraj, preko Potrčeve, ki sem jo tudi opisal, vse tja do Marije Pozsončeve, ki je sicer kazala prizadetost (sama je bila s starši kot štirileten otrok v taborišču Hrastovec), vendar je vedno podpirala Potrča, kadar je šlo za oceno politične, pravne in moralne odgovornosti institucij in oseb. Manjšinski del komisije, ki sem mu pripadal tudi sam, je opravil skoraj celotno delo iskanja in zbiranja obremenilnih dokumentov, postavljanja vprašanj preiskovancem in oblikovanja zaključne ocene, da je bila Komunistična partija tista, ki je te zločine zapovedala, da je bila slovenska OZNA tista, ki jih je organizirala, slovenske enote KNOJA pa so izvedle večino teh zločinov. O osebni pravni, politični in moralni odgovornosti za te komunistične zločine smo ugotovili, da leži na osebah, ki so bile v istem času na vodilnih mestih Komunistične partije, slovenske OZNE in slovenskih enot KNOJA.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Med socialdemokratskimi prijatelji

Ali je bila takšna razdelitev v komisiji glede na razmerje političnih sil v državnem zboru nujna, ali pa je v tem bilo tudi kaj slučajnega in bi vse lahko bilo drugače? Končno je samo en glas preprečil, da ni bila izrečena jasna beseda o tako pomembnem vprašanju, kakor je bilo to, s katerim se je bavila vaša komisija.

Takšna razdelitev je bila nujna, ker je bila direkten izraz razmerja sil v slovenskem parlamentu. To razmerje sil pa so določili slovenski volilci pri volitvah konec leta l992.
To ugotovitev bi bilo mogoče relativirati samo, če bi ugotavljali, da Jelinčičevi volilci ne podpirajo njegovih stališč, da volilci Zelenih Slovenije ne bi podprli stališč dr. Janka Predana, da volilci Demokratov Slovenije ne podpirajo stališč poslanke Danice Simšič, ki jih je zastopala v komisiji, in da volilci madžarske manjšine ne sprejemajo podpore, ki jo je Miranu Potrču dosledno nudila njihova poslanka Marija Pozsonec. Takšno relativiranje pa bi bilo zelo spekulativno in bi postavilo pod vprašaj volilne rezultate. To pa ni dopustno, ker je potrebno sprejeti odločitve volilcev ali pa dopolniti pravila demokratične igre.
Preostaja torej razprava o tem, kakšno je stanje duha na Slovenskem, zakaj je takšno in kdaj ga bo mogoče spremeniti. In, seveda, kaj lahko pri tem stori vsakdo izmed nas.
V čem je bila bistvena razlika med obema poročiloma? Kako bi bilo mogoče miselno, kulturno, politično označiti oba dela komisije? Ali bi lahko rekli, da sta obe skupini nekaj predstavljali? Kaj ena in kaj druga? Ali bi lahko tudi rekli, da sta obe nekaj branili? Kaj ena in kaj druga? Saj ste morali vseskozi čutiti, da za vsem tem stoji važno politično in moralno razhajanje. V resnici morda sploh ni šlo za preteklost, ampak za sedanjost?

O bistveni razliki med obema skupinama poslancev v komisiji sem že nekaj povedal. Res je, da obe skupini nista bili ob vsakem vprašanju povsem homogeni. Gre pa predvsem za to, kako sta se odločali ob bistvenih vprašanjih. Bistvena pa so po mojem prepričanju vsa tista, ki direktno zadevajo temeljne vrednote naše civillizacije.
Na prvem mestu je nedotakljivost in spoštovanje človekovega življenja. Država, ki zavestno in načrtno organizira pobijanje lastnih državljanov, ne da bi skrbno in po pravilih evropske pravne države ugotovila stopnjo njihove individualne krivde, je zločinska država. Politična stranka, ki tako državo vodi, je zločinska stranka. Funkcionarji te stranke, ki so bili istočasno tudi voditelji te države, so ukazali to pobijanje, ga sprejemali in nekateri tudi skrbno organizirali in izvajali. To so zločinci v polnem pomenu te trde besede. Njihova krivda je kazenskopravna, politična in moralna.
To je bilo temeljno vprašanje, o katerem smo razpravljali v komisiji, ko je šlo za oceno odgovornosti za množične povojne poboje. Sama dejstva so grozljiva. Število pobitih ne prizadene tako hudo kakor samo dejstvo, da je država organizirala pobijanje lastnih državljanov in kako je to izvedla. Zastavilo se je vprašanje, ali je mogoče sprejeti olajševalne okoliščine, npr. položaj nove države ob koncu vojne. Zgoraj omenjena večina članov komisije je take olajševalne okolnosti sprejela, manjšina jih je odklonila. Šlo je torej za odločilno vprašanje: ali sprejemamo vrednostni model, po katerem dopuščamo možnost takih pogojev, ki državi moralno in pravno dovoljujejo pobijanje lastnih državljanov oziroma zmanjšujejo njeno krivdo, če to stori?
Razprava in glasovanje v komisiji je pokazalo, da večina njenih članov takšen vrednostni model sprejema, upošteva omenjene olajševalne okoliščine in z njimi zmanjšuje pravno, moralno in politično krivdo države, ki je organizirano pobijala lastne državljane. S tem bi se zmanjšala tudi krivda funkcionarjev, ki so vodili to državo in njene institucije. Zmanjševanje krivde tako države kakor njenih funkcionarjev, ki so pobijanje državljanov ukazali, organizirali in izvajali, se razločno pokaže v dejstvu, da v Ugotovitvah preiskave, ki jih je podpisala večina članov komisije, ne najdete ugotovitve, da je šlo za zločine. Niti izpovedi očividcev, niti poročila OZNE, niti slike kupov okostij v kraških jamah teh šestih poslancev niso mogle prepričati, da bi se odločili za povsem jasno besedo zločin. Prav ta beseda je namreč tista, ki enosmisleno pove, da gre za vsestransko odgovornost (kazenskopravno, moralno, politično) za dejanja proti temeljni vrednoti naše civilizacije, t.j. nedotakljivosti človekovega življenja.
Vaše vprašanje tudi pravilno ugotavlja, da sta obe skupini poslancev v komisiji nekaj branili. Kaj je kateri poslanec branil, se pokaže, če pozorno preberemo, kaj je podpisala ena in kaj druga skupina. V mnogočem so ugotovovitve iste, v nekaterih bistvenih točkah pa se razlikujejo kakor dan in noč. Naj navedem samo nekatere.
Potrčeva večinska skupina govori o množičnih pobojih, vendar nikjer ne omeni, da so to bili zločini. Tako izpadejo ti množični poboji kot nekakšna zaključna vojaška operacija, ki je bila za obstanek nove države nujno potrebna. Torej razumevajoče upoštevanje olajševalnih okoliščin, zaradi katerih se ne zdi potrebno, da bi govorili o zločinu! … S tem je Potrčeva skupina sprejela osnovni argument, ki so ga pri zaslišanjih navajali tisti preiskovanci, ki so v času pobojev imeli najvišje funkcije v slovenski OZNI in KNOJU. Pri njih se je namreč pojavljala misel, da je šlo za preventivno odstranitev potencialnih političnih nasprotnikov. Če se zamislim, kaj vsebuje takšna izjava, me popade groza.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ob šestdesetletnici

Potrčeva skupina poudarja, da sta bila slovenska OZNA kakor tudi slovenski del KNOJA sestavini centralizirane organizacije, katere sedež je bil v Beogradu. Tako ustvarja vtis, da je za pobijanje v Sloveniji dejansko odgovoren generalštab JLA, kar naj bi razbremenilo vodstvo slovenskega KNOJA in slovenske OZNE. Pri tem se spretno podceni dejstvo, da sta prav ti dve organizaciji organizirali in izvedli veliko večino pobojev slovenskih državljanov, predvsem pa izbirali konkretne osebe za poboj.
Tretja značilnost zaključkov Potrčeve skupine je poskus, da se Komunistična partija Slovenije in deloma tudi Jugoslavije kolikor mogoče razbremenita. V ta namen se prikaže množično pobijanje mnogih tisočev ljudi kot neko prikrito organizirano akcijo, o kateri takratna edina oblast, t.j. Komunistična partija, ni bila obveščena in pri njej tudi ni sodelovala. Pri tem se namerno pozabi, da je bila OZNA organ Komunistične partije, da jo je vodil član slovenskega politbiroja in da se brez odobritve in sodelovanja ožjega vodstva Komunistične partije niti na nivoju Slovenije niti na nivoju okrožij ali okrajev ni moglo organizirati prav ničesar. Vse to dokazuje, da je Potrčevi skupini šlo predvsem za razbremenjevanje Komunistične partije, kakor da ne bi bila prav ta organizacija tista, ki je v Sloveniji že leta l941 začela s pobijanjem civilistov.
Do vseh teh vprašanj se je manjšinski del komisije, ki sem mu pripadal tudi sam, povsem razločno opredelil. Izhajal je iz strukture takratne oblasti in iz ohranjenih dokumentov ter na tej podlagi ugotovil, da je šlo za najhujšo obliko zločinov, da je te zločine organizirala takratna komunistična država, da je pobijanje moglo ukazati edino vodstvo Komunistične partije, da je v večini primerov določala žrtve in organizirala pobijanje slovenska OZNA, izvedle pa so ga enote slovenskega KNOJA. Častniki KNOJA in OZNE so bili člani Komunistične partije Slovenije, nekateri od njih celo v najožjem vodstvu. Tako je upravičen zaključek manjšinskega dela komisije, da je kazenskopravna, moralna in politična odgovornost za te najhujše zločine v zgodovini slovenskega naroda pri vodstvu Komunistične partije Slovenije in Jugoslavije.
Seveda je delo v komisiji potekalo v spletu sedanjih interesov. Naj omenim samo to, da je Miran Potrč vodja poslanske skupine Združene liste, ki je kot politična stranka pravni in materialni naslednik Zveze komunistov in tudi Komunistične partije, torej organizacije, ki je odgovorna za te hude zločine. Če so mirne vesti prevzeli premoženje nekdanje Komunistične partije, naj še moralno in politično odgovarjajo za njene zločine! …
Po imenu sodeč, je bilo delo komisije omejeno na povojno obdobje, na povojne poboje, povojne procese, povojne nepravilnosti. Ali vam na ta način niso bile spodrezane korenine? Vse se je vendar začelo že med vojno ali celo pred vojno. Ali ne v parlamentu in ne v komisiji tega dejstva ni bilo mogoče uveljaviti?

