Avtor: Vanja Kržan, Jože Snoj, Mira Dobravec, Ivan Merlak, Vinko Beličič, Ivanka Kozlevčar, France Cvelbar, Ivan Oman, Blaža Cedilnik, Vincencij Demšar

Letos 21. junija bomo že devetič stali v Rogu in skušali domisliti, kaj je in kaj pomeni. Na vsak način moramo nekaj narediti, da bo vstopil v nas. Narod, v katerem se je zgodil Rog, je zaznamovan narod. To zaznamovanost moramo razumeti in sprejeti. Lahko nam pove najgloblje stvari o svetu in življenju. Mar nam niso bile dane zato, da se ne bi izgubili? Včasih se že zdi, da je Rog zunaj slovenske zavesti. Ali že postajamo nesveto ljudstvo v najtemnejšem pomenu te besede? V tolažbo tistim, ki si v strahu postavljajo to vprašanje, objavljamo nekaj premislekov ljudi, ki vidijo Rog v osrčju narodove zgodovine in v središču njegove moralne drame.

Rog - središče narodovega samospraševanja

Rog, sinonim za doslej največjo nesrečo slovenskega naroda. Ko sem te obiskal prvikrat, se mi je med potjo, od velike ceste v neznane temine gozda, trgalo srce. Na eni strani sem občutil, kaj pomeni pot brez povratka, na drugi pa me je nekaj pritiskalo, da bi čim prej videl tisti nesrečni kraj, ki je bil desetletja zamolčani in prepovedani kraj zločina. Ko sem prišel na cilj, mi je odleglo. Napetosti ni bilo več. Iz tišine gozdov je vela posvečenost tega kraja. Vleklo me je na kolena, da bi molil.
Takrat sem bil prepričan, da bo Rog postal duhovno središče Slovenije. Kraj, kamor bodo Slovenci še stoletja hodili iskat duhovno tolažbo. Danes naj bi nekateri romali tja kot na grob drage osebe, ki je povrhu še tragično preminila, drugi pa kot na kraj očiščevanja in nazadnje tudi očiščenja. Rog naj bi tako danes postal središče narodne sprave, v prihodnje pa vir duhovnih energij. Te pa se najlaže pretakajo skozi monumentalnost in obredne slovesnosti. Pričakoval sem, da bo o tragediji v Rogu kmalu pričal tudi mogočen spomenik. Spomenika (še) ni, vendar predolgo čakati nanj ne smemo. Ob njem naj bi starejša generacija predala duhovno štefetno palico mlajšim. Zanamcem in svetu naj bi povedal, da smo kot narod toliko dozoreli, da smo se s svojo nesrečo sposobni soočiti. Spomenik naj bo zgodovinski miljni kamen, ki naj priča, da smo vse začeli znova.
Rog je v naši zavesti ostal svet kraj, kraj zbranosti in plapolajočih svečk. Ni pa postal središče našega narodnega, kulturnega in zgodovinskega samospraševanja. Ni postal granitni blok, ki zapira vstop v dolino nasilja, ki mora biti prepovedana za vse prihodnje generacije. Ni postal duhovno središče Slovencev in še manj središče sprave. Za mnoge je nekaj čisto obrobnega, skoraj napaka, ki bi jo radi odpravili z zamahom roke: “Češ, kaj bi tisto.” Demokracija v naši domovini namreč še ni dosegla stopnje, da bi v njej antikomunizem, ki je bil v Rogu neusmiljeno zatrt, dobil mesto, ki mu pripada. Po zaslugi medijev, ki so samo deklarativno neodvisni, so antikomunisti pri nas še vedno nekaj nepotrebnega, nazadnjaškega, ne pa to, kar v resnici so: branilci evropske kulture. Zaradi tega se nam vsenarodna sprava vse bolj odmika. Zamujamo zgodovinsko priložnost, da bi ob gradnji nove države gradili tudi duhovno središče. Zato velja apel ustvarjalcem vseh vrst: mislite na to, da uspešne slovenske države ne bo brez duhovne stavbe, katere en steber mora biti spomin na Kočevski Rog.

