Avtor: Tine Velikonja

Prisrčno pozdravljeni na 8. občnem zboru Nove Slovenske zaveze. Zahvaljujem se vam, ker ste prišli v tako velikem številu. To si razlagamo kot željo, da se srečamo in se pogovorimo, obenem pa pomeni priznanje vodstvu našega društva. Lahko bi ob tem odzivu šaljivo pripomnil, da se dogaja z nami nekaj podobnega kot s člani Zveze borcev, za katere govorijo: »Bolj jih pobira, več jih je!«
Tema, ki je zadnje čase razburjala duhove pri nas, sta bila predlog resolucije o totalitarnem režimu in predlog o lustraciji. Tega se bomo dotaknili tudi v poročilu, ki ga bo prebral Stane Štrbenk. V predzadnji Demokraciji je bilo objavljeno, kako gleda Nova Slovenska zaveza na ločevanje v slovenskem narodu in da morajo kakršnikoli dokumenti, ki bodo sprejeti in postali tako na nek način obvezujoči, sloneti na resnici. Če sprejem česa takega zaradi neugodnih razmer v državnem zboru ni možen, je pač treba počakati. Čakali smo petdeset let, bomo pa še pet ali deset!
O resnici ni mogoče odločati s preglasovanjem: partija je izrabila okupacijo za polastitev oblasti, državljanska vojna je bila neogibna posledica revolucije, pomor slovenske domobranske vojske je dejanje, ki izstopa iz slovenske zgodovine, edini, ki so kljubovali totalitarni komunistični ureditvi sta bili avtentična kultura in Cerkev in še in še.
Ni nas veliko, slovenska protikomunistična vojska je bila pobita, vendar čutimo, da smo poklicani zastopniki njene pravde, in zato opozarjamo tiste, ki bi skušali s poceni rešitvami uveljaviti neko namišljeno resničnost, pri tem pa nas celo prepričujejo, da nam delajo uslugo, ko gradijo navidezne mostove, naj tega ne delajo.
V kakšnih časih živimo? Sedanji medijski napadi na Cerkev so podobni tistim pred sto leti, takih potem ni bilo niti v času totalitarnega režima. Blasfemija z brezjansko Marijo pomeni nesramnost, ki presega vsako mero.
In kako poteka proces, ki naj bi nas vodil do sprave?
Sam bi vas spomnil na dva nedavna dogodka. Prvo je najvišje odlikovanje slovenske države partizanskemu generalu Ladu Ambrožiču. Ni mogoče pozabiti, da je bil eden od samozvanih sodnikov, ki so sodili vaškim stražarjem, 12. decembra 1942 zajetih v Ajdovcu in pripeljanih na Brezovo Reber. Zapisnik je ohranjen, smrtno obsodbo za dvaindvajset so podpisali Avbelj - Hrastar, Brilej - Boljko in Ambrožič - Novljan.
Drugo pa je pismo predsednika države o tem, da se moramo ogibati prepirov in živeti v slogi, pri tem pa izogibati zmerljivk in žaljivk. Ko jih našteva, opazimo, da gre za izmišljene izraze, ki naj bi jih uporabljala predvsem protikomunistična stran. Tako fantazira o »rdečih gošarjih«, čeprav tako nismo govorili niti med vojno. Tistim, ki so se poleti 1941 pojavili v gozdovih, so enostavno rekli gošarji in bili vsi zanje, ko pa so prišli s pravo barvo na dan, pa so bili partizani za ene kot za druge. Ob tem bi opozoril, da predsednik ni obsodil izrazov, ki jih izgovarjajo in pišejo tako rekoč neprestano: izdajalci, kvizlingi, kolaboracionisti.
Vemo, da je osnova za sožitje v državi, do katere smo prišli s tako veliko sreče, da se vsaj ne zmerjamo. Vendar predsednik s svojim pismom ni mislil tega, ampak obratno, da je vse dovoljeno, in da je pravzaprav upor proti temu nespodoben in pomeni nasilje nad pravico do javne besede.
Nedavno smo spremljali parlamentarno razpravo o lustraciji. Šele tretji dan se je v državnem zboru prikazal Janez Podobnik in državni zbor je pod njegovo taktirko vse zavrnil, proti lustraciji so bili prav vsi poslanci ljudske stranke. In vendar je očiščenje potrebno. Ko neka družba zapušča stanje diktature, strahovlade, totalitarizma, in se nadeva z demokracijo, je potrebno zdravljenje. V eni od prvih številk Zaveze je Justin Stanovnik opisal, kako so v srednjem veku to napravili v enem od lombardskih mest, potem ko so se znebili tirana. Popisali so vse zločine, jih teden dni prebirali na javnem mestu, potem pa zapisano spravili v javno knjižnico. Nobenih kazni, nobenega maščevanja. Nič ne vemo, ali je bilo to dovolj in kako so se počutile žrtve. Marko Natlačen, najstarejši sin med vojno umorjenega dr. Marka Natlačena, mi je poslal razmišljanje, objavljeno 22. februarja letos v New York Timesu. Nosi naslov: A Killer’s »I’m Sorry« Isn’t Enough Any More! (Morilčeva izjava »Obžalujem«, ni več dovolj!) Članek obravnava razmere v Argentini in piše o spravi. Tam so se znebili vojaške diktature in imajo demokracijo. Raziskali so zločine, jih popisali, vendar so se odpovedali kaznovanju storilcev. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Čilu, Urugvaju in drugih državah Južne Amerike: amnestija za storilce je postala pot do narodne sprave.



