Avtor: Janko Maček

Tri župnije ob Treh farah

Veliko cerkvic in cerkva je raztresenih po vseh delih Slovenije, vendar so tri cerkve skupaj druga poleg druge samo v Rosalnicah pri Metliki. Tem trem cerkvam rečejo Tri fare in so daleč naokoli, celo onstran Kolpe znana božja pot, obenem pa tudi najpomembnejši umetnostni spomenik Bele krajine.
Zgodovina pripoveduje, da so na tem kraju že pred letom 1200 templjarski vitezi postavili tri cerkve in tako omogočili nastanek prafare. V bližini cerkvenega središča je nastalo naselje, ki se je v začetku imenovalo Novi trg, kasneje pa dobilo ime Metlika. Celo področje je spadalo pod Hrvaško, dokler okrog leta 1200 meja Kranjske ni bila postavljena na Kolpi. Metlika je bila pomembna obrambna trdnjava najprej proti Ogrom, potem pa proti Turkom. Ti so prvič pridrli leta 1408, nato pa še petnajstkrat, zadnjič leta 1578. Ob turškem vdoru leta 1469 so bile požgane tudi Tri fare. Farno središče so tedaj prenesli v Metliko, Tri fare pa so po obnovi postale metliška podružnica. Pred dobrimi sto leti pa sta na ozemlju nekdanje metliške prafare pod Gorjanci nastali še župniji Suhor in Radovica.
Metlika je tudi danes obmejno mesto. Skozi njo teče železnica Novo mesto–Karlovac, s cestami pa je povezana z bližnjo in daljno okolico. Obkolpska ravnina se tu polagoma začne dvigati proti Gorjancem in Žumberku. Do Suhorja, ki leži ob vznožju Gorjancev, ob cesti Metlika–Novo mesto, je sedem kilometrov. Približno ista razdalja je do Radovice po cesti mimo Čuril in Slamne vasi, ali pa kar počez od Bušinje vasi pri Suhorju. Cesta, ki nas vodi iz Metlike proti Radovici, se kmalu za Čurilami razdeli na dva kraka: eden pelje na vzhod proti Drašičem, Vinomeru in naprej na hrvaško Vivodino, drugi pa proti Slamni vasi, Boldražu, Radovici in naprej na Žumberk. Okrog Drašičev in Vinomera, pa tudi drugod na tem lepem koncu, so zelo rodovitni vinogradi. Že leta 1935 je takratna Dravska banovina tu imela svoje posestvo, kjer je bila tudi drevesnica in trtnica.
Okolica Metlike je bila izrazito kmetijska, v mestu pa sta že zgodaj cveteli obrt in trgovina. Že v 16. stoletju so Metličani imeli prve cehe. Pri Treh farah so nekaj časa bili frančiškani, ki so pred Turki pribežali iz Bosne. V času protestantizma je imela Metlika šolo, kjer so poleg latinice poučevali tudi glagolico in cirilico. Največji razvoj se je pa začel v drugi polovici 19. stoletja, ko je Metlika dobila Narodno čitalnico, posojilnico in požarno brambo, ki je menda bila prva taka organizacija na Slovenskem.
Leta 1914 je stekla železnica Novo mesto–Karlovac. Tedaj je poštna kočija zadnjikrat odpeljala potnike preko Gorjancev v Novo mesto. Začela se je prva svetovna vojna in tudi v krajih med Gorjanci in Kolpo je zapihal nov veter.

Znamenja novega časa

Iz knjige Rudija Vogriča Boj Belokranjcev in druge podobne literature, ki je v zadnjih petdesetih letih ni bilo malo, dobimo predstavo, kako se je belokranjska mladina v času pred drugo svetovno vojno trgala iz nekdanje kmečke tradicije in začela ubirati nova, vsaj na videz naprednejša pota. Skoraj vsaka belokranjska hiša je imela kakega svojega člana v tujini in od njega dobivala ne samo gmotno podporo, ampak tudi moderne, napredne ideje. Velika večina Belokranjcev je tedaj živela v precej skromnih razmerah, le redki so si lahko privoščili udobnejše življenje. Nekdo je lepo rekel, da je tisto življenje bilo trdo, ni pa bilo ponižujoče.
Vogrič v že omenjeni knjigi pripoveduje, da so prvi glasniki socialističnih idej v Beli krajini izšli iz vrst kmečke mladine, ki je študirala. Ko so prihajali domov, so govorili o delavskokmečkem gibanju, o položaju revnega kmeta, o proletarski revoluciji. Eden takih študentov je bil Janez Marentič iz Boginje vasi pri Podzemlju, ki je kot sin izseljenskih staršev bil rojen v Clevelandu v ZDA. Kmalu po povratku v domovino sta mu oče in mati umrla in zanj je potem skrbela teta. Ker je bil marljiv in bister, mu je podzemeljski župnik priskrbel brezplačno hrano in stanovanje v križniškem zavodu v Ljubljani. Malo pred koncem gimnazije je Janez odšel iz zavoda in se sam vzdrževal z inštrukcijami. Potem je v Zagrebu študiral agronomijo in kmalu postal komunist. Leta 1932 je na Mlakah pri Podzemlju ustanovil komunistično celico, ki so ji rekli kar “celica na Mlakah”. V to celico se je vključil tudi Jakob Butala iz Gradca, ki se je prav tedaj vrnil iz mariborske kaznilnice, kjer je zaradi sodelovanja v prepovedani komunistični organizaciji odsedel tri leta in pol. Lojze Mihelčič, sin uglednega kmeta iz Vavpče vasi pri Semiču, je v Ljubljani študiral medicino. Zaradi širjenja komunističnih idej so ga leta 1930, še pred koncem študija, zaprli in obsodili na dve leti zapora, ki ga je prestajal v Požarevcu. Po prestani kazni je šel na Dunaj in tam dokončal medicino, obenem pa je bil povezan s komunističnim gibanjem. Leta 1935 je zaživela komunistična celica v Gradcu.

Opis slike: Shod fantovske Marijine družbe v Metliki 6. junija 1937. V sredini križevniški prior pater Učak, po­leg njega duhovni vodja Marijine družbe pater Božič, in prednik družbe Jože Bajuk iz Drašič

