Avtor: Justin Stanovnik

Letos marca se je na Trojanah zgodil dogodek, ki bi ga v nekem drugem času imeli za zelo nenavadnega, v našem pa ni povzročil posebne pozornosti in je šel mimo domala neopazen. Nenavadnost dogodka ni bila v tem, da sta se dva človeka hotela polastiti denarja, ki ga je varnostnik iz gostilne na Trojanah hotel odnesti v banko, ampak nekaj drugega. Ko je varnostnik, ki ga je napadalec onemogočil z razpršilom, z zadnjimi močmi še držal za torbo z denarjem, se okoli stoječi ali sploh niso zmenili za dogajanje ali pa so obupni napor človeka, da prepreči rop, samo z zanimanjem opazovali.
Ko prebereš časopisno poročilo o tem dogodku, se pred tabo začnejo vrstiti vprašanja, dokler ne pride zadnje: Kaj pa se je vendar z nami zgodilo? Upoštevati moramo, da ni obstajala posebna nevarnost za tistega ali tiste, ki bi napadenemu skočili pomagat. Kaj pa bi se moralo zgoditi, se vprašamo, da bi ljudje za sočloveka tudi kaj tvegali? Kaj bi morali na ulici s kom početi, da bi se ljudje ustavili in začutili, da tega, kar se sedaj tu dogaja, kratko malo ni mogoče prenašati. Ko nam domišljija predlaga razne možnosti in jih drugo za drugo zavračamo, se nazadnje ustavimo pred mučnim vprašanjem: Ali je sploh še kaj takega?
Kaj se je torej z nami zgodilo? Kar se je namreč pripetilo na tistem dvorišču, bi se lahko pripetilo kjerkoli. V petek se je tisto gostilniško dvorišče na Trojanah spremenilo v znamenje za vso Slovenijo. Slovenija je postala prostor ravnodušnih ljudi. Sila, ki požene človeka na pomoč sočloveku v stiski, je naravna do te mere, da je samodejna – da je tako rekoč pred mislijo. Naravni in normalni človek ne more kar stati in gledati, ko gori sosedova hiša. Vprašanje je torej, ali je skupini ljudi, ki živi v Sloveniji, še mogoče reči družba.
Komaj spregovorimo to besedo, že vemo, da smo se dotaknili vprašanja kulture. Mar ni kultura tista, ki nas drži v polju človeške normalnosti ali človečnosti? To, kar se je 13. marca 1998 zgodilo na Trojanah, z vso ostrino postavlja pred nas vprašanje, kakšna je kultura, ki nas oblikuje. Saj se od kulture pričakuje, da nas oblikuje, mar ne? Saj je nemogoče, da kultura v nas ne bi puščala sledov, in je nemogoče, da zaradi teh sledov ne bi bili drugačni! Drugačni že, a kakšni:
Ljudje hodimo na koncerte in v gledališče – in kaj potem? Ljudje hodimo na razstave – in kaj potem? Kupujemo pesmi in romane in včasih tudi kaj preberemo – in kaj potem? Ljudje poslušamo radio in gledamo televizijo – in kaj potem? Vsi beremo časopise in njihove bralne priloge – in kaj potem? Kaj ni kultura prostor, ki nas s stvarmi, ki so v njem, spominja na to, kaj v resnici smo? Prostor, ki nam ne dovoljuje, da ne bi slišali vprašanja, kaj smo. Ali pa so gledališča, koncertne in razstavne dvorane, knjige in vse te stvari samo velika maškarada, ki je tu zato, da pozabimo, kaj smo. Tako da nazadnje, ko smo že mnogokrat bili na mnogih od teh krajev, ne vemo več, ne kaj smo ne v kaj so nas spremenili. Dokler nam neki dogodek na nekem gostilniškem dvorišču jasno ne pokaže, da smo postali tujci sebi in tujci drugim.
Ali si torej upamo postaviti vprašanje, če si je iz ljudi, ki so drug drugemu tujci, mogoče zamisliti državo. Gotovo ne mislimo, da je kultura nekaj, kar zavestno in namenoma oblikuje ljudi za državno skupnost. Kultura omogoča državo posredno, tako da kliče ljudi k sebi, k temu, kar v najgloblji globini so; kar so takrat, kadar so resnični, kar so takrat, kadar se dajo vznemiriti prvinskim vprašanjem, ki veljajo za vse: o sreči, o minljivosti, o večnosti, o svobodi, o smislu. Ravno ta vprašanja nas delajo resnične in razpoložljive za drugega človeka in druge ljudi. In samo resnični ljudje ne bodo samo opazovali, ko bo gorela tvoja hiša, ko se ti bo delala krivica, ko bodo o tebi govorili izmišljene reči.
Kultura postaja vedno bolj – zgolj beseda za neko početje, ki postaja samo sebi namen, ki ne ve, kakšen smisel naj bi imelo in kakšna merila naj bi ga vodila, če sploh katera. Toda ker je kultura okras, ki ga država po tradiciji potrebuje, država kulturo tudi plačuje. Prav gotovo je zgolj naključje, a nam nič ne brani, da v njem ne bi videli določenega pomena, da nas je časopis, ki nas je obvestil o dogodku na Trojanah, seznanil še istega dne tudi o skorajšnjem sprejetju zakona o tako imenovanem »kulturnem tolarju«: o dodatnih 23 milijardah za kulturo v naslednjih petih letih. Triindvajset milijard je velik denar, posebno v času, ko tekstilne delavke čakajo po cele mesece na ponižujočih trideset ali štirideset tisočakov, v času, ko tudi zaradi pomanjkanja denarja izgubljamo najpomembnejše pozicije v nacionalnem gospodarstvu. Najbolj važno pri vsem pa je to, ali bo tistih triindvajset milijard prispevalo k trdnosti slovenskega človeka ali pa bodo šle v redki zrak in bodo zaradi njih še bolj naveličani in izgubljeni. Zanimivo je, da tega vprašanja v skupščini nihče ni postavil. Saj vemo – nihče si ga ni upal. Kultura je namreč postala tudi nedotakljiv mit.
A to še ni vse. V istem časopisu smo še isti dan prebrali poročilo o neki okrogli mizi o subkulturi. Sub je latinska beseda in pomeni pod: subkultura je torej podkultura. Pomeni torej nekaj, kar ni kultura. Smisel besede »podpravo« bi bil ravno v tem, da označuje nekaj, kar ni pravo. Toda takšno je jezikovno čarovništvo s subkulturo, da je hkrati zunaj kulture in v kulturi: subkultura mora biti subkultura zato, da se ji ni treba podrejati kulturi, v kulturi pa mora biti zato, da je deležna njenega statusa in da lahko zahteva, da jo država plačuje.
Najbrž ni naključno, da je bilo omenjeno omizje v Celju in da so na njem ugotovili, da je bilo to, kar so tam naredili s podobo Matere Božje, »edino pravo subkulturno dejanje na Celjskem«. Če bi sedanji sproletarizirani delavci imeli pravi sindikat, ki bi vedel, za kaj gre, in bi bil dobro organiziran, bi hotel natanko vedeti, kako bo porabljen zadnji tolar od tistih triindvajsetih milijard – predvsem pa, koliko od tega bo dobila podkultura.
Dogodek na Trojanah pa ima še drugo vzporednico.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Polje, pot in vas Simon Dan

