Avtor: Janko Maček

Lepšega kraja ni, kot je Šentjern

»Ako greš iz Novega mesta po državni cesti proti vzhodu, pelje cesta precej časa po nič prijetnem svetu. Grič, dolina pa jarki in klanci se neprenehoma vrste. Zato si pa toliko bolj očaran, ko prideš do Mokrega polja ter se nenadoma pred tabo razgrne lepa in obširna šentjernejska ravan. Št. Jernej meji na zahodni strani na Brusnice, na severu na Belo cerkev in Škocjan, proti vzhodu na Kostanjevico, na jugu je pa naravna meja gorjansko pogorje. Od novomeške strani stopiš v faro na kamnitem mostu pod brusniškim klancem in jo zopet zapustiš pri cestnem kantonu 90,4 km na Prekopi. Meri torej na daljavo približno dve uri hoda.« Tako je župnik Anton Lesjak leta 1927 opisal zemljepisni položaj svoje fare. Tedaj o moderni cesti Novo mesto–Zagreb še ni bilo sledu. Glavna prometna žila je bila speljana ob desni strani Krke do Kostanjevice in nato po levem bregu naprej proti Čatežu.
Šentjernej je kar velik kraj in leži sredi rodovitnega Šentjernejskega polja. Skozi trg teče proti Krki potok Kobila, ki izvira visoko v Gorjancih. Številne večje in manjše vasi ter zaselki so raztreseni po ravnini in po položnih pobočjih Gorjancev, ki so s svojo skrivnostno odmaknjenostjo nekoč navdihovali pisatelja Janeza Trdino, bili med drugo svetovno vojno priča krvave revolucije, v sedanjosti pa vzbujajo pozornost zaradi meje s Hrvaško.
Župnik Lesjak je leta 1927 zapisal, da njegova farna občina šteje 56 vasi s 6.500 prebivalci, in precej podrobno opisal župnijsko cerkev in 13 podružnic. V Družini smo leta 1991 brali, da ima vinograd sv. Jerneja 14 cerkva – farno in 13 podružnic – in 54 vasi.

Tudi število prebivalcev se kljub ujmam, ki so v polpreteklem času pustošile po »vinogradu,« ni zmanjšalo. Izraz vinograd svetega Jerneja pa ni samo simboličen, saj je tu veliko pravih vinogradov, na primer Tolsti vrh je od vznožja do cerkve sv. Roka dobesedno prekrit z njimi.
Ko govorimo o Šentjerneju, ne moremo mimo kartuzije Pleterje, kamor je davnega leta 1403 prišel prvi kartuzijanski menih. Kartuzija je potem skozi stoletja doživljala dokaj pestro zgodovino in delček le te so bila tudi leta druge svetovne vojne, ki jih je tedanji pleterski prior dr. Leopold kasneje ovekovečil v knjigi Kartuzija Pleterje in partizani, kakor jih je bil pač sam doživel in se jih potem spominjal.

Mnogo pomembnega in zanimivega bi še lahko povedali o prijazni dolini pod Gorjanci in o njenih prebivalcih. Zanimivo bi bilo vedeti, kako so že leta 1731 v leseni mežnariji v Šentjerneju organizirali cerkveno šolo, ki je seveda bila prostovoljna, pa so jo osemdeset let kasneje spremenili v redno šolo. Leta 1902 je bilo zgrajeno za tisti čas moderno šolsko poslopje. V Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1971 beremo, da »je šentjernejska šola konec leta 1943 pogorela in da je kraj šele dvajset let kasneje dobil novo šolo«. Sestavljalcu podatkov je bilo pač nerodno zapisati, da so šolo požgali partizani. Kako nerodno bi šele bilo, če bi zapisal, da je bila v fari tudi cela tisočnija domobrancev, ki so večinoma izgubili življenje. Pa niso padli v boju, ampak so jih lastni bratje – zmagovalci pomorili po koncu vojne.
Kaj se je vendar zgodilo v dolini, kjer so že toliko let imeli cerkve in šolo, kjer so ljudje ljubili svojo zemljo in s ponosom govorili, da »lepšega kraja nej, ku je Šentjern«? Kako je bilo mogoče, da so se nekateri sami oklicali za sodnike, tisoč drugih pa obtožili in obsodili za ničvredne izdajalce. Škof Lenič, domačin iz sosednjih Cerkelj, je menda rad poudarjal, da »je Šentjernej bil vselej steber katolištva na Dolenjskem – z močno in dolgo tradicijo«. Ali ni bila to tradicija dobrih, poštenih ljudi? Le kam se je ta dolga in močna tradicija naenkrat izgubila? Ali pa so bile obtožbe samozvanih sodnikov neresnične in krivične? O teh in podobnih vprašanjih bomo skušali nekaj povedati v naši zgodbi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šentjernej okrog leta 1927 – V sredini šola, ki so jo partizani konec leta 1943 požgali

Razmere v dolini med obema vojnama

Prva svetovna vojna je mnogim družinam v deželici med Krko in Gorjanci zasekala hude rane. V svoji knjigi Zgodovina Šentjernejske fare, ki je izšla 1927, je župnik Lesjak namenil temu težkemu času celo poglavje. Kar 134 žrtev je kruta vojna pobrala med njegovimi farani; za nekatere je lahko navedel podatke o njihovi smrti, za druge pa samo povedal, da so pogrešani. Doma sicer niso občutili rušilne moči orožja in trpljenja ujetništva, pestile pa so jih gospodarske težave, ki jih je povzročila vojna in iz katerih je nastala velika kriza, ki ji ni bilo videti konca. Zaradi težke situacije so se ljudje spet odločali za delo v tujini, če so ga sploh mogli dobiti. Ni čudno, če je v takih razmerah nekatere privabljala ideja o novem družbenem redu, ki naj bi tudi »malim ljudem« omogočil človeka vredno življenje. Vendar so tisti, ki so v ruskem ujetništvu imeli priliko od blizu videti revolucijo in z njo povezane spremembe, imeli o njih zelo različno mnenje: eni so bili navdušeni in so bili prepričani, da je treba tak družbeni red uveljaviti tudi v domovini, drugi pa so bili zgroženi in so pred njim svarili.

22. decembra 1918 je Slovenska ljudska stranka v Šentjerneju priredila shod Kmečke zveze, na katerem naj bi kot glavni govornik nastopil dr. Lovro Pogačnik, ugleden član stranke. Domači nasprotniki so se na to pripravili in ob začetku zborovanja je v dvorani nastal pretep. Posredovali so orožniki in rešili dr. Pogačnika napadalcev, toda shod je bil zaradi tega razbit. Ljubljanski škof Anton Jeglič je ta dogodek nekaj dni kasneje takole omenil v svojem dnevniku: »Stranke so po vsej deželi razvile silno agitacijo. JDS ima po deset shodov vsako nedeljo. O shodih SLS se ni kaj čulo; edino o gibanju orlov in o kaki predstavi naših društev. Le sem ter tja se je slišalo o kakem shodu, toda nasprotniki so shode na več krajih razbili, da se ni mogel ustanoviti krajevni odbor SLS. Najbolj surovo so naš shod napadli v Št. Jerneju. Dr. Lovra Pogačnika so fantje od 17. do 25. let pognali iz dvorane, ga večkrat povalili na tla in ga pretepali s palicami, da bi ga bili kmalu ubili. Tukaj je delovalo sovraštvo vojakov do njega, ker je kot častnik presurovo z njimi postopal. Toda ko so nastopili duhovniki, so se slišali glasovi: ‘Far naj gre v cerkev, tukaj nima besede; farji nam ne bodo več zapovedovali.‘« (Nova revija, št. 75–76, str. 1100)

