Avtor: Jože Velikonja

Primorski domobranci, po večini na postojankah v Vipavski dolini, so malo vedeli, kaj se godi drugod po Sloveniji. Dogodki so kazali, da se bliža konec vojne. Boj na Otlici 26. aprila je pokazal večjo prodornost partizanov. Že novembra 1944 je prišel na Notranjsko Srbski dobrovoljski korpus, ki mu poveljeval general Mušicki. V njem so bili predvsem Ljotiæevi politični somišljeniki. S poveljstva v Ilirski Bistrici je obvladoval Pivko in okolico. Po Krasu in spodnji Vipavski dolini so se v februarju 1945 nastanili srbski četniki, begunci iz Srbije in Bosne, pod poveljstvom svojih vojvod. Medtem ko je Dobrovoljski korpus nastopal kot urejena vojska, so bili četniki manj disciplinirana družina, bolj opazna po svojih dolgih laseh in bradah kot po vojaški strumnosti.
Zadnje dni aprila 1945 so se skozi Vipavsko dolino pomikale trume Srbov, civilnega ljudstva, družin in otrok, ki so se dotlej zadrževali v Pivki. Informirani smo bili, da se premikajo proti Soči samo civilni begunci, da ne bodo v pričakovanih bojih na Notranjskem v oviro, vendar je bilo med umikajočimi tudi precej vojakov.
Slovenski domobranci so imeli svoje središče v Ajdovščini. V bližini so bile stalne postojanke še v Vipavi in oddelek pri Št. Vidu (Podnanos), začasne postojanke so pa bile v Lokavcu in Slokarjih, pri Sv. Križu in občasno pri Vrtovinu.
V Ajdovščini so bili domobranci nameščeni po vojaških kasarnah in delno tudi v mestu. Poleg lahkega orožja so imeli na razpolago nekaj težkih strojnic in minometalcev, ob koncu celo manjši top, ki so ga zajeli partizanom. Okrnjene postojanke so bile še v Ilirski Bistrici in Postojni. V Idriji je vodil domobransko postojanko stotnik Cuderman. Poleg teh so obstajale postojanke na Veharšah in v Gornji Soški dolini. Domobranci v Gorici so bili predvsem zaposleni s kulturnim delom.
Vodstvo primorskih domobrancev v Trstu (polkovnik Anton Kokalj) je zaradi slabih zvez prepustilo dokaj avtonomije stotniku Janku Debeljaku, ki je poveljeval oddelkom Slovenske narodne varnostne straže (SNVS) v prvem udarnem bataljonu v Vipavski dolini. Odkar se je spomladi 1945 pri Šempetru pri Gorici nastanil general Miodrag Damjanoviæ, ki je veljal za poveljnika jugoslovanskih vojaških sil s pooblastili generala Mihailoviæa, je bilo videti, da se poveljstvo dejansko nahaja v Šempetru in ne v Trstu. Kazalo je, da je skupno delo primorskih, ljubljanskih in gorenjskih domobrancev kakor tudi dobrovoljcev in četnikov usklajeno in v soglasju z Mihailoviæevimi navodili o pripravah na konec vojne.
Končna faza se je začela v nedeljo, 28. aprila 1945. Major Debeljak je popoldne sklical sestanek vseh oficirjev v oficirski menzi v Ajdovščini. Tam je razložil, da partizani silovito pritiskajo s Hrvaške. Zato ni zanesljivo, da jih bodo srbski dobrovoljci lahko zadržali in preprečili njihovo prodiranje na zahod. V načrtu je utrditev postojank v Vipavski dolini in zavarovanje poti za morebitni umik v Furlanijo. Sam se je odpeljal v Šempeter po nadaljnja navodila. Čeprav je dobil od srbskih dobrovoljcev zagotovila, da so njihovi oddelki še na Razdrtem in v Postojni, je hotel biti o tem prepričan. Po nadaljni poizvedbi se je pokazalo, da so se dobrovoljci že umaknili iz Pivke in da je gornja Vipavska dolina že v rokah partizanov.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Domačija (1939) Marijan Tršar

Popoldne so prišli skozi Ajdovščino nemški oddelki iz Idrije, za njimi tudi idrijski domobranci. Veharška posadka, čeprav je spadala med primorske domobrance, se jim ni pridružila. Ostala je na Veharšah in kasneje odšla na Koroško skupno z domobranci iz Rovt – in bila vrnjena. Nemci so hoteli uporabiti prosto pot za umik v Furlanijo. Domobranci so pričakovali, da bodo ostali v Vipavski dolini. Zato so od Nemcev zahtevali orožje in opremo. Razoroževalno akcijo je vodil poročnik Bogo Sluga. Nemci so predali nekaj orožja ter avtomobilov in motorjev. Ko se je proti večeru vrnil iz Gorice Janko Debeljak, je nadaljnje razoroževanje prepovedal. Nemci so nadaljevali pot proti Gorici, idrijski domobranci so prenočili v Ajdovščini.