Obe celici, na Mlakah in v Gradcu, sta si za posebno nalogo zadali pridobivanje mladine. Ker zaradi ilegalnosti nista mogli nastopati v svojem imenu, sta izvajali program s pomočjo sokolskega društva in s pomočjo društva kmečkih fantov in deklet. Prvo belokranjsko društvo kmečkih fantov in deklet je bilo ustanovljeno leta 1935 na Mlakah na pobudo komunistov, ki so v društvu tudi imeli vodilno vlogo; sledilo je društvo v Gradcu, kjer so takoj organizirali še pevski odsek, ki ga je v začetku vodil kar organist Škorjanc. Kot zanimivost naj omenimo njihovo društveno pesem:
Kmečki fantje in dekleta,
vi ste naša mlada četa,
skup se zbirajmo,
v borbo marširajmo
za pravdo in svobodo kmečkega naroda.
Kosec koso brusi,
a žanjica žanje,
zaman kmet pravdo prosi,
nikoli je ne najde.
Zato naprej v borbo
za pravdo in svobodo kmečkega naroda.
Seveda je k temu treba še veliko dodati, če hočemo vsaj približno razumeti dogajanje zadnjih let pred vojno v Beli krajini. Poleg marksistično usmerjenih so med belokranjskimi študenti bili tudi taki, ki so ostali zvesti krščanskemu izročilu, nekateri so celo študirali bogoslovje. Tudi ti so vplivali na svoje domače in na sovaščane, ko so prihajali domov za praznike in na počitnice. Gotovo so ti študentje pripomogli k širjenju katoliške prosvete, ki je v letih pred drugo svetovno vojno skoraj povsod po Sloveniji kazala živo rast.
Črnomaljski okraj, kateremu je pripadala cela Bela krajina, je bil pred vojno razdeljen na enajst občin. V večini od njih je bilo približno 90 odstotkov kmečkega prebivalstva, ki se je na malih, pogosto zadolženih kmetijah, težko preživljalo in bilo zato zelo sprejemljivo za obljube o izboljšanju gospodarskega in socialnega položaja. Mnogi so verjeli, da ima Mačkovo kmečkodelavsko gibanje tak program, da bi z njim lahko dosegli hitre spremembe. Pri nekaterih volitvah so zato mačkovci dobili visok odstotek glasov. Kljub temu pa se je v Beli krajini razmeroma hitro uveljavila “klerikalna” Kmečka zveza, ki je bila ustanovljena leta 1935 kot kmečko stanovska, nestrankarska organizacija. Mislim, da ne bo odveč, če o Kmečki zvezi spregovorimo nekoliko podrobneje.
Z uvedbo šestojanuarske diktature je bila leta 1929 ukinjena tudi Slovenska ljudska stranka. Istočasno je bila prepovedana Kmetska zveza, ki je delovala v okviru SLS. Po avgustu 1935 naj bi se delo SLS obnovilo v novi, vsedržavni stranki JRZ. Pod “streho” JRZ naj bi bila vzpostavljena Kmečka zveza kot nepolitična stanovska organizacija.
Ustanovni občni zbor Kmečke zveze je bil 22. decembra 1935 v Rokodelskem domu v Ljubljani. Dogovorili so se, da bo sedež centrale Kmečke zveze v Ljubljani in za načelnika izvolili Janeza Brodarja, bivšega poslanca iz Hrastja pri Kranju. Določili so organizacijo Kmečke zveze: Krajevne organizacije s celotnim članstvom območja imajo položaj samostojne pravne osebe, okrajni in okrožni odbori pa opravljajo samo posvetovalno in nadzorno funkcijo. Član je lahko vsak državljan, ki je dopolnil štirinajst let in se ukvarja s kmečkim delom, ali pa je s svojim delom pridobil zasluge za kmečki stan. Pri krajevnih Kmečkih zvezah bodo ustanavljali mladinske in ženske odseke ter odseke absolventov kmetijskih šol in absolventk kmetijsko gospodinjskih šol. Za izvajanje svojega programa se bo organizacija posluževala občnih zborov, zborovanj in taborov, prirejala bo razna predavanja in tečaje.
Obvestila Kmečke zveze je najprej prinašal Domoljub, ki je v ta namen uvedel posebno rubriko, decembra 1937 je pa Kmečka zveza začela izdajati svoj mesečnik Orač. Od začetka leta 1940 je bil Orač tudi glasilo Kmetijske zbornice in Zadružne zveze, zato so mu dodali kot posebno prilogo še Vestnik za organizacijska vprašanja. V 1. številki prenovljenega Orača je dr. Anton Korošec pod naslovom Oraču na pot med drugim zapisal tudi tole: Pozdravljam sklep Kmetijske zbornice, Zadružne zveze, Kmečke zveze in Zveze absolventov kmetijskih šol, ki so se odločili za izdajanje splošnega, prenovljenega, strokovnega glasila za našega kmeta – Orača. Slovenski kmet nam že dolga stoletja varuje in goji slovensko zemljo ter iz roda v rod prenaša slovensko, po svojem bistvu krščansko narodno izročilo … V področje kmetove samozaščite spada brez dvoma tudi samostojno kmečko strokovno glasilo. Zato iskreno želim, da bi Orač med slovenskim kmečkim ljudstvom kar najuspešneje širil smisel za rast samostojne kmečke skupnosti – trdno včlenjene v celotno slovensko katoliško narodno skupnost – za globoko umevanje zadružnega duha in za umno ureditev gospodarstva. (Orač januar 1940, str. 1)

Opis slike: Naslovna stran Orača, ki je prihajal tudi v belokranjske kmečke hiše

Februarja 1938 je bil v Celju drugi redni občni zbor Kmečke zveze. Zbralo se je okrog 500 delegatov iz cele Slovenije. Glavni govornik je bil Janez Brodar. Iz njegovega govora kot tudi iz drugih razprav je razvidno, da se je zbor poleg drugega zavzel za novo klasifikacijo kmečke zemlje, za znižanje prevzemnih taks za dediče kmečkih posestev, za spremembo lovskega zakona z upoštevanjem interesov kmečkega gospodarstva, za odpravo mitnine na kmetijske pridelke, za pospešitev elektrifikacije celotnega slovenskega ozemlja; zahtevali so, naj se oblast zavzame za rešitev socialnega zavarovanja kmečkega stanu, naj se razširijo kmečke nadaljevalne šole, naj se kmečki mladini omogoči in olajša študij na učiteljišču …
7. avgusta 1938 je bil vseslovenski kmečki tabor na Brezjah, kjer se je po poročanju Orača zbralo okrog 15.000 slovenskih kmetov, povečini moških. Po cerkveni slovesnosti je bilo kmečko zborovanje, na katerem so govorili tudi dr. Anton Korošec, ban dr. Natlačen in Ludovik Puš, ki je nastopil kot voditelj Mladinske kmečke zveze. Ko je Puš govoril o vzrokih odhajanja kmečke mladine z domače zemlje, je zatrdil, da se bo rešilo tudi narodno vprašanje, če se bodo začela reševati socialno gospodarska vprašanja. Ponovil je nekatere stalne zahteve Kmečke zveze, naj se na novo pravilno oceni in obdavči kmečka zemlja, naj se reši vprašanje splošnega zavarovanja za bolezen, starost in onemoglost in drugo. Nazadnje je še poudaril, da Slovenci “terjamo popolno kulturno, pa tudi gospodarsko finančno samoupravo”.

Opis slike: Pred zadružno vinsko kletjo v Metliki malo pred vojno. Prvi z leve Anton Starc

Ludovik Puš se je zelo zavzemal za sodelovanje mladih pri Kmečki zvezi. Poseben vzor pri tem mu je bila belgijska kmečka organizacija Boerenbond, ki da je zelo blizu slovenskemu kmetu, ker je zvesta narodnemu čustvovanju flamskih kmetov, sloni na katoliških temeljih, izogiblje se pa vmešavanju v dnevno politiko, ker hoče ostati le stanovsko zastopstvo. Boerenbond je veliko delala z mladino. – Kot prvi zvezek Knjižnice Kmečke zveze je izšla knjiga Razori za setev in žetev kmečke mladine, kjer je L. Puš predstavil idejne temelje za organiziranje kmečke mladine: Mladina naj se sama trudi, da bodo zagotovljeni gospodarski in socialni pogoji za obstanek kmečkega stanu, ki je glavni steber slovenstva. Ker slovenski kmečki dom “črpa svoje najžlahtnejše sile iz vere svojih očetov, se tudi od članov Mladinske kmečke zveze pričakuje, da so praktični katoličani in da sodelujejo pri delu za pravičen socialni družbeni red.” Tako L. Puš kot drugi katoliški družboslovci (Fran Erjavec in dr. Jeraj) so učili, da h kmečkemu stanu spadajo vsi kmečki posestniki z družinami in tudi posli, poljedelski delavci in podeželski mali obrtniki, ki poleg obrti tudi obdelujejo zemljo. V nasprotju s tem so marksistični družboslovci delili kmečko ljudstvo v razred posestnikov – izkoriščevalcev in v razred izkoriščanih delavcev. L. Puš je napisal tudi knjižico Kmečki stan, ki naj bi služila kot pripomoček za tečaje in predavanja za kmečko mladino pozimi ¹⁹⁴⁰⁄₄₁.
Zadnja leta pred vojno so po nekaterih farah na pobudo Mladinske kmečke zveze za prošnjo – križevo nedeljo in za zahvalno nedeljo pripravili posebno slovesnost. Tako najdemo v aprilski številki Vestnika – priloge Orača – za april 1940 opozorilo odsekom MKZ glede praznovanja prošnje nedelje; v januarski številki za leto 1941 pa dobimo kratko poročilo o praznovanju zahvalne nedelje v Št. Janžu na Dolenjskem, ki pravi, da so dekleta že “v soboto okrasila oltar v farni cerkvi s trtnimi mladikami, na katerih je viselo grozdje, in z jablanovimi vejicami, z zrelimi jabolki obloženimi; vmes so pa bili še šopki pšeničnega klasja, ki nam daje kruh za telesno in duhovno življenje.”

