Avtor: Justin Stanovnik

Dragi prijatelji!
Če upoštevamo ustanovni zbor, smo se člani Nove Slovenske zaveze letos že osmič zbrali na vsakoletnem društvenem zborovanju. Poleg organizacijskih opravil, poleg tega, da člani organizacije na takem shodu utrdimo medsebojne vezi, poleg čistega veselja do druženja torej, je tu še kopica reči, ki se morajo na občnem zboru zgoditi. Predvsem se pričakuje, da se na občnem zboru postavijo vprašanja, ki zadevajo smisel društva: ali še obstajajo razlogi, ki so nekoč pripeljali do njegove ustanovitve ali pa so se začetnim razlogom pridružili celo novi, in, če je tako, kateri. Kakor smo že večkrat rekli, občni zbor je tudi ali predvsem čas samospraševanja. Če povzamem na kratko, ima Nova Slovenska zaveza tri cilje ali tri smeri delovanja.
Prvi cilj, ki z njim naše društvo stoji ali pade, je odgovornost za pokop mrtvih. Mogoče smo edina organizacija v zgodovini tega naroda, ki je imela ali bo imela tako čudno nalogo. To je zato, ker pripadamo veliki skupini ljudi, ki je bila žrtev neznanskega množičnega umora. Ker je bil ta zločin nepopisno velik, so ga storilci hoteli skriti. Zato so žrtve ostale nepokopane. Pokopavati smo jih začeli, kot veste, šele po pol stoletja. Toda ne tako, kot pokopavajo ljudi od pamtiveka, ampak drugače – znamenjsko. Zberemo njihova imena, jih zapišemo na plošče in pravimo, da je tu sedaj njihov grob. Na teh krajih se jih potem tudi spominjamo. Naš spomin je pristen in spoštljiv, kot bi bil, če bi to, kar je od njih ostalo, tu tudi počivalo.
Doslej smo tako pokopali približno polovico padlih in pomorjenih. Na tako imenovanih farnih spominskih ploščah je zapisanih nekaj več kot sedem tisoč imen. Približno toliko jih še čaka, da stopijo iz teme brezimnosti. Če pomislimo, da društvo obstaja že sedem let in da je torej eno od poglavitnih njegovih opravil narejeno polovično, nas bi moralo nemalo zaskrbeti. Če NSZ zadnjega od svojih mrtvih ne bo pokopala, ne bo upravičila svojega obstoja. To se bo zapisalo in vedelo: da so v deželi nekoč pobili določene ljudi, da so nekateri ostali, a niso zbrali v sebi te moči, da bi se potrudili za njihova imena, ko je to postalo mogoče, jih zapisali in proglasili za pokopane. Če bo ta narod padel v novo barbarstvo, bo to vseeno, če pa bo ostal in imel kaj spomina, bo nad nami ne samo madež, ampak tudi krivda. Tudi tisti, ki so za svoj kraj nalogo opravili, se ne morejo imeti za odvezane. Ne zamerite, da govorim tako naravnost. Dokler bo na seznamu farnih spominskih plošč manjkala ena sama fara, nima nobeden od nas pravice do miru. Tako je to. Če namreč le malo pomislimo, takoj vidimo, da je vedno in v vsakem primeru mogoče kaj narediti. Ne samo da vsakdo od nas ve, da so to bili njegovi ljudje, vsakdo bi moral vedeti še nekaj drugega: da je bil s tem, da je ostal živ, na neki način tudi izbran. Temu vedenju ni mogoče uiti. Mi smo po svoje vsi izbrani ljudje. Kdo bi mogel imeti v sebi to brezčutnost ali celo to predrznost, da bi si to izbranost upal vreči s sebe? To je ena reč.
