Avtor: Blaža Cedilnik

Večkrat sem že napisala: zakaj, za hudiča, smo zapustili prelestni samoupravni socializem, realsocializem oziroma komunizem, ko nam je bilo tako lepo. Vsega smo imeli na pretek. Stanovanj, kolikor hočeš. Plače oziroma osebni dohodki so bili neizmerno veliki. Služba te je čakala za vsakim vogalom. Skratka, cedila sta se med in mleko. Indija Kbromandija. Svoboda, bratstvo, enakost so šli v klasje.
No, naj omenim tako mimogrede, bili smo tudi mladi. Mlad, to je v srcu vsega življenja, je zapel pesnik. Moja stara mama je vedno rekla, daje bilo najlepše pod Avstrijo. Pa sem ji vedno rekla, kajne, takrat si bila mlada. In njene oči so se sredi nagubanega obraza prav mladostno nagajivo zasvetile. V njih so se prižgali hudički. Pa sem ji rekla, naj pove, kakšne so takrat ušpičili. Pa je bila kar tiho. Kakšen vzdih morda, pa hudički v očeh. In to je povedalo več kot ploha besedi.
Kaj pomeni mlad, kaj pomeni otroštvo? Pomeni biti brezskrben, pomeni brez razmišljanja zreti v prihodnost; prihodnost je samo nekaj, kar je povezano z velikimi željami, upanjem, najlepšimi predstavami o tem, kaj bo, vsekakor nekaj zelo zelo lepega, lepega, kot so lahko lepe samo sanje … Kako pa je danes? Danes tega ni … otroci so ze zelo obremenjeni … obremenjeni s skrbmi staršev …
Kako je bilo z našim otroštvom. Lahko bi rekla, da smo bili dvoje sorte otroci. Eni so imeli vsega (saj veste: vila na Bledu, avto s šoferjem, pomaranče, bele kožuščke), drugi pa smo morali že zelo zgodaj razumeti, da ni denarja niti za hrano, da bi se pošteno najedli. Ko smo se vračali iz šole, smo se pogovarjali o hrani. O dobrotah, ki smo jih kje videli ali so nam starši pripovedovali in za katere smo bili prepričani, da so neizmerno dobre. Nekatere stvari smo videli v izložbah, druge pri nekaterih sošolcih, ki so jih prinesli s seboj v šolo za malico. In o oblekah. Prava sreča je bila, če so bile doma kakšne stare zguljene obleke, da se je iz njih naredil plašč, da otrok ni zeblo. Večina otrok ni razumela, zakaj je tako, ko so nam ven in ven ponavljali, da smo vsi enaki. Saj tudi sama nisem razumela. Ampak sama sem iz drugačnega testa, ali pa me je izvirni greh tako močno zaznamoval, da sem že kot majhen otrok skrbno opazovala in analizirala stvari okoli sebe in pazila, da ne bi česa spregledala, preslišala ali kasneje pozabila. Pa najbrž bo vsakega malo. Nekaj tega je bilo že v meni, seveda pa se je razvijalo in razvilo zato, ker je bilo okoli mene ves čas neko šepetanje, strah, da ne bi kaj preveč slišala in razumela, jok odraslih ljudi, zavest, da se je očetu nekaj hudega zgodilo, stric na prisilnem delu, pa čudne zgodbe in še bolj čudne šale, ki jih nisem razumela, ki sem jih razumela šele čez mnogo let. In iz vsega tega se je rodila najbolj demokratična, najbolj svobodna, skratka naj-naj država na svetu.