Že pri zbiranju podpisov za ustanovitev preiskovalne komisije so se pojavljala mnenja, da bi morali zajeti celotno obdobje od leta 1941 do l990. Vsebinsko gre seveda za tesno povezanost med medvojnimi in povojnimi dogodki. Glede tega vprašanja so bile razlike med poslanci zelo velike in postalo je vprašljivo, ali bi za širši predlog dobili dovolj podpisov. Tudi med razpravo so se pojavljala zelo različna mnenja in predlogi. Omejitev na povojno obdobje je bila izraz takratnega razpoloženja v parlamentu.
Pri analizi ozadja za povojne poboje smo seveda kmalu ugotovili prepletenost medvojnih in povojnih dogajanj. Ker je bil časovni okvir določen z Odlokom o ustanovitvi preiskovalne komisije, smo se ga morali držati. Pri posameznih zaslišanjih preiskovancev in tudi prič smo pa vedno znova naleteli na kontinuiranost dogajanja. Najbolj jasno se je to pokazalo pri ugotavljanju, kdaj in kako je nastala OZNA. V Sloveniji je OZNA naslednica VOS-a (Varnostno obveščevalne službe). VOS je ustanovila Komunistična partija že marca l941 in je od ustanovitve do ukinitve februarja l944 ostal instrument komunistov, saj so v njem smeli delati izključno člani partije. Tudi likvidacije med vojno, ki jih je opravljal VOS, so odrejali samo komunisti, čeravno je veljal za službo OF. V kratkem obdobju od februarja do maja l944, ko je bila ustanovljena OZNA, je isto delo opravljal Odsek za notranje zadeve, ki so ga vodili isti ljudje (Ivan Maček, Vito Kraigher, Dušan Bravničar, Slavko Zore, Vladimir Diehl itd.).
Kljub vsemu temu se je delo v komisiji omejilo predvsem na obdobje po letu l945. Dozorelo pa je tudi spoznanje, da bi bila potrebna preiskovalna komisija, ki bi se ukvarjala samo z zločini pri izvajanju revolucije v medvojnem času.
Pri delu v komisiji ste se ves čas srečevali z nečim, čemur bi lahko rekli “ideološka neprobojnost”. Okoli sebe ste imeli ljudi, ki so se odločili, da ne bodo dovolili, da vanje vstopajo argumenti s svojimi sporočili. Ali ni ta odločitev huda oblika razčlovečenosti, predvsem pa v osnovi onemogoča demokratični proces?

Ideološka neprobojnost, ki smo jo doživljali v komisiji, je bila povsem enaka tisti, ki jo srečujemo v slovenski javnosti. Desetletno delovanje partijskega propagandnega aparata je ustvarilo v glavah mnogih ljudi programe, ki učinkujejo selektivno in ne dovoljujejo, da bi se na področju “svetih krav” prijeli kakršni koli argumenti. Če upoštevamo metode medijske reklame, npr. za pralni prašek, potem vidimo, da delujejo po pravilu nenehnega ponavljanja najbolj enostavnih vsebinskih vzorcev. Če se takšen vzorec tisočkrat ponovi v najrazličnejših okoliščinah, bo nekaj ostalo. Še posebej, če se to dogaja mladim ljudem ali celo otrokom. Komunistična ideološka indoktrinacija je desetletja delovala prav po tej metodi.
Tako je nastala tudi šablona, da so bili vsi na nekomunistični strani “izdajalci” slovenskega naroda, “hlapci” okupatorja in da jih je bilo potrebno “kaznovati”. Na tej osnovi mnogi člani večinskega dela komisije niso mogli razumeti pravne in moralne dileme pri povojnih množičnih pobojih. Niso mogli ali niso hoteli razumeti, da država pod nobenimi pogoji ne sme usmrtiti državljana brez podlage v pravnomočnih sodbah pristojnih sodišč. Še najmanj pa samo zaradi pripadnosti nasprotni strani. Pri nekaterih članih komisije je pojem revolucije še vedno pozitiven pojem ali celo vrednota, ki opravičuje nasilje. V ozadju tega vrednostnega nihilizma je seveda marksistična teorija razredov in revolucije, ki opravičuje nasilje ene skupine državljanov nad drugo. V Sloveniji še vedno ni mogoče uveljaviti spoznanja, da je Marx sicer opravil mnoge zanimive analize takratne družbe, da pa je istočasno skušal znanstveno utemeljiti upravičenost nasilja nad ljudmi samo zaradi njihove razredne pripadnosti. Kaj to konkretno pomeni, so lahko doživeli vsi narodi, kjer je zavladal komunizem. Žal smo to morali doživeti tudi Slovenci.
V komunističnem času vcepljeni programi delujejo v glavah mnogih ljudi še danes in zapirajo kognitivni dostop do realnosti.
V treh letih se je pred vami zvrstilo kar nekaj starih poklicnih revolucionarjev, ki so se morali pogledati v zrcalu, ki jim ga je nekoč držala legenda, sedaj pa resničnost. Kako so to prenesli? To je morala biti sicer ne prav prijetna, gotovo pa poučna izkušnja. Kar naravnost vas vprašamo: zakaj je tako malo obžalovnja tako pri nekdanjih nacistih kot pri nekdanjih komunistih? Ali ni v obžalovanju tudi možnost, da se človek reši?

Med preiskovanci je res bilo nekaj zelo visokih funkcionarjev povojnega komunističnega režima. Posebno pozornost smo namenili tistim, ki so takoj po vojni bili v vrhu slovenske OZNE in II. divizije KNOJA, ki jo imenujem tudi slovenski KNOJ, ker so v tej diviziji bili tako vojaki kakor častniki skoraj izključno Slovenci. Njihovi nastopi pred komisijo so bili zelo samozavestni in včasih celo arogantni, češ, nič nam ne morete! Nekateri so bili tudi napadalni, protestirali so proti osebi predsednika komisije in mu načelno odrekali objektivnost.
Ožalovanja, da so sodelovali pri načrtovanju ali izvajanju množičnega pobijanja, nisem zasledil pri nobenem od visokih funkcionarjev. Načeloma so se vsi držali pravila, da ničesar niso vedeli, da so o tem slišali šele po dogodkih, da so o pobojih odločali drugi in podobno. Na vprašanja, kdo je potem bil tisti, ki je dejansko odločal o teh zločinih, seveda ni bilo odgovora. Edino ime, ki so ga nekateri omenjali, je bil Ivan Maček.
Nenehno so se mi vsiljevale primerjave s procesi proti vodilnim nacistom v Nemčiji po drugi svetovni vojni. Tudi tam nihče ni ničesar vedel, tudi tam ni bil nihče za nič odgovoren. Vse so ukazali drugi, pri čemer se je večina izgovarjala na Hitlerja, ker je pač bil mrtev. Kot Hitlerjevi nacisti tudi naši visoki funkcionarji nimajo toliko poguma in toliko moralne moči, da bi prevzeli nase pravno, moralno in politično odgovornost za dejanja, ki so jih storili ali pri katerih so sodelovali. S takim obnašanjem tudi danes nazorno ilustrirajo moralni profil komunističnega režima in tudi svojo lastno moralno podobo. Še danes se ne zavedajo, kaj so povzročili svojim lastnim vojakom, katerim so direktno ali indirektno ukazovali streljanje rojakov, ujetnikov in civilistov, med njimi tudi žensk in otrok. Ne zavedajo se neskončnega trpljenja žrtev. Še manj se zavedajo, kaj so s temi dejanji povzročili slovenskemu narodu.
Naj poudarim, da rečeno velja za funkcionarje, ki so vedeli in ki so odločali.
Spregovorili bi radi tudi o naslednjem. V komisiji se je utelesil po našem mnenju tudi neki paradoks. Ta nastane vselej, kadar je sodnik v važnem oziru isti kot storilec. Postavimo stvar takole. Ocenjevali ste stvari, ki so jih počeli partijci in ki so bile mogoče v prostoru, ki ga je ustvarila partija. V komisiji pa so sedeli predstavniki strank, ki neomajno stojijo na načelu kontinuitete – nepretrgane povezanosti s prav to partijo. Ponovila se je torej situacija, v malo spremenjeni obliki, ki jo poznamo iz otomanskega sodstva. Ali se je kdaj kdo prijel za glavo in vprašal, kako je mogoče pričakovati, da bo nekdanji partijec Potrč objektivno ocenjeval nekdanjega partijca Ribičiča? Politično in duhovno sorodstvo je tu moralo spregovoriti – bilo bi nečloveško, ko ne bi.