Druga stvar, ki je tudi povezana s pokopavanjem, pa je pogum, da to dostojno in po človeško opravimo: da pod imeni svojih mrtvih prijateljev zapišemo, kdo so bili, kaj so bili, zakaj jih je doletelo, kar jih je doletelo. Ne vem, ali smo to že povedali ali ne, toda nihče jim nima pravice jemati zgodovine. Ne bojmo se nasprotnikov, ki mnogo vpijejo, v resnici pa so strahopetci, ki se bojijo samo ene stvari: poguma. Čim bolj se jih bomo bali, tem bolj bodo vpili. Takšni so ti ljudje. Ali ne čutite, da se je naredil greh nad mrtvimi, če na plošči berete: »zamolčanim žrtvam«. Ali ni neznosno, če pomislimo, da se to dela iz bojazni: ne pred tistimi, ki so jih pobili – in so po pisanih in nepisanih postavah sveta morilci – ampak pred tistimi, ki so pol stoletja z nasiljem dušili njihov spomin. Nihče od nas nima pravice tako večati klavrnost sveta. Torej, mrtvi so naša prva skrb. Če mi ne bomo poskrbeli zanje, ne bo nobeden. Ali bomo čakali na varuha človekovih pravic? Ali morda na tako imenovani helsinški odbor? Če smo ostali sami, bomo to tudi sami naredili.
Druga stvar, zaradi katere smo v NSZ, pa je zgodovina in njena resnica. Stvari se niso dogajale na dva ali tri različne načine, ampak na en sam način. Zato ni dveh ali treh ali sto resnic, ampak je ena sama. Kdo ne mara, da bi bila ena sama resnica? Tisti, ki jim je nevarna in se je zato bojijo. To je jasno. Tisti, ki za vsakim vogalom prodajajo ideološko kramo o več resnicah, se resnice bojijo. Bojijo se je upravičeno, ker bi jih resnica, če bi se pojavila na televizijskih ekranih in v knjigah in v učbenikih, odnesla. Spričo nje kratko malo ne bi mogli več biti. Če bi svet izvedel, kaj so bili in kaj so ljudem in vsemu narodu naredili, bi se sami odločili za odhod na obrobje. Če pa je več resnic, imaš možnost, da se seliš iz ene v drugo, kakor kdaj kaže.
NSZ pa ima ta privilegirani položaj, da se lahko v miru in z vsem zaupanjem prepušča in zanaša na eno resnico. Kar poglejte članek Temeljna dejstva slovenskih ločitev, objavljen v zadnji Zavezi. Na teh točkah stoji NSZ od začetka, ne zaradi trdovratnosti, ampak zato, ker ji stališč ni treba spreminjati. Spreminjati pa jih ni treba preprosto zato, ker so v skladu z dejansko resničnostjo.
Nihče ne bo mogel nikoli, pa naj počne, kar hoče, spremeniti nekaterih preprostih dejstev. Na primer, da smo bili v letih 1941–1945 Slovenci žrtev dveh napadov: napada tujih armad ali tujih držav, istočasno pa so nas napadli tudi domači komunisti. Prvega smo pričakovali. Drugi pa je bil tako zunaj vseh norm, tako zavraten, moralno tako degradiran, da mu nič ne more vzeti značaja narodnega izdajstva. Zato ima Borut Pahor prav, ko pravi, da »ni treba spreminjati negativnega odnosa do narodnega izdajstva«. Izdajstvo je bilo in prišel bo čas – svet ne more biti tako krivičen, da tega časa nikoli ne bi bilo – ko ga bodo vsi zagledali. Neki Delov novinar je 7. oktobra po teharski spominski slovesnosti napisal v svoj časopis pamflet, ki je hotel biti zloben, pa je bil v resnici samo neokusen. Končal ga je s stavkom, da Kajuh še kar naprej zaman opozarja Slovence, da nas je samo milijon. Ob tem človek pomisli, da bi pesnik veliko bolje naredil, če bi s tem dejstvom seznanil komuniste leta 1941.