Obširno poročilo o tem dogodku najdemo v knjižici Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918–1941, ki jo je leta 1983 v Novem mestu izdala Skupnost borcev gorjanskega bataljona. Tu zvemo, da »so se takoj po najavi shoda nanj začeli pripravljati tudi šentjernejski boljševiki in levičarji v okrilju Jugoslovanske demokratske stranke, ki so poskrbeli za udeležbo svojih članov in klerikalnih nasprotnikov. Ozračje je že pred otvoritvijo shoda bilo naelektreno, kajti na poti proti prosvetnemu domu je nekdo od domačinov v dr. Lovru Pogačniku, poverjeniku za narodno obrambo v Deželni vladi za Slovenijo, spoznal nekdanjega avstrijskega oficirja«. V opombi je pojasnjeno, da je poročilo povzeto po ustni izjavi Franceta Jereleta, ki je bil med najbolj zagretimi nasprotniki shoda. Jerele je kasneje postal eden najbolj vnetih organizatorjev komunistične stranke v šentjernejski dolini. Skupaj z Antonom Majzljem in Jožetom Pirkovičem je v Šentjerneju leta 1920 ustanovil krajevno organizacijo KPJ.
Komunistična stranka se je vključila v pripravo na volitve v ustavodajno skupščino, ki so bile določene za 28. november 1920. V Šentjerneju so organizirali predvolilni shod v nedeljo 21. novembra. Že pred tem je Rdeči prapor, takratno glasilo komunistov v Sloveniji, objavil dopis iz Šentjerneja, ki je volilce vabil k razmisleku, ali so »za vlado mogotcev in monarhijo ali za sovjetsko republiko Jugoslavijo. Rešitev je v združitvi delavcev in kmetov, ki morajo zato oddati svoj glas za komunistično stranko in se zavzemati za brezplačno razdelitev privatnih in cerkvenih veleposesti tistim, ki zemljo obdelujejo, ter za podržavljanje bank, naravnih bogastev in proizvajalnih sredstev«. (Anton Štampohar, Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918–1941, str. 19)

In kakšen je bil po vsem tem volilni izid? V Šentjerneju se je od skupnega števila 801 oddanih glasov 158 volilcev odločilo za komuniste, zmagala je pa Slovenska ljudska stranka s 356 glasovi. V podgorjanskih občinah: Sv. Križ (Podbočje), Kostanjevica, Šentjernej, Orehovica, Brusnice in Šmihel-Stopiče je bilo oddanih 2.730 glasov; Samostojna kmetijska stranka je dobila 1.039 glasov, Slovenska ljudska stranka 1.010, na tretjem mestu so bili pa komunisti s 355 glasovi.
Ker je bila 30. decembra 1920 razglašena Obznana, s katero je bila komunistična stranka prepovedana, so šentjernejski komunisti na občinskih volitvah naslednje leto nastopili kot Delavsko kmetsko republikanska skupina in po volilnem izidu prišli na drugo mesto. Dobro leto kasneje je bila izvolitev kandidatov na listi republikanske skupine razveljavljena in izvoljeni so s tem izgubili mandat.
Na občinskih volitvah leta 1928 je bil na listi Slovenske ljudske stranke v Šentjerneju izvoljen za župana Franc Vide, kmet iz Žvabovega. Živkovičev režim mu je leta 1933 odvzel županski mandat, toda leta 1936 je bil spet izvoljen na listi JRZ in potem je vodil občino do maja 1941.
Zadnje parlamentarne volitve v stari Jugoslaviji so bile 11. decembra 1938. V novomeškem okraju je največ glasov dobil kandidat JRZ dr. Franc Kulovec, v krškem okraju pa dr. Miha Krek. V Šentjerneju je od 1187 volilnih upravičencev glasovalo 792; za JRZ jih je oddalo svoj glas 738 in samo 54 za opozicijo.
Kaj pa društveno življenje v podgorjanskih vaseh? Malo pred začetkom prve svetovne vojne so zgradili v Šentjerneju Društveni dom in tedaj je bilo tudi ustanovljeno društvo Orel. Pod okriljem orlovskega društva je prav kmalu začela delovati godba na pihala, ki je že v začetku imela 25 godbenikov, pa jo je vodil tedanji šentjernejski organist Jakob Čadež, ki je nekoč sam služil pri vojaški godbi. Največ zaslug za organizacijo godbe je imel kaplan Ivan Drešar, ki je že prej zbral 16 deklet v tamburaški zbor. V času diktature je bilo delovanje orlovskega društva prepovedano, zaživelo je pa spet zadnja leta pred izbruhom druge svetovne vojne, ko so se fantje zbirali v Fantovskem odseku, dekleta pa v Dekliških krožkih.
Proti koncu leta 1933 je bilo v Šentjerneju ustanovljeno tudi Društvo kmečkih fantov in deklet. Zbralo je pod svojim okriljem precej članov in članic, posebnih uspehov pa ni doseglo. Bolj vplivno je bilo sokolsko društvo, ki je sicer bilo številčno šibkejše, je pa zaradi jugoslovanske usmerjenosti tudi v času diktature nemoteno delovalo.
Mladi ljudje, ki so bili vključeni v ta društva, se v njih niso samo zabavali, ampak tudi oblikovali svoj svetovni nazor. Namen Orla in kasnejših Fantovskih odsekov ter Dekliških krožkov je poleg zabave gotovo bil tudi vzgoja članov v krščanskem duhu. Morda je prav ta vzgoja pri nekaterih odločila, da so se v času revolucije odločili za protikomunistični odpor, drugi pa so se kljub tej vzgoji v usodnem trenutku znašli na nasprotnem bregu. Morda se v začetku niso niti zavedali usodnosti svoje izbire, ko pa jih je deroča reka potegnila v svoj tok, se niso več mogli rešiti iz njega.

Kaplan Vinko Kastelic in Katoliška akcija

Zakaj je bila Katoliška akcija že od leta 1941 tako zelo na poti »osvobodilnemu« gibanju? Zakaj so v njej videli tako nevarnega nasprotnika in zato od zgodnje pomladi 1942 morili njene člane? Na božičnem procesu leta 1945, na katerem je bil med drugimi na smrt obsojen tudi šentjernejski župnik Cerkovnik, so tožilci in sodniki imeli veliko opravka tudi s Katoliško akcijo. Časopisi, ki so o procesu obširno poročali, so se tedaj razpisali »o pravi vlogi Katoliške akcije, ki je med vojno imela namen vršiti špijonažno in ovaduško službo in je zato prirejala posebne tečaje, da bi svoje člane pripravila za prevzem gospodarske in politične oblasti nad slovenskim ljudstvom«. (Slovenski poročevalec, 23. decembra 1945) Pa na ta način niso razmišljali samo novinarji v zvezi z božičnim in drugimi podobnimi procesi, tudi kronisti in zgodovinarji so še desetletja kasneje pisali »o vohunski organizaciji, v katero so poleg drugih pritegnili zavarovalne agente in brusače, ki poklicno blodijo po deželi, ter klerikalne fanatike, ki so jim vcepili mahničevski prezir narodne zavesti in strli prirodni gnus do ovaduštva. Nemajhno vlogo so prihranili »poročnikom bele protirevolucije«, ki so jih vzgojili na zimskem tečaju Katoliške akcije v ljubljanskih Križankah. Saj je tudi Karel Švalj iz Ostroga po povratku iz tiste šole pohitel najprej z ovadbo svojih rojakov.« (Ivo Pirkovič, Vstaja pod Gorjanci, str. 26) In Pirkovič, ta zares delavni šentjernejski zgodovinar, piše leta 1982 v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci, kako so Italijani že aprila 1942 zapirali ljudi. »Sami ne poznajo nikogar, za vsako aretacijo se plazi senca domačega ovaduha. Gre za izdajstvo plačanih in neplačanih špijonov, ciganov, vlačug, iz zaporov izpuščenih zločincev, pustolovcev, od jeseni tudi že gojencev Katoliške akcije, izšolanih na tečaju v Križankah v Ljubljani, in navsezadnje še za mrežo vohunov, ki jo je spletal agent reške lesne trgovine Raitano Ivan Superina.« (Svobodna republika pod Gorjanci, str. 96)




Večkrat nam povedo, da je zgodovina napisana in se je ne da spremeniti. Iz citiranega vidimo, da je res napisana in kako je napisana. Kaj pa resnica? Pogosto slišimo, da je več resnic. Pa povejmo še našo resnico o Katoliški akciji v dolini pod Gorjanci, kolikor smo jo po skromnih močeh uspeli razbrati iz obledele podobe tistega časa!
Škof Rožman je v začetku leta 1939 pisal duhovnikom ljubljanske škofije in posebej opozoril, da so izšla pravila Katoliške akcije za kmečko mladino. Naročil je duhovnikom, naj po vseh župnijah ustanavljajo skupine Katoliške akcije: »Imamo sicer celo vrsto mladinskih društev, ki stoje bolj ali manj odločno na katoliških načelih, a Katoliška akcija zaradi tega ni nepotrebna. Katoliška akcija je kvas za vse druge katoliške organizacije.« (Jakob Kolarič, Škof Rožman II, str. 199) Marsikje niti duhovniki niso imeli pravega razumevanja za Katoliško akcijo, zato je dr. Odar, ki je veljal za ideologa slovenske Katoliške akcije, že leta 1938 napisal Katekizem o Katoliški akciji z razlago, ki naj bi pomagal pri ustanavljanju in razumevanju njenih organizacij po župnijah. Sinoda ljubljanske škofije leta 1940 – torej je zadnja sinoda v Ljubljani bila pred 58 leti – je Katoliško akcijo uzakonila. Precej določil iz Odarjevega katekizma so vnesli v Zakonik ljubljanske škofije in tudi v knjigi Pastoralnih inštrukcij dali potrebna navodila glede Katoliške akcije. Vse to pa se je zgodilo tik pred prihodom okupacije in z njo revolucije.