Problem, ki ga načenjate, je vseskozi oviral delo komisije. Eni kot drugi smo se teh dejstev zavedali, vendar jih nismo mogli spremeniti. Sestava komisije je izražala razmerje političnih sil v parlamentu in s tem rezultate volitev. Zato je večina poslancev v komisiji v različni obliki zastopala stališča, ki ohranjajo mitos slovenskega komunizma. S takšnim pristopom seveda ni mogoče prodreti do pravnega in moralnega bistva komunističnih zločinov na Slovenskem.
Gre pa še za nekaj drugega, kar je pomembnejše. Cela Slovenija je razdeljena in postavljena v absurdni položaj, v katerem politični, moralni in pravni nasledniki prejšnjega režima na vodilnih mestih v državi vodijo in izvajajo tako imenovano tranzicijo. Če pod tranzicijo razumemo normalizacijo, v kateri uvajamo evropske državne ustanove in normalne lastninske odnose, potem je zopet tipični slovenski absurd, da nekdanji stebri komunističnega režima “pridno” popravljajo svoje lastne ustanove in jih “demokratizirajo”. Ne vem, kako se pri tem počutijo, vendar kaže, da so prav zadovoljni, saj lahko ob tem uresničujejo velik del svojih osebnih interesov, predvsem prestižnih in finančnih …
Vzrok tega perverznega stanja je seveda dejstvo, da v Sloveniji nismo izvedli niti najmilejše oblike lustracije. Vzroki za to so različni. Naj omenim le dejstvo, da smo se po volitvah l990 hoteli predvsem osamosvojiti od Jugoslavije in smo zato pretirano skrbeli za enotnost vseh Slovencev. Res pa je tudi, da bi se bil ob vprašanju lustracije Demos razbil že leta l990, ker v njegovih strankah nikoli ni bilo večinske podpore za takšen projekt. To bi bilo takrat morda ogrozilo projekt osamosvojitve. Vzrok za takšno stanje v demokratičnih strankah Demosa je gotovo tudi dejstvo, da komunizem v Slovenijo ni bil uvožen na sovjetskih bajonetih, temveč se je razvil in razširil z domačim slovenskim terorjem, z desetletno slovensko indoktrinacijo celotnega javnega življenja, in je zato razvil zelo širok in razvejen koreninski sistem, ki živi še danes. Zato javna razprava o pravni, politični in moralni oceni komunističnega režima še vedno traja. Zadnje mesece je postala še intenzivnejša in ni izključeno, da bo slovenski politiki le uspelo preskočiti lastno senco in zavzeti evropski, t.j. razločno odklonilni odnos do komunistične oblike totalitarizma.
Utemeljenost zahteve po lustraciji seveda ni nikakršna “maščevalnost” ali celo neko “novo mračnjaštvo”, kakor je to imenoval Milan Kučan v svojem pismu parlamentu. S takim sprenavedanjem hočejo komunisti doseči, da Slovenci ne bi razmišljali o odgovornosti za vzdrževanje enopartijskega režima do leta l990. Mislim na odgovornost voditeljev in voditelja Zveze komunistov v Sloveniji, ki so vse do poloma komunizma v vzhodni Evropi zvesto branili in vzdrževali enopartijski sistem, ki je državljanom odvzemal temeljne človekove pravice: svobodo političnega organiziranja, svobodo sindikalnega organiziranja, svobodo javne besede, svobodo gospodarske dejavnosti in še mnogo drugih pravic. Za vse to so bile odgovorne konkretne osebe, ki še danes živijo. O tej odgovornosti konkretnih ljudi, ki so jemali in kradli svobodo lastnim državljanom, slovenski komunisti seveda ne želijo govoriti, ker bi radi, da državljani vse to čimprej pozabijo. Zato skušajo javno kompromitirati vsakogar, ki pokaže senzibilnost in zahteva ugotavljanje osebne odgovornosti za vzdrževanje sistematičnih kršitev temeljnih človekovih pravic.
In še nekaj v zvezi z lustracijo. Zahteva po pozabi je nesmiselna. Ničesar nočemo in ničesar ne moremo pozabiti. Zgodovine ni mogoče brisati. Ugotovimo, kaj je bilo, kdo je kaj storil ali omogočal in kdo je za kaj osebno odgovoren. Ugotavljam pa z vso jasnostjo, da je perverzno poudarjati, da je bila velika krepost v tem, da so komunisti nehali kratiti naše temeljne politične in druge pravice, ko se jim je zrušil vzor v Sovjetski zvezi. Tudi to, da leta l988, l989 in l990 niso začeli množično zapirati politične opozicije, si naj ne štejejo za velike moralne zasluge, saj so samo zavrnili možnost (novih) zločinov. To se je po vsej verjetnosti zgodilo tudi zaradi strokovnih analiz, da bi se pri uporabi hude represije znal zgoditi Ceausescu tudi v Sloveniji, vključno z njegovim osebnim koncem. Ali naj zaradi opustitve sramotnih dejanj, ki je najverjetneje izhajala iz taktično strateške ocene položaja komunizma v Evropi, slavimo voditelja in voditelje Zveze komunistov?
Kakšna perverzna morala je to in kakšen perverzen odnos do osebne odgovornosti! … In kakšno je stanje duha, ki temu naseda!
Bilo bi tudi škoda, če bi šli še mimo nekega pojava – ta je splošnejši – ki nas spravlja v nemajhno presenečenje in nimamo moči, da bi ga razložili. Ljudje so videli reči, ki jih človek more videti vsakih tisoč let, stvari presežne groze in zlobe – nekateri so te reči tudi počeli – in vendar vsi molčijo in vendar ni nikogar, ki bi spregovoril! Nikogar! Ali ni to čudno? Kako naj si to razlagamo? Če bi rekli zakrknjenost, že vemo, da to ne bi bila prava beseda. Kaj, kakšna zavezanost jih drži, da molčijo – pravzaprav, da morejo molčati?

