Avtor: Justin Stanovnik

Spet je na površje sedanjosti prišla preteklost. Vse politične skupine čutijo, da se morajo udeležiti debate, ki daje možnost, da uveljavijo svoja gledanja nanjo. Vse sedanje politične sile so vezane na preteklost. Ta je bila takšna, da so bile v njej nekatere od njih žrtve, druge pa so žrtve proizvajale. Zato sta v sedanji debati o preteklosti opazna dva napora: eden gre za tem, da razkrije preteklost v njeni resnični podobi – saj nima česar skrivati, razen morda svojega premajhnega odpora proti temu, da je bil potisnjen v položaj žrtve – drugi napor pa ne gre prvenstveno v smeri odkrivanja preteklosti, ampak v smeri njene interpretacije – saj mora na neki način dejstvu, da je proizvajal žrtve, obrusiti njegove ostre robove. Vse sile, tako tiste, ki so igrale nezavidljivo vlogo žrtev, kot tiste, ki so to igro režirale in žrtve proizvajale, se potegujejo za avtentično pravico, da nastopajo v novi demokratični igri. Ta igra pa je taka, da sile, ki so bile nekoč žrtve, vanjo brez težav vstopajo, sile, ki so žrtve proizvajale, pa v to igro, strogo vzeto, sploh ne bi smele biti pripuščene, saj prihajajo iz prostora, ki je bil tej igri vseskozi ne samo tuj, ampak tudi sovražen. Da so v to igro vseeno smele vstopiti, so jim tisti, ki so uveljavili novo demokratsko politično igro, omogočili, ker so imeli pred očmi višje izmere – izmere, ki so postavljale na prvo mesto interese nove države.
V parlamentu, kjer se nova demokratska igra odvija, se politične sile glede odnosa do preteklosti torej delijo v dve skupini: ene se v preteklost brez težav vračajo, saj v njej najdevajo moralni energetski vzgon za sedanje delo, druge pa so v domala neznosnem položaju, da se ne morejo vračati v svojo preteklost, saj je ta v preveč kričečem nasprotju s prostorom, v katerem so se sedaj znašle. Če se hočejo vrniti v preteklost, jo morajo vsakič prej spremeniti. Zato smo rekli, da sta tu dve politični skupini, ena vidi v odkrivanju preteklosti velike možnosti, druga pa vidi v preteklosti nekaj, kar jo ogroža, in nekaj, kar je treba kar naprej prirejati, da je z njo sploh mogoče soobstajati; ena vidi v preteklosti področje, ki ga je treba razumeti, druga pa področje, s katerim je treba vedno znova in neprestano manipulirati. Opisano stanje ni kakšna zgodovinska slučajnost, ampak se globoko sklada z duhovnim značajem obeh sil, ki se je obilno izkazal tudi v njunem zgodovinskem nastopu: ene se čutijo tem močnejše, čim bolj razumejo resničnost, za druge pa je resničnost zgolj snov, ko jo je treba predelovati v vsakokratne ideološke in politične projekte. Dogajanje v državnem zboru potrjuje našo analizo. Potrjuje pravzaprav še nekaj bolj pomembnega. Sile, ki so nekoč proizvajale žrtve, so bile pripuščene v demokratično igro s tiho predpostavko, da bodo svoj odnos do preteklosti uredile tako, da ne bodo več v temeljnem sporu z njo. To bi bilo mogoče doseči tako, da bi tudi one začele preteklost predvsem raziskovati – ne glede na to, kaj bo ta raziskava prinesla. Prinesla bi jim seveda mučna vprašanja, a bi jim nazadnje ponudila možnost svobode. Bistvo pa je v tem, da bi svoboda, ki bi jo te sile dosegle, dopolnila svobodo vseh: svobodni od preteklosti bi se slednjič vsi lahko obrnili v prihodnost.