Opis slike: Obnovljeni vinogradi v Vinomeru tik pred vojno

Ko že omenjamo dekleta in krašenje cerkva, se čisto na kratko spomnimo še Ženske kmečke zveze in Zveze absolventk kmečko gospodinjskih šol. Obe sekciji je vodila Franja Brodar. Zveza absolventk kmetijsko gospodinjskih šol je od leta 1937 do 1941 izdajala glasilo Kmečka žena, strokovni list za gospodinjstvo. Za večji razmah teh dveh sekcij je pa, žal, zmanjkalo časa.
Januarja 1941 se je več kot 500 delegatov Kmečke zveze zbralo v Frančiškanski dvorani v Ljubljani na rednem občnem zboru in ob petletnici ustanovitve. Tedaj je Kmečka zveza imela 308 krajevnih organizacij in v njih blizu 80.000 članov. V novi glavni odbor Kmečke zveze so delegati izvolili tudi Jožeta Nemaniča iz Metlike, Antona Starca iz Vinomera pa za njegovega namestnika.
Po kar predolgem sprehodu okrog Kmečke zveze, na katerem smo na vsakem koraku ugotavljali, kako skromno je naše znanje o polpretekli zgodovini, smo spet v Beli krajini. Ko so belokranjski delegati januarja 1941 bili na občnem zboru Kmečke zveze, so lahko poročali, da imajo deset krajevnih organizacij in še okrajni odbor v Črnomlju. Samo v občini Črnomelj – okolica in v Radatovičih tedaj niso imeli krajevne Kmečke zveze, v občini Metlika – okolica sta bili pa kar dve krajevni organizaciji, ena na Suhorju in ena v Radovici. (Podatke o nastanku in razvoju Kmečke zveze smo povzeli po razpravi dr. Anke Vidovič-Miklavčič Kmečko stanovsko gibanje v klerikalnem taboru na Slovenskem 1935–1941, revija Borec – januar 1990, str. 71–143 in po knjigi iste avtorice Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 137–147)

Opis slike: Uradniki črnomaljskega okraja 1937 ali 1938 – Šesti z desne Anton Starc

Orač in neobdelana zemlja

V 1. številki prenovljenega Orača, ki je izšla januarja 1940, med raznimi strokovnimi članki zbudi našo pozornost naslov Kakor celina. Ne razumemo takoj, kaj naj bi ta naslov pomenil. Toda že iz prvega stavka: Ko sem te dni oral celino in sem se veselil težkih, neizčrpanih brazd, sem se nehote spomnil nate, slovenski kmet, ki si kakor ta celina, kakor kapital, ki ne donaša – zvemo, da pisec Anton Starc tu primerja neobdelano zemljo, ledino in kmeta; očita mu, zakaj čaka, da bodo šele njegovi otroci odkrili skrito bogastvo zemlje, saj vendar ve, da “mora o Mali maši sejati, ako misli žeti o Petrovem. Bil si v Ameriki, v Nemčiji, v Belgiji, Vestfaliji in drugod in si prosvetljen … Pa vendar ne storiš ničesar zase; pa kaj zato, če ne storiš zase, za svoje otroke ne storiš! … Ali niso naši predniki sadili drevje in trtje, da mi od njih danes uživamo, njih pa, ki so delali ni več? … Dela je dovolj! Kje stojimo v gospodarskem oziru, kakšne so naše zdravstvene razmere? Kako je z izseljenskim vprašanjem, vprašanjem sezonskih delavcev? Kaj delajo zadruge, ki naj res služijo malemu človeku, kako je z oskrbo vode? Kje smo z našim strokovnim znanjem, s socialnimi vprašanji našega kraja? … Delajmo vztrajno za uspeh in svobodo svojih in svoje zemlje, da je ne bo delil komunist, pa tudi ne kapitalist! Naše zemlje se drži znoj in kri naših očetov in mi smo zato tu, da jo branimo, kakor branimo vsako drevo v gozdu in vsako brazdo na njivi.”
Kdo je bil Anton Starc? Od kje je prišel, da je tako dobro razumel kmeta in tako čutil z domačo zemljo? Rojen je bil leta 1910 v preprosti kmečki hiši v Čurilih pri Metliki. Od očeta, ki je precej časa delal v Ameriki, je že kot otrok slišal o problemih izseljenstva. Morda je takrat začutil, da je treba kaj narediti, da ljudje ne bodo več odhajali v tujino. Ko je starejši brat Martin šel v škofove zavode v gimnazijo, bi se mu Tone rad pridružil, pa je razumel, da to ni mogoče, kajti dom ne bi mogel vzdrževati dveh študentov. Po eni strani je bil pa vesel, da je lahko še ostal doma, saj je bil na dom zelo navezan. Kar enajst otrok je prijokalo na svet pri Starčevih in vsi so odrasli, razen sestre, ki je pri štirih letih umrla. Oče je v Tonetovem otroškem svetu dobil posebno mesto; občudoval je njegovo veselje za glasbo, ki mu tudi trdo življenje v Ameriki ni škodovalo, saj so mu tudi tam odmevale v ušesih mogočne melodije metliške godbe, in pa vztrajnost pri pisanju dnevnika. Ko je videl očeta, kako zamišljeno sedi pri mizi in zapisuje dnevne dogodke, je čutil do njega veliko spoštovanje.
Brat Martin je leta 1930 v Metliki pel novo mašo. Tedaj je tudi Tonetova življenjska pot že bila začrtana. Prvo kmetijsko šolo je naredil na domači kmetiji, ko je po svojih močeh pomagal pri delu. Že oče je skušal modernizirati kmetijo. Po povratku iz Amerike je kupil železni plug in cela okolica je tedaj govorila, kako moderen plug imajo pri Starčevih. Tone je bil zadovoljen, ko se je lahko vpisal v kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Z velikim veseljem in voljo se je oprijel učenja in dela. Iz Novega mesta se je mladi kmetijec preselil v Maribor na vinarsko šolo in jo tudi dokončal. Njegovo poklicno izobraževanje pa s tem še ni bilo končano. Šel je na izpopolnjevanje še v Švico in si tako pridobil za tisti čas kar solidno strokovno izobrazbo.
Po povratku iz Švice je mladi strokovnjak kmalu dobil službo na kmetijskem oddelku okraja Črnomelj. Stanoval je kar doma v Čurilih in se v službo vozil z vlakom. Po službeni dolžnosti je tedaj Anton spoznal župane vseh belokranjskih občin, saj so po opravkih prihajali na okraj in se oglašali tudi na oddelku za kmetijstvo. Spoznal je tudi tega in onega naprednega kmetovalca, ki je prišel na okraj iskat podpore ali vsaj koristnega nasveta. Rad je posredoval znanje, ki ga je pridobil na domačih šolah in v Švici, in bil je vesel, ko je videl, da je belokranjski kmet dovzeten za napredek. Kmetje v Čurilih in okolici so poskrbeli, da Anton v času službovanja v Črnomlju ni pozabil praktičnega znanja, ki ga je pridobil zlasti v šoli na Grmu. Klicali so ga za pomoč pri živini. Vedno je rad ustregel. Tudi kasneje, ko je bil upravnik na Vinomeru in je imel še niz drugih obveznosti, nikoli ni odrekel pomoči.
Leta 1935 je banovina kupila zanemarjeno kmetijo na Vinomeru pri Metliki. Moderno urejena in skrbno obdelana kmetija, predvsem pa njena drevesnica in trtnica, naj bi postala zgled in spodbuda belokranjskim kmetom. Za upravnika posestva na Vinomeru je bil določen Anton Starc in sedaj se mu ni bilo več treba voziti v Črnomelj; začel je orati celino na Vinomeru. Z znanjem in mladostno zagnanostjo je kmalu izboljšal posestvo ter uredil drevesnico in trtnico. Pravijo, da je bilo na banovinskem posestvu zaposlenih dvajset do trideset delavcev, kar je za okolico veliko pomenilo, saj tedaj v Beli krajini ni bilo možnosti za službo.
Tudi v Beli krajini se je leta 1936 začela uveljavljati Kmečka zveza. Veliko je pri tem pomagal Josip Nemanič, banovinski svetnik, iz Želebej pri Metliki. Tudi Anton Starc, ki je resnično živel s problemi belokranjskih kmetov, je v tej predvsem strokovni organizaciji videl možnost za bolj strokovno delo in boljše življenje. V juniju 1936 so bili ustanovni občni zbori na Suhorju, v Metliki, v Vinici in v Dragatušu. Domoljub je poročal, da se je na Suhorju zbralo kar 110 kmetov, v Metliki pa okrog 80. Na obeh zborih je Janez Brodar govoril o zgodovini kmečkega gibanja, o važnosti zadružništva in o dogovarjanju s hrvaškimi kmeti. V Dragatušu je Anton Starc v svojem govoru razmišljal o pomembnosti Kmečke zveze za belokranjskega kmeta. (Revija Borec, januar 1990, str. 90). V nedeljo 26. julija 1936 sta bila ustanovna občna zbora v Podzemlju (občina Gradac) in v Radovici (občina Metlika – okolica). 9. avgusta 1936 so ustanovili Kmečko zvezo v Semiču in s tem za leto 1936 zaključili “oranje”. (Borec, januar 1990, str. 92 in 94). Že 14. februarja 1937 so imeli ustanovni občni zbor Kmečke zveze v Črnomlju za občino Črnomelj-mesto. Med zadnjimi v Beli krajini je bila 29. marca istega leta ustanovljena Kmečka zveza v Adlešičih, 4. aprila pa še okrajna Kmečka zveza v Črnomlju. (Borec, januar 1990, str. 104).
Z ustanovitvijo krajevnih Kmečkih zvez, ki so kot bistveni del programa imele tudi strokovno izobraževanje svojih članov, se je pokazala potreba po primernih predavateljih. Anton Starc je bil eden redkih, v kmetijski stroki za tisti čas dobro podkovanih Belokranjcev in je na posestvu na Vinomeru tudi praktično imel kaj pokazati. Sicer je pa že prej, kot okrajni kmetijski referent, predaval na kmetijskih in gospodinjskih tečajih. Na takem tečaju je tudi spoznal svojo bodočo ženo Olgo Kovačič iz Martinje vasi pri Mokronogu, ki je kot strokovna učiteljica vodila gospodinjske tečaje po raznih krajih na Dolenjskem in v Beli krajini. Leta 1939 sta se poročila in si uredila dom na posestvu na Vinomeru. Vsak po svoje sta tudi potem nadaljevala delo med kmečkim ljudstvom. Le kdo bi mogel tedaj pomisliti, da bo Antonovo delo kmalu proglašeno za belogardizem.