Na to vprašanje nimam zadovoljivega odgovora. Pogosto sem o tem razmišljal, ko sem bral anonimna pisma ali poslušal anonimne telefonske klice. Ponudim lahko le približne predloge, kje bi morali iskati, da bi morda kdaj našli odgovor na vaše vprašanje.
Prva skupina vzrokov je vezana na najrazličnejše oblike strahu, ki mnogim še vedno tiči v kosteh. Kdor je doživel množične likvidacije od blizu, tega nikoli ne bo pozabil. Pripadniki enot KNOJ-a, ki so pobijale, se čutijo morda sokrive in se bojijo morebitnih pravnih posledic. Drugi se bojijo za svoj ugled v okolju, kjer živijo, za svoj ugled pri sorodnikih, otrocih in vnukih. Kaj bodo rekli vnuki, ko bodo odrasli in spoznali, da je njihov dobrohotni dedek bil vpleten v zločine, ki so podobni nacističnim? … Sorodniki žrtev se še vedno bojijo, da bi se lahko kaj zgodilo njim ali njihovim otrokom. Še posebej, ker vidijo hoditi morilce po cestah in ulicah, včasih celo na televiziji.
Druga skupina vzrokov je vezana na zastraševanje. Mnogi so mi pripovedovali, da dobivajo telefonske klice z grožnjami, da “nekdanja pravila še vedno veljajo” in da naj ne bodo “lahkomiselni”. Drugi so mi zopet obljubljali, da so stvari podrobno zapisali, a bodo zapisi prišli v javnost šele po njihovi smrti. Brez zastrašujočega učinka tudi ne ostajajo razprave na določenih sestankih, zelo načelne in splošne, vendar lahko razumljive. Sredstva zastraševanja so zelo raznovrstna in včasih zelo subtilna. Naj omenim le primer starejše gospe, nekdanje partizanke, ki se je samo enkrat pogovarjala z menoj in že so nehali pri njej pobirati članarino za Zvezo borcev … Že to jo je prestrašilo, saj je razumela namig, da pač ni več njihova in kaj to pomeni … – Diskretne namige s podobnimi učinki je mogoče razbrati tudi iz nekaterih okrožnic vodstva Zveze borcev, v katerih so “Vsem občinskim združenjem borcev in udeležencev NOB Slovenije” poleg splošnih političnih smernic posredovali tudi navodila za nesodelovanje s parlamentarno preiskovalno komisijo, “katere predsednik je Jože Pučnik” (n.pr. okrožnica z dne 15.3. 1994). V okvir zastraševanja sodi tudi primer priče, ki je dosti izpovedala pred komisijo. Gre za nekdanjega uslužbenca OZNE, ki je posredoval zelo dragocene podatke tako o likvidacijah civilistov v Slovenski Bistrici kakor tudi o kasnejšem dogajanju v Kočevskem Rogu, kjer so okrog leta l95o zasipavali kraške jame, ker so se po miniranju sčasoma zopet odprle. S tem pričanjem se je onemogočil v svojem ožjem stanovanjskem okolju na slovenski obali, kjer so ga na dvorišču obmetavali s kamenjem in mu vdrli celo v stanovanje.
Poseben primer so osebe, ki še živijo in so same bile žrtve komunističnega terorja. Poleg hvalevrednih in dragocenih pričevanj tistih, ki jim je pri likvidacijah v Kočevskem Rogu uspelo pobegniti iz jam in so to v tej ali oni obliki objavili, je še nekaj primerov oseb, ki so pobegnile iz teh jam in tega ne želijo javno povedati. Z enim od njih sem se uspel izčrpno pogovoriti, vendar ni pristal niti na pričevanje pred komisijo niti na objavo svojih doživetij. To je velika škoda, ker njegova zgodba vsebuje informacijo o neki še neznani kraški jami, pri kateri so tudi pobijali domobrance. Po posrednih informacijah je še nekaj takih preživelih, ki bi gotovo lahko posredovali dragocene podatke.
Poseben primer prizadetih svojcev so tisti, ki zaradi vsestranskega pritiska okolja v šoli in v podjetjih niso vzdržali in so svojo življenjsko zgodbo enostavno “spremenili”. Pred očmi imam primer dekleta, ki so ji partizani ubili mater. Ker ni vzdržala očitkov o “izdajstvu”, je začela pripovedovati, da so ji mater ubili drugi. To jo še danes teži. Vendar se je odločila, da svoje zgodbe ne bo spremenila. Tovrstni primeri so pomembni zato, ker kažejo, kako kratkoviden je bil predlog nekdanjega notranjega ministra Štera, ki je predlagal in z vladno večino uveljavil Zakon o popravi zakona o matičnih knjigah, v katerem je za žrtve komunizma določil olajšavo le v tem, da jih na zahtevo po skrajšanem postopku vpišejo v matično knjigo kot umrle. Odločno pa je zavrnil naše predloge, ki so zahtevali, da država sama /po uradni dolžnosti/ opravi popis vseh žrtev komunizma, ki vse do danes niso vpisane kot umrle. Ker zakon za vpis zahteva vlogo z zahtevkom za vpis, ne bodo nikoli vpisani tisti, ki so svojo zgodbo “spremenili” zaradi zunanjih pritiskov oziroma so usodo svojih staršev enostavno zamolčali. Ti bodo molčali naprej. Vpisani tudi ne bodo tisti, kjer so pobili celotne družine in ni nihče več ostal, da bi zahteval vpis. Seveda ne gre le za korektno evidenco države in za red v matičnih knjigah. Ključnega pomena je dejstvo, da spremenjeni zakon o matičnih knjigah ne prisiljuje države, da bi žrtve, katerih pobijanje je sama organizirala in izvedla, morala po uradni dolžnosti registrirati kot mrtve. Res se vprašamo, kolikšna je moralna občutljivost ministra, ki je to predlagal, in seveda tudi poslancev, ki so predlog večinsko izglasovali! …
Vse to so možni razlogi za nerazumljivo molčečnost o povojnih zločinih. Tisti, ki so te grozljive zločine ukazali, organizirali in dali izvesti, seveda molčijo. To je edino, kar za silo razumem: odkod naj ljudje, ki so bili sposobni takih zločinov, vzamejo pogum in moralno moč, da razložijo svoja dejanja? Ne morejo, ker so po vsej verjetnosti še danes takšni, kakor so bili takrat …
Vprašanja, ki smo jih do sedaj postavili, bi kdo utegnil razumeti tako, da mečejo senco neuspeha na delo komisije. Toda toliko truda in napora – zbiranje gradiva, eksplikacija arhivskih virov, petinpetdeset sej – je moralo prinesti tudi kaj pozitivnega. Kateri so pozitivni sadovi komisije in bodo ostali?

Kljub vsem težavam in omejitvam je bilo delo komisije uspešno. Čeravno ji je uspelo opraviti samo del tega, kar ji je bilo naloženo, je sprožila premike v slovenski javni zavesti in “uradno” uveljavila nekatera temeljna dejstva, ki so sicer bila znana že prej, vendar obdana z mnogimi vprašaji.
Prvo tako dejstvo je že sam nastanek preiskovalne parlamentarne komisije o povojnih komunističnih zločinih. Pomen je v dejstvu, da najvišje zakonodajno telo, v katerem je prevladovala prokomunistična večina, ne more preprečiti uradne preiskave. Že naslov te komisije: “Preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti”, ki ga je moral sprejeti parlament, je obtožil komunistično partijo in njen režim. To je bil prvi dokument slovenskega parlamenta, v katerem se komunistični režim poveže z najhujšimi zločini, kar jih pozna naš kazenski zakon in tudi mednarodno pravo.
Drugo pomembno dejstvo je ugotovitev, da je takratna država, ki so jo monopolno vodili komunisti, organizirala in izvedla množično pobijanje lastnih državljanov v času, ko je vojna bila že končana, torej v miru. S to vlogo države in njenih institucij se je slovenski komunistični režim postavil v isto vrsto s stalinističnim in tudi z nacističnim. Vloge takratne komunistične države in njenih institucij ni mogla zanikati niti Potrčeva skupina v komisiji.
Tretje dejstvo je ugotovitev, da so nekatere vojne ujetnike in civiliste pred likvidacijo sicer kratko zaslišali, da pa odločitve o življenju ali smrti ni sprejelo nobeno sodišče, niti vojaško ne. Šlo je za tipične boljševiške likvidacije ali umore.
Četrta važna ugotovitev je, da je komunistična država v Sloveniji pobijala vojne ujetnike, civiliste, ženske in tudi starce in otroke. V primerih, ko so bile pobite cele družine (n.pr. v Slovenski Bistrici in drugod po Štajerskem), se je to pokazalo povsem očitno. To so pa tudi po slovenskem kazenskem zakoniku dejanja, ki ne zastarajo.
Petič je pomembno dejstvo, da povojna komunistična država ni množično pobijala le vojnih ujetnikov nasprotne strani, n.pr. domobrance, temveč tudi veliko število prebivalcev Štajerske, kjer ni bilo domobranstva. Tako so bili pobiti nekateri Slovenci, ki so bili v nemški vojski in se vrnili iz zavezniškega ujetništva, Slovenci, ki so prostovoljno prevzeli nemško državljanstvo (rdeče legitimacije), mnogi Kočevarji, ki so jih zajeli na begu iz Brežiškega območja, mnogi obrtniki, trgovci, uradniki in tudi mnogi tistih, ki jih je kdorkoli iz kakršnega koli razloga prijavil OZNI. Življenje ni imelo nobene cene.
Šestič, komisija je z zaslišanjem številnih prič zapisniško ugotovila okrutne podrobnosti pri transportu na kraj umora in tudi o različnih metodah pri likvidiranju.
Sedmič, arhivski dokumenti, ki jih je proučevala komisija, nedvoumno dokazujejo, da je Komunistična partija imela monopolno in absolutno oblast v vseh institucijah takratne države. To pa seveda pomeni, da je njeno vodstvo bilo v celoti pravno, politično in moralno odgovorno za vse, kar so izvrševale institucije te države. Vodstvo komunistične partije so bile konkretne osebe z vso odgovornostjo. Vodstva državnih institucij, konkretno slovenske OZNE in slovenskega KNOJA, so bile konkretne osebe z vso odgovornostjo, tudi kazenskopravno, kar je pomembno, ker večina teh dejanj ne more zastarati.
Osmič, komisija je ugotovila, da so bili mnogi arhivi OZNE bodisi uničeni ali pa so nekje skriti. Ker nova slovenska država nima niti pregleda niti nadzora nad temi arhivi, ne moremo izključiti, da uničevanje ne poteka še danes, pač po potrebi in naročilu … Tudi za uničevanje arhivov do danes ni v Sloveniji še nihče kazensko ali politično odgovarjal, čeravno gre za oficialni delikt. Komu služijo današnji organi pregona?!
Še bi bilo mogoče kaj omeniti. Večina naštetih ugotovitev je bila znana že prej, predvsem po zaslugi emigrantskega tiska v tujini in nekaterih skrajno prizadevnih slovenskih novinarjev, ki so od leta l989 naprej odkrili in opisali večino komunističnih zločinov na Slovenskem. Med najbolj prizadevnimi je potrebno omeniti pomembno delo Ivana Žajdele, a tudi druge avtorje, ki pišejo v Zavezi.
Končno bi se za trenutek radi ozrli na predloge in sklepe manjšinske skupine, ki ste jih podpisali tudi vi. Kako danes stojijo stvari, kot so: a) ugotovitev, da odgovornost za povojne množične poboje nosi Komunistična partija Slovenije; b) ugotovitev, da je Republika Slovenija dolžna pokopati žrtve, urediti grobišča, popraviti krivice; c) zahteva, da sodne oblasti natančno določijo, v katero kategorijo zločinov spadajo povojni poboji, in kazensko ukrepajo.

