Avtor: Ivanka Kozlevčar

Če bi danes spraševali za Remškarjevo domačijo, bi morda le redkokateri od starejših vedel, kje je bila, saj je vse tako narejeno, da o njej ni niti sledu, kot da ni ničesar bilo in se ni nič zgodilo. Bili so taki časi, da se je zdelo potrebno, da se nekatere stvari izbrišejo tudi iz spomina ali se vsaj zabrišejo, postanejo nedoločne in se zato lahko poljubno prikrajajo. Celo mnogi domači niso negovali izročila družine in ga prenašali, bodisi da jim je bilo preboleče ali se jim je zdelo v določenih okoliščinah obremenjujoče ali pa so ga zaradi neobveščenosti in mladosti premalo poznali. Zato je prav, da se mladi rod ove svojih korenin in skuša razkriti, kako je pravzaprav z njim. Pozabljenje prinaša miselno in življenjsko praznino in iluzijo, da se vse z nami začne in konča.

Opis slike: Alojzija Remškar ob vrnitvi 1962

Remškarjevi so nekdaj imeli lepo kmečko hišo z gospodarskimi poslopji blizu železniške postaje. Preživljali so se s kmetijstvom. Imeli so kakih 5 ha zemlje, nekaj dohodkov pa jim je dajala tudi gostilna. Med vojno je na domačiji gospodarila vdova Alojzija Remškar, mož, Franc Remškar, je umrl 1928. leta.

Opis slike: France Remškar

Imel je brata duhovnika in tri sestre redovnice, kar kaže na duhovno usmerjenost družine. Mati Alojzija je bila tedaj že priletna (roj. 25. 2. 1879) in je imela otroke, razen dveh, že preskrbljene. Imela je 3 sinove in 4 hčere, bili so torej vitalna družina, kakršne v tistem času niso bile redke. Sin France je bil mornariški oficir, Ivan duhovnik (12. 7. 1942 je imel novo mašo), Karel pa je bil določen za gospodarja. Dve hčeri, Marica in Pepca, sta bili poročeni, Ivanka je bila učiteljica, najmlajša Tončka pa je živela še doma in pomagala pri gospodinjstvu. Med okupacijo se je mirno življenje zelo spremenilo. Na postaji je bila italijanska postojanka, v Remškarjevi hiši pa so vojaki imeli menzo, zato so bili Remškarjevi zelo izpostavljeni, OF so se zdeli sumljivi in začeli so jim groziti. Franceta je doletela usoda drugih oficirjev jugoslovanske vojske in je bil interniran v Gonarsu. Z naraščanjem revolucionarnega gibanja so se čutili čedalje bolj ogrožene zlasti po poboju Mravljetovega očeta in fantov v noči z 12. na 13. junij 1942 in Novakovih fantov, s katerimi so bili v sorodu, 15. avgusta 1942, (Remškarjev oče in Novakova mama sta bila brat in sestra) pa tudi drugih v okolici (prim. Zaveza št. 7, 9, 14). Tončka se spominja, da je bil strop pri Mravljetovih še krvav, ko so šli kropit pomorjene. Remškarjev dom se je napolnil z vračajočimi se otroki. Hči Pepca por. Gruden je z družino pribežala iz Mirne Peči, ker je bila železniška postaja, na kateri je mož delal, požgana in so si sami le z begom rešili življenje. Doma je živela tudi hči Marica por. Puc z dvema otrokoma. Moža so ji Italijani obsodili na 6 let ječe. Domov je prišla tudi Ivanka. Po italijanski kapitulaciji se je iz taborišča vrnil še France. Nastalo je vprašanje, kam naj gre. OF je zahtevala, da gre k partizanom in doma ni mogel ostati. Zaradi omenjenih dogodkov se je umaknil v Ljubljano in se pridružil domobrancem. K domobrancem je šel tudi Ivan kot kurat, Karel pa je ostal doma in delal na kmetiji. Tako so se prebijali skozi vojni čas v neprestanem strahu tudi pred bombardiranjem, ker so bili blizu železniške postaje.
Ob koncu vojne je po Tončkinih spominih Ivan prišel domov in jim rekel, naj bežijo, ker jih bodo sicer pobili. Glede na grožnje so opozorilo vzeli zares, se na hitro pripravili, naložili najnujnejše na voz, zapregli konja in pognali. Mama in Pepca sta bili z otroki na vozu, Tončka in Ivanka pa sta se peljali s kolesi. Karel se je pridružil domobrancem. Doma je ostala le najstarejša hči Marica z otrokoma in možem, tako da hiše niso zaprli. Umikali so se čez Ljubelj. Na avstrijski strani so jih dali najprej v Celovcu v neko šolo, nato pa so živeli pod milim nebom na Vetrinjskem polju. Konja so izpustili, ker ga niso mogli nahraniti. Jedli so, kar so imeli s seboj. V Vetrinj so prišli tudi njihovi moški. Najprej sta bila vrnjena France in Karel, Ivan pa dva dneva za njima. Ko so prišle prve vesti, da jih izročajo partizanom, sprva niso verjeli, vendar je mama svetovala Ivanu, naj se preobleče in umakne iz taborišča. On pa ji je odvrnil, da mora biti kot duhovnik pri svojih tovariših, ker ga bodo v stiski potrebovali. Ko so taboriščniki spoznali usodo svojih moških, so jokali in molili, bilo je grozno ob zavesti, da jih čaka smrt. Vsi so imeli že take izkušnje iz svojega okolja, da so vedeli, da ni rešitve. Pravzaprav se niso bali toliko smrti kot mučenja. To so bili dnevi nepopisne groze.
V Vetrinju so bili kaka dva meseca na prostem, nato pa so jih odpeljali v barake. Tedaj so začeli dobivati tudi skupno hrano, in to zastonj. Prizadevali so si dobiti kako delo, saj so bile potrebe hude. Tako je Tončka pospravljala in pri tem spoznala svojega bodočega moža Joeja Harrisona, se poročila in se nato z njim preselila k njegovi materi v Anglijo. Kasneje sta si uredila dom v Birkenheadu pri Liverpoolu, in tam živita še sedaj. Ima pet otrok, tri sinove: Richarda, Karla in Johna, ter dve hčeri: Marijo in Silvijo. Vsi so že osamosvojeni.