Prve žrtve komunistične revolucije

Tacenski čevljar Ivan Novak, ki je decembra 1941, kmalu po nesrečnem porazu prve belokranjske čete pri Lazah, kot odposlanec centralnega komiteja komunistične partije prišel v Belo krajino, je najprej napravil red med svojimi somišljeniki. Njegovo ilegalno ime je bilo Očka, toda njegova dejanja v tistih mesecih niso kazala kakih očetovskih čustev. Z ostrim pogledom in trdo roko je brezobzirno prerešetal vrste takratnih belokranjskih komunistov. Kdor je le malo pokazal pomisleke ali malodušnost glede delovanja partije, je bil takoj izključen. Tako je organizacija bila pripravljena na usodno pomlad 1942, za katero si je zastavljala velike naloge.
Prebivalci Metlike in okolice so tisto pomlad pričakovali z mešanimi občutki. Govorice, da bo pomlad prinesla marsikaj novega, so poleg radovednega pričakovanja prinašale tudi skrb in tesnobo. Veliko se je govorilo o osvobodilni fronti in nobena posebna skrivnost ni bila, da je v njenem ožjem odboru tudi metliški kaplan pater Norbert Klement. Marsikdo, ki je od začetka imel pomisleke proti OF, ker jo je sodil po nekaterih prvih članih in organizatorjih, je bil sedaj zmeden: Ali ni boj za osvoboditev domovine tako velika stvar, da lahko pozabimo na razne zamere in stopimo skupaj? Ali je res tako važno, kakšno znamenje bo na zastavi, ki jo bodo ponesli možje in fantje v boj proti okupatorju? Ali ne bo po vojni dovolj časa za dogovor o vseh teh malenkostih? No, razmišljanje o zastavi ni bilo čisto slučajno, saj so že jeseni 1941 štirje fantje, ki so z metliškega konca prišli v partizansko skupino pri Miklarjih, s seboj prinesli “zastavo, ki je imela na rdečem polju s svilo izvezena srp in kladivo. Sešile in izvezle so jo dekleta v šiviljski delavnici v Metliki”. (Rudi Vogrič: Boj Belokranjcev, str. 60). In na zastavi, ki je v jutru 1. decembra 1941 plapolala z zvonika metliške cerkve, je menda sijala velika rdeča zvezda. Ti in še drugi znaki so bili le preveč očitni, da bi mogli biti samo slučajni, toda tudi za to je bilo mogoče najti primeren in na videz celo prepričljiv izgovor.
V začetku 1942 se je blizu Drag nad Suhorjem utaborila mala skupina belokranjskih partizanov, iz katere je kasneje nastal bataljon in odred. Komandir te skupine je bil učitelj Alojz Grčar – Mitja Štajerc, politični komisar pa domačin Matija Bahor – Oskar Slatin. K tej skupini so bili 22. aprila namenjeni trije partizani z Gorjancev, med njimi znani Dušan Pirjevec–Ahac. Pri Mačkovcu je ta trojica nepričakovano naletela na italijansko patrolo. Prišlo je do spopada, v katerem sta padla en partizan in en Italijan. Zaradi tega so Italijani požgali celo vas Mačkovec.
Po prvem maju se je belokranjska partizanska skupina hitro večala. 9. maja je kar dvanajst Metličanov hkrati odšlo v gozd. 16. maja se je belokranjski skupini pridružilo devetnajst partizanov iz gorjanskega bataljona, z njimi so pa prišli tudi trije možje, ki naj bi Očku pomagali pri političnem delu. To so bili: Dušan Pirjevec–Ahac, ki je že 22. aprila bil v Beli krajini, pa se je zaradi Italijanov vrnil nazaj na Gorjance, Janez Jezeršek–Sokol in Stanko Kociper – Kosta Kositer, politični delavec krščanske skupine v OF. Na metliškem koncu je od oktobra 1941 deloval tudi Jože Borštnar, ki je opravljal službo vlakovnega odpravnika na železniški postaji v Metliki. Ob začetku vojne je ta predvojni član partije služboval na železniški postaji v Rajhenburgu, današnji Brestanici. Pred Nemci se je umaknil domov v Mokronog in po nekaj mesecih dobil službo v Metliki, kjer je tedaj bil postajenačelnik Jože Derganc, ki naj bi bil član belokranjskega odbora Slovenske zaveze.
Anton Starc je v tistih majskih dneh normalno opravljal svoje delo na posestvu v Vinomeru. Toplo sonce je spodbujalo mlado rast in se ni oziralo na nenavadne razmere, ki so tedaj zavladale med ljudmi. Starc je morda slišal, da so 14. maja ponoči v Stranski vasi vzeli profesorja Ovna, v Dolu pri Suhorju ubili 21 letnega Ivana Lojka, v Bušinji vasi pa očeta Mihaela Kolarja. Ali je slutil, da je tudi sam v neposredni nevarnosti? Gotovo se je zavedal, da mu samotna kmetija na Vinomeru ne more niti podnevi, še manj pa ponoči, dati zaščite pred onimi iz gozda; vendar ni čutil potrebe, da bi se pred njimi skrival. Ali je s tem, ko je na kmetijskih tečajih predaval o naprednem gnojenju, o pridelovanju sortnega sadja in žlahtne črnine, ko je na posestvu sam vzgajal sadike sadnega drevja in trte in tako teorijo prenašal v življenje, komu škodoval? Ali je morda komu škodoval, ko je spodbujal kmete, naj se združijo v Kmečko zvezo, ki jim bo pomagala, da bodo rasli iz svojih kmečkih in slovenskih korenin? V zadnjem letu je na posestvo sprejel nekaj beguncev z nemškega zasedbenega področja. Bil je vesel, da jim je lahko pomagal, oni so pa bili zadovoljni, da so dobili zavetje. Tudi v zadnjih letih pred vojno je temu in onemu dal delo na posestvu, da bi ga rešil iz stiske. Ali naj ima sedaj zato slabo vest in se skriva?