V členu 259 Zakonika iz leta 1940 je povedano, da Katoliška akcija izvršuje v škofiji apostolsko delo z lastnimi organizacijami, z organizacijo »Molitvene pomoči« in s pomožnimi organizacijami.
V členu 263 omenjenega Zakonika je opisan značaj in namen Katoliške akcije: Slovenska katoliška akcija je cerkvena ustanova, v kateri so verniki v obeh slovenskih škofijah udeleženi pri apostolatu Cerkve z namenom, da se vse zasebno, družinsko in socialno življenje osvaja za Kristusa. Katoliška akcija, njeno delovanje in njene organizacije so izven političnih strank. Stoje pod neposrednim vodstvom cerkvene hierarhije.
Glede na našo temo nas še posebej zanimajo pravila Zveze katoliških kmečkih mladcev. Dobimo jih na strani 98 omenjenega zakonika: »Zveza katoliških kmečkih mladcev vodi apostolsko delo med kmečko mladino in šola svoje člane za to delo. Namen Zveze je:
a) Izoblikovati po verskih in nravnih načelih novega kmečkega fanta, ki bo resen, značajen, močne volje in čist, požrtvovalen, podjeten in željan dejanj;
ki bo svoje kmečko delo krščansko pojmoval;
ki bo nadnaravno mislil, živel stalno v milosti božji ter skušal v sebi in drugih upodobiti Kristusa;
b) Osvojiti kmečko mladino za Kristusovo kraljestvo;
prepojiti s Kristusovim duhom njihovo osebno in domače življenje ter vse kmečko okolje.
Iz opisanega namena izvirajo temeljne naloge Zveze katoliških kmečkih mladcev:
a) Vse delo in življenje nadnaravno usmerjati.
b) Mišljenje članov očiščevati od sodobnih zmot in izgraditi v njih močno katoliško načelnost.
c) Buditi in šolati vest, zlasti v stvareh, kjer so sodobne zmote in zablode otopile moralno čutenje.
č) Gojiti krščanski idealizem proti življenjskemu materializmu.
d) Boriti se proti vsem oblikam surovosti in proti pijančevanju.
e) Izšolati čim več voditeljev – laikov za lastno organizacijo.
f) Šolati za akcijo v kmečkem in družinskem okolju.
g) Priprava za lastno družinsko življenje.
h) Delati za mir v družini in med sosedi.
i) Pridobivati kmečke družine za Kristusa in Cerkev.

Opis slike: Šentjernejska orlovska godba – Okoli leta 1925

Čas je že, da se od teh abstraktnih pravil, ki so pa seveda bila potrebna, preselimo v konkretno vsakdanje življenje v vinogradu sv. Jerneja, kamor je v začetku avgusta 1941 prišel Vinko Kastelic na prvo kaplansko mesto. Mladi duhovnik je po novi maši, ki jo je julija 1940 opravil v rojstni župniji Šmihel pri Žužemberku, še eno leto nadaljeval bogoslovne študije. Pri novi maši mu je pridigal brat Anton, tedanji župnik na Jesenicah, drugi brat Jože je pa bil izseljenski duhovnik v Argentini in se je malo prej ponesrečil v argentinskih gorah.
Novi kaplan se je z vnemo lotil dela v Šentjerneju. Bil je dober pridigar in pevec, rad je učil verouk in delal z mladino, prevzel je pa tudi skrb za komaj začeto Katoliško akcijo kmečkih fantov. Dolenjske fare, kjer je pod italijansko zasedbo še bilo možno kolikor toliko normalno delo, je poleti 1941 obiskoval duhovnik Janez Kopač, ki je pred Nemci pribežal v Ljubljano in ga je Zveza katoliških kmečkih mladcev naprosila, da bi šel po župnijah vzpodbujat za Katoliško akcijo. Nekateri duhovniki se za njegovo animiranje niso veliko zmenili in so ga celo opozarjali, da bo za tako delo čas po vojni. (Jakob Kolarič, Škof Rožman II., str. 199 in 486)

Janez Kopač je jeseni 1941 prevzel skrb za šolo, ki jo je organizirala Zveza katoliških kmečkih mladcev in je potekala v času od 25. novembra 1941 do 30. marca 1942 v prostorih križniškega konvikta v Ljubljani.
Žal v kratkem času ni bilo mogoče zbrati dovolj dokumentov, da bi mogli o tej toliko obrekovani šoli obširneje spregovoriti. Nekaj več bi lahko povedati o Socialni šoli, ki jo je Narodni svet slovenske Katoliške akcije jeseni 1940 začel v Ljubljani, da bi izobrazil po raznih župnijah izbrane mlade delavce. Fantje so stanovali in poslušali predavanja v križniškem Vajenskem domu na Kersnikovi 4 v Ljubljani. Predvidenih je bilo okoli 400 ur predavanj, toda zaradi izbruha vojne je šola prehitro zaključila delo. Nas predvsem zanimajo predavatelji in tematika, ki so jo obravnavali. Naj navedemo vsaj nekatere: salezijanec Franc Mihelčič, glavni asistent Zveze mladih katoliških delavcev (delavske KA) je predaval o organizaciji Katoliške akcije in njenih temeljnih nalogah; Franc Pernišek, dr. Gabrovšek in kaplan Kremžar so razlagali papeško okrožnico Quadragesimo anno – o socialnem vprašanju; Andrej Križman je govoril o Zakonu o zaščiti delavcev, o delavskih zaupnikih, o delavskih organizacijah; profesor Alojz Strupi je razlagal Katekizem Katoliške akcije, Rudolf Smersu temelje organizacij in zakon o zavarovanju delavcev, salezijanec Franc Knific je poučeval govorništvo. V času šole so fantje opravili tudi enotedenske duhovne vaje, ki jih je vodil jezuit p. Kopatin. (Rajmund K., Mihelčičeva ZMKD, str. 40)

Opis slike: Dolgoletni šentjernejski župan Franc Vide

Tudi večmesečni tečaj Katoliške akcije za kmečke fante so sprejeli pod svojo streho križniki. V njihovem domu v Križankah v Ljubljani so fantje imeli stanovanje in vso oskrbo. Po opisu neke fotografije poznamo imena sledečih tečajnikov: Lojze Boh in Franc Cankar z Iga, Franc Vovk s Police, Franc Repar iz Preserij, Lojze Malenšek z Rake, Jože Jesih in Izidor Kastrevc iz Sostrega, Martin Petrič od Sv. Vida nad Cerknico, Jože Fifak iz Vavte vasi pri Novem mestu, Anton Hočevar in Marko Jakoš iz Šentruperta ter Janez Guštin in Karel Švalj iz Šentjerneja.
Iz istega opisa vemo, da so med predavatelji bili sledeči: banovinski uradnik Ludvik Štrancer, ki je bil predsednik Zveze katoliških kmečkih mladcev, Franc Pernišek, dr. Jože Basaj, dr. Ignacij Lenček, dr. Stanislav Lenič, Janez Kopač in Peter Golobič. Na sliki sta tudi škof Rožman in križniški prior p. Učak.
Lahko si predstavljamo, da je bila učna snov podobna kot v Socialni šoli, z nekaj več poudarka na okrožnici Divini Redemptoris, s katero je papež obsodil komunizem, in nekaj perečih kmečkih vprašanj namesto razlage delavskih organizacij, zakona o zavarovanju in podobno. Prav gotovo je šola skrbela tudi za duhovno poglobitev fantov, saj je bil njen namen usposobiti jih za apostolat v njihovem domačem okolju. Da bi mogli deliti drugim, so morali najprej poglobiti in utrditi temelje lastne duhovnosti.

