Avtor: Stane Pajk

Bil sem bolničar na Turjaku in sem večino časa prebil v ambulanti. Tako nisem neposredno videl bojev med obleganjem gradu. Morda bi opisal dogodek, katerega del sem. Na gradu smo imeli nekaj ujetnikov; če se prav spominjam, so bili študentje iz Ljubljane. Kako so prišli na grad, ne vem. V neprestanem ognju min in topovskih granat je bil eden od teh študentov ranjen. Rane so bile manjše, površinske. Ko sem mu čistil rane in ga obvezoval, sem mu zastavil vprašanje, kako bi bilo, če bi se najini vlogi zamenjali, da bi bil jaz ujetnik in on bolničar. Odgovoril mi je, da bi storil popolnoma isto, kar delam jaz. Ne dolgo potem, ko smo bili v Ribnici v vojašnici njihovi ujetniki, je prišel mlad študent v italijanski uniformi. Kričal je in nas zmerjal z belogardisti. Bil je tisti študent, ki sem ga obvezoval na Turjaku. V Ribnici je prišel nad nas celo Edvard Kardelj, nas ozmerjal ter dejal, da se imamo veliko predobro. Dobili smo enkrat na dan malo črne vode, morda s koščkom gnilega krompirja. “Vi se imate preveč dobro. Ako bi bil jaz komandant tukaj, bi vas pognal ven in bi morali teči; ako bi kdo padel, bi ga dal ustreliti.” Tega se še dobro spomnim.
Bili so zares težki časi. Ko si šel zjutraj od doma, nisi nikoli vedel, ali se boš zvečer vrnil. 16. marca je padel Franc Župec, 18. marca Jaroslav Kikelj, ki je bil moj sošolec na mariborski klasični gimnaziji. 26. maja je bil ustreljen dr. Ehrlich in z njim Viktor Rojc, isti dan tudi Ivan Peršuh. 9. junija sem bil odpeljan v Gonars; po zaslugi škofa Rožmana sem bil septembra izpuščen. Z menoj je bil tudi študent Franc Zemljič, ki bi bil moral iti 29. junija v bolnico, ker je imel možganski tumor. Vsa posredovanja niso imela nobenega uspeha in tako je Franc Zemljič, ko se je zjutraj zbudil, bil slep. Tumor je tako napredoval, da je prizadel vidni center. Takoj po vrnitvi je bil sprejet v bolnico, vendar se mu vid ni povrnil in je aprila v domu slepih v Kočevju umrl. Bil sem na njegovem pogrebu v Ljubljani. Tiste dni sem veliko premišljeval, kaj bi naredil. Veliko je bilo govora o strahovladi partizanov na Dolenjskem. Vsak dan so padale nove žrtve. Bile so tudi že vaške straže in tako sem se odločil, da grem kot bolničar k njim. Prav na Zemljičevem pogrebu sem se po odločitvi, da se pridružim vaškim stražam, zelo slabo počutil. Imel sem vtis, da se bo nekaj zgodilo.
30. aprila sem se odpravil v Šentrupert pri Trebnjem za bolničarja na postojanko vaške straže. Pričakovali so napad na postojanko. Vse okoli so goreli kresovi za prvi maj, ki so jih prižigali partizani. Proti večeru prvega maja so se nam začeli približevati. Umaknili smo se v kaplanijo, ki je bila izbrana za dom posadke. Ko se je znočilo, se je začel napad. Mislim, da je bilo okrog enajstih, ko je padla mina na streho. Slišal sem ječanje ranjencev. Poskušal sem priti do njih in na tej poti meje zadela krogla. Zlomila mi je ključnico, prestrelila pljuča in pri izhodu še zlomila lopatico. Koliko časa sem bil v nezavesti, ne vem. Bolečine so bile hude in moje delo je prevzel komandant Viktor Bajc, ki je bil tudi študent medicine. Počasi se je zdanilo. Bilo je veliko streljanja; partizani so napadali kar naprej. Bila naj bi proletarska brigada. Blizu postojanke so imeli tudi top. Mislim, da je bil majhen, vendar pa so izstrelili granato, ki je naredila veliko luknjo v prednji steni kaplanije. Začelo nam je primanjkovati municije in slišal sem pogovor, da bo treba narediti izpad. Zbral sem vse moči in se umaknil iz prvega nadstropja v pritličje, da bi mogel ven, ko bo treba. Vedel sem, da ne bi prišel daleč. Po pogovorih sta se javila Marko Jakoš in Franc Gorenc, da gresta ven in obvestita sosednjo postojanko na gradu Rakovnik, ki je bila oddaljena po zračni črti kilometer ali dva. Bila je ravnina, grmovje, kakšen jarek, torej težak teren; vendar sta Marko Jakoš in Franc Gorenc srečno prišla do Rakovnika in tam opisala položaj topa, ki je bil blizu gasilskega doma. Po tem opisu je padla mina ravno na top in ga uničila. Šest fantov rakovniške posadke se je prostovoljno javilo, da gredo v Šentrupert in so tudi prišli do nas. Pri prehodu čez našo žico je bil eden ubit, eden ranjen, ostali štirje pa so prišli noter in prinesli municijo. Tako so v noči med drugim in tretjim majem partizani prenehali z napadom. Še med vojno sem slučajno dobil v roke njihovo poročilo o napadu. V njem je bilo zapisano, da so izgubili 29 mož. Naša posadka je imela dva mrtva; eden od obeh je bil Mavsarjev, iz znane družine. Tretjega maja zvečer sem prišel v novomeško bolnico. Dobil sem injekcijo morfija proti bolečinam.
Mislim, da sta si s tem pohodom Marko Jakoš in Franc Gorenc zaslužila najvišje priznanje slovenskega protikomunističnega boja. Prav tako si zasluži isto priznanje vseh šest, ki so prišli z Rakovnika.