Predlogi vseh treh sklepov, ki jih navajate, so žal ostali zgolj predlogi. Ker Državni zbor vse do danes ni obravnaval vmesnega poročila preiskovalne komisije, je učinkovanje teh predlogov samo v tem, da pridejo v javnost in da se v javnosti razlagajo in komentirajo. Ignorantski odnos večine v prejšnjem DZ, ki je preprečil, da bi prišlo do razprave o predloženih poročilih preiskovalnih komisij, je imel verjetno prav ta namen, da se ta poročila, med njimi tudi naše, čimprej pozabijo. Če bi bilo prišlo do razprave, bi imeli danes vsaj magnetni zapis posamezni stališč, pa tudi podatek, kako je vsak poslanec glasoval.
Ali bi se v sedanjem sklicu morala obnoviti komisija, ki ste jo vodili? Zakaj se ni?

Na vsak način. Prvi poskus je že bil narejen in vloga nosi datum 12. 12. 1997. Sestavila jo je poslanska skupina socialdemokratov, ki si zdaj prizadeva v razgovorih s krščanskimi demokrati in ljudsko stranko dobiti najmanj 30 podpisov. Poslanci krščanske demokracije so že podpisali, ljudska stranka pa se še odloča. Upam, da bo to uspelo.
Vedno bolj postaja jasno, da dobiva Slovenija med nekdanjimi komunističnimi državami posebno mesto. Nikjer drugod se nekdanjim silam ni posrečilo tako v celoti in tako trdno polastiti demokratskih vzvodov oblasti. Ali smo do konca dognali, zakaj se je to moglo zgoditi? Ali ni morda to vprašanje vzporedno nekemu drugemu? Zakaj se je komunistični partiji samo v Sloveniji posrečilo v celoti razviti boljševiško revolucijo? Od kod specifična slovenska neprisebnost? Kakšna je bila kakovost sil, ki so bile poklicane varovati tradicionalno kulturo? Zakaj je sredi začetnega komunističnega terorja spomladi in poleti leta 1942 odpovedal demokratski refleks povprečnega Slovenca? Kako to, da anonimni prebivalec Ljubljane ni, ko so na ulicah mesta obležali Ehrlich, Kikelj, Župec, postavil najbolj samoumevnega vprašanja: Kdo vam je to dovolil? Katere papirje imate v rokah, da to počnete? Ta vprašanja so zelo važna, ker nas lahko pripeljejo tudi do odgovorov na vprašanja, kaj smo in kje smo. Ali v nas ni tistega stržena, v katerem se generirajo energije, ki ne prenesejo in ne dovolijo nasilja? Ali smo bili predolgo hlapci? Kaj lahko iz svoje obveščenosti poveste o tem?

Na ta vprašanja ne vem enostavnega in kratkega odgovora. Morda je nanje danes celo nemogoče odgovoriti, ker nam manjkajo natančne in preverjene znanstvene analize, na katere bi se naši odgovori oprli. Ob vaših vprašanjih lahko samo približno skiciram, v katerih fazah in v katerih plasteh slovenskega dogajanja pričakujem razlago in odgovore.
Najprej slovensko zgodovinopisje. Njegova pritlehnost in servilnost v komunističnem obdobju vzbuja upravičen dvom tudi v njegove izsledke o drugih obdobjih, še posebej o prvi polovici 20. stoletja. To je morda krivično do marsikaterega posameznega zgodovinarja, ki je deloval profesionalno in pošteno. Dejstvo je, da zgodovinarji niso razčistili stanja v lastni stroki, niso napisali zgodovine slovenskega zgodovinopisja v komunističnem obdobju. Gospodje kolegi še naprej znotraj klik pišejo drug drugemu všečne ekspertize, ko gre za izvolitev za profesorja ali za priporočilo publikacije doma ali v tujini. Ne poznam slovenskega zgodovinarja, ki bi z imeni in citati skušal “zgodovinsko” razložiti priliznjeno pisunstvo cele vrste kolegov, živih ali mrtvih, ki so leta in desetletja tekmovali v tem, kdo bo našel čim več “znanstvenih argumentov” za vrhunsko “humanost” slovenske revolucije in slovenskih revolucionarjev. Od živih ni do danes menda še nihče preklical ali korigiral svojih slavospevov. Prepričan sem, da tudi ne bo … Dobro, do tega imajo pravico, vsaj v pravnem pogledu. Mi pa imamo pravico in dolžnost ne verjeti njihovim spoznanjem …
Da ne bo nesporazumov: vse to velja v veliki meri tudi za juriste, vključno s sodniki in javnimi tožilci, za sociologe, politologe, novinarje in celo psihologe, ki so včasih radi posegali preko svoje strokovne ograje, da bi pospešili svojo kariero … Nobena od humanističnih znanstvenih strok ni razčistila s svojo povojno zgodovino in tudi ne s svojimi falzifikati … Skoraj podobno kot politiki tistega časa, tisti čas pa še traja …
Posledice so seveda hude. Nastala je praznina, v kateri ne moreš verjeti niti tistim, ki so v svoji stroki ostali zvesti profesionalni etiki. Ne vemo namreč, kateri so res bili n.pr. zgodovinarji. Ne vemo, katera zgodovinska dela bi vzeli zares. To pa pomeni, da, subjektivno gledano, nimamo več zgodovinopisja, nimamo zapisane zgodovine, znanstveno utemeljene zgodovine slovenskega naroda. Ali drugače, morda jo imamo, ne moremo pa je uporabljati. To je tako kakor z njivami v BiH, ki so minirane: ljudje ne upajo stopiti nanje, saj so res nevarne. Da. Mnoge znanstvene knjige so polne zavajajočih laži.
Kako naprej? – Ne vem. Od zunaj pomoči ne bomo dobili. Tudi stroke same ne morejo čakati na pomoč od zunaj, od drugih strok. Zgodovinarji morajo pomesti na lastnem dvorišču, pravniki, sociologi, novinarji itd. pa pri sebi. Tega jim tudi nihče ne more ukazati, to morajo storiti iz lastnih moči, znotraj samih poklicnih združenj. Ali imajo toliko notranje moči, toliko poguma? Ali imajo toliko profesionalne etike?
Če se to ne bo zgodilo, bo hudo za Slovenijo. Ostali bomo brez cele vrste znanstvenih panog. V modernem svetu, v katerem živimo, bi to pomenilo hiter propad naroda.
Pomanjkanje ali celo odsotnost zanesljive znanstvene analize najvažnejših sestavin življenja Slovencev v 20. stoletju onemogoča zanesljiv odgovor na vprašanje, zakaj se je komunizem pri nas tako hitro in temeljito uveljavil. Socialni razlogi gotovo ne zadoščajo. Pomanjkanje informacij o komunističnem “blagostanju” in “svobodi” tudi ne, saj je bilo dovolj vedenja in podatkov o “vzorni deželi komunizma”, o Sovjetski zvezi. Kljub temu so tik pred svetovno vojno kot gobe po dežju rasla društva prijateljev Sovjetske zveze in to tudi v času, ko je že nastal pakt Hitler - Stalin in ko so si Sovjeti že s Hitlerjem razdelili Poljsko in imperialistično napadli Finsko. Kako je mogoče, da so tudi zelo ugledni Slovenci (n. pr. Josip Vidmar, Edvard Kocbek in mnogi drugi) nasedali komunistom in se zavzemali za deželo političnih procesov, lakote in terorja, ki je bil povsem enakovreden terorju nacistov?
Vsega tega ne moremo razložiti z ne vem kakšno sposobnostjo in premetenostjo komunistov. Že takrat je moralo biti v Sloveniji nekaj hudo narobe. Imeli smo stanje duha, ki je takšne perverznosti omogočalo. Je bila to intelektualna nesposobnost ali omejenost Slovencev? Ali je že takrat manjkal čut za temeljne moralne vrednote, ki bi vsakomur razločno povedal, da dežela, kjer divjajo masovni politični procesi in lakota, ne more in ne sme biti vzor za politično prizadevanje naroda? Ali je bila takratna protikomunistična stran brez moralne avtoritete in prepričljivosti? Ali je bila kljub jasnim spoznanjem o komunizmu tako zelo neprepričljiva, da ji velik del ljudi ni hotel več slediti?
Kot vidite, odgovarjam na vaša vprašanja z novimi vprašanji. Dejstvo je, da že ob začetku okupacije med Slovenci ni bilo niti močne povezanosti niti razločne predstave o temeljnih ciljih slovenskega naroda. Če bi ta povezanost in zavest o temeljnih nacionalnih ciljih bila v ljudeh prisotna, ne bi bili nasedli nevarnim in pogubnim balkansko romantičnim načrtom o vstaji, o golorokem uporu proti takrat najmočnejši evropski velesili. Ni bilo vpogleda v dimenzije in v logiko svetovnega dogajanja. Kdo razen komunistov je takrat imel predstavo o desettisočih mrtvih Slovencev? O komunistični ceni življenja, ko gre za revolucijo? Seveda velika večina Slovencev ni vedela, da se za temi načrti skriva boljševiška strategija revolucije po vzoru Sovjetske zveze.
Ko so komunisti začeli v Ljubljanski pokrajini ubijati osebnosti iz slovenskega javnega življenja in kmalu nato povsem neznane ljudi po Dolenjskem in v Beli krajini, istočasno pa so okupatorski oficirji brez nevarnosti promenirali po ljubljanskih ulicah, bi se bilo Slovencem moralo posvetiti. Morali bi se bili vprašati, na kakšni moralni in pravni podlagi si je relativno majhna skupina Slovencev vzela pravico odločati o življenju in smrti svojih rojakov. Ali je lahko sestanek desetih politikov v vili pod Rožnikom zadostna legitimnost za tako strahotne odločitve? Za kakšne cilje? Velik del Slovencev si takih vprašanj ni zastavljal, vsaj ne dovolj odločno. Ker si jih ob prvih komunističnih likvidacijah ni zastavil dovolj odločno in številčno, si jih tudi kasneje ni več mogel. Bilo je prepozno. Takrat je namreč že začel delovati mehanizem strahu, ki je kmalu postal hujši od strahu pred okupatorjem. Začel je delovati tudi smrtni krog načrtovane strategije revolucije: za eno komunistično akcijo sledijo tri akcije okupatorja, ki prizadenejo nedolžne, svojci prizadetih pa se zaradi brezizhodnosti vključujejo v nove komunistične akcije, itd. Vse po boljševiškem načelu: “Če želiš gasiti, požigaj!” Tako se je začela verižna reakcija, ki je bila načrtovana in je imela zavestno vračunano predpostavko, da človeška življenja nimajo nobene cene, ko gre za revolucijo. Prepričan sem, da po letu l942 tega načrtovanega smrtnega kroga v Sloveniji ni bilo več mogoče zaustaviti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Maribor 1991 – Izkazovanje časti Josipu Sim­čiku, žrtvi vojaške intervencije JLA