Med predavatelji nismo omenili lazarista Lada Lenčka, ki je bil tedaj postavljen za škofijskega voditelja – asistenta Zveze katoliških kmečkih mladcev. Ko je več let kasneje v Argentini obujal spomine na medvojna leta in na Katoliško akcijo, je govoril o profesorju Tomcu, pa tudi, kako je sam z Ludvikom Štrancerjem obiskoval podeželske fare, da bi duhovnike in kmečke fante navdušila za Katoliško akcijo in za njeno šolo. Po njegovem spominu je bilo tedaj na tečaju šestnajst fantov. Škoda, da v lepem zborniku, ki ga je pred dvema letoma v spomin na Lada Lenčka – umrl je februarja 1993 v Ljubljani – izdala SKA v Argentini, ni kaj več povedano o njegovem delu med kmečkimi mladci. Bilo je to pač zelo kratko obdobje njegovega bogatega življenja, kot je bil kratek čas tudi za Vinka Kastelica, ki je manj kot eno leto okopaval vinograd sv. Jerneja.
O asistentih Katoliške akcije bi bilo treba povedati še kaj več. Skoraj ena tretjina knjige Pastoralne inštrukcije iz leta 1940 govori o tem, kako naj dušni pastir gleda na Katoliško akcijo in na druga verska in katoliško prosvetna društva: Katoliške akcije ni brez duhovnika, duhovnik pa brez pravega apostolskega duha ne more biti asistent. Čeprav je Katoliška akcija laiška, je vendar cerkveni asistent za vsako njeno organizacijo nujno potreben. Njegova naloga je, da vzgoji in oblikuje apostole; dobro mora poznati delovne metode Katoliške akcije in jih pri svojem delu upoštevati. V veliko pomoč pri tem delu so tečaji, ki jih prirejajo centralni odbori posameznih vej Katoliške akcije in h katerim vedno spadajo tudi duhovne vaje za notranje oblikovanje in poglobitev članov.
Nemogoče je z nekaj stavki povedati vse o organizaciji, namenu in metodah Katoliške akcije. Čeprav naj bi v sestavku govorili o ljudeh in dogodkih iz Šentjernejske doline, smo odgovore na zastavljena vprašanja iskali tudi onstran njenih meja, pa so kljub temu nepopolni. Veliko dela bi bilo še treba, da bi primerno osvetlili Katoliško akcijo kmečkih fantov in deklet, ki bi zaslužili, da se z njihove podobe odstrani vsaj madež vohunstva in izdajalstva, ki ga je nanje vrgla naša uradna zgodovina.

V dolini je zavladalo nasilje

V dolini med Krko in Gorjanci so aprila 1941 neposredno doživeli razpad jugoslovanske vojske. V Gradišču pri Šentjerneju se je končala pot Ljubljanskega topniškega polka, v Kostanjevici pa je razpadel oddelek vojske, ki naj bi podpiral zbiranje mobilizirancev in prostovoljcev. V obeh krajih so ljudje razgrabili vojaško opremo, marsikdo pa si je, z namenom ali kar tako, prilastil tudi kak kos orožja, saj se je kar samo ponujalo. Prvi motorizirani nemški oddelki so se pojavili v dolini na velikonočno nedeljo in hiteli naprej proti Novem mestu in Beli krajini. Nemški in italijanski okupator sta se tedaj dokaj čudno pogajala, kdo bo obdržal kraje med Krko in Gorjanci. Se bolj čudno je pa bilo tiste dni obnašanje domačih ljudi, ki so se kot brez uma potegovali, da bi prišli pod oblast kljukastega križa. Po vaseh so postavljali mlaje in povsod so visele nemške zastave. V Šentjerneju je baje v trgovini zmanjkalo rdečega blaga, iz katerega so šivilje z največjo naglico izdelovale nacistične zastave.
Zakaj taka evforija za Nemce? Pravijo, da so edino komunisti v tisti splošni zmešnjavi obdržali hladno kri in načrtno skrivali orožje. Ali so kje podatki, da so se upirali navdušenju za Nemce? Ali je preveč enostavno zaključiti z ugotovitvijo, da sta bila Stalin in Hitler tedaj pač še zaveznika. Ob tem se nehote spomnimo na odstavek iz knjige Svobodna republika pod Gorjanci, s katerim Ivo Pirkovič začne svojo zgodbo: »Tri dni po napadu Nemčije na Rusijo mi je potrkal na vrata tujec s širokim, energičnim pa nekam skrivnostno mračnim obrazom. Vprašal je, ali je prišel prav k Pirkovičevim; da je kurir sekretarja Toneta Tomšiča, ki naroča naj nemudoma ustanovimo Osvobodilno fronto, je povedal neznanec in že je s svojim klicem k vstaji odhitel naprej po dolini Krke.«

Opis slike: Župnik Franc Cerkovnik z goejnkami gospodinjske šole, ki so jo vodile šolske sestre – Okoli leta 1940

Pirkovičevi so se takoj lotili dela. V njihovi hiši sredi Šentjerneja, pred nosom močne italijanske posadke, so se vrstili sestanki, oglašali so se znanci iz Novega mesta in Ljubljane. Čez nekaj mesecev je iz Šentjernejskega terenskega odbora nastal rajonski odbor, ki naj bi od tu obvladoval celo področje tja do Bele Cerkve, Kostanjevice in Škocjana.
Kmalu po novem letu 1942 je iz doline odšlo devet fantov k partizanom na Kočevsko. Ko je na vrata že trkala pomlad, se je v ponedeljek, 9. marca, zbralo na Kušljanovi žagi 23 fantov, namenjenih v gozdove. Cel dan so se pripravljali, čistili orožje, ki je bilo tam spravljeno od začetka okupacije, in nosili razne potrebščine iz Valetove trgovine. Vzela jih je noč in drugo jutro so Italijani prišli preiskovat žago in okolico. Komaj en teden kasneje se je nekaj teh fantov že vrnilo; odšli so v Gorjance in postali jedro Gorjanskega bataljona, ki ga je dolgo vodil Franc Pirkovič - Čort.
Ljudje so te partizane, »ki so na kapah še nosili slovenske zastavice«, kot je v svoji knjigi zapisal Ivo Pirkovič, večinoma gledali s simpatijo. V njih so videli borce proti okupatorju. Se ko je na binkoštni ponedeljek prišla večja skupina partizanov v Lurd blizu Šentjerneja in presenetila romarje pri šmarnični pobožnosti ob Marijini kapelici, se nihče ni vznemirjal. Po šmarnicah je nastopil partizanski govornik in neki možakar iz množice je njegovim navdušujočim besedam pritrdil z vzklikom: »Živeli četniki«.
Nekateri znaki pa so vendar mnogo prej opozarjali na to, kaj se skriva za Osvobodilno fronto. Samo nekaj primerov: Zadnje mesece leta 1941 je na svojem domu v Šentjerneju preživljal tudi duhovnik Jože Cvelbar, ki je leta 1932 imel novo mažo v domači fari, ob začetku okupacije pa bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem. Že 5. maja 1941 so ga Nemci aretirali in z mnogimi drugimi duhovniki je bil zaprt najprej v Begunjah, potem pa v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Julija 1941 so jih izselili na Hrvaško, od koder je Cvelbarju uspelo priti v rojstni Šentjernej, ki je bil pod Italijani. Na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je maševal v domači farni cerkvi. V pridigi je govoril o mučencu Štefanu in omenil, kako resni so časi in da se ne ve, če ne bo tudi pri nas prišlo do preganjanja duhovnikov in vernikov. Na koncu je opozoril, naj nihče ne pričakuje, da nacizem ali komunizem lahko prinese srečo. Že naslednji dan se je oglasil pri njem znanec iz soseščine in ga opomnil zaradi pridige. Duhovnik je bil prepričan, da je svarilo prišlo iz Pirkovičeve hiše, saj sta se z Ivom dobro poznala, v nazorih se pa nikoli nista ujemala.
16. marca 1942 so vosovci v Ljubljani ubili študenta Franca Župca, dva dni kasneje pa še predsednika študentske Katoliške akcije Jaroslava Kiklja. Kikljeva smrt je zlasti med člani Katoliške akcije močno odjeknila. Njegov pogreb na Žalah je vodil škof Rožman in mu ob grobu tudi govoril. Povzetek tega govora so v nedeljo, 22. marca, brali v vseh ljubljanskih cerkvah. Da so ga brali tudi v Šentjerneju, zvemo iz pismenega zagovora župnika Cerkovnika, ki ga je v času božičnega procesa leta 1945 naslovil na predsednika senata okrožnega sodišča v Ljubljani.
Takole piše: »Po umoru Kiklja sem na prižnici v župnijski cerkvi obsodil umor z istimi besedami, kakor jih je povedal škof sam ob pogrebu. Ta govor sem prebral in nisem ničesar pristavil, kar bi moglo vsaj po mojem mnenju izzvati ogorčenje partizanov na terenu in somišljenikov doma. Zato sem tudi po tem dogodku brez strahu hodil maševat na podružnice in previdevat bolnike, če je bilo potrebno.« Med drugim je tedaj škof Rožman rekel: »Že drugič v enem tednu je morilčeva krogla ubila katoliškega akademika na ulicah našega mesta. Drugič je bilo uničeno življenje mladega dijaka, ki ni nikomur žalega storil, ni nikogar izdal, ne sebe ne nikogar drugega prodal, ki je v vzorni ljubezni služil Bogu in svojemu narodu in zato jemal nase težke žrtve. Zakaj je neki skrivni zbor obsodil ta dva sinova slovenskih mater na smrt? Zakaj se je dvignila bratska roka zoper njiju? Ne v zaščito narodove koristi, ne v blagor ljudstva, ne za lepšo njegovo bodočnost, ampak da dosežejo svoje brezbožne cilje, ki so narodu v časni in večni pogin. Bratomor je vnebovpijoč greh in temu grehu se pridružuje še drugi, ko se skuša z lažjo omadeževati svetla čast obeh mučenikov. Vsak kristjan in zaveden Slovenec mora take zločine obsojati kot greh pred Bogom in zločin pred narodom.« (V znamenju Osvobodilne fronte, str. 31)