In zdaj, ko gledamo nazaj, vemo, daje bila ta država vse prej kot demokratična. Pravzaprav je bil to totalitarni sistem, ki je tistim, ki so bili pri koritu, dal vse, ostalim pa drobtinice. In kaj ga je držalo pokonci od samega začetka? To je bil strah, strah malega človeka, da ne bi izgubil še tisto malo, kar ima, da ne bi izgubil svojega življenja, da se njegovim otrokom ne bi kaj hudega zgodilo, da ne bi bili oropani prihodnosti. Ljudje so vedeli, da ni dobro govoriti o pobojih, ki so se dogajali med vojno in po njej, da ni dobro govoriti o prelivanju kroglic in o drugih goljufijah, ki so se dogajale na volitvah, … Nekateri so se prav nečloveško trudili, da bi izbrisali iz spomina vse take reči, ki bi jim lahko škodovale, če bi se jim kdaj v nepravi druščini zareklo … In nekaterim je zares uspelo, da so pozabili, da se vsega skupaj spominjajo le megleno, tako da niso več čisto prepričani, ali se je vse skupaj zares zgodilo.
In prav ta strah, strah malega človeka, pove, ali je v državi svoboda in demokracija. Ali je država pravična.
Kako hitro čas beži. Zdaj zdaj bo deset let, kar smo dočakali sanje naših očetov in dedov. Dočakali, da imamo Slovenci svojo državo, svojo lastno državo, kar je izgledalo še ne posebno dolgo nazaj čista iluzija, prazna vera, grad v oblakih, … In zamenjali smo sistem. Opustili smo naj naj demokracijo in vpeljali pravo demokracijo. Vendar ima ta demokracija eno napako. Ali pa morda cel sistem napak, ki vse izvirajo iz istega vica. Namrč, če je to demokracija, je, kot sem že napisala, “atenska demokracija”, peščica izbranih uživa vse mogoče privilegije, večina ljudi pa se bori in trudi, da bi zvezala konec s koncem. Seveda, treba se je znajti. Podjetništvo, to je tista prava beseda. Nova država naj bi popravila krivice, ki jih je zagrešila stara. Seveda, ampak kako. Zakaj, na primer, ni bilo stanovanj za vse, zakaj so nekateri, ki jih je razprodaja stanovanj doletela v stanovanjih, ki so bila nekoč nacionalizirana, postali državljani drugega razreda. Zato, ker je bilo vse skupaj izvedeno zelo, milo rečeno, šlampasto. Pri razprodaji stanovanj niso bili pozorni na dvojna državljanjstva. Mnogo takih dvojnih državljanov je kupilo stanovanja po razprodajni ceni, jih takoj prodalo za nekajkratno ceno, potem pa brez kakršnegakoli plačila davkov izginilo nekam na jug. Precej je bilo tudi takih, ki so na račun tega, da bodo vrnili stanovanja, dobili velike kredite za gradnjo hiše. Ko se je začela razprodaja stanovanj, so bili še v stanovanju in so ga seveda lahko kupili. Potem so z oddajanjem stanovanja najprej dokončali hišo, od tedaj naprej pa jim stanovanje prinaša lepe mesečne dohodke. Ali pa so ga prodali. Kupili za desettisič nemških mark, prodali za stopetdeset tisoč. Pri vsem tem se pa govori samo o bivših lastnikih, češ da so oni vir vsega zla. Ja, ja, pri nas imamo zares strokovnjake, da se dela gnoj iz njih.