Za komunistični angažma moramo reči, da je uspel predvsem zato, ker so komunisti imeli možnosti, da so se vkrcali na medij, ki jih je skoraj nujno pripeljal na cilj. Ta medij je bil enobe. Mladi nemški in italijanski prevratniški teroristi iz šestdesetih let te sreče niso imeli, ampak so se morali zadovoljiti z bednimi surogati, kot je na primer boj proti buržoaziji. Ampak pomislite, da bi po kaki izredni sreči le zmagali! Tedaj bi tudi oni lahko izdelali razkošen mit, s katerim bi lahko upravičili in poveličali vse zločine, ki so jih pripeljali na oblast. Tako pa niso uživali ugleda, ki ga prinese zmaga, ki pokrije mnogo grehov, kot pravijo. Našim vosovcem ni bilo treba dajati defetističnih izjav, kot jo je morala dati Adriana Faranda, ko so jo vprašali, v imenu koga so Alda Mora obsodili na smrt: da so to sicer naredili v imenu tiste italijanske družbe, ki je želela revolucijo, »četudi nas v resnici ni nihče delegiral ali celo pozval na izvršitev naloge«. Da so torej to naredili na svojo roko in da je bil tisti uboj zločin!
Enobe, kakršnega je organizirala komunistična partija, dokazuje predvsem to, da ji niso bile mar življenjske koristi naroda v hudi stiski. Glede gverilskega boja je treba vedeti nekaj stvari, predvsem dve: prvič, da je včasih potreben ali celo nujen; drugič, da je to potrebnost in nujnost treba dobro pretehtati, ker je gverilski osvobodilni boj tudi zelo problematičen: civilno prebivalstvo čezmerno izpostavlja ob razmeroma skromni izpostavljenosti gverilskih enot, pri tem pa prizadeva okupatorskim silam sorazmerno majhno škodo. Naj navedem odlomek iz neke nemške študije o boju 16. esesovske oklepne divizije s partizani okoli Monte Sole v Toskani 29. in 30. septembra 1944: »Večina žrtev so bili ženske in otroci. Med 585 po imenih znanimi žrtvami, ki so bile pomorjene samo na majhnem prostoru v hribih med Monte Termine in Monte Santa Barbara, je bilo 213 otrok starih pod trinajst let.« Dodajmo še dva podatka, ki poudarjata problematičnost gverilske vojne. Prvič: »Ker bojev skoraj ni bilo (te je večidel iznašla tako nemška kot italijanske spominska literatura), je veliki večini partizanov uspelo brez izgub ubežati.« In drugič: »Nemške izgube v boju s partizani so bile izredno majhne, ker spričo premoči nemškega orožja bojev praktično ni bilo.« Ni vas treba spominjati na podobne primere pri nas. Gverilska vojna, ki jo je kot enobe organiziralo partijsko politično in vojaško vodstvo, kaže na to, da ta vojna ni bila prvenstveno povezana z narodnimi osvobodilnimi interesi.
Glede zgodovinske resnice NSZ torej vztraja na dejstvih, ki so sicer znana, a še niso postala del narodovega zgodovinskega spomina. Partijska ideološka blokada jih je neprodušno izolirala od javnega mnenja.
Poseben vidik zgodovinske resnice, na katerem je prav in naravno, da NSZ vztraja, je tudi komunistična totalitarna diktatura v letih 1945–1990. Komunistična oblast je temeljila na strahovladi. Po dveh velikih sunkih terorja nove komunistične države, po množičnem masakru domobranske vojske in njenih civilnih spremljevalcev in po množičnem ubijanju razrednih nasprotnikov v tistih delih Slovenije, kjer ni divjala državljanska vojna; po terorističnem notranjepartijskem čiščenju, po stalinskih zgledih izpeljanem, v zvezi s protiinformbirojevsko kampanjo; po teh dveh sunkih, ki sta tako do zadnjega vlakna pretresla narodovo substanco, da je bilo ohromljeno vse, kar je bilo v deželi svobodoljubnega, in ni nobena stvar več mogla nuditi odpora, je bilo treba sedaj strah samo še vzdrževati. Dežela je bila ustrahovana do te mere, da zunanje, vidne oblike terorja niso bile več potrebne.