Pozno zvečer je Janko Debeljak ponovno sklical vse oficirje in naznanil, da je naslednje jutro, to je v ponedeljek, napovedan odhod vseh čet iz Ajdovščine proti Gorici, ker je nujno preiti Sočo in priti v Furlanijo, tam pa dobiti stik z angleško vojsko. Ukazal je, da naj vzame vojska s seboj le osebno opremo.
Umik se je začel v ponedeljek ob sedmih zjutraj. Ob desetih so odšli zadnji oddelki. Ob odhodu je bilo uničeno skladišče orožja in municije ob Hublju. Pred poldnevom so se v Ajdovščini pojavili prvi partizani. Začelo je deževati in je nato deževalo ves dan in pozno v noč.
Vsa vojska se je v dokaj urejenem redu pomikala po glavni cesti proti Gorici. Pri Selih je zavila na cesto proti Dornberku in Prvačini. Na tem odseku so se pridružili hrvaški domobrani, ki jih je vodil general Parac. Bili so v nemških uniformah in urejenih odddelkih in se niso družili s slovenskimi domobranci. Na poti je kolono obstreljevalo majhno angleško letalo.
Nalog je bil preiti Sočo. Kolone so se premikale mimo železniške postaje proti mostu. Partizani so s Kalvarije obstreljevali most preko Soče in zadrževali prehod. Pred večerom so jih od tam pregnali srbski dobrovoljci in odprli neoviran prehod preko Soče. Nismo vedeli, kaj se godi v Gorici.
Pozno ponoči je večina umikajoče se vojske prešla v Furlanijo in se tam ustavila. Med tisoči vojakov je bilo tudi nekaj civilnih oseb iz Vipavske doline in tudi iz Gorice. Most preko Soče pri Ločniku je bil na goriški strani v rokah partizanov, zato se tam ni dalo čez. Nekaj ljudem je uspelo priti čez Sočo po mostu v Pevmi.
Vse vojaštvo in civilni begunci so se razporedili po krajih od Gradiške do Krmina in čakali. Tu in tam so bili še nemški oddelki, ki so čakali na predajo. Primorski domobranci so se v torek razporedili ob cesti od Gradiške do Ločnika.
Pozno zvečer (v torek) je po cesti od Gradiške pripeljajo nekaj angleških oklepnih avtomobilov in se ustavilo pri Šlovrencu (San Lorenzo). Karel Rakovec je bil tolmač ob prvih stikih z Angleži. Ti so postavljali osnovna vprašanja: “Kdo ste? Koliko vas je? Koliko hrane imate?” Četniški vojvode pa so razglašali, da so Angleži sprejeli vso vojsko v svoj sestav. Angleži so tudi odredili, da se vsi oddelki odmaknejo od Soče in da bodo preprečili vsake spopade s partizani. Naslednje jutro je po cesti iz Gradiške pripeljal osebni avto. Domobranska patrulja ga je prestregla. V spopadu je bil ubit partizanski major Matejka (Pemc). Ustrelil ga je mladi Terčelj, doma iz Lokavca.
V četrtek je potekal premik do taborišča pri Palmanovi. Šele tam se je začelo odlaganje orožja.
Vseh primorskih domobrancev, ki so se umaknili iz Vipavske doline, je bilo okrog 600. Kasneje so se jim pridružili posamezniki, ki so se prebili iz Trsta in Soške doline, tako da je število naraslo do 800. Srbskih prostovoljcev je bilo okrog 6000, četnikov pa preko 10 000. Precej mladih slovenskih domobrancev je ostalo doma in se niso umaknili. To velja posebno za ostanke postojank v Ilirski Bistrici in v Postojni.
Polkovnik Kokalj se je hotel pridružiti vojakom in je zato v nedeljo 28. aprila s spremstvom odšel iz Trsta in prišel do Gorice. Nameraval je nadaljevati pot do Ajdovščine. V ponedeljek je s presenečenjem ugotovil, da so na cestah partizani. Iskal je pomoč pri nadškofu Margottiju, ki mu v tistih razmerah ni mogel pomagati. Kokalj ni vedel, da so se prav takrat dobrovoljski in domobranski oddelki premikali skozi Gorico proti Furlaniji. Naslednje dni so njegovi spremljevalci našli pot v Furlanijo, on sam pa ni hotel bežati. Tako so ga v Gorici zajeli partizani in ga ustrelili.
Slovenski četniki so se pojavili kot svoja skupina v taborišču pri Palmanovi. Tam so domobranci izvedeli, da spadajo v okvir slovenske narodne vojske z generalom Prezljem na čelu. Četniška skupina je obstajala iz oficirskega šštaba. V njem je bil tudi “obveščevalec” Dušan Pleničar, kasnejši urednik in izdajatelj Klica Triglava.