To se, kot vsi prav dobro vemo, ni zgodilo. Sile, ki so nekoč proizvajale žrtve, našega tihega pričakovanja niso izpolnile. Nasprotno. Najprej so vse storile, da bi preteklost kot preteklost diskreditirale, da bi preteklost kot eno od dimenzij človekovega obstajanja izključile iz političnega diskurza, da bi človeku vzele njegovo zgodovinsko bistvo; ko pa se je izkazalo, da to ni mogoče, so se umaknile na rezervne položaje – na stare pozicije spreminjanja stvari. Stara igra se torej nadaljuje, pred nami je nova interpretacija preteklosti.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Veliko znamenje Simon Dan

Ko sta dve od pomladnih strank, SDS in SKD, poslali v parlamentarno razpravo svoje prvo lustracijsko besedilo, je postkomunistični levičarski blok zbral svoje sile in besedilo ni bilo sprejeto. Potem pa je šel v protinapad. Ko sta SDS in SKD vložili novo besedilo, sta se tudi LDS in ZLSD odločili, da vložita vsaka svoje. Tako so sedaj v neke vrste parlamentarni obdelavi trije osnutki besedil, ki imajo različna imena, predmet pa je vsem isti: preteklost, za katero je bilo, kot smo rekli, najbolj pomembno to, da so bili v njej eni žrtve, drugi pa so žrtve proizvajali. O neke vrste parlamentarni obdelavi smo govorili zato, ker se zaenkrat o njih pogovarjajo samo prvaki treh strank na posebnih sestankih. SLS, ki te sestanke vodi, ima ambicijo – v skladu s svojo graditeljsko reputacijo – da bi se vse stranke uskladile tako, da bi parlament končno lahko sprejel eno samo, enotno izjavo o preteklosti.
Nova slovenska zaveza se zaveda, da gre za izredno važno stvar. V hudi slutnji, da bo sprejeto besedilo – na tako visoki ravni, s takimi pečati opremljeno, da se bo nanj vedno mogoče veljavno sklicevati – ki ne bo ustrezalo zgodovinski resničnosti, čutimo, kot nekaj najbolj neodložljivega in nujnega, da tiste, ki se sedaj o njegovi vsebini pogajajo in ki ga bodo potrdili s svojimi podpisi, opozorimo, na nekatere stvari, mimo katerih bodoče besedilo nikakor ne sme iti.
Od bistvenih stvari, ki so se Slovencem v tem stoletju ali zgodile ali pa so se zanje odločili; ki so bile tako važne in usodne, da so jih postavile v povsem nove okvire bodisi svobode bodisi nesvobode; ki so jim zato postavljale ali možnosti ali zahteve po novem samoutemeljevanju; ki so tako osnovne in razvidne, da jih lahko sprejme vsak Slovenec – vsak posameznik in vsaka politična skupina, ki se utemeljuje na zgodovini kot zgodovini: od teh bistvenih in osnovnih in elementarnih stvari so po gledanju Nove slovenske zaveze posebej važne naslednje:
– odločitev Slovencev za Jugoslavijo leta 1918 pomeni dejanje narodove rešitve; v tej luči je treba gledati na Jugoslavijo kot prostor, v katerem je kljub omejitvam bilo mogoče uveljavljati osnovne narodne in človeške pravice;
– druga svetovna vojna je razbila to Jugoslavijo in postavila Slovence v položaj, ki je zahteval skrajno prisebnost in skrajno zvestobo sebi in svoji zgodovini; to je bil čas, ki mu je bilo usojeno, da pokaže, ali smo že postali narod, ki svoje duhovne, kulturne in življenjske interese razume tako, da se ima pravico imeti za skupnost, ki jo vodi suvereni politični um;
– odločitev KPS, da izkoristi okupacijo za izvedbo svojega revolucionarnega projekta, je bila, v obliki, v kateri je bila postavljena in realizirana, politični zločin in zato radikalen izziv suverenemu političnemu umu;
– enobe je bil poglavitna naprava, s pomočjo katere je partija izvedla svoj revolucijski projekt in se polastila oblasti; izkazana in dokazana abortivnost revolucijske utopije in izkazana in dokazana protislovnost narodnoosvobodilnega boja dokazujeta, da sta oba bila od začetka zunaj političnega uma;
– enobe, v obliki, v kateri je bil voden in uresničevan, ostaja in bo ostal, kljub dobri veri, v kateri so premnogi Slovenci vložili vanj svoje duhovne, kulturne in življenjske moči, v osnovi sporno dejanje; to je mogoče zanikati le za ceno osnovnega političnega uma;