Kdo v Beli krajini je tedaj vedel za vsebino poročila, katero je CK komunistične partije Slovenije 16. maja 1942 poslal CK komunistične partije Jugoslavije. Poročilo je podpisal Franc Leskošek–Lojze in govori o takratnih razmerah v Sloveniji. Ko dokaj podrobno opiše dve “formalno ločeni skupini domače reakcije – belo gardo in takozvano sredino”, nadaljuje: “Odnos OF do obeh skupin domače reakcije je naslednji: belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi; sredino frontalno razkrinkujemo na politični način.” “(Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, str. 75). Kdo v Beli krajini je tedaj razporejal ljudi v skupine in ukazoval “likvidacije bele garde”?
27. maja je bila že noč, ko je na posestvo na Vinomer prišla partizanska patrola. Naleteli so na preddelavca Zelnika in mu naročili, naj “pokliče šefa”. Ko je delavec povedal, kdo čaka upravnika, je družino obšla zla slutnja. Žena je z možem šla k patroli in prosila, naj ga pustijo zaradi dveh malih sinov in zaradi tretjega otroka, ki še ni rojen. Grobo so jo odrinili, vzeli iz hleva več glav živine in izginili v noč. Po raznih govoricah se je dalo sklepati, da so ga odpeljali na Peščenik nad Brezovo rebrijo.

Opis slike: Anton Starc, konec leta 1940 ali v začetku leta 1941, ko je bil upravnik banovinskega posestva na Vinomeru

Anton Starc je bil prva žrtev komunistične revolucije v metliški fari. Njegova smrt je marsikoga pretresla, saj je bil pri ljudeh na splošno priljubljen. Naslednja žrtev je bil Ivan Klopčar, 45 letni posestnik iz Drašič. Bil je dober gospodar, pa tudi predsednik krajevne JRZ in cestnega odbora. Ponj so prišli v noči na 23. junij. Tudi njega so odvedli proti Brezovi rebri. Kasneje se je govorilo, da so ga več dni imeli v taborišču in da so ga pred smrtjo hudo mučili. – 3. julija so pri Trnovcu na cesti prijeli Jožeta Lončariča, kmeta iz Rosalnic, ko je z volovsko vprego peljal proti domu pesek. Moral je obrniti in odpeljati na Brezovo reber, kjer so ga po hudem mučenju ubili. 27. julija so prišli na Lončaričevo njivo blizu Rosalnic, kjer so njegova vdova Marija in hčeri Anica in Terezija žele oves. Med snopjem sta mrtvi obležali 45 letna mati in 15 letna Anica, Terezija se je pa morilcu iztrgala in pobegnila. – 9. julija so odpeljali kmeta Alojza Rozmana iz Vidošič in Antona Kučiniča iz Železnikov. Nista se vrnila.
Vsi našteti so bili metliški farani. Toda napovedane “likvidacije večjega obsega” so zadele tudi metliške sosede. Že v maju je bil ubit trgovec Martin Težak iz Hrasta pri Suhorju. 10. junija so od doma na Krivoškem vrhu odpeljali duhovnika Jožeta Kofalta, ki je bil kaplan v Leskovcu pri Krškem. Kmalu po zasedbi so ga Nemci izgnali na Hrvaško, od koder se je uspel rešiti v svoj rojstni kraj. – 23. junija so na Suhorju ustrelili kmetico Ivano Lojk, mater v maju umorjenega Ivana Lojka iz Dola. V noči na 21. julij so iz župnišča na Suhorju odpeljali župnika Janeza Raztresena in mu sodili na morišču pri Brezovi rebri. Župnik je slutil, kaj se bo zgodilo, zato je že prej napisal poslovilno pismo, nekakšno oporoko. – V juliju sta bila umorjena tudi Janez Južina, navdušen član katoliške prosvete iz Dobravic, in kmet Franc Tomc iz Primostka.
Take so torej bile protiokupatorske akcije belokranjske skupine, ki jo je kot vojaški poveljnik v začetku vodil učitelj Grčar. Bil je begunec pred Nemci in menda ni bil član partije, ki ga je pa kmalu tožila glavnemu poveljstvu. Bistveni del te obtožbe je bil v tem, da ni poskrbel za likvidacijo svojega kolega učitelja Ahačiča in da se je povezal s Stankom Kociprom, političnim delavcem krščanske skupine, ki je prav tako prišel v nemilost. 26. junija 1942 so oba aretirali in odpeljali iz Bele krajine, umori domačih ljudi so se pa nadaljevali. (Slovenski dom je že 15. maja 1943 objavil kopijo pismene obtožbe in Grčarjevega zagovora, v katerem je omenjen tudi nalog za usmrtitev Antona Starca).
Na julijski partijski konferenci v Kočevskem Rogu sta nastopila tudi belokranjska delegata Borštnar in Bahor–Slatin. Prvi je omenil, da se je v Beli krajini “bela garda pojavila le sem in tja v majhnih skupinah, ki pa so bile v kali zatrte. Zavezniki OF so se slabo izkazali. Vse delo je morala opraviti KP. Ti zavezniki so večinoma zato, da intervenirajo pri vsaki likvidaciji dokazanega denuncianta”. Slatin je na koncu poudaril, da bodo lahko izvršili vse naloge, če bodo zaupali vodstvu, če bodo “zaupali Komunistični internacionali in njenemu spretnemu krmarju antifašistu Juriju Dimitrovu ter velikemu strategu in voditelju narodov tovarišu Stalinu”. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, str. 289).