Rog v moji zavesti

Izza prostranih gorskih gozdov, kjer so več ko pol tisočletja živeli Kočevarji, so v moje otroštvo in mladost na obronkih med trto prihajali pomladni viharji, nevihte, prvi sneg. Pa so ti naši tuji sosedje v nekem čas prisluhnili klicem, verjeli obljubam, podleg prividom in se v kruti zimi na leto 1942 vzdignili – 11.747 duš – z jezikovnega otoka “domov”; ugasnilo je 1951 ognjišč.
Izpraznjena Kočevska, odljudna in težko pregledna deželica, je ponudila zavetje, varnost in skrivališče nasilnemu spreminjevalcu sveta. In ko mu je omogočila uspeh, si je – pijan od zmagoslavja revolucije – 1945 sam vsekal rano do globokih žil. Omamljen od napuha, da bo večen, je ni čutil. In neobvezana rana se ni zacelila niti zarasla. Nista prišla priznanje in kesanje in za njim odpuščanje, a sovraštvo je trajalo in še traja. In iz rane kar naprej, že drugo polstoletje, tiho polzi življenjska moč malega narodi. Deklamirajmo, pojmo, plešimo, tekmujmo – nekdanje veselje se mu ne vrne.
Da grem še kdaj na one obrobne poseke Roga nabirat maline, kaj bi mi šumele krošnje stoletnih bukev, smrek, javorov in brestov? Slišal bi o ljudstvecu, ki ga je iz raztresenih vasic pognala množična psihoza, in mnogi moji znanci so bili vmes, in o enakem številu mlade vojske, in nešteti moji prijatelji so bili v nji, ki je bila vrnjena z umika. V bohotni zgodnjepoletni mračini Roga z žico povezana in na robu brezen s streli pokončana je bila pahnjena v temo in molk. Pod tistimi pečinami in koreninami čaka, da ji Angel vstajenja zatrobi na rog.

Zakaj hodim v Rog

V nedeljo grem v Rog.
Ali imaš tudi ti med tvojimi koga med po vojni pobitimi?
Seveda, očeta.
A v Rogu?
Ne, v Teharjih. Dvakrat na leto grem tja, na spominsko slovesnost in za Vse svete, da prinesem cvetje in prižgem svečo.
Zakaj pa potem hodiš v Rog?
Teharje so oskrunjene in zmaličene do nespoznavnosti. Okrog in okrog jih obdajajo odlagališča odpadkov. Prav ničesar ni, kar bi spominjalo na tiste čase. Saj urejajo spominski park, ki bo nekaj impozantnega. Ampak na tisti ravnici se človek bodisi sam bodisi v še tako številčni skupini izgubi. In koga obliva smrad s smetišča in ko mu oči potujejo po kupih odpadkov, ne more biti zbran. Obhaja ga le onemogel bes.
Rog pa je povsem nekaj drugega. Tam je divja narava, ki ji človek s svojim uničevalskim pohodom ni mogel do živega. Ko se potopiš v globine tega pragozda, se počutiš kot v mogočni katedrali. Počutiš se nekako slovesno. Hrup avtomobila se ti zdi popolnoma tuj zvok v tistem okolju. Človeku se zdi, da bi moral hoditi po prstih, da bi slišal zven gozda, ko šelesti svoj pianissimo.
In ko se znajdeš v trumi ljudi, ki se zgrinja proti jamam, se ti groza, ki jo nosiš v prsih zaradi zverinskega dogajanja, ki je na tem mestu doseglo svoj fortissimo, razraste do bolečine. Nepojmljiva groza. Le kako … Le zakaj … Ali je to sploh mogoče … Pogled ti potuje od obraza do obraza, do skrušene postave, do ustnic, ki mrmrajo molitev, do prstov, ki ubirajo jagode na rožnem vencu. In vmes se ti pogled ustavi na skupini, ki malica in brezbrižno klepeta. In groza v tebi še bolj zaboli. Skušam si dopovedati, da imajo morda prav, da je treba iti preko tega, kar in kakor se je tu zgodilo, da se je to pač zgodilo, da nima smisla pogrevati vsega tega, da pač prideš sem zaradi spomina na pokojnega deda, očeta, brata, moža, da so pač ti umrli, mi pa živimo svoje življenje naprej, …
To je morda mogoče v Teharjih, v Rogu to ni mogoče. Ta kraj je svet. Čeprav se je tu dogajal najgnusnejši zločin, je to sveta zemlja. Ko zaplava pesem nad jamami-grobovi v globini gozda, se zazreš v to mogočnost, jo poslušaš in groza v tebi te manj boli. In premišljuješ, kako bi posredoval to grozo vsem ljudem v domovini, ne zato, da bi tudi njih bolelo, zato, da bi dojeli vso grozo tega, kar se je tu dogajalo, zato, da se kaj takega zagotovo ne bi ponovilo. Nikoli več.
Če bi vsi dojeli to grozo, če bi se zgrozili ob misli na to dogajanje, ki nima imena, ker ga nobena beseda ne more v polnosti izraziti, ker besede v primerjavi s tem dogajanjem nenadoma postanejo tako uboge, ker tudi misli ne morejo tega opisati, le groza, nepopisna groza, težak kamen na duši … Če bi vsi … potem bi morda prišlo očiščenje, kajti potrebno je očiščenje vsega naroda, kajti to je bil tako velik zločin, da na vsakem od nas leži delček.
Nekoč pojdem sama v Rog. Ko bom stopila na to sveto zemljo, se bom sezula. Bosa bom hodila med jamami in pustila grozi v mojih prsih, da se bo napihnila do zadnjega kotička. Potem jo bom izkričala med stoletna drevesa in nad jame. Zase in za vse tiste, ki ne dojamejo, kaj se je tu dogajalo. Česa vsega je zmožen človek. Naš človek, sin mojega naroda, v srcu naše nebeško lepe domovine.