– državljanska vojna je bila neizogibna posledica revolucije in je ne bi bilo brez totalitarnega vstopa partije v slovensko zgodovino; tudi ne bi bilo toliko obsojanega soobstajanja z okupatorjem, s katerim so sile protikomunističnega upora plačale narodovo preživetje;
– vse narodnoosvobodilne sile in vse avtentične revolucionarne sile so po vojni, ko je partija vzpostavila totalitarno razredno diktaturo, pozabile na svoj osvobodilni odnosno revolucionarni vzgon in tako pokazale na vprašljivost svojega angažmaja od začetka;
– holocidni umor slovenske domobranske vojske je dejanje, ki izstopa iz vse slovenske zgodovine; njegova presežna velikost bi morala vznemiriti narodovo najglobljo duhovno, kulturno, moralno in politično občutljivost;
– slovenska politična emigracija je na tuji zemlji vzdrževala kontinuiteto narodove svobode v desetletjih njene eklipse v domovini; politični pomen njenega samotnega in napornega vztrajanja mora nova demokratična država priznati s politično obveznimi dokumenti;
– potem ko so sile, ki so izšle iz enobeja in revolucije, povsem odpovedale, sta za človekom in njegovimi pravicami stala samo še avtentična umetnost in Cerkev; desetletja so bili katoličani edini, ki so na javen in neskrit način relativirali totalnost totalitarizma; zato so jih preganjali nekoč in zato jih, s sodobnimi sredstvi, preganjajo še danes sile nove politične in kulturne totalitete;
– velik del naših ljudi se je s presenetljivo lahkoto podredil monokratski biti komunizma – po slovenski navadi ne samo na zunaj, ampak tudi na znotraj; ko ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let ne bi bil na sporedu tudi odhod iz Balkana, do odhoda iz komunizma morda sploh ne bi bilo prišlo; naša revolucija je zastala na pol poti.

Opis slike: Malo znamenje

Tako smo opozorili na nekatere momente, ki bi po našem mnenju morali dobiti strukturalno ključna mesta v načrtovanem slovesnem besedilu o slovenski preteklosti. Prepričani smo, da izvorno demokratske stranke ne bodo dovolile, da ti momenti tega mesta ne bi dobili. Prepričani pa smo tudi, da jih stranke novolevičarskega pokomunističnega bloka ne bodo sprejele. Iz tega sledi to, kar je v podtoku vse slovenske tranzicijske politike: boj za zgodovino – in s tem tudi za sedanjost in prihodnost – bodo morali odločiti volilci.
V enem boljših trenutkov je Delov novinar Vladimir Vodušek uvidel: “Stare elite pa lustracije ne bodo sprejele, tudi če bi se proti njim zarotila Nato in Evropska zveza.” Ko prebiramo Deklaracijo o narodni spravi, ki je prišla iz pisarne ZLSD, ali Izjavo o diskontinuiteti, ki jo je zložila LDS, ne dvomimo več o veljavnosti Voduškove ugotovitve. Iz besedil, v katerih smo končno pričakovali novih, svežih in dinamičnih spoznanj in gledanj, zaveje v bralca dolgočasnost že videnega in že slišanega. Samo ena stvar je nova: vse staro in ad nauseam ponavljano je razporejeno v nov red in nov vzorec. Ko ti dve besedili odložimo, nam je jasno: pred nami je nov manever. Komunizem je mrtev, živela enobe! Enobeja pa brez komunistov ne bi bilo, mar ne? Torej se pravilni stavek glasi: Komunizem je mrtev, živel komunizem!
Pri branju Deklaracije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega sistema, ki sta jo podpisala predsednika Janez Janša in Lojze Peterle, smo opazili, da revolucija in državljanska vojna nista omenjeni. Komunizem se pojavi po koncu vojne, brez vzroka, kot potres ali poplave, kot nekaj zunaj zgodovine. Čeprav razumemo politične ali, bolje rečeno, oportunistične razloge za to veliko opustitev, vendarle upamo, da bosta prav ti dve stranki po premisleku vztrajali na celotni zgodbi. Že nekajkrat smo videli, da je oportunizem vabljiv, a tudi varljiv zaveznik. Za ti dve stranki bi srčno želeli, da bi ohranili nedotaknjen teren za čas, ko bodo volilci dali dokončno oceno o preteklosti.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Hiša na robu Simon Dan