Upor proti nasilju in nove žrtve

Kdaj se je v Metliki rodila misel na protikomunistični odpor? Kdo je imel pri tem glavne zasluge, oziroma glavno krivdo?
Pater Norbert Klement je spomladi 1942 še delal za OF; bil je tajnik krajevnega odbora OF, zato so nekateri bili prepričani, da je celo podpisoval smrtne obsodbe. (Glej dokument št. 42 v Odprti grobovi, zvezek 2, str. 102). Nobenega dvoma ni, kdo je vodil OF v Sloveniji, in videli smo že, da tudi v Beli krajini ni bilo nič drugače. Že od doma iz Trutnove na Češkem je Klement prinesel močno narodno zavest. Vedel je, koliko so njegovi domači trpeli pod nemško okupacijo, zato ga je okupacija Slovenije še bolj prizadela. Pozivi OF za takojšen odpor proti okupatorju so tako pri njem padli na plodna tla. Morda je kje slišal, da tudi Slovenska ljudska stranka pripravlja odpor, toda vse to se mu je zdelo počasno in premalo konkretno. Zakaj bi se ne pridružil katoličanom v OF, ki so se že lotili konkretnega dela? Morda prav on kot tujec lahko pokaže Slovencem, kako je v usodnem času treba preseči nepomembne razprtije?
Ko so se v maju zgodili prvi umori, so se pojavila nova vprašanja. Ali so bili ti ljudje res krivi? Kako je mogoče, da je med temi dobrimi ljudmi naenkrat toliko izdajalcev? Ali je čas, ko ljudje trpijo pod okupatorjevim bičem, res primeren še za odpravo socialnih krivic? Ljudje so postali prestrašeni. Bali so se Italijanov, saj je že najmanjša partizanska diverzija lahko povzročila veliko represalijo. Ko je v juniju 1942 ob progi Črnomelj–Metlika prišlo do nepomembnega incidenta, so Italijani v Geršičih aretirali šest moških in potem tri od njih ustrelili. Po partizanskem napadu na Hrast v noči na 23. julij so Italijani uničili celo vas. Sicer so pa v tistih poletnih dneh in še jeseni brez kakega vidnega vzroka pobirali može in fante in jih pošiljali v internacijo.
Toda to še ni bilo vse. Nekateri možje in fantje že od začetka junija zaradi strahu pred partizani niso spali doma. Potikali so se po samotnih gospodarskih poslopjih, zidanicah in živih mejah. Kmete so prizadele “rekvizicije” in uničevanje premoženja. Ko so Jožeta Lončariča odpeljali na Brezovo reber, so ukazali okoliškim fantom, da so razbili njegovo zidanico na Vinomeru, potem so jo pa sami izropali. Mogočni grad Krupa pri Stranski vasi je gorel več kot štirinajst dni in v poletni soparici je v bližnji in daljni okolici zaudarjalo po dimu. Baje so s požigom gradu preprečili naselitev Italijanov in se obenem maščevali za trpljenje tlačanov v preteklosti. (Ivan Simonič, Šole in gradovi, 1997, str. 30). Nekaj mesecev kasneje so z izgovorom, da je treba preprečiti naselitev legionarjev, požgali župnišče in šolo na Radovici. Uničevanje Radovice so tako začeli partizani, Italijani so ga pa dokončali, saj so požgali celo vas.
Kaj vemo o protikomunističnem odporu v Metliki in okolici. Franček Saje v Belogardizmu govori o “belokranjski trojki”, ki so jo sestavljali Jože Derganc, postajenačelnik v Metliki, Jože Bitenc, prometnik v Črnomlju in profesor Anton Oven. Med njihovimi pomočniki naj bi na prvem mestu bil Miha Jerman, sodni pristav v Metliki. Med zaupniki trojke naj bi bila tudi metliški prošt Alfonz Klemenčič in suhorski župnik Janez Raztresen. V metliški konec je v prvi polovici leta 1942 kot odposlanec Slovenske legije vsaj dvakrat prišel Tone Duhovnik. Prišla sta tudi profesor Krošelj in dr. Milan Bano, ki je imel v Metliki sorodnike in je pred vojno sodeloval v društvu Bela krajina. Potrebna bi bila cela raziskava, da bi vsaj površno pregledali te in še druge podatke in domneve. Za presojo začetka protikomunističnega odpora so pa važna predvsem sledeča dejstva: 1. “Belokranjska trojka” je v začetku pripravljala odpor proti okupatorju in še dolgo upala na sporazum z OF. 2. Nasprotna stran je od začetka že samo govorjenje o kakem organiziranju izven nje same obsodila za izdajstvo. 3. Do sila skromne samoobrambe je prišlo šele jeseni 1942, pred tem je pa v Metliki in okolici partija pomorila okrog 20 poštenih ljudi.
“Vesti” so poročale, da se je 21. septembra 1942 odzvalo za protikomunistični odpor 26 mož in fantov iz Metlike in okolice. V že omenjenem dokumentu št. 42 v knjigi Odprti grobovi beremo, da se je 18. septembra v Križevski vasi pri Metliki zbralo 28 fantov, ki so se potem v Stopičah priključili takratnemu, v Legijo smrti preosnovanemu Štajerskemu bataljonu. Metliški prošt Klemenčič je v pisnem zagovoru, ki ga je sredi decembra 1945 naslovil na okrožno sodišče v Ljubljani, navedel, da se je “šele konec septembra 1942 zbralo komaj 27 ljudi, od tega le kakih 15 iz metliške župnije. Pozneje, leta 1943, se jih je vključilo še nekaj, bodisi da so pobegnili od partizanov ali pa se izognili njihovi mobilizaciji.” Prošt še doda, da so že precej pred to skupino odšli k legiji nekateri posamezniki s Suhorja in Radovice. Rudi Vogrič pa v knjigi Boj Belokranjcev na strani 165 citira poročilo italijanskega civilnega komisarja Emilia Cassanego, da se je v Metliki in okolici zbralo 26 protikomunistov, ki so 25. septembra odšli v Novo mesto, kjer bodo vadili.
Kdaj je pater Klement prenehal sodelovati z OF? V začetku leta 1943 je OF izdala brošurico z naslovom Dokumenti o belogardistični in mihajlovičevski izdaji I. V njej najdemo kratko poročilo o zmagi na Suhorju, predvsem pa zapisnik o zaslišanju kapetana Vasiljeviča in patra Klementa, ki sta na Suhorju prišla v roke partizanov. Ne mislimo opisovati bitke, toda potrebno je pojasniti, kako so bili Vasiljevič, Klement in drugi ujeti, saj si bo bralec le tako lahko predstavljal, kako je izgledalo tisto zasliševanje.
Kapetan Vasiljevič naj bi na zaslišanju izjavil, da je bilo 26. novembra 1942 v župnišču na Suhorju 128 mož pod poveljstvom poročnika Šabiča, on sam je pa bil z dvanajstimi možmi bataljonskega štaba v nadstropju suhorske šole, medtem ko je v pritličju bila učiteljeva družina. Počutili so se varne, saj so verjeli informacijam, da nikjer v bližini ni partizanov. Še preden so se dobro zavedeli, je bila šola popolnoma obkoljena in nobena povezava s četo ni bila več mogoča. Napadalci so kmalu vdrli v pritličje, izselili učitelja in pritličje zažgali. Z bombami, ki so jih metali s cerkvenega zvonika, so zažgali še šolsko streho. Ogenj se je hitro širil in branilci so imeli na izbiro le dvoje: zgoreti ali poskakati skozi okno v roke napadalcev. Odločili so se za drugo. Skakati so morali iz prvega nadstropja in kapetan Vasiljevič si je pri tem zlomil obe nogi. Spodaj so jih čakali partizani in vse prijeli. Branilci v župnišču so celo noč odbijali napade in se šele zjutraj odločili za izpad. Imeli so velike izgube in le del čete se je prebil v Semič. Člane štaba so že pred koncem boja za župnišče odgnali na Popoviče pod Gorjanci, kjer so jih zasliševali.
Kot lahko preberemo v omenjeni brošurici je Klement pristopil k legiji predvsem zaradi usmrtitve suhorskega župnika in Antona Starca. Pripomnil je, da je že nekaj časa živčno razrvan, ker so mu gestapovci ubili brata in sestro, in zato se ni mogel več upirati pritiskom prošta Klemenčiča in drugih. Dokončno se je v njem prelomilo, ko je zvedel, da je OF tudi njega obsodila na smrt. Zasliševalci so na te Klementove izjave takoj pripomnili, da je “justifikacije” kot funkcionar odbora OF tudi sam zahteval in da ga je na smrt obsojeni Klopčar iz Drašič že v začetku julija označil za organizatorja bele garde v Metliki.
Bralec naj sam razmisli, v kakšnih okoliščinah je potekal “proces” na Popovičih in koliko lahko verjame poročilom o njem. Zapisniki zaslišanj so ohranjeni v arhivu CK KPS. Kapetan Vasiljevič je imel zlomljeni obe nogi, tudi sodnik Miha Jerman je menda bil poškodovan zaradi skoka s prvega nadstropja. In kako so potem Vasiljeviča in druge sotrpine justificirali? Klementov redovni sobrat pater Žabkar je 3. decembra 1942, najbrž ne kar na pamet, zapisal v svoj dnevnik: “Naš kaplan Norbert Klement je bil na Suhorju ujet in baje tudi mučen in umorjen na zverinski način. Tudi komandant Iztok (četniško ime Vasiljeviča) je bil umorjen. Žrtev za narod in slovensko stvar! (L. Žabkar, Izpovedi, str. 63).