Opis slike: Pepčini otroci 1997 – Z leve Valči, Marija, Mirko in Janez

Mama in hčeri Ivanka, ki se je v begunstvu poročila, ter Pepca z družino so ostali v taborišču do 1947. leta, ko so se preselili v Gilbert v Minessoto. Tam so begunci imeli svojo organizacijo, ki jim je preskrbela garancijo za posojilo v času, ko se še ne bi mogli sami vzdrževati. Začetek je bilo zelo hud. Stanovali so v živinskih barakah in tudi stradali. Dobili so delo v rudniku železove rude. Med seboj so si pomagali in počasi so prišli do svojih hiš. Zelo so bili prizadeti zlasti otroci, saj so zaradi neznanja jezika morali začeti s prvim razredom, čeprav je bil najstarejši star že 12 let. Kasneje so v šoli dobro napredovali. Mama se je julija 1962 vrnila na Brezovico in tam je 1965 umrla. Tudi obe hčeri v Ameriki in njihovi možje so že mrtvi. Ostali so še štirje Pepčini otroci: Valči, Marija, Mirko in Janez. Fanta sta bila rojena še v Sloveniji.

Opis slike: Nova maša 13. jul. 1942 – Z leve Marica, Ivanka, Vida, Ivan, Pepca in Tončka

Po osvoboditvi so dom in zemljo Remškarjevih zaplenili. Z odločbo 10. 1. 1946, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, “vsled poročila KNOO Ljubljana okolica”. Zaplemba je utemeljena z naslednjim: “V smislu čl. 28 zakona o zaplembah se izreče zaplemba celokupne premičnine in nepremičnine imovine Remškar Alojzije, gost. in posest. Brezovica 18. Utemeljitev: Glasom uvodoma navedenega poročila je imenovana sodelovala z okupatorjem in je ob osvoboditvi pobegnila.” Za zaplembo je bilo dovolj poročilo, nikogar niso zaslišali in nič ni pomenilo, da je imela Alojzija Remškar ob koncu vojne že 66 let, tako da med vojno ni mogla biti preveč dejavna ne tako in ne drugače. Prizadevanje Pucovih, da bi ohranili vsaj stanovanje v domači hiši, je bilo brez uspeha, čeprav je Karel Puc podpiral partizane in bil zaprt pod Italijani in Nemci. Gostinske prostore je dobila I. P., Marica pa se je kmalu morala preseliti v zasilni prostor v nedograjeni hiši. Novi naseljenci so kasneje hišo podrli in na njenem mestu postavili novo. Prav tako so pozidali vso okolico. Ko se je mama Alojzija 1962 vrnila na Brezovico, ji je oblast povratek dovolila, saj ji ni imela pravzaprav česa očitati, vzeti pa tudi ne več kaj. Zatočišče je lahko dobila le pri hčeri Marici, doma ni imela več. Za novo priseljence je bila tujka, morda celo malo neprijetna, ker so tedaj vendarle že vedeli, kje je bil njen dom in da je svet, na katerem stojijo njihove nove hiše, pravzaprav njen. Toda to je bil brezčuten čas, ko se je mnogim zdelo, da je prav tako, kot je, že zaradi ugodnosti, ki so jih bili deležni. Na čigav račun je to šlo, je bilo nadležno pomisliti. Bil je čas začetkov porabniške miselnosti. Nihče ni pomislil, kako je pri srcu njej, stari ženi, ko je zanjo zaprt dom, ki je poznal njene skrbi, delo in ritem njenih korakov, ki je hranil jok in smeh njenih otrok in obraze prednikov. Ni ji bilo tudi dano postati pred brezni, kjer so ležali njeni fantje in jim prižgati svečko, takrat so bila še prikrita, pa saj bi bilo preveč za njeno staro srce. Dano pa ji je ležati ob domači cerkvi med njenimi ljudmi.

Opis slike: Tončka z nečakinjo in pranečakom v Birkenheadu 1961

Od vseh članov Remškarjeve družine živi samo še Tončka. Z možem je nekajkrat obiskala Slovenijo, svoj rojstni kraj, sestro in sorodnike. Njena vedra narava in družina ji pomkagata ohranjati ravnotežje, vendar ne more skriti bridke bolečine zaradi izgube doma, smrti dragih in razkropljenosti družine. Ko mi je pripovedovala njihovo zgodbo, so jo premagovale solze. Težko se trga ob slovesu in s pogledom objema svojo domačijo, kot bi jo hotela odnesti s seboj. V njej ni niti malo sovraštva, o katerem zdaj zmagovalci toliko govorijo, morda malo čudenja ljudem zaradi njihovega ravnanja in globoka žalost.