V noči s četrtka 19. marca na petek so Italijani v Šentjernejski dolini lovili oficirje in tiste orožnike, ki niso vstopili v italijansko službo. Zapirali so jih v kostanjeviški grad in 22. marca so jih okrog trideset odpeljali v Novo mesto in naprej v Gonars. Dober mesec pred tem je Osvobodilna fronta po pošti pozivala vse oficirje, naj se pridružijo partizanom. Italijani so to odkrili in pohiteli z internacijo.
27. marca so se Italijani spravili nad Pirkovičevo hišo, ki so jo že nekaj časa imeli na očeh, pa vendar se je v njej neprestano odvijala revolucionarna dejavnost. Največ dela je opravil Ivo Pirkovič, ki je bil stalno bolehen in zato manj sumljiv. Brata Jože in Rudi sta pred kratkim prišla iz zapora, edino brat France – Čort je že bil pri partizanih. Ta dan so Italijani zaprli tudi Iva, Rudi je pobegnil, Jožeta so pa na begu prestregli in ustrelili. Od tedaj naprej področno vodstvo revolucije ni bilo več v Šentjerneju.
Marsikateri dogodek tistih pomladnih dni bi še lahko izluščili iz spomina Podgorjancev ali ga povzeli po raznih zapisih. Pleterski prior Leopold jih je nanizal v knjigi Kartuzija Pleterje in partizani. Zdi se, kot da v svojem samostanskem miru ni občutil, kaj se dogaja zunaj: »Tako je prišel maj 1942. Zemlja se je prebujala, dišalo je po pomladi, vse je zelenelo, poganjalo in cvetelo. V tem kotičku zemlje okrog Pleterij je vladal božanski mir, da človek kar ni mogel verjeti, da se je vsa Evropa pogreznila v vojno in kri. Dne 25. maja sem šel z nekim patrom na sprehod in ob tej priložnosti sem prvič videl dva partizana na poti iz Pleterij v Vrhpolje. Šla sta ob robu gozda, prijazno pozdravila in nato izginila v gozdu.« V resnici so se prav tedaj tudi okrog Pleterij pripravljale usodne stvari, bolj usodne in krvave kot vojna v Evropi. Nežno zelenje in cvetje je marsikje že pordečila kri in svetlobo majskega sonca je zagrnil dušeč dim gorečih domačij.

Opis slike: Pred Guštinovim skednjem na Gornjem Mokrem Polju ob mlatvi 1941 - Z desne: Janez Guštin, znanec iz sosednje vasi, Lojze Junc, ki je leta 1943 padel kot domobranec v obrambi Kočevja in Janezova sestra Francka - Spredaj sosedova, ki je slučajno prišla mimo

»Skrivni sodni zbor«, ki pa je že več mesecev prej sam sebe oklical za edino zakonito oblast, je neusmiljeno izvajal svoje obsodbe nad »sodelavci okupatorja in izdajalci«. Že aprila 1942 sta bila tako obsojena Janez Zagorc iz Gorenje Stare vasi in Anton Plantan z Vrha. Konec maja sta bila ubita brata Franc in Jože Kromar z Roj. Jože je bil nekaj časa pri partizanih. Potem je od njih odšel in z nekaj sodelavci na svojo roko opravil več »rekvizicij« v soseščini. Mnogo let kasneje je Ivo Pirkovič napisal v svoji knjigi, da je rajonski odbor zagrešil napako, ker ni odkril, da se Jože boji karabinjerjev zaradi tatvine tuje krave in je zato pristopil k partizanom. Ob tem se je Pirkoviču zapisala tudi tale trditev: »Pojavov kriminala v partizanih so bili pogosto krivi duhovniki, ki so v pridigah krivo oznanjali, da se uporniki preživljajo s tatvinami in ropanjem. To je nepoštene ljudi seveda spodbujalo k odhajanju v gozdove.« Župnik Cerkovnik je v svojem pismenem zagovoru na božičnem procesu povedal tole: »Kastelic Vinko je res ostro obsojal komunizem na prižnici in radi napačnih informacij očital partizanom ropanje. Na račun partizanov so namreč v okolici ropali bratje Kromar z Roj in tovariši, vse seveda zase. Položaj je bil nejasen, dokler niso partizani v Ostrogu povedali, da to delajo ti ljudje na svojo roko in da so naročili Italijanom, naj jih kaznujejo. To mi je povedal Škrjanc Janko, organist v pokoju. Jaz sem povedal Kastelicu in naročil, naj bo previden v besedah, pa me takrat še ni poslušal. Preklical pa je vse z razumljivimi besedami na prižnici takrat, ko so Kromarje in tovariše partizani polovili.« Cerkovnik je bil ob pisanju te izjave leta 1945 tako rekoč že obsojen na smrt.