S tem še vedno nimava odgovora na temeljno vprašanje: Kako je to bilo mogoče? Ker nimamo natančnih in zanesljivih analiz o stanju duha na Slovenskem v predvojnem in medvojnem času, prihajam do ugotovitve, da moramo za razlago tega tragičnega obdobja izhajati z dveh predpostavk. Prva je teza, da Slovenci med vojnama nismo uspeli doseči niti visoke stopnje nacionalne povezanosti niti razločnih predstav o naših temeljnih interesih. Oboje je seveda prepleteno in se medsebojno pogojuje. Druga pa je ugotovitev, ki delno sloni na prvi tezi: brezobzirnost in nenadnost, nepričakovanost načrtnega komunističnega terorja proti političnim nasprotnikom in s tem sproženi dodatni teror okupatorja je ob nizki stopnji homogenosti slovenskega naroda povzročil hudo krizo nezadostno artikulirane nacionalne zavesti. To so seveda pod okriljem okupacije idealni pogoji za boljševiško revolucijo in komunisti so to dojeli ali pa vsaj tvegali in poskusili – z uspehom, ki ga poznamo.
Pomembnejša od metode komunistične revolucije, ki je bolj ali manj enaka po celem svetu, je v tem sklopu struktura duha slovenskega naroda, v katerem se je komunizem lahko tako široko zakoreninil. Kaj smo strukturno bili Slovenci leta l941 in tudi l945? Kaj smo Slovenci danes, leta l998, ko še vedno ne moremo premagati komunizma strukturno in ne le verbalno? Zakaj stranke komunistične kontinuitete kljub vsej svoji obremenjenosti s preteklostjo in kljub vsej svoji kameleonski spremenljivosti dobivajo na volitvah še vedno približno polovico glasov? Kako bomo Slovenci s to svojo strukturno danostjo duha in z zaostalostjo tehnologije in organizacijskih sposobnosti preživeli konkurenčni spopad v Evropski uniji? Ga bomo kot narod sploh preživeli? Kot narod z zavestno živeto identiteto in z urejenim odnosom do lastne zgodovine.
Dovolj je teh odgovorov z vprašanji na vprašanja. Očitno nisem sposoben dovolj razločno odgovoriti na temeljne dileme našega naroda. Prav odgovor nanje pa je pogoj, da bi lahko zastavili drugače in preprečili, da bi se tragična zgodovina še kdaj ponovila. Dokler teh odgovorov nimamo, lahko zgolj tipamo v temo. In to dandanes tudi delamo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pred parlamentom maja 1996 s 40.000 pod­pisi za predčasen odpoklic poslanca

Zgornja vprašanja so važna tudi zato, ker nam bodo povedala, zakaj se niso mogli uveljaviti avtentični lustracijski impulzi. Če so se degeneracijski procesi že v politiki razvili do te mere, da politika ne more več postaviti integralne moralne zavesti, kako to, da se ob tem niso v narodovi kulturni substanci pojavile močnejše sile? Kako to, da ni nastalo samodejno lustracijsko gibanje in zahtevalo, da se rešijo stvari, ki jih zahteva ne morda dostojanstvo, ampak veliko skromnejša dostojnost? Zakaj ljudje niso instinktivno začutili, da gre za možnost in nemožnost osnovnega samospoštovanja?

To so v bistvu ista vprašanja, na katera sem skušal, priznam, nezadovoljivo odgovoriti pri zadnjem vprašanju. Če bi govoril o dosedanji nemožnosti lustracije na Slovenskem, bi se moral zelo ponavljati.
Nova slovenska zaveza ima kar nekaj žalostnih izkušenj z zgodovinskim spominom – tudi na svojem terenu. Ljudje, nad katere se je zgrnilo veliko nasilja, o tem nočejo govoriti. Ne zahtevamo, da bi kdo kuhal jezo ali maščevanje, a kaj se je s tabo zgodilo, moraš vedeti. Saj “biti” vendar pomeni biti zgodovinsko. Ali ste opazili, da novi proletariat hodi demonstrirat pred institucije demokratske države. Če bi imel kaj zgodovinskega spomina, bi moral demonstrirati pred Centralnim komitejem. Morda bo kdo rekel, da nimajo kam iti. Ko bi imeli kaj spomina, bi vedeli, kam je treba iti. Ali lahko kaj rečete o poroznosti našega spomina? Vedno je mogoče kaj narediti, mar ne?