Opis slike: Pater Norbert Klement, metliški kaplan od 1937 do 1942

Ko je bivši metliški prošt Klemenčič decembra 1945 v tako imenovanem božičnem procesu sedel na zatožni klopi pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, je bil med drugim obtožen, da je pritiskal na kaplana Klementa, naj preneha sodelovati z OF. V obširnem, lastnoročno napisanem zagovoru, je prošt to točko obtožnice takole zavrnil: “Na udejstvovanje kaplana Norberta Klementa nisem imel nobenega vpliva, ne prej, ko je bil tajnik odbora OF v Metliki, ne pozneje, ko je odstopil in šel v popolnoma nasprotni tabor. Ni res, da bi bil z njim v tesnih stikih. Verjetno je res, da je docela poznal vso organizacijo OF v metliškem okolišu, toda ne vem, ali je od tega kaj izdal. Po njegovih tajnostih ga nikoli nisem spraševal in mi jih ni zaupal. Ko je prišel v Metliko kot kurat legije, sem ga prosil, naj vpliva na kapetana Vasiljeviča, da se ne bo vršilo kako nasilje nad ljudmi. Obljubil je, da bo to storil.”
Če se spomnimo nastopov belokranjskih delegatov na konferenci na Cinku in njihove “previdnosti” pred krščanskimi socialisti, “da si ne bi z njimi navezali cokle na noge”, kar verjamemo, da je bil Klement že julija 1942 obsojen na smrt; že tedaj, ko je še delal za OF, hkrati pa dvomil in obsojal njene umore. Ko se je pred slabim letom odločil za sodelovanje, je mislil na resnični boj proti okupatorju, ne pa na umore domačih ljudi. Prav pri Klementu nazorno vidimo, kako veliko odgovornost so nase prevzeli tisti, ki so pod imenom osvobodilnega boja v Sloveniji odprli pot komunistični revoluciji.
V drugi, dopolnjeni izdaji Belogardizma na strani 282 beremo, kako veliko zanimanje so vzbudili Dokumenti – brošura o suhorski bitki in njenih žrtvah – celo pri Italijanih. Seveda, saj je bila napisana tako in zato, da bi škodila slovenskemu protikomunističnemu odporu. Kljub temu so mnogi Belokranjci še imeli pomisleke proti osvobodilnemu boju po navodilih Kominterne, zato je strahovanje še bilo potrebno. Naša pripoved bi bila predolga, če bi opisali vse žrtve, ki jih je revolucijsko nasilje konec leta 1942 in leta 1943 zahtevalo v Metliki in okolici; med njimi so bili krepki možje in krhka dekleta, mladi in stari. Najstarejši med temi žrtvami je bil 83-letni Marko Petric iz Bojanje vasi, rojen leta 1861. Ubili so ga zato, ker je njegov vnuk Janez odšel od partizanov in se pridružil vaški straži. Najmlajša žrtev je bila dvanajstletna Amalija Pečarič iz Drašičev. Odpeljali so jo hkrati s 37-letno materjo Ljubo in še nekaj dekleti na praznik vnebohoda 1943. 30-letnega Jožeta Pečariča, Ljubinega soseda, so ubili že konec januarja 1943.
Zakaj je med žrtvami bilo toliko deklet? Že septembra 1942 so na Dobravicah ubili Marjeto Nemanič in njeno 15-letno nečakinjo Marijo Virant, ki je iz Metlike prišla na obisk. 30. marca so bile iz Slamne vasi odpeljane:
Katarina Luzar, 54 let, samska,
Marija Nemanič, 45, vdova,
Marija Govednik, roj. Štefančič, 57 let,
Draga Štojs, 30 let, služkinja.
Nobena od njih se ni vrnila, ampak so 23. marca vzeli še 58-letno Vraničarjevo teto Nežo Plesec iz Čuril.
V noči od 25. na 26. maj 1943 so odpeljali 18-letno Marijo Šuklje in njeno dve leti mlajšo sestro Nežo iz Dolenje Lokvice pri Suhorju. Menda so se maščevali nad njima zaradi treh bratov, ki so bili pri vaških stražah. Kasneje so tudi vsi trije bratje padli kot žrtve komunizma.
3. junija 1943 je bil praznik vnebohoda, za Drašiče pa dan velikega strahu. Ta dan so odpeljali Pečaričevo mamo Ljubo in hčerko Amalijo, ki smo ju že omenili, hkrati pa še Marijo Simonič, Karolino Oberman in Angelo Guštin. V gozdu blizu Drag so vsem nasilno pretrgali nit življenja. Isti dan so odpeljali tudi 20-letno Marijo Prus s Krmačine. Tudi s Krašnjega vrha nad Radovico so odpeljali dve ženi: 58-letno Ano Režek, ki so jo menda živo vrgli v kraško jamo Sulnovko, in Marijo Bojič.
Bilo je že po kapitulaciji Italije, ko so pri Kramaričevih v Rosalnicah iskali očeta Stanka. Ker njega niso našli – bil je doma, pa se je skril – so na hišnem pragu vpriču stare matere in petih otrok na krut način ubili mamo Terezijo. Z njo je umrl tudi šesti otrok, ki ga je nosila pod srcem. Oče Stanko se je potem sam javil in so ga ubili nekje pri Krašnjem vrhu.
Ob tem se nam zastavlja več vprašanj, pa na mnoga ne vemo odgovora. Zakaj smrt toliko deklet in mater? Na farni spominski plošči, ki so jo lansko jesen blagoslovili na pokopališču pri Treh farah, je med 69 imeni kar 19 žensk in štiri od njih so bile stare komaj 15 let ali manj. Je mar 15-letno dekle moglo odgovarjati za odločitve svojih bratov? In kaj so zagrešile starejše žene kot Neža Plesec, Katarina Luzar, Ljuba Pečarič in druge. Nekatere niso imele svoje družine, niso bile posestnice, ampak samo skromne, zveste delavke, ki so vse svoje moči in sposobnosti, pa tudi ljubezen posvetile kmečkemu domu in vaški skupnosti. So morda s tem škodovale boju “za pravdo in svobodo kmečkega naroda”, so jih zaradi tega uvrstili v skupino, za katero so bile že maja 1942 napovedane “likvidacije večjega obsega”?