Strah je dosegel svoj pravi uspeh šele takrat, ko se je polastil podzavesti. Od tam pregnati ga bo mogoče v njegovih subtilnih oblikah šele v nekaj generacijah. To je ena najhujših posledic komunizma: vsesplošna blokada narodovih ustvarjalnih sil.
Kako je ta strah deloval, kažejo včasih na videz malenkostne stvari, vedo povedati na primer vsi, ki so se v komunističnih časih vračali iz tujine v Jugoslavijo. Ko so se bližali meji, bodisi z avtom ali z vlakom, jih je začel stiskati strah, tudi če niso imeli kaj skrivati pred obmejno milico ali carino. Spraševali smo veliko ljudi po tem občutju in vsi so doživljali isto.
Jasno je, da ta strah ni bil strah pred čim konkretnim ali realnim. Praktično si bil lahko prepričan, da se ti ne bo nič zgodilo, a je bilo vendar tako, da se ti je vedno lahko kaj zgodilo. To je bila ta reč: živel si v svetu, v katerem se ljudem nazadnje že niso več dogajale groteskne reči, toda to je bil hkrati svet, v katerem se ti je vedno lahko kaj zgodilo.
Ameriški znanstveniki so raziskovali (Sigall in Helmreich – 1969 – FAZ, 5. 3. 1998), kako strah zmanjšuje sposobnost presojanja. Naredili so tudi naslednji poizkus. Dvema različnima skupinama ljudi sta ločeno predavala o sprostitvi tako imenovanih mehkih drog strokovnjak, profesor z univerze v Stanfordu, in laik, na slepo izbran poštni uradnik. Pogoji za obe skupini so bili popolnoma enaki razen ene stvari. Eni skupščini so naznanili, da bodo zaradi poizkusa naredili nekaj fizioloških meritev – krvni pritisk, vlažnost kože – stvari torej, ki ne povzročajo nobenega strahu; drugi skupini pa so rekli, da jim bodo zaradi poizkusa morali vzeti kri in so zato na posebni mizi, zelo vidno, razstavili injekcijske igle, alkohol, vato, epruvete; zraven so bili tudi zdravniki v belih haljah. Že pogled na te priprave je dosegel, da skupina ni razlikovala med argumenti visoko kvalificiranega profesorja in preprostimi argumenti poštnega uradnika. Skupina, ki pa ni bila pod pritiskom strahu, pa je prav dobro ločila med tem, kar je pripovedoval profesor, in tem, kar je govoril poštar. Poročilo, v katerem sem o tem bral, pravi na koncu tole: »Tako moč ima v človeku strah, da že pogled na injekcijsko iglo zmanjša zmožnost presojanja, kaj pa šele, če sliši govorice o aretacijah, pretepanju, zasliševanju, ječah in taboriščih … «
Na podzavestni strah, ki deluje, ne da bi zanj vedeli, je v nekem pismu mislil tudi sedanji češki predsednik Vaclav Havel. Pisatelj Havel je bil v času komunizma disident. Leta 1975 je pisal generalnemu sekretarju češkoslovaške komunistične partije Gustavu Husaku pismo, v katerem ga je opozoril, kam bo komunizem pripeljal Čehe in Slovake. (Mimogrede in v oklepaju, zanimivo bi bilo izvedeti, samo za primerjavo, kaj je v tistih letih delal sedanji predsednik Republike Slovenije). Havel je Husaku med drugim pisal: »Bojim se cene, ki jo bomo morali vsi plačati za tako drastično ukinitev zgodovine, za tako trd in nepotreben izgon življenja v družbeno podzemlje in v globine človekove duše, za odvzem možnosti, da bi živeli kakršnokoli naravno življenje. Morda je iz mojega pisma jasno, da me ne skrbijo predvsem posledice sedanje zagrenjenosti nad družbenim razpadanjem in človeško degradiranostjo, tudi me ne skrbi toliko težki davek, ki ga bomo v obliki dolgotrajnega duhovnega in miselnega propada morali plačevati. Bolj me skrbi skoraj nepredstavljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo na nas, ko bo spet prišel čas za življenje in bo zgodovina terjala svoje.« Naj ponovim zadnji stavek: »Bolj me skrbi skoraj nepredvidljivo pomanjkanje energije, ki nas bo težilo, ko bo prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.« Ali je treba povedati, da bi nas ta stavek moral spomniti na slovensko sedanjost?