Tvegam tezo, da so dejanski vzroki tega, da ljudje niso pripravljeni govoriti o lastni preteklosti, zelo podobni pri rabljih (krivcih) kakor pri njihovih žrtvah. Že v vprašanju ste zelo precizno označili temeljni problem. Gre za sposobnost biti, torej za moč, da si, istočasno pa za to, da si kot nekdo in da hočeš biti ta nekdo. Vsa ta abstraktna določila so pri posamezniku zelo konkretna, vsebinsko pa se pretežno določajo iz narodne identitete, torej v doživeti povezanosti za neke temeljne cilje. V tem smislu je sposobnost biti zgodovinska, ker je konkretna, istočasno pa je stopnja opore, ki je lahko visoka ali nizka. Pri nas je gotovo zelo nizka, saj je režimu uspelo relativno zlahka skozi desetletja manipulirati večino Slovencev in jim vsiliti prazne fantazme za resnico. Zato je bilo v zadnjih desetletjih komunističnega režima tako malo aktivnega odpora. Če primerjamo nekatere druge vzhodnoevropske države, npr. Poljsko, Češko in Vzhodno Nemčijo, moramo ugotoviti, da je bil tam odpor mnogo odločnejši in številnejši. Zato trdim, da je pri teh kulturno-socialnih mehanizmih civilnega poguma ali civilne (ne)pokorščine temeljnega pomena prav vsakokratna stopnja nacionalne identitete, in sicer kot generator sposobnosti biti. Prav tako trdim, da je pri nas stopnja nacionalne identitete relativno nizka, na vsak način pa znatno nižja kakor pri narodih z daljšo državotvorno tradicijo.
Če to drži, potem moramo za Slovence ugotoviti visoko stopnjo nacionalne ogroženosti. Ne bom tukaj poglabljal specifičnega problema visoke stopnje samomorilstva, ki tudi spada v ta sklop. Na splošnejšem nivoju me zelo skrbi naš beg v amnezijo, v splošno pozabljanje in odrivanje, kar bistveno zožuje obseg doživljanja in s tem tudi učinkovitost delovanja. Direktna in neogibna posledica tega je človeška in državljanska šibkost, presenetljivo razširjena bojazljivost, nesposobnost relativiranja oblasti in posledično strah pred avtoritetami. To pa pomeni pomanjkanje državljanskega poguma, nagnjenje k ritolizništvu in zvijačnosti. Istočasno pa strah pred avtoritetami nadrejenih povzroča avtoritarnost navzdol do podrejenih, torej znani model kolesarja: navzgor kimanje, navzdol brcanje. Vse to so lastnosti, ki so idealna podlaga za totalitarne manipulacije prebivalstva. Te lastnosti so prevladovale leta l941, leta l945 in bojim se, da tudi leta l998.
Nepripravljenost govoriti o lastnem življenju, o njegovih lepih in grdih plateh je beg pred samim seboj in visoka stopnja osebne nesigurnosti. Lepa lastnost to že ni. Še huje, ker je tudi izrazito nedržavljanska. Je oblika bega pred osebno odgovornostjo in se bliža tistemu znanemu pišmeuhovstvu. To pa pomeni, da gre za stališče, da naj drugi naredijo, kar bi moral sam.
Ta vprašanja zadevajo tudi vzpostavljanje in vzdrževanje smisla posameznikovega življenja. Niti rabelj niti žrtev ne bi mogla živeti, če si ne bi konstituirala širšega vsebinskega okvira, v katerega prilepita svoje individualno življenje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Voščilnica mladega navijača

Rablji ali povzročitelji trpljenja drugih ljudi vpletajo sami sebe v tako imenovane “velike dogodke”, pri katerih so imeli “pomembne naloge”, ki so jih “pogumno” opravljali. Od te iluzije živijo še danes, saj jim je bila vcepljena v letih, ko so bili na višku življenjske moči in poti. Ker tega obdobja ne smejo zanikati, saj bi izgubili smisel lastnega življenja, vzdržujejo lastno trdnost tako, da še nadalje heroizirajo tiste “velike dogodke” in se povsem zapirajo pred vsemi zgodovinskimi dejstvi, ki so jih dohitela. Gre torej za programirano ignoriranje dejstev, torej za amnezijo, ki zadeva sedanjost in temelji na zacementirani preteklosti. Zato takim ljudem ni rešitve, saj bodo do konca življenja viseli na lastni iluziji, vso krivdo pa še nadalje pripisovali nekdanjim žrtvam. Ta oblika amnezije je huda pohaba osebnosti in bi jo lahko imenovali kazen za zločine, če ti ne bi bili tako grozljivi. Vrhu vsega živi ta amnezija od nenehnega poniževanja in žalitve svojih žrtev.
Amnezija žrtev poteka podobno, vendar v drugi smeri. Pozabiti hočejo tako trpljenje kakor “velike dogodke”, ki so privedli do tega trpljenja. Smisel svojega življenja vzpostavljajo tako, da se nenehno omejujejo od vsega, kar je vezano s tem trpljenjem. To pa pomeni, da mora žrtev vzpostaviti drugačen okvir osmišljanja, na vsak način pa okvir, ki je izven zunanjih dogodkov, povezanih z njegovim trpljenjem. To bo z veliko verjetnostjo izrazito nezgodovinski okvir, vezan bodisi na družino, stroko, poklic ali hobi. Žrtve se odpovedo govorici o “tistem”, da bi lahko živele, živijo pa v okviru smisla, iz katerega so amputirale tisti del lastnega in zgodovinskega življenja, ki so ga zaznamovale krivice in trpljenje. Zato pogosto ne morejo razumeti zgodovinskega pomena lastnih pričevanj.
Izguba govorice enih in drugih pove veliko o poroznih strukturah naše narodne identitete in o naši nemoči.
Nova slovenska zaveza je vedno trdila, da je čas tranzicije tak, da daje prednost politiki. Obnova demokratske kulture je lažje izvedljiva in hitrejša preko politike; pot preko civilne družbe je negotova in dolga. Tu pa takoj stopi v ospredje vprašanje politične elite – vprašanje političnega središča. Zakaj je naša politična elita tako slabo opravila preizkušnjo, pred katero je bila postavljena? Ali je mogoče tako, da neki narod nima prave elite tudi zato, ker je v bistvu noče? Kaj mislite o slovenskem antiintelektualizmu?

Antiintelektualizem je bil v slovenski javni zavesti že zdavnaj prisoten, tudi v obdobju med obema vojnama. Komunisti so to po eni strani izkoristili v svoje namene, po drugi strani pa so po prevzemu oblasti razvili ta antiintelektualizem do vrhunca. S to dediščino živimo še danes.
Slovenci imamo relativno močno elito v splošni kulturi, predvsem v umetnosti. Tukaj so mogoče primerjave z razvito Evropo. Drugače pa je na drugih področjih, predvsem v politiki.
Skupina ljudi, ki je konec osemdesetih let organizirala nastanek demokratičnih strank in se izpostavila na prvih demokratičnih volitvah leta l990, je že od vsega začetka nosila v sebi klice razkola in delitev. Naj omenim nekaj značilnosti. Del teh ljudi je prišel iz kulture in mnogi so se po volitvah tja tudi vrnili. Niso bili pripravljeni delati v politiki. Tisti, ki so ostali v politiki, so nosili v sebi silno raznolične ideje, kar pa v začetku ni bilo vidno, saj jih je združeval skupni program. Ta pa je bil dokaj splošen: uveljavitev večstrankarskega parlamentarnega sistema in osamosvojitev Slovenije. To sta bili dve temeljni točki Demosovega gibanja, ki sta združevali in prikrili vse razlike. Čim je bil večstrankarski sistem uveljavljen in je vojaški osamosvojitvi Slovenije sledilo tudi mednarodno priznanje, so vse razlike, ki so se pojavljale že prej, pridrle na dan z vso silovitostjo. Skupnega programa ni bilo več, različne politične opcije so se začele uveljavljati druga proti drugi in demokratične stranke so deloma začele razpadati in izginjati, deloma pa se združevati s strankami komunistične kontinuitete. Tako je blok novih strank izgubil politično težo.
Ne strinjam se z mnenjem, da je novo nastala politična elita, ki je v demokratičnih strankah nastopila proti enopartijskemu režimu in za osamosvojitev Slovenije, bila neuspešna. Pravzaprav je uresničila obe glavni zahtevi svojega programa. Seveda je to bil šele prvi korak k normalizaciji razmer v Sloveniji.
Trdim, da Demos, kakor je bil sestavljen in kakršno usmeritev so imeli ljudje v vrhu novih demokratičnih strank, ni bil sposoben uveljaviti normalizacije razmer na gospodarskem, upravnem in izobraževalnem področju. O teh vprašanjih nista soglašali niti po dve stranki, velike razlike pa so bile tudi znotraj posameznih strank. To je prvo dejstvo. Drugo je v tem, da že pred formalnim razpadom Demosa, t.j. po oktobru l991, ta koalicija v parlamentu ni imela več večine. Po razpadu Demokratične zveze na Bavčarjev in Pirnatov del smo imeli le še manjšinsko vlado, saj so Bavčarju kmalu sledili tudi Zeleni. Tega krutega dejstva takratni predsednik vlade ni hotel dojeti. Tudi formalni razpad Demosa decembra l991 ni bil dovolj močan signal. V listini o razpadu Demosa smo podpisali tudi sklep, da izvedemo do aprila l992 nove volitve. Dve stranki bivšega Demosa (SKD in SLS) sta to kljub podpisu sklepa striktno zavrnili, ker nista dojeli spremenjenega razmerja sil. Sledil je padec manjšinske vlade.
Gotovo so bile tukaj storjene tudi hude politične napake in za nekatere se čutim tudi sam odgovornega. Takrat sem videl edino rešitev v razpisu predčasnih volitev, kar bi preostale demokratične stranke prisililo v pogajanje in omogočilo morda celo skupen nastop na volitvah. Danes menim, da bi bil moral sklicati kongres vseh Demosovih občinskih odborov in tako s pritiskom od spodaj izsiliti kompromis med vrhovi demokratičnih strank. To je bila vsaj rahla možnost za drugačno rešitev. Zaustavilo me je to, da takšnih pristojnosti sploh nisem imel in da statut o delovanja Demosa takih oblik sploh ni predvideval. Kljub temu bi bil moral poskusiti.
Nadaljnji razvoj preostalih demokratičnih strank dokazuje, kako globoke so bile med njimi razlike o temeljnih vprašanjih normalizacije v Sloveniji. Kar se je pokazalo leta l993, l994 in l997 v pogovorih med preostalimi strankami slovenske pomladi, je delovalo pod površino in za javnost nevidno že v času obstoja Demosa. Kdor je bil blizu, je to razločno videl – če je sploh hotel videti …
V celoti gledano imate prav, ko pravite, da slovenska elita ni prestala preizkušnje. Vendar je potrebno takoj dodati, da je v prvih dveh letih, ko je vsaj globalno uveljavila večstrankarski parlamentarni sistem in izvedla osamosvojitev Slovenije, delovala dobro in učinkovito, ko pa so pridrle na dan razlike o temeljnih vprašanjih nadaljnjega razvoja Slovenije, je odpovedala in se ni znala dogovoriti o sodelovanju in o novem skupnem programu.
Potrebno pa je omeniti tudi to, da demokratične stranke niso imele na vrhu niti enega poklicnega politika, ker jih pač izven partije ni bilo. Manjkalo je torej pomembno profesionalno znanje, ki odloča prav pri dogovarjanju in iskanju skupnega imenovalca med različnimi strankami. V koliki meri je to bilo odločilno za razpad demokratičnega bloka, danes ne bi znal odgovoriti.
Ali se vam zdi sprejemljiva teza Nove slovenske zaveze, da pomeni vstop Slovenske ljudske stranke v koalicijo s strankami komunističnega nasledstva (samo naivneži mislijo, da ta blok ni enoten!) začetek frontovske politike? Z uveljavitvijo frontovske politike si bodo sile kontinuitete zagotovile vodstvo političnega prostora za daljše obdobje. Ali stojijo, če ta teza drži, stranke izvorno demokratičnega naboja pred novimi strateškimi odločitvami?