“Naše zemlje se drži znoj in kri očetov”

“Naše zemlje se drži znoj in kri očetov in mi smo zato tu, da jo branimo, kakor branimo vsako drevo v gozdu in vsako brazdo na njivi.” S tem stavkom je Anton Starc zaključil svoj sestavek v 1. številki Orača leta 1940. Ko je pisal o znoju, ki se drži zemlje, je gotovo mislil na garanje belokranjskih ljudi po njivah, vinogradih in steljnikih. Hotel je pomagati, da bi to garanje bilo manj naporno in da bi več prinašalo. V izobraževanju in združevanju kmetov je videl najboljši način za obrambo domače zemlje. To naj bi bila predvsem obramba pred lastno zaostalostjo in brezbrižnostjo, pa tudi pred pohlepom tujca, ki je tedaj že grozil s severa. Na tem področju naj bi veliko naredila Kmečka zveza, katere glavni in prvi namen je bil pomagati kmetu k večji strokovnosti in gospodarski zmogljivosti. Gotovo vse to ni bilo možno popolnoma brez politike. Vsaj pri volitvah je bilo treba pomisliti, komu bo kmet zaupal svoj glas, saj brez podpore oblasti napredek podeželja ni bil mogoč. Ali se nam ne zdi danes to popolnoma normalno? Pa vendar je nekoč tako gledanje bilo sila nevarno in so v njem videli “organizirani belogardizem”, ki ga je bilo treba v kali zatreti.

Opis slike: Pater Alfonz Klemenčič, metliški prošt od novembra 1937 do septembra 1943. 1945 je bil Klemenčič obsojen na 20 let zapora, “ljudstvo” pa je protestiralo in zahtevalo smrtno kazen

Kdo bi januarja 1940 ob tistem Oraču slutil, da bo v naslednjih letih prelite na naši zemlji toliko krvi kot še nikoli v tisočletni zgodovini. Tudi v kotu med Kolpo in vznožjem Gorjancev ni moglo biti drugače. Tudi tu so se zgrnile nad ljudi velike stiske, na katere so različno odgovarjali in mnogi zaradi svojega odgovora izgubili življenje. Nekaj o tem smo v našem sestavku skušali povedati, zavedamo se pa, da smo na marsikatero vprašanje odgovorili zelo skromno in pomanjkljivo.
Prošt Alfonz Klemenčič, ki je bil doma iz semiške fare, je bil ob začetku vojne župnik v Metliki in zato neposredni predstojnik kaplanu Klementu. Po kapitulaciji Italije je bil v partizanskem zaporu v Črnomlju in le za las je ušel smrti, ko je partizanski stražar ob prihodu Nemcev kar povprek streljal po jetnikih v celicah. Ranjenega prošta so tedaj odpeljali v Kočevje in potem je prišel v Ljubljano. Ob koncu vojne se ni umaknil na Koroško kot toliko drugih in že 10. maja 1945 so ga zaprli. S triintridesetimi drugimi obtoženci so ga decembra 1945 vključili v “božični” proces. Tedaj je prošt sam napisal dolg zagovor, v katerem je povedal marsikaj o začetkih revolucije v Metliki in okolici.
Zelo zanimiv je njegov opis prvih dni okupacije. Takole piše: “Ko se je po zlomu Jugoslavije začela obširna propaganda za Hitlerja in so po župniji pobirali podpise za Nemčijo in so na podružnih cerkvah izobešali Hitlerjeve zastave, sem to odločno in javno s prižnice obsodil.” – Treba bi se bilo vprašati, kdo je tedaj zbiral podpise in izobešal hitlerjevske zastave. Najbrž ne tisti, ki so brali Orača.
Pa poglejmo še nekaj izjav prošta Klemenčiča: “Da se nisem priključil OF, kot so Metličani od mene pričakovali, je več razlogov: a) kot župnik sem moral upoštevati oficielno stališče cerkve, ki je prepovedala sodelovanje z OF, češ da je to komunistična organizacija ali vsaj pod izključnim vodstvom komunistov. b) nisem mogel povsem soglašati z metodami osvobodilnega boja v metliškem okolišu, ker je bilo likvidiranih več moških in ženskih oseb, o katerih se ni vedelo, da bi kaj zakrivili. c) tu je bilo likvidiranih tudi nekaj duhovnikov, o katerih ni bilo nič znanega, da bi kaj zakrivili proti OF ali imeli zveze z okupatorjem.
Vsak umor sem vedno obsojal, pa naj ga je zakrivil okupator, belogardist ali partizan.
Popolnoma neutemeljena je obtožba, da sem kriv neštetih internacij zavednih Metličanov. Znano je, da je bilo razen skupnih deportacij zelo malo Metličanov deportiranih, sicer pa vsi vedo, da sem večkrat interveniral in ljudi reševal – kot vsa ostala duhovščina v Beli krajini.
Nikdar nisem priznal in niti ne priznam v obtožnici opisanih dejanj; v kolikor nastopajo proti meni priče, so ali v zmoti, ali slabo informirane in zato njihovo pričevanje ničesar ne dokazuje.”
Kot važen dokaz krivde prošta Klemenčiča je sodišče upoštevalo izjave dr. Emilia Cassanega, ki je od začetka okupacije do avgusta 1943 bil italijanski civilni komisar v Črnomlju in ga je baje OZNA maja 1945 zaslišala v Trstu. Tudi tu bi se bilo treba temeljito vprašati, kdo in kako je sodeloval z okupatorjem.
Ko so časopisi 24. decembra 1945 objavili konec razprave in sodbo, ki je bila izrečena štiriintridesetim obtožencem, so se v Beli krajini “spontano” začela zborovanja, na katerih so protestirali zaradi premile kazni za metliškega prošta. S teh zborovanj so pošiljali pismene zahteve za “pravičnejšo sodbo”. V skrajšani obliki bomo navedli eno tako pismo: “Iz članka v Ljudski pravici smo spoznali, da ni bila izrečena pravilna sodba nad največjim banditom in največjim organizatorjem bele garde, nad največjim izdajalcem slovenskega naroda v Beli krajini, nad bivšim proštom v Metliki Alfonzom Klemenčičem. On, ki je bil največji izdajalec slovenskega naroda, je zaslužil smrt na vešalih, ne pa le 20 let prisilnega dela… Mi, ki smo občutili njegova izdajstva, mi vemo, da proti takšnim ni usmiljenja, kajti nedolžna kri naših zavednih meščanov kliče po pravični sodbi… Zato vlagamo priziv, zato zahtevamo, da se mu da smrtna kazen, kakršno je on dajal poštenim Slovencem.”
Ko bo v teh dneh spet zadišalo po sveže zoranih brazdah, se bomo spomnili, kako dragocena je ta naša zemlja, saj “se je drži znoj in kri očetov”. Prav v naši polpretekli zgodovini je kri orosila skoraj vsak košček te lepe zemlje. Ali bomo znali spoštovati žrtve naših prednikov in pravilno vrednotiti tisti čas – zaradi naše sedanjosti in prihodnosti!?