Delati z vero v zmago resnice

Verjetno se bo kdo od bralcev spomnil pravega naslova knjižice malega formata, verjetno rdeče barve s približno takim naslovom. Tako ležimo v Bogu pobiti. Mogoče je bil tudi malo drugačen naslov. To za tole razmišljanje sedaj ni bistveno. Spominjam se, da sem okoli leta 1970 ali malo kasneje v Celovcu kupil to knjižico in jo s strahom nesel čez mejo. Vedel sem za zasliševanja in neprijetnosti mnogih, katerim so mejni organi zasegah razno literaturo, čeprav je bila v slovenščini.
Ne tedaj in ne danes ne vem za vse razloge, vendar sem vedel, da se socialistična država boji piscev, ki so odkrivali še drugačno resnico, kot so nam jo ponujali domači zgodovinarji in profesorji na Filozofski fakulteti. Kakšna so bila tedanja sporočila, ki se jih je tedanja oblast tako bala in jih preganjala? Predpostavljam, da so se zavedali, da je bilo sicer moč pobiti na desettisoče mladih fantov in mož, veliko tudi deklet in žena, toda ubiti ni bilo moč duha, tistega duha, ki je te ljudi tudi dvignil proti revolucionarnim krvnikom. Ali in koliko je še tega duha v sedanjem slovenskem narodu? Ali se je ta duh kaj spremenil? Kakšne so “posode”, v katerih je ta duh oz. kakšne bi morale biti? Včasih bi človek obupano dvignil roke in resignirano zaključil: saj ni vredno. Veseli pa me, da mnogi niso obupali, da mnogi Slovenci tudi danes doma in na tujem z veliko vero v zmago resnice vztrajno delajo za kulturno in duhovno vredno človeško življenje. Da starejši delajo za omiko Slovencev tudi na osnovi izročila tistih, ki so bili pobiti po nedolžnem in jih simbolno imenujemo pobiti v Rogu, je nekoliko logično. Kaj pa mlajši? Ali tem pojem Kočevski rog kaj več pomeni kot le geografski pojem? Odgovor ni tako enoznačen. Mnogi mladi se res pehajo za tem, da bodo prišli na čim vplivnejše položaje, toda mnogi tudi iskreno iščejo niti narodovega življenja skozi zgodivino in presenečeni ugotavljajo, da jim manjka vedenje o svojem narodu za zadnjih 50 let. Zato iščejo, za sedaj morda še vedno malo boječe. Moderno pa to še ni tako, kot je npr. že moderno potovati v Argentino k Slovencem. Kdo si bi bil to upal misliti pred 40-imi ali 20-imi leti?
Prepričan pa sem, da so mnogi od pobitih že med svetniki. V času osvobajanja Slovenije poleti 1991 sem se mnogokrat spomnil na te številne nedolžne žrtve in nekako čutil, da so bile na slovenski strani tedaj ne le naše fizične in umske moči doma in na tujem živečih, temveč tudi vse nedolžne žrtve druge svetovne vojne in revolucije. Jih lahko imamo za svetnike? Zame in še za mnoge so. V spodbudo nam je lahko tudi to, da so svetniki zmeraj moderni – sodobni, samo če jih hočemo tako videti. Če uradno še niso priznani, so zame isto kot poznamo japonske in druge mučence. Veseli smo lahko vseh, ki se trudijo odkrivati nesrečno dvojno pomlad teh mučencev v Kočevskem rogu (mišljeno tudi kot Teharje, Crngrob, Zasavje, itd.)
Resnica bo prišla na dan, če se je nekateri še tako otepajo. Strah pred njo je tako velik, da lani ni uspela lustracija. Blizu pa je dan, ko bo razgaljeno vse to sovraštvo in poboji. Mi kot narod bomo več imeli, če se bomo resnično trudili za njeno odkrivanje, sicer bomo ostali osramočeni pred njo in mladimi, ki nam bodo očitali, da jim o krvavi pomladi leta 1945 nismo povedali resnice. Če so razni velikani slovenskega duha in dela stalna opora narodu za njegovo osamosveščanje, so in nam bodo tudi ti kot kažipot v ljubezni do Resnice in domovine.