Havlovo jasnovidno predvidevanje velja torej tudi za slovensko tranzicijo. Nenaravno obstajanje v komunističnem veku nam je izpilo neke sile, ki ohranjajo človeka normalnega in sposobnega za spopadanje z vedno spreminjajočimi se zahtevami življenja.
Iz vsega tega sledi, da je treba preteklost premagati. Če nas je bilo strah, če smo doživljali krivice, če smo bili žaljeni, če nismo bili državljani, ampak smo smeli biti zgolj prebivalci, odvisni od milosti ideoloških gospodarjev in njihovih upravnikov, naj smo bili že karkoli, naj se je z nami dogajalo karkoli, nad vse se je treba dvigniti. Vse si je treba zapomniti, vse je treba oceniti in z novim vedenjem iti naprej. Samo bežati ne smemo pred preteklostjo. Mnogi bežijo pred preteklostjo in nočejo o njej govoriti. To je dvakrat slabo: prvič zato, ker v nas raste nepresvetljena kepa, drugi pa zato, ker je to ponižujoče in nevredno človeka – ne biti sposoben vračati se v svojo lastno preteklost.
Ljudje takole mislijo: To in to se je zgodilo meni in moji družini; zgodilo se nam je to zato, ker smo bili taki in taki. Naša hiša se je postavila na stran tistega, kar je bilo v zgodovini preizkušeno. To je bila slovenska in krščanska omika – bili smo iz take snovi, da nismo mogli, da ji ne bi bili zvesti. Vse smo tvegali in nazadnje izgubili. Tega se sedaj menda ne bomo sramovali. S preteklostjo se je treba torej spoprijeti. Potem bo videti manj neveselih prizorov in slišati manj neveselih besedi.
Spoprijemati pa se je s preteklostjo treba pošteno. Ne smemo izrivati iz zavesti tudi svoje krivde. Tisti, ki izgubi, je svoje izgube, kot pravi Joseph Tischner, vsaj deloma in vsaj v majhni meri, tudi sam kriv. Vprašanje je, ali smo bili vedno dovolj zvesti in prisebni. Obstajajo sicer določene meje, kaj se lahko od ljudi zahteva, a se vprašamo na primer, ali so bili naši voditelji dovolj odgovorni. Ali glede tega lahko kaj naredimo? Ali smo za svoje voditelje tudi nekoliko odgovorni? Smo. Vedno bolj smo zanje odgovorni. Odgovornost voditeljev mora postati prevladujoča tema političnega govora. Uveljaviti se mora mnenje, da je vodenje predvsem velika odgovornost. Potem moremo upati, da tudi bo. A se moramo tudi tu, kakor povsod, varovati histerije. Upam, da razumete, kaj mislim. Počasi moramo postati zrel narod.
Tu vam odgovarjam: morda ste res vse izgubili. Gotovo pa niste izgubili svoje časti.
Glede preteklosti bomo vse postavili na svoje mesto in potem na tem vztrajali. To bomo naredili zaradi sebe, predvsem pa zaradi ljudi, ki prihajajo za nami, da jim bomo lahko povedali, kaj je svet, kaj je življenje in kaj je človek. Redko katera generacija bi o teh rečeh lahko več vedela kot naša. Zakaj molčimo, zares, zakaj molčimo?