Opis slike: Skupina mladih iz Dolenje Stare vasi spomladi 1942 – Franc Frančič, prvi z leve zadaj in Franci Golob, drugi z desne spredaj , sta bila kot domobranca umorjena po koncu vojne – Lojze Bakšič, prvi z desne zadaj, je padel kot domobranec pri obrambi Kočevja – Eden je vojno preživel, dva pa sta padla pri partizanih

Šentjernejsko trafikantko Marijo Zagorc so partizani v začetku junija prijeli na poti v Novo mesto. Morala je napisati pismo hčerki Vidi, naj takoj pride k njej na Gornjo Brezovico. Potem so obe odpeljali v taborišče in jih obsodili na smrt zaradi zvez z Italijani. Pirkovič je kasneje zapisal, da je bila trditev »klerikalno-legističnih dnevnikov, češ da sta morali pred smrtjo nagi plesati na goreči grmadi, izmišljotina in prvi poskus lažnega blatenja ugleda osvobodilne vstaje na področju Gorjanskega bataljona.« Zvez z Italijani so nekako ob istem času obtožili tudi šentjernejskega občinskega tajnika Lojzeta Šetino in komaj devetnajstletnega Vinka Frankoviča. Oba so ubili.
V soboto, 27. junija popoldne so partizani odpeljali kaplana Vinka Kastelica. Prijeli so ga na poti v Šmarje, kamor je šel pripravljat otroke na prvo obhajilo. Župnik Cerkovnik v že omenjenem zagovoru pove, da ga je ta dogodek presenetil in pretresel, vendar niti naslednji dan, ko je bila nedelja, niti v ponedeljek na praznik sv. Petra in Pavla niti v nedeljo 5. julija na prižnici tega ni omenil, 8. julija pa je že odšel iz Šentjerneja in se vrnil šele 7. novembra. Baje so sobratje v Šentjernejskem župnišču Kastelicu svetovali, naj tisto popoldne ostane doma. Čeprav je Šmarje od Šentjerneja oddaljeno komaj 1 km, se jim je pot zdela nevarna. Vedeli so, da so nekaj dni prej odpeljali v gozd tri člane Katoliške akcije: Janeza Guština, Antona Krhina in Jožeta Luzarja.
Ni dvoma, da je bil tudi kaplan Kastelic zaskrbljen, saj je te fante dobro poznal, pomagal oblikovati njihove osebnosti in jih spodbujal k delu v Katoliški akciji. Gotovo se je na nek način čutil zanje odgovornega in bi jim rad pomagal. Morda je upal, da se bo s partizani vendarle pogovoril, da bodo do fantov popustljivejši, če bodo imeli njega. V njegovem dnevniku so pod datumom 29. marca 1942 našli razmišljanje, ki je verjetno nastalo zaradi smrti Župca in Kiklja. Najprej pomisli, kako morajo nedolžni večkrat trpeti za grehe drugih, nato pa nadaljuje: »Kakor mi je vse to jasno, srce ne more razumeti in se ne sprijazniti z mislijo, da bodo tile moji, ki jih tako dobro poznam, ki sem jih z vso spoštljivostjo vzljubil, trpeli po nedolžnem. V resnici se mi hudo smilijo, rad bi jim pomagal, še rajši bi jih rešil, čeprav za ceno svojega življenja.« Nekaj dni pred smrtjo pa je zapisal: »Zvedel sem, da so sinoči odpeljali tri krasne fante. Smilijo se mi, ko vem, da jih bo zadelo vse gorje po nedolžnem. Ta bolečina se še povečuje ob zavesti, da ne morem sam nič pomagati … Gospod moj, kaj ne veš, kaj sem ti ponudil? Prosim te, rotim te, prizanesi ljudem, mene udari, če že mora satan tolči po nas.«
Ali je kaplan Kastelic vsaj slutil, kaj se je zgodilo nekaj dni prej. Zgodbo o tem beremo v Sajetovem Belogardizmu, pa tudi med ljudmi je še živa. Govori o dekletu iz ugledne kmečke družine, ki je menda bila celo članica dekliške Katoliške akcije v Šentjerneju. Tiste dni je šla po opravkih v Novo mesto in se je spotoma oglasila tudi pri šolskih sestrah notredamkah v Šmihelu. Nedavno tega je bila njihova učenka in je v samostanu še vedno imela nekaj prijateljic. Prednica samostana ji je predstavila svojega nečaka kaplana Babnika in oba sta jo prosila, da bi odnesla zaupno pošto kaplanu Kastelicu v Šentjernej. Dekle jima je ustregla, toda po prihodu domov pošte ni izročila kaplanu, ampak svojemu fantu, ki je takoj obvestil partizane.

Opis slike: Kaplan Vinko Kastelic

Babnikovo pismo je menda partizane opozorilo na nevarnost, zato so takoj ukrepali. Iz zapisnika, ki naj bi nastal ob zaslišanju Kastelica, zvemo, da je že maja 1942 imel nalogo pridobiti šentjernejske fante za odhod v nacionalno ilegalo. Verjel je, da je pri tem mišljen odpor proti okupatorju. Ko sta s profesorjem Kekom v Novem mestu govorila o. partizanih, je menda profesor odobraval njihovo organizacijo na terenu, obenem pa bil zaskrbljen zaradi prevelikega vpliva komunistov. Luzar in Turk, s katerima je kaplan govoril o ilegali, sta tudi mislila na odpor proti Italijanom, nista se pa še hotela vključiti. V celem zapisniku niti z besedico ni omenjena Katoliška akcija. Ali se zasliševalci zanjo res sploh niso zanimali? Kaplanovi podatki o orožju so v zapisniku taki, da nas prepričajo, da se s tem ni ukvarjal. Pa vendar so njegovi sodniki izpolnili načrt, ki so ga zanj in za izbrane fante že vnaprej določili.
Kaj vemo o teh fantih? Najmlajši med njimi je bil Janez Guštin, rojen leta 1921. Guštinova domačija leži blizu podružnične cerkve sv. Vida na Gorenjem Mokrem polju. Od dvanajstih otrok v družini je bil Janez tretji po vrsti. France in Jože sta bila starejša od njega. Oče je bil čevljar in precej razgledan. V hišo so redno dobivali Slovenca, Domoljub in Bogoljub in cela družina je zajemala iz teh virov. France se je izučil za čevljarja, pa je kmalu pustil smolo in dreto in šel za orožnika. Jože, drugi po vrsti, je služil za pastirja. Kljub temu je bil v osnovni šoli odličen. Ko je ravnatelj šole priporočil očetu, naj fanta pošlje v gimnazijo, ga je oče zavrnil, češ, kje bo pa denar. Našla se je pomoč in Jože je v Novem mestu dokončal gimnazijo, potem pa šel v Ljubljano v bogoslovje.
Janez je po končani osnovni šoli pomagal doma in hodil v dnino. Zadnjo zimo je preživel v Ljubljani, kjer je v Križankah obiskoval poseben tečaj Zveze katoliških kmečkih mladcev, o katerem smo nekaj povedali v prejšnjem poglavju. Tistega junijskega dne, ko ga je doma iskal neki partizan, je Janez pri kmetu v sosednji vasi okopaval vinograd. Domači so oboroženemu obiskovalcu to povedali. Niso se prestrašili; ko pa Janez niti zvečer niti naslednji dan ni prišel domov, jih je zaskrbelo. Mlajši brat Miha je pohitel v sosednjo vas in izvedel, da je Janez prejšnji dan odšel iz vinograda z nekim partizanom. Oče je hitro ukrepal. Obrnil se je na znanega partizana Vinka Paderšiča - Batreja, ki je bil Jožetov gimnazijski sošolec. Paderšič je najprej obljubil pomoč, kmalu pa sporočil, da je prišel prepozno. Menda je kasneje tudi on sam imel težave. Zvedelo se je, da so zasliševalci Janeza silno mučili in ga tako zmrcvarili, da ga tudi zato niso mogli spustiti. Kljub temu je oče ostal pokončen. Večkrat je posredoval za ljudi, ki so bili zaprti zaradi sodelovanja s partizani.
Jožeta Luzarja iz Dolenjega Maharovca naj bi Kastelic že v maju 1942 nagovarjal za odhod v nacionalno ilegalo. Bil je star 33 let in kar verjeli bi, da je glede ilegale postavil kako vprašanje, na katero precej mlajši kaplan ni vedel odgovora. Jože je bil pošten in veren kmečki fant. Tudi njega so pred smrtjo več dni zasliševali in mučili.
Tone Krhin, kmečki fant iz Dolnjega Gradišča, je bil star 29 let. V družini je bilo deset otrok in Tone je bil četrti po vrsti. Našli so ga na Ržišču v skupnem grobu z Janezom Guštinom. Ko je kaplan Mohar 1. novembra 1942 v šentjernejski cerkvi govoril ob krstah petih mučencev, preden so jih odnesli na božjo njivo, je za Guština, Krhina in Luzarja posebej povedal, da so januarja vsi trije začeli opravljati pobožnost devetih prvih petkov, prvi petek 3. julija pa zaključili z žrtvijo lastnega življenja.
S tem pa leta 1942 v Šentjerneju še ni bilo konec »protifašističnega boja«. 20. julija so odvedli v gozd mater Terezijo Lisec in njeni hčeri: 20-letno Marijo in 18-letno Nežo. Živele so na Dobravici pri Šentjerneju, kamor so pred Nemci pribežale z Rake. Njihova begunska pot se je tako žalostno končala pri Vodenicah pod Gorjanci. Skoraj ob istem času so pri Vodenicah ubili abiturienta Franca Nečimerja iz Broda pri Sv. Križu, ki je bil na počitnicah pri svoji sestri v Volčkovi vasi. »Vesti« so poročale, da so ga imeli na sumu, da bo jeseni šel v bogoslovje.
Konec septembra so »Vesti« prinesle sporočilo o smrti kmečkega gospodarja in družinskega očeta Jerneja Prhneta iz Dolenjega Maharovca. Bil je star 48 let. Od doma so ga odpeljali 28. avgusta. Baje je njegov brat, ki je bil pri partizanih v Beli krajini, malo pred tem bil doma in Jernej ga je prepričeval, da Osvobodilno fronto vodijo komunisti. V začetku septembra so odpeljali v gozd Viktorja Kupljenika iz Orehovice. Ni se več vrnil. Njegov brat France je leta 1938 v Šentjerneju pel novo mašo. Jeseni 1941 se je rešil nemškega izgnanstva in se naselil doma v Orehovici. Junija 1942 so ga partizani odgnali v gozd in ga zasliševali zaradi bele garde. Dopovedoval jim je, da je doma kot begunec pred Nemci. Spustili so ga, toda moral je obljubiti, da ne bo hodil v Šentjernej. Ker se je bal, da bodo ponovno prišli ponj, se je takoj umaknil od doma. Potem pa so se maščevali nad bratom.