Takih primerov se najde, kolikor hočeš. Pa bo kdo rekel, da je to slučajno, da so to napake demokratičnega sistema, ki se šele uči, ki se šele uvaja. Kaj si mislim o slučajih, sem že večkrat napisala. Kaj so pa napake, smo pa že večkrat slišali. Povojni poboji, pobiti toliko ljudi, brez kakršnekoli sodbe, brez evidenc (ha, ha), to je bila napaka. Skrbno organizirana in še bolj skrbno izpeljana napaka. In nasledniki tvorcev teh napak delajo katastrofalne napake v novi državi. In pri tem uživajo tvorci starih napak (beri: povojnih pobojev) vse privilegije, čast in slavo in zasluge za vse večne čase. Oni so pravzaprav postavili temelje naši samostojni Sloveniji. Njihovi nasledniki in učenci pa ji vladajo. Res lepi temelji. Ves čas očitajo strankam in ljudem, ki niso v njihovem taboru, da jim gre za osebne koristi in strankarske interese. V čigavem interesu je, na primer, vsestransko trgovanje z Izraelom. Saj nimam nič proti temu, da trgujemo z Izraelom. Da pa se pri njih učimo in od njih kupujemo namakalne sisteme, je pa več kot smešno. Saj nimamo puščave. Morda je pa tisti vic, ki smo si ga pripovedovali v stari državi, še vedno aktualen. (Kaj bi bilo, če bi imeli v Jugoslaviji puščavo? Uvažali bi pesek.) Pa še to. Če še nimamo puščave, jo bomo pa imeli. In takrat nam bo to znanje več kot koristilo. Zakaj se ne bi, ko smo že pri namakalnih sistemih, zgledovali po severni Italiji (Padaniji), ki ima zelo podoben padavinski režim kot Slovenija. Kako naj si človek to drugače razlaga, kot da je imel nekdo krepke koristi. Pa kaj bi o tem. Če je na pravi strani, potem se mu ne bo nič hudega zgodilo. Se je pač znašel. Znajti se je treba. Kako pa se naj znajde mali človek? Ki se bori za golo preživetje. Ki gara od jutra do večera. Ki ga je strah. Nepopisno strah. Strah, da jutri še te službe ne bo več imel, ki mu daje toliko, kot se je včasih reklo, da ne more ne živeti ne umreti. Čeprav vidi vse mogoče lumparije v podjetju, okoriščanje, kraje, prisvajanje, napačne odločitve, si ne upa nič reči. Ker ga je neizmerno strah. In prav ta strah, strah malega človeka, je pravi indikator za pravno državo. In brez pravne države ni demokracije. In ta mali človek verjame medijem, verjame predvolilni propagandi, da če ne bi bil predsednik države Kučan, če ne bi bil predsednik vlade Drnovšek, potem bi bilo še mnogo huje in mnogo slabše. In edino, kar mu polepša življenje, je gora bebavih nadaljevank na televiziji, ki mu kažejo bogastvo in moč in nasilje in še bolj bebave zabavne oddaje, kjer so obvezno tudi nagrade, do katerih prideš preko dragih telefonskih linij in ki mu izpulijo še zadnji tolar, ki mu je mogoče ostal v denarnici, in ga na ta način odvračajo od razmišljanja, daje v tej državi nekaj hudo narobe in da na ta način in s temi ljudmi na krmilu ne bo nikoli drugače in da tudi drugače biti ne more, če ne bomo enkrat rekli bobu bob. Če ne bomo “napak” raziskali, njihovih tvorcev pa kaznovali. Saj gre, za vraga, za zločinsko početje, za kriminal najhujše vrste, tako kot je to z medvojnimi, še bolj pa s povojnimi poboji. Za kriminal in zločin brez primere. In povsem očitno je, da dokler ne bomo počistili za nazaj, dokler ne bomo s prstom pokazali na krivce teh neizmernih zločinov, kako naj vendar obsodimo nekoga, ki si je prigrabil premoženje tako, da je pripeljal podjetje na kant, kako naj obsodimo nekoga, ki je napravil napačno odločitev, kako naj obsodimo nekoga, ki je v “skladu z zakonom” kupil družbeno stanovanje in pri tem zaslužil miljone? Rekla sem že stokrat, da se nič ne zgodi slučajno. Včasih nisem razumela pregovora, da brez božje volje še las ne pade človeku z glave. Zdaj pa ga še kako