Ko je metropolit dr. Rode v njemu lastnem kulturnem jeziku protestiral zoper neka dejanja, ki so mogoče s svojo izrojenostjo in izprijenostjo za zmerom obremenila slovenski spomin, je bilo postkomunističnim novolevičarskim medijem dovoljeno, da pokažejo, kaj znajo. In pokazali so nam take stvari, da smo se vprašali, ali bomo sploh kdaj kulturen narod. A pri vsej stvari je važno nekaj drugega. Vesoljnemu slovenskemu svetu je bilo jasno, da se Rode bojuje za kulturo. In vendar! In vendar so ljudje – v času, ko je v mladi državi zagospodarila nesramnost, brutalna ali rafinirana, kakor je bilo kdaj treba – ljudje z bleščečimi imeni in ljudje, za katere včasih mislimo, da je celo jezik zanje pregrobo sredstvo, da bi z njim izrazili svojo fino, tanko in subtilno dušo, in vendar so prav ti ljudje od prvega do zadnjega – molčali. Ta molk nas je skraja šokiral, potem pa smo se spomnili, da ima svojo logiko.
Spomnil nas je ta molk namreč na neki že davno minuli čas. Ko je dr. Gregorij Rožman spomladi leta 1942 začel dobivati vesti, da komunistična gverila po deželi pobija nezavarovane ljudi, se je znašel v neznosnih težavah. Nazadnje je morilce obsodil, Slovence pa opozoril, da gre za njihovo duhovno in politično svobodo. Pri tem pa so ljudje, za katere je tudi takrat veljalo, da imajo tako fino in tanko in subtilno dušo, da je jezik skoraj pregrobo sredstvo, da bi jo z njim izrazili, ti ljudje so – molčali.
Tako je torej s to rečjo. Nič se ne pritožujemo; naj nihče ne misli, da koga kaj prosimo, a bi vendar želeli povedati, da vemo, kako stvari stojijo. Kakor so branili nekoč, tako branijo katoličani danes osnovne človekove reči – tudi njegovo najdragocenejšo lastnino, njegovo kulturo. Predvsem pa bi želeli, da to vejo poslušalci radia Ognjišče in da jih prevzame ponos, ki tej vednosti pristoji.

To pa je hkrati vzpodbuda in zaveza, da nikakor ne bi bili samo opazovalci, če bi se kdaj primerilo kaj takega, kot se je na Trojanah prejšnji pretek. Kaj takega pa se primeri tako rekoč vsak dan.