Opis slike: Janez Guštin z Gornjega Mokrega Polja pri Šentjerneju – Pozimi ¹⁹⁴¹⁄₁₉₄₂ je obiskoval tečaj Katoliške akcije v Ljubljani – Partizani so ga umorili 3. julija 1942

V septembru 1942 se je nesreča spravila tudi nad Zagorčevo družino iz Zapuž. Oče Matija je bil od pomladi pri gorjanskih partizanih in domači so bili v skrbeh, da se mu je kaj zgodilo, ker se že dolgo ni oglasil. 9. septembra se je nenadoma pojavil doma kot četnik (član nacionalne ilegale). Povedal je, kako je z nekaj tovariši pobegnil od partizanov. Nekaj dni kasneje so Zagorčevi dobili obvestilo, naj za skupino Matijevih tovarišev pripravijo večerjo. Ko se je zvečerilo, je res prišlo nekaj »legistov« in sedli so k pripravljeni mizi. Po večerji pa so glasno povedali, da so partizani. Odpeljali so Matijevo ženo Ano, ki je bila v osmem mesecu nosečnosti, in njegovo 19-letno sestro Jožefo. Po hudem mučenju so ju umorili. Ko je Matija za to zvedel, se mu je skoraj omračil um in zapustil je legijo. Potikal se je okrog, dokler ga niso dobili v roke partizani in se nad njim kruto znesli. Za njegov grob se nikoli ni zvedelo. Tragično usodo Zagorčeve družine je pretresljivo opisal Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala. Med ljudmi je še živ spomin na Zagorčeve in na razne pripovedi, ki so jih slišali tudi od izvrševalcev smrtne obsodbe, ko se jim je pod vplivom sadu trte razvezal jezik. Nekdo je še več desetletij po tragičnem dogodku pomenljivo gledal hčerko Matija in Ane, ki je bila leta dvainštiridesetega stara dve leti, in zamišljeno govoril: `A ti si Zagorčeva? Seveda, seveda, Zagorčeva.«
Marsikaterega dogodka, ki je v tistih mesecih groze tudi pretresel ljudi v dolini, v tem poglavju nismo niti omenili. Skoraj ob istem času kot kaplana in tri fante so partizani odpeljali še več drugih fantov. Njihovi domači so bili v velikih skrbeh, toda fantje so se vrnili. Čeprav so nekateri od njih v gozdu še videli Guština, Luzarja in Krhina, o tem sploh niso govorili. Kakšen strah je bil, ko so italijanska letala bombardirala vasi, kakšna negotovost, ko so Italijani naenkrat pobrali več kot sto mož in fantov. In kdo je bil kriv za to gorje? Ali je sploh še smiselno postavljati to vprašanje, ko smo že tolikokrat slišali, da bi brez komunistov, ki so se že enainštiridesetega uprli, slovenski narod bil uničen. Že konec leta 1941 so jasno povedali, kdo in kako se sme boriti proti okupatorju. S tem je bilo, kot pravijo, dovolj povedano, kaj bo doletelo izdajalce. No, kljub temu je naše vprašanje še smiselno in bo treba prej ali slej nanj odgovoriti.

Opis slike: Šentjernejski legisti leta 1943 – Z leve: Tone Frančič, Stanko Gorišek, Albin Hosta, Jože Cimerman in Franc Marinčič

Oborožen protikomunistični odpor

Ko so prvi fantje iz doline odšli v gozd, se ljudje niso posebno vznemirjali. Marsikdo je pomislil, da je za upor prezgodaj, sicer se je pa z njim strinjal. Vsaj v začetku niso vzeli čisto zares opozoril Osvobodilne fronte, da samo ona lahko vodi upor, kot tudi ne opozoril druge strani o nevarnosti komunizma. Vendar so čez nekaj časa začutili, kako oni iz gozda spremljajo vse dogajanje v dolini, kako se zanimajo za vsak kos orožja, če bi še bil kje spravljen, kako so nezaupljivi do domačih ljudi, še bolj kot do okupatorjev. Verjetno so maja 1942 nekateri že vedeli za Slovensko legijo in za Nacionalno ilegalo, toda bili so prepričani, da je za upor proti okupatorju prezgodaj, na spopad s partizani pa niti pomislili niso. Umor kaplana Kastelica in treh fantov je bistveno spremenil to gledanje. Na zaslišanju v gozdu je bilo tedaj še več drugih fantov, ki so bili po povratku domov potrti in molčeči. Italijani tedaj niso šli v gozd reševat kaplana in fante, ampak so v nedeljo po maši obkolili farno cerkev in pobrali vse moške, ki so jih tam našli. Kljub temu pa se je v dolini začela samoobramba pred komunisti šele dobra dva meseca kasneje.
Sodba proti župniku Cerkovniku se sklicuje na podatke Ozne, da »je pri svojem delu proti Osvobodilni fronti imel okrog sebe več sodelavcev, ki so tvorili belogardistični center. To so bili: kaplan Mohar Janez, vojni kurat Kupljenik Franc, Vide Franc, Komljanec Joško, Frančič Ignac in drugi«. Se v pritožbi proti sodbi, ki mu jo je očitno pomagal sestaviti njegov zagovornik, je župnik zanikal obstoj tega centra in tudi svoje sodelovanje pri organizaciji in vodenju samoobrambe v dolini. K začetku protikomunističnega odpora so največ pripomogli komunisti sami, saj so s svojimi poboji in z izzivanjem italijanskih represalij prisilili ljudi k opredelitvi.

Opis slike: Grosupeljski pevski zbor, v katerem je pelo tudi več šentjernejskih domobrancev

Že poleti 1942 so posamezni Šentjernejčani, ki se doma niso počutili varne, odšli k nacionalni ilegali. Do prave odločitve pa je prišlo v septembru, ko je v dolino prišel poročnik Kranjc s svojimi fanti. O tem obširno piše Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala, tele naše podatke pa smo povzeli po zapisu Vilme in Franca Pirkovič v knjižici Bojna pot Gorjanskega bataljona, kjer beremo, da je 8. septembra prišel pod Gorjance major Novak in ukazal oblikovati dva bataljona. 17. septembra je Kranjc zasedel Gracarjev turn in tam ter v Orehovici pustil eno četo, ena je s štabom bataljona odšla na Brezovico pri Šentjerneju, ena pa v Kostanjevico. »Ker je grozila nevarnost še večjega širjenja belogardističnih postojank v območju pod Gorjanci, so borci Gorjanskega bataljona 27. septembra 1942 zažgali grad Vrhovo, naslednjega dne grad Prežek in Dobe, v noči na 29. september kostanjeviški grad oziroma bivši samostan, 9. oktobra pa grad na Dobravi pri Kostanjevici ter šolo v sv. Križu. Tako so preprečili naselitev belogardistov v teh poslopjih, ki ležijo na ključnih vojaških položajih. (Zgoraj omenjena knjiga, str. 26) Koliko čet bi bilo treba, da bi zasedle vse te »ključne vojaške položaje«? Ko so spomladi 1942 prepovedali izkoriščanje gozdov v Gorjancih, so s tem ščitili narodno premoženje; ali gradovi in šole niso bili narodno premoženje. Strategija protifašističnega boja?