razumem. In presrečna bi bila, če bi ga vsaj malo tudi po moji zaslugi razumel še kdo drug. Namreč v čem je vic. (Seveda ni vse skupaj prav nič smešno.) Tako kot so po drugi svetovni vojni novi oblastniki dali nekaj drobtinic nekaterim malim ljudem, ki so bili včlanjeni v Zvezo borcev (dvojna leta, poceni počitnice, ugodne kredite, pa morda še kaj), tako so dali tisti, ki so se zares okoristili z družbeno lastnino nekaj malega tudi malim ljudem. Ena od takih reči je bila tudi ta razprodaja stanovanj. In tako so našli toliko sokrivcev pri oškodovanju družbene lastnine, da ne bo nihče hotel, da se stvari pregledajo skoz in skoz. Da ne bi zgubili še stanovanja. Kajti, če bi volili koga drugega, ki pravi, da je bilo s to razprodajo stanovanj nekaj narobe, bi se jim utegnilo zgoditi prav to. Je pa hecno, da so se znašli prav vsi Kučani in Bavčarji in Školči in … v velikih lepih stanovanjih v lepih in mirnih soseskah. Slučaj? Pha! Tik preden seje vse skupaj začelo, (ali pa končalo, kakor hočete), ko so se delila zadnja družbena stanovanja, so napravili tako imenovane “verige”. Nekdo, ki je že leta in leta čakal na stanovanje, ga je končno dobil. Ampak pod pogojem, da ga takoj zamenja s Temintem. Če ne bo podpisal pogodbe o zamenjavi, tudi s stanovanjem ne bo nič. In tako je v vsaki taki “verigi”, v kateri je prvi dobil stanovanje, ga zamenjal z drugim, svoje odstopil tretjemu in tako naprej, nastopal tudi nekdo, zaradi katerega je bila “veriga” pravzaprav narejena. In danes lahko vsi mirno trdijo, da tega stanovanja, v katerem danes živijo in ki so ga prav poceni kupili na razprodaji, niso prišli po nezakoniti poti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Narava, človek in njegova dela Mirko Kambič

Takrat sem na lastne oči videla en ključni kos take verige. Vedela sem tudi za več takih verig, ko so nastajale, pa razpadale, ker kdo ni hotel sodelovati, ampak na koncu se je vse lepo pošlihtalo. In danes, ko slišim izjave teh politikov v zvezi z njihovimi stanovanji, se počutim kot Winston v 1984, ko je imel pred sabo tisto fotografijo, ki je dokazovala, da so bili »izdajalci« v času, ko naj bi sodelovali v veleizdaji, pravzaprav skupaj z Velikim Bratom. Ampak sliko so uničili in ker je ostala samo v njegovem spominu, je to natanko isto, kot da je ne bi nikoli bilo. Kot da ni vse skupaj nič res.
Saj tudi Al Caponeju niso mogli dokazati mafijskih poslov, ampak so ga zaprli zaradi utaje davkov. In naša udbomafija ni nič slabša. Če že kaj ukrade, naredi to tako perfidno, da seji ne da nič dokazati. In skrbno zabriše vse sledove za sabo. In potem nas gleda z otroško nedolžnim obrazom. In morda celo sam sebi verjame, daje bilo vse legalno in legitimno in … skratka pošteno.
In mali človek tega ne vidi. Ali pa noče videti. Ali pa vidi in ve za vse skupaj, pa se zaveda, da ne more nič storiti. Da si lahko samo škoduje. Mali človek vse skupaj pozabi. Ali pa hoče pozabiti. Da se mu ne bi v kakšnem neustreznem trenutku, v trenutku neprištevnosti, v trenutku, ko ga bo slišalo nepoklicano uho, kaj zareklo. In potem bi izgubil še tisto malo, kar ima. Morda bi se mu kaj hudega zgodilo. Ali pa bi se njegovim otrokom kaj hudega zgodilo. In krog je sklenjen. Razen tega, da imamo svojo državo (Hurrra!), se ni nič spremenilo. Ali pa se je. Na slabše. Ker človek je že tak, da se raje spominja lepih stvari. Da spomine olepšuje vsakič, ko jih pripoveduje, ko podoživlja stare čase. Ko je bil še mlad. Rosno mlad. Ko je bilo še vse lepo in prav.
Naša nova država je za Slovenijo in Slovence kot narod velika reč. Za malega človeka je vse skupaj, kot bi se lepo reklo po “naše”: “Isto sranje, drugo pakovanje.”