Ne v celoti. To moram nekoliko podrobneje razložiti. Dosedanje izkušnje s strankami kontinuitete so take, da skušajo vsakega partnerja nategniti. To smo doživeli socialdemokrati, nato v še hujši obliki krščanski demokrati, zdaj je žal na vrsti ljudska stranka. Mimogrede so na ta način opravili tudi z Združeno listo in z Jelinčičem, kljub tesni idejni in moralni povezanosti. Zato je še vprašljivo, ali bo liberalcem uspelo ohraniti toliko skupnega s Podobniki, da bi iz tega nastala dolgoletna politična zveza. Velika verjetnost je, da bodo liberalci po svoji navadi “lastninili” kredibilnost ljudske stranke v lastno korist. V takem primeru seveda do trajnejše “frontne” povezave s Podobniki ne bo prišlo.
Na slovenskem političnem odru je le malo realnih kombinacij. Kar zadeva program demokratizacije in normalizacije razmer v Sloveniji, ki ga je skušal uveljaviti Demos, je treba ugotoviti, da je še daleč od uresničitve. V kombinaciji s strankami kontinuitete tudi ni mogoče pričakovati temeljnih reform, ki jih potrebujemo. Analiza današnjih razmer v Sloveniji kaže, da smo pred podobnimi izzivi in nalogami kakor leta l989. Tudi takrat je bilo temeljno spoznanje, da dogovarjanje in pogajanje za Smoletovo “okroglo mizo” ne more pripeljati niti koraka naprej. Zato smo takrat prekinili dogovarjanje s Smoletom in začeli pogajanja za ustanovitev predvolilne koalicije Demos.
Razmere v Sloveniji pa so danes v mnogih pogledih celo slabše, kakor so bile leta l989. Bistvene strukturne prednosti so le parlamentarni sistem in lastna država. Slabše pa so v tem, da se je v javni zavesti razblinil odpor proti kršenju temeljnih človekovih pravic v komunističnem režimu, ne da bi te kršitve bile odpravljene. Privatizacija družbenega premoženja poteka tako, da privilegiranci iz prejšnjega režima postajajo premožni ali celo bogati, večina državljanov pa je odrinjenih, čeravno nosijo glavno breme “sanacije”. Tako se socialne razlike povečujejo, niso pa rezultat uspešnejšega ali pridnejšega dela, temveč predvsem privilegiranega položaja v prejšnjem režimu. Ta perfidna operacija “tranzicije” se ob pomoči medijev razlaga kot pravična posledica “tržnega gospodarjenja”, v katerem pač uspevajo tisti, ki so “učinkovitejši in sposobnejši”. Ime te skrbno organizirane goljufije stoletja je “zgodba o uspehu” liberalne demokracije. Istočasno skoraj nimamo demokratičnih sindikatov, ki bi morda lahko organizirali odpor. Kljub temu se gre ljudska stranka “mostogradnjo” ali “mostiščarstvo” s tistimi, ki so v največji meri odgovorni za to stanje. Po vseh strankarskih izkušnjah v obdobju po letu l989 je to razkroj slovenskega političnega uma in pritlehna odpoved demokratizaciji Slovenije.
V tem smislu smo zopet pred novim začetkom, podobno kot leta l989. Vsi vemo, da je rešitev iz tega položaja samo korenita sprememba razmerja političnih sil v Sloveniji. Ta projekt gotovo ni izvedljiv kratkoročno, temveč kvečjemu srednjeročno, pri čemer je potrebno začeti takoj. Zastaviti je potrebno široko in radikalno, razvijati jasne civilizacijske kriterije pri organiziranju sindikatov, pa tudi v civilnih gibanjih o socialnih in ekoloških vprašanjih in pri razkrivanju zatohlosti v znanstvenih institucijah, sodstvu, v državni upravi in tudi pri ugotavljanju nečednih mahinacij in organizacijskih nesmislov v paradržavnih finančnih ustanovah, v še vedno državnih bankah in v ministrstvih. Natančno moramo analizirati potek pogajanj z Evropsko zvezo in sproti ugotavljati, kje se zanemarjajo ali prodajajo slovenski interesi.
V Sloveniji potrebujemo normalizacijo in demokratizacijo na vseh nivojih, saj se samo tako lahko poslovimo od naše dolge balkanske zgodovine. Za to pa je potreben kulturni premik, ki je dolgoročen. Kljub temu brez premika v političnem razmerju sil ne bo šlo, saj je eno z drugim neločljivo povezano.
Naš zaveznik je realnost, ki se ne pusti blefirati niti “zgodbam o uspehu” niti karieristični “mostogradnji”. Slovenska ekonomsko socialna realnost se kaže v vedno ostrejši luči in neusmiljeno demantira verbalne konstrukte in prazne obljube. Dejstvo je, da nam niti izdatni krediti od zunaj ne bi pomagali, saj je celoten sistem gospodarjenja z javnimi sredstvi v veliki meri brez odgovornosti in korupten. Podoben je preluknjani posodi, s katero se prenaša voda, seveda dokler je še kaj je. Tuji krediti bi poniknili v organizacijskih absurdih in v nastavljenih žepih. To bodo prej ali slej opazili tudi volivci.
Toda naj bo frontovska politika formalno še tako uspešna, prej ali slej bo novolevičarsko jedro, ki jo je organiziralo in jo nosi, moralo demisionirati – tako so to morali narediti predhodniki komunisti. Ne ti ne oni namreč niso v stanju nositi življenja. Ali se bodo demokratske sile vsaj za ta čas pripravile – strokovno, moralno, politično? Kako?

Demokratične sile v Sloveniji so se zadnja leta marsičesa naučile. Predvsem pa so dojele, da se za solzavim spravaštvom in perfidnimi svarili pred “delitvijo” naroda skrivajo predvsem banalni gospodarski in oblastniški interesi. Kdor zanika kruta dejstva zgodovine, se ne želi spraviti, saj sprave brez resnice ne more biti. Kdor po potrebi interesov svojih klientov množi resnice, brani laži. Kdor hinavsko svari pred delitvijo naroda, prikriva razdelitev, pri kateri je desetletja predano sodeloval. Kdor hoče graditi mostove med demokratično modernizacijo Slovenije na eni in “lastninjenjem” po meri “zgodbe o uspehu”, se je odpovedal razliki med mojim in tvojim. Ali se ne zaveda, da drži vrečo, ko drugi krade?
Vse te in podobne zanke, spretno nastavljene tako v mnogih medijih kakor v izobraževalnem sistemu, tako v politiki kakor v poslovnem svetu, nas ne prepričajo več. Ne verjamemo lepim besedam, merimo dejanja. Zato je le mogoče reči, da se gospodarske in socialne razmere v Sloveniji zares nevarno slabšajo, da se pa zboljšujejo naše sposobnosti dojemanja. To ni tako slabo, za začetek …
Dr. Jože Pučnik, zahvaljujemo se vam za pogovor. Še to, če vas je že kdaj obšla misel, da bi napisali Spomine – kako bi bilo mogoče, da vas ne bi – bilo škoda, tako za nas kot za prihodnost, če bi se ji pretirano upirali.