Bakla nema, ki potnikom samotnim v noč gori

Kadar lunin sij obsveti zapuščena drevesa ob breznih in se v tišino noči oglasi klic samotne ptice, neslišno zašepetajo mrtvi svojo molitev: Za domovino, o Bog, za narod! Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!
Ko pride jutro, je čar mimo, spet so samo brezna in na njihovem dnu od let pobeljene kosti prepletenih rok in teles, pobeljene lobanje, ki ne kažejo več sledu ne groze in ne molitve.
Mučenci slovenske razdvojenosti in bratske morije! Mučenci za domovino in Boga, za vero. Mučenci za zvestobo.
Zdaj vsaj počivajo v miru, po spravni in pogrebni maši, zdaj jim včasih ostarela mati ali sestra prižge svečko na robu brezna, ne le za zidom pokopaliških cerkva, kjer gorijo sveče mrtvim, ki ležijo neznano kje. Vemo, kje ležijo.
Vsak narod ima kakšen posvečen kraj, kakšen svet kraj, kjer se stikata preteklost in sedanjost in se prepletata v večnost zgodovinskega spomina. V opomin. V opozorilo. Tudi v zadoščevanje. In v zorenje.
Koliko svetnikov imajo drugi narodi, mi pa nobenega, včasih slišiš pobožen vzdih, da bi tudi Slovenci imeli svetniške vzornike, priprošnjike prav pri nebeškem prestolu.
O, imamo jih, nimajo sicer papirja in oltarja, pa kaj bi! Vsa slovenska zemlja je oltar, na katerem se je darovalo toliko zvestih duš! In mučeniška smrt je neprecenljivo bogastvo v doti za nebesa in za zgodovino. Tudi za zgodovino. Ko bo vnuk ali pravnuk zaslutil silno bolečino izgube, bo puščava slovenske hladnostim posmehljivosti, pustinja posvetnosti, ponarejenosti in praznega teka zacvetela s tisoč cvetovi. Deset tisoč? Dvajset tisoč? Duhovni zakladi se ne seštevajo, merijo se drugače; torej neskončno mnogo!

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Klicanje Mirko Kambič

Ne sina ne hčere ni za njimi. Le spomin, potlačen na dno narodove zavesti, najprej namenoma in nasilno, zdaj pa zaradi lagodnosti in vseenosti. A živi. Ujet je v večnost z nami vsemi, del naše skupne usode je, usode krivih in nedolžnih, vseh. Vzhodnjaki temu rečejo skupinska karma. Skupna usoda neke skupnosti.
Nedolžna žrtev je neprecenljivo bogastvo skupnosti – ne vpije do neba po obsodbi in maščevanju, prav nasprotno, vsej skupnosti se daje v odrešitev. Le čas za spoznanje mora dozoreti, da bi skupnost lahko zajela iz tega bogatega studenca, spoznala in sprejela svetlobo, da ji ne bi bilo treba tavati v temi krivde in zanikanja in prepirov in strahov. Da ne bomo več vsak posebej samotni potnik, ampak skupnost. Narod, ki je ob preizkušnjah dozorel in si odpustil. Kot pravi pesnik, nedolžna žrtev:
Razgaljeno srce zdaj mirno čaka,
da rož in trav semena v njem vzkalijo,
prečudne dobre sile v meni spijo.
Balantič

Z Rogom smo zaznamovani za vselej

Kaj predstavlja Kočevski Rog meni, ki sem bila maja 1945 stara štiri leta in mi tam niso ubili nobenega od svojcev? Se me Bog potem res nič ne tiče?
Že v železnih letih komunizma, ko je bila prepovedana literatura o zgodovinski resnici zločinskih medvojnih in povojnih dogodkov, sem se z njimi seznanila, kolikor je bilo mogoče. Vsak človek živi tudi iz narodove zgodovinske preteklosti. Če nas ta v čem omadežuje, tega ne moremo blatiti še naprej! Ljubezen do svojega naroda nas povezuje s preteklostjo, z našimi predniki in med seboj, zdaj in v prihodnje. Prav zaradi domoljubja, ljubezni do resnice, sovraštva do laži in želja, da Slovenci v svoji državi končno sproščeno zadihamo, me Kočevski Rog vedno znova nagovarja. Moji prvi spomini na Kočevski Rog so povezani z nedeljskim jutrom, ko sva z možem peljala svojega sina do gozdarske koče v osrčje Roga, kjer je s svojimi prijatelji-skavti želel narediti skavtske zaobljube. Kako lepa je bila vožnja z avtom po zeleni in sončni Ribniški dolini do Kočevja! Na nekem odseku se cesta približa železnici. Prav po tej progi so jih peljali maja 1945 v smrt … V kakšni grozi so doživljali svojo pot na Kalvarijo?
V Kočevju smo zavili levo proti Rogu. Prvič v življenju gledam to pokrajino. Opazujem stare hiše ob cesti skozi Šalko vas in Željne. Katere od njih so bile neme priče voženj kamionov, ki so vozili žrtve na morišča? Kako so se počutili njihovi prebivalci, ki so tesnobno prisluškovali za zapahnjenimi vrati?
Bukve v gozdu so ravno pričele zeleneti. Čedalje manj nas je zanimala koča nekdanjih kočevskih gozdovnikov, ki to jutro gosti skavte. Ustavili smo se, toda najprej na enem od grobišč. Bog ve, koliko jih je! Tako dolgo zamolčana skrivnost Kočevskega Roga je končno spregovorila tudi naši družini. Zdaj, ko ni več zamolčana, ni nič manj skrivnostna. Za nas postaja posvečena. Posvečena so tla, po katerih stopamo, posvečena je katedrala zelenih bukev in smrek, posvečena je daritvena žrtev teh, ki trohnijo pod nami.
Ko enkrat stopiš v to posvečeno skrivnost, ostaneš z njo zaznamovan vse življenje … Pripeljali smo se do koče. Vrvež mladih in veselih skavtov se je umirjal okrog lepo okrašene mize, pripravljene za – mašno daritev. “Skavtska maša”, pa vendar, ponovna daritev prvega velikega petka in velikega petka Kočevskega Boga pod neskončnim svodom nebes … Živi venec mladih okrog oltarja odgovarja tej ponavljajoči se, a vedno novi skrivnosti: Tvojo smrt oznanjamo in Tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!
Ta skrivnost zaživi na oltarju, dogaja se tukaj in zdaj, v nas in med nami. Ali ji znamo in hočemo prisluhniti, da končno naš narod, našo mladino prebudi v vstajenjsko jutro?

Tudi sam bi bil lahko med pobitimi v Rogu

Vsako leto se udeležujem spominske slovesnosti v Kočevskem Bogu. Čutim, da moram iti tja. Še vedno se živo zavedam, da bi mogel biti tudi sam med domobranci, ki leže pobiti v Bogu.
Kot ranjenec maja 1945 nisem mogel bežati na Koroško, zato sem se moral javiti na partizanski komandi v Logatcu (!). Velika večina vaških stražarjev in domobrancev, ki so se, zanašajoč se na obljube, da se jim ne bo nič zgodilo, sami javili, je potem končalo svojo življenjsko pot v roških breznih. Ne da bi za svojo rešitev kaj posebnega storil, po skrivnostnih božjih načrtih nisem bil med njimi. 5. avgusta pa je prišla amnestija.
Svoj odgovor na zastavljeno vprašanje vežem na zgornji spomin. Ko sem namreč prišel pred mladega partizanskega oficirja, Slovenca, šepajoč s palico v roki, me je ta takoj nahrulil: “Kaj pa je to?” Odgovoril sem po resenici: “Neki domobranec me je po nesreči obstrelil v nogo.” Oficir je takoj osorno odvrnil: “Škoda, da te ni zadel v glavo.” Ostal sem brez besed. Toda o njegovi besedi sem pogosto premišljeval in razmišljal še posebej letos, ko stojim pred svojo zlato mašo.
Slovenec obžaluje, da je Slovenec ostal živ, čeprav ne ve o meni ničesar slabega. On je bil pijan zmage, jaz sem bil žrtev, niče; človek, ki bi ga ne bilo treba na svetu. Škoda, da ga ni že njegov soborec po nesreči ubil. Bomo zdaj mi poskrbeli, da bi takšni “tipi” več ne tlačili zemlje. Potem bomo imeli raj …
Letos se bom udeležil spominske maše v Rogu s posebno mislijo na sošolce, ki bi tudi lahko imeli zlato mašo, pa počivajo njihove kosti po kočevskih in drugih breznih. Znova bom odpustil vsem, ki so krivi njihove nedolžne smrti, – pa tudi tistim, ki še danes ta “holokavst” opravičujejo in celo odobravajo.
Dokler mi bo zdravje dopuščalo, se bom teh slovesnosti udeleževal in vedno znova odpuščal krivcem. Vabim, da tudi drugi tako storite, zakaj odpuščanje je božja moč. Le-ta pa more vsemu narodu vedno bolj odkrivati pravo resnico o Rogu in ozdravljati njegovo oslabljeno, bolno, moralno in politično tkivo.

Slovenski narod se je odločil za vrednote, za katere so se oni borili

Rog 1990. Tisoči, desettisoči se zgrinjajo v Rog. Črna zastava. Črne rute. Da; tokrat prvič smemo vedeti, kje in kako so umrli slovenski vojaki protikomunističnega odpora. Da; nepremagani poraženci v pomladi 1945 postanejo zmagovalci petinštirideset let po svoji smrti. Da; slovenski narod se je, čim mu je bila dana možnost, odločil prav za tiste vrednote, za katere so oni umrli: za Svobodo. Za politično, kulturno, versko, gospodarsko svobodo. Spominu pobitih bojevnikov za Svobodo se klanjajo tisoči.
Rog 1998. Množice še vedno, leto za letom romajo v Rog. Tako kot leta 1990. Takrat smo rekli: spravna svečanost. Sprava? Velja omeniti in se zamisliti ob misli, ki jo je izrekel pomemben slovenski mislec in politik krščanske usmeritve: “Dokler se bomo Slovenci zmerjali z izdajalci in banditi, tako dolgo bomo vsak na svoji strani prepada – torej sprave med nami ne bo?”
Danes, deset let po tistem, ko je takrat vladajoča politična garnitura implicite priznala zgrešenost ciljev revolucije, ko se je s prevaro in nasiljem vzpostavljeni družbeni sistem sesul v vsej Evropi, še vedno zmerjajo z izdajalci tiste, ki so zablodo revolucije spoznali že v njenem začetku in se njenemu nasilju uprli. In voljo do svobode plačali z življenjem.
Ob Rogu 1998 se nam zastavlja vrsta vprašanj.
Ali je totalitarni sistem zares dokončno odpravljen? Ali se ne nadaljuje v obliki neokomunistične “demokracije”? Kje so sile, ki so uspele na volitvah 1990 in potem uspele ustanoviti samostojno slovensko državo? Ali je voditeljem novih – demokratičnih? – strank pomembneje, kdo od njih je pomembnejši, kot pa uveljavitev demokratične politične usmeritve?
In končno: ali smo pripravljeni priznati, da imamo vsi enako pravico do lastnega političnega prepričanja, tako levega kot desnega, ter da vsi “levi”in “desni” živimo v istem prostoru, da imamo eno in isto domovino, torej moramo živeti skupaj. Torej: sprava in sožitje, ne pa, kot je dejala pomembna oseba iz vrst aktivistov revolucije, da sta ti dve opciji kot “ogenj in voda”, da sprave ne more biti. Zato imamo stanje hladne (verbalne) državljanske vojne.
Doklej še?

Ostal je občutek zapuščenosti in nezavarovanosti

O Rogu in tem, kar simbolizira, morem govoriti le čisto osebno, ker se ob tem vedno zavem množice mladih iz svojega otroštva, ki so na tako okruten način izstopili iz mojega življenja. Ostaja občutek zapuščenosti, nezavarovanosti, ki se ga ni mogoče popolnoma otresti. V mojem okolju so bili to sami mladi fantje, navajeni težkega življenja, pa so vendar peli in se veselili. Čez sto mladih fantov v majhni fari, kakšna življenjska energija! Koliko časa je nova oblast živela od tega, da jih je skrivala in blatila. Koliko jalovo porabljene energije za ustvarjanje videza. Ali ni prav prizadevanje za nek videz najbolj usodna napaka, ki poraja največ zločinov. Kako da ne prenesemo, da se govori o stvareh tako, kot so. Ali niso vsi ti fantje prav žrtve te grozljive igre, ki je niso sprejeli.

Le to vem, da je Rog, le to slutim, da je Bog

Kočevski Rog je zame – kot človeka in Slovenca – eden od osrednjih življenjskih pretresov in – ker se mi povezuje z vprašanjem o Bogu – središčna tema mojega pisanja. V nadčloveško absurdni grozi roškega poboja mora biti – tako ga racionalno-emocionalno doživljam – neki najgloblje nedoumljiv smisel. Če tega smisla v nesmislu ne bi bilo, Boga ne bi bilo. Če pa je – in jaz ga tako dojemam – potem je lahko samo kazen biblične razsežnosti. Kazen pa je v ambivalenci take silne sinajske dimenzije zmeraj tudi že obnova zaveze med človekom (ljudstvom, narodom) in Bogom. Bog (revolucija) je, skratka, bil taka numinozna kazen za naše (zgodovinsko, osebno, klerikalistično) zlorabljanje Boga.
Do 8.julija 1990, ko so v Kočevskem Bogu roški okostnjaki iz brezen spet stopili med nas, sem mislil, da jih bo v nedogledno dolgo komunistično epoho ohranjala med nami samo pesniška beseda. To izpovedovanje sem občutil kot osebno poslanstvo in sem ga skušal uresničevati v pesmih in romanih o revoluciji – še zastrto v Hodniku (1969), že razprto v Gavženhribu (1982) in do konca razgaljeno v Fugi v križu (1986). V sanjah si nisem mogel predstavljati, da bom kdaj dočakal, kar sem. Rog tega dne sem ob pogledu na spokojno veličastje rogatega obzorja zato doživel kot čudež, epifanijo, prihod Boga. Kot dokaz njegove Previdnosti in Pravičnosti, ki je le redko dan kakemu rodu. Kdor tega ni občutil – in še danes ne občuti – tako, je maloveren in malodušen. In kdor ne občuti, da so nam vse žrtve revolucije, med njimi še posebno roške, tam zgoraj izprosile samostojnost in državo, kot nazorno čustvuje in verjame preprosta krščanska vernost, je črno nehvaležen.
Zdaj so roški okostnjaki “javno” (civilnopravno še ne!) med nami in – tako se tarna – z njimi ne vemo kaj početi. Ne le tako imenovani neverni, ampak – roko na srce – tudi tako imenovani verni. Tako je zato, ker tako prvi kot drugi, še zmeraj vsak v svojem taboru, še zmeraj mislijo, čustvujejo in ravnajo enako, kot so, preden nas je udaril bič Boga. Kazen torej še traja, zaveza še ni obnovljena. Bog nas še zmeraj drami. Bi bila popolno očiščenje in prebujenje na tem končnem svetu sploh mogoča? Kako naj, časen in enodneven, sodim o tem nadčasnem? Le to vem, da Rog je, le to slutim, da Bog je. In to je veličastno.