Tega so se lotili, ker so bili prepričani, da gresta resnica in sprava složno isto pot z roko v roki in da je sojenje in kaznovanje odveč.
Pokazalo se je, da tako ne gre. Martin Abregu, direktor vodilne argentinske ustanove, ki se bori za človekove pravice, je napisal sledeče: »V Argentini ni prišlo do sprave. Vzrok je, da so storilcem priznali imuniteto in jih odvezali vsake odgovornosti. Da družba postane zdrava, mora spoznati, kaj se je zgodilo, popraviti krivice in kaznovati tiste, ki so jih počeli. To ne pomeni, da morajo storilci v ječo, morajo pa priznati svoje grehe in se opravičiti.«
Drugače je v Južni Afriki. Albrightova je izjavila, da se je ta država na podlagi argentinskih izkušenj naučila, kakšen je pravi postopek. Mora biti tudi očiščenje. Imajo Komisijo resnice, ki preiskuje zločine v času apartheida in ima zakonsko moč, da zahteva od posameznikov pričevanje. Nato pa ima možnost, da se izreče za amnestijo ali pa ne, kar pomeni spodbudo kršilcem človekovih pravic, da se sami prijavijo, izpovejo, prosijo odpuščanje in imenujejo sokrivce.
Kako daleč smo še pri nas. Kakor je rekel nadškof dr. Rode: »Cerkev je potrpežljiva in zna čakati«, in isto moramo reči tudi mi.
Kaj smo naredili, kje smo in kam gremo, nam bo povedal Stane Štrbenk. Dotaknil bi se samo farnih spominskih plošč. Zlata doba je mimo. Na eni strani nas zapuščajo moči in nismo tako hitro pri volji, da pohitimo, kamor nas želijo, na drugi strani je vedno manj domačinov, ki bi bili pripravljeni napeti vse moči in nalogo izpeljati do konca. Ustavlja se celo pri nabiranju podatkov. In končno, boriti se moramo za vsak prostor, pa naj bo ob cerkvi ali na pokopališču, in tudi župniki so nam manj naklonjeni, kot so bili pred leti.
Kot prva bo blagoslovitev farnih spominskih plošč v Vinici, pripravljajo jo na belo nedeljo ali teden dni kasneje. Naslednje dni bomo šli dol, da se bomo pogovorili. Kar se tiče vas, pa bi vas spodbudil, da pridete zraven, če le utegnete. Morda bi se izplačalo najeti avtobus iz Ljubljane in bi nas zanimalo, ali bi se jih dovolj prijavilo. V Beli krajini in ob Kolpi so v teku priprave v Starem trgu ob Kolpi, v Dragatušu, zataknilo se je v Semiču.
V dolini Krke in bližnjih gričih so najdlje v Sv. Petru-Otočcu, Beli Cerkvi in Škocjanu. Nekaj se pogovarjamo za Mirno Peč, na vrsto naj bi prišle Dolenjske Toplice, Brusnice, Šmarjeta, v Mirenski dolini sta ostala še Mokronog in Tržišče. Morda nam bosta o tem kaj povedala Ivana Kralj in France Hočevar.
Na Notranjskem nam je ostalo Grahovo, o njem bo kaj vedela gospa Zgončeva, ostala je tudi Podlipa, kjer imajo že ploščo v podružnici Žažar. Kočevsko ostaja bela lisa.
Kako je okrog Save, bi vam moral povedati Albin Gnidovec, ki je prevzel težavno in nehvaležno nalogo, spodbuditi delo na Gorenjskem od Bohinja do Trojan. Vendar se premika: Kamnik, Moravče, Preddvor.
Obstalo je v Škofji Loki in Selški dolini, nič se ne dogaja na Primorskem. Če ne drugega, bi se morali bolj energično lotiti popisovanja imen.
Prosim vas, da se oglasite ob razpravi, nas dopolnite, nam pomagate in svetujete!
Zaključil bi z besedami spodbude. Ponosni smo na vse, kar smo v teh letih opravili. Zavedali smo se, da če ne bomo mi, ne bo nihče, in smo uspeli.
Še enkrat prisrčne pozdrave vsem in iskrena želja, da naše srečanje uspe.