Preteklost nam lahko pove tudi to, da zlo pride naenkrat, predvsem pa iz majhnih začetkov. Kdo je ob času, ko je to bilo važno, vedel, kaj se dogaja v münchenskih kleteh in kaj se je zgodilo na Čebinah? Nikoli ne vemo natanko, kaj stvari skrivajo v sebi. Kateri pa je tisti preizkusni kamen, ki nam pove, kaj stvari skrivajo v sebi? Ta kamen se imenuje normalnost. Veliko spoznanje preteklosti naše generacije je, da je vse, kar ni normalno, proti človeku. Toda ali vemo, kaj je normalno in kaj ni? Vemo, to nam pove okus, ki ga moramo ubogati.
Okus nam na primer pove, ko poslušamo jezik, da z nami kar naprej manipulirajo. Ne smemo pozabiti, da so komunisti mojstri manipulacije. To je v njihovem tkivu. Tega ne znajo, to so. Komunisti so vedno delali v maskah. Vse, kar danes pride od postkomunistične levice, je treba opremiti z začetnim sumom in metodičnim dvomom. Ni nam več dovoljeno, da bi bili neumni!
Torej, jezik. Vzemimo na primer besedo depolitizacija, ki je nedavno prišla iz kvartirjev postkomunistične levice. Prišla je torej zahteva, da je treba institucije države depolitizirati. Pomislite, kakšna imenitna beseda! Mar nismo vsi za to, da se državne institucije spremenijo v strokovna telesa, ki bodo delovala zgolj v interesu države ne glede na to, katera politična skupina trenutno upravlja z njo? Zlasti, so vpili postkomunisti, je treba depolitizirati različne tajne obveščevalne službe. Zdaj pa si poglejmo, kaj beseda depolitizacija v resnici pomeni sedaj in v naših razmerah. Vlado strokovnjakov in poudarjeno vlogo strokovnosti, mar ne? Toda, kdo pa so strokovnjaki? To prav gotovo niso ne Peterletovi ne Janševi ne Podobnikovi ljudje. Teh partijski kadrovski filtri niso ne prav šolali, še manj pa so jih pripuščali v pomembne znanstvene in politične institucije, kjer človek dobi primerno začetno znanje. Strokovnjaki so torej njihovi ljudje. To pa pomeni, da zahteva po depolitizaciji pomeni prav politizacijo – če smemo s tem imenom označiti postkomunistično polaščanje institucij. V času, ko je na programu sprememba starega monokratskega sistema v demokratičnega, je mogoče institucije, ki jih je postavil stari sistem, normalizirati in demokratizirati samo z novo politiko. Sedanji čas teče v nomosu politike. Depolitizacija pa je eden od mnogih ideoloških trikov postkomunistične elite, kot je bil tudi revanšizem ali pa zahteva, da je treba preteklost prepustiti zgodovinarjem.
Tako smo pri politiki. Nova Slovenska zaveza se bori za normalizacijo Slovenije. Demokratizacija Slovenije je samo en vidik njene normalizacije, a je najvažnejši. NSZ se tega intenzivno zaveda, zato je eden njenih osnovnih stavkov, da je sedanji čas čas politike. Tako imenovanega prehoda ne bo mogoče uresničiti razen v nomosu politike. Zato Nova Slovenska zaveza glede sedanje politike postavlja tri teze:
1. Med izvorno demokratičnimi strankami ali strankami slovenske pomladi ideja o prvenstvu ali primatu politike nikakor ni dovolj vidna in dovolj živa. Zato je treba v širšem političnem prostoru uveljaviti tezo, da je naš čas političen čas.
2. Vsi dosedanji poizkusi, da se uresniči prehod iz komunistične v demokratično orbito s kombinacijo levičarskih sil komunističnega izvora in novih demokratičnih sil, so dokazali samo to, da koncept ne deluje, ker postkomunistične sile izkoriščajo to kombinacijo za polaščanje pilotskih mehanizmov prehoda. To ni več politična špekulacija, ampak izkustveno dejstvo, ki so ga dokazali najprej krščanski demokrati in ga sedaj dokazuje Slovenska ljudska stranka.
3. Posledica tega spoznanja je ta, da se