V tistem času je tudi protikomunistična stran vzela oblast nad življenjem in smrtjo v svoje roke. 23. septembra so v Gracarjevem turnu obsodili na smrt šest terencev, za katere so menda imeli dokaze, da so neposredno krivi za uboj kaplana Kastelica in treh fantov, učitelja Zajca iz Čadraž in drugih. Ustrelili so jih v gozdu blizu gradu in površno zakopali. Guštin z Mokrega polja, oče Janeza Guština, ki je bil zadnjo zimo na tečaju Katoliške akcije in so ga partizani ubili 3. julija, se je upal opozoriti poveljnika Kranjca: »Če ste jih že pobili, bi jih vsaj dostojno pokopali.« Spomladi 1943 so jih res odkopali in prepeljali na pokopališče pri podružnični cerkvi v Gorenjem Gradišču.
Eno od opravil samoobrambne legije v jeseni 1942 je bilo poiskati po gozdovih trupla žrtev revolucijskega nasilja in jih prenesti v blagoslovljeno zemljo. Tako so na praznik Vseh svetnikov popoldne v Šentjerneju slovesno pokopali kaplana Vinka Kastelica, Janeza Guština, Antona Krhina, Jožeta Luzarja in Jerneja Prhneta. Kaplanov grob je bil v gozdu nad Vodenicami, razbita trupla treh fantov so našli v Gaju pri Ržišču, Prhnetovo pa nad Pleterjem. Župnika Cerkovnika ni bilo pri pogrebu, ker se še ni vrnil iz Ljubljane, kamor se je umaknil v začetku julija.
Okrog 300 fantov in mož iz šentjernejske doline je bilo vključenih v Legijo in šli so skozi hude preizkušnje. V bojih pri Suhorju jih je junija 1943 padlo sedem. Ob kapitulaciji Italije so urejeno odšli v Novo mesto. Združili so se z drugimi dolenjskimi vaškimi stražami in preko Gorjancev kmalu spet prišli v bližino domačih krajev. Slovenski dom je maja 1944 objavil članek z naslovom Št. Jernej, domovina 1.000 domobrancev in njegove žrtve. Naslov je bil upravičen, saj so v Domobranstvo vstopili vsi legionarji, pa tudi več sto drugih mož in fantov. 22 šentjernejskih domobrancev je novembra 1943 padlo pri obrambi Kočevja in z drugimi tedaj padlimi so jih pokopali na Orlovem vrhu v Ljubljani. Največ žrtev pa je v Šentjerneju bilo po vojni, ko je drugod po Evropi že utihnilo orožje.

Zaključek

Ko zaključujemo ta sestavek o težkem času, ki so ga morali pretrpeti ljudje šentjernejske doline, se zavedamo, da je še veliko podatkov in zgodb, ki se jih nismo niti dotaknili. Ali smo zbrali vsaj tiste, ki so za opis začetka revolucije in državljanske vojne v teh krajih najbolj pomembne? Radi bi povedali vse o žrtvah te krute revolucije, toda morali smo se omejiti le na nekatere. Želeli smo povedati nekaj več o Katoliški akciji, v kateri je videla druga stran tako nevarnega in hudobnega protivnika. Med kmečkimi fanti se je ta cerkvena organizacija tik pred vojno in v začetku vojne šele začela. Ko so komunisti začeli z umori, so bili prav ti fantje med najbolj izpostavljenimi. Zaradi svojega prepričanja k Osvobodilni fronti niso mogli pristopiti. Morali so se odločiti, ali se dati pobiti ali začeti samoobrambo. Sicer pa so v podobnih težavah bili tudi drugi možje in fantje.
Koliko bi bilo povedati o življenju in delu šentjernejskih domobrancev. Maj 1945 jih je našel po raznih domobranskih enotah. Z njimi so se nekateri umaknili na Koroško, največ pa jih je prišlo samo do Radeč pri Zidanem mostu. Redki od teh so se potem kljub neizgledni situaciji odločili za preboj na Koroško, večina pa se je vrnila v domače kraje. Potem so se skrivali; ene so kmalu odkrili, drugi so se šli sami javit in se znašli skupaj s tistimi, ki so šli na Koroško in bili vrnjeni. V knjigi Žrtve druge svetovne vojne, župnija Šentjernej, ki jo je leta 1995 izdal župnik Anton Trpin s sodelavci, je opisanih 277 po vojni pobitih domobrancev.

Opis slike: Trije šentjernejski domobranci – Z leve Jože Cimerman, Nace Piletič, Tone Frančič

Takoj po prihodu v dolino so zmagovalci prijeli župnika Cerkovnika in ga odpeljali v ljubljanske zapore. Vključili so ga v božični proces, ki so ga uprizorili decembra 1945. Ljudska pravica je 22. decembra poročala, kako je sodišče med drugim Cerkovniku dokazalo, da je bil glavni organizator bele garde v Šentjerneju in okolici ter da je pri množičnih aretacijah leta 1942 odločal, kdo bo moral iti v internacijo, kdo pa bo ostal doma. »Na ta način se mu je posrečilo, da je v šentjernejski fari organiziral v beli gardi nad tisoč mož in fantov. Zavajal je ljudi v črno roko in zločinec Rorman je od njega prejemal navodila za ubijanje pristašev Osvobodilne fronte, nedolžnih otrok, žena in starcev.«
Kljub dokazom, ki jih je navedel na razpravi, kljub pričam, katere je predlagal v podporo tem dokazom, sodišče jih pa ni niti zaslišalo, ampak je pripeljalo svoje priče, ki so govorile v prid obtožbi, je bil župnik obsojen na smrt. Glavna priča proti njemu je bil soobtoženi Šentjernejčan Jože Rorman, o katerem je njegov odvetnik v pritožbi na sodbo zapisal, da je že na razpravi napravil vtis, da je duševno skrajno omejen in morda celo slaboumen. Na takih dokazih in na takih pričevanjih so tedaj slonele ugotovitve sodišča in zgodovinopisci so jih brez zadrege povzeli v svojem opisu medvojnih dogodkov. Podobnih dokazov se je leta 1945 in še kasneje posluževalo sodišče v Novem mestu, pred katerega je moralo stopiti tudi več Šentjernejčanov, med njimi predvojni župan Franc Vide, ki je bil tedaj obsojen na smrt, kasneje pa pomiloščen na 20 let »odvzema prostosti s prisilnim delom«. Toda naj pripoved o njegovi in drugih podobnih usodah ostane za naslednjo zgodbo.
Ivo Pirkovič, ki smo ga v sestavku večkrat omenili, je leta 1973 v pismu uredništvu Ameriške domovine zapisal sledeče: »Obsodba Vinka Kastelica je za dobrega pol leta preprečila bratomorno voj no in rešila mnogo slovenskih življenj. Z Vinkom Kastelicem se ni zgodilo nič nezakonitega. Bil je prijet in sojen po zakonu o zaščiti naroda.« (Jože Cvelbar, Spomini, Pittsburgh, PA, 1993) Toda bratomorni boj se je v dolini pod Gorjanci začel že pred obsodbo kaplana Kastelica, ko so komunisti z izgovorom upora proti okupatorju začeli revolucionarni boj za prevzem oblasti. Oni zakon o zaščiti naroda je bil naperjen proti lastnemu narodu, je bil »uzakonitev« zločina nad njim. Ali je tudi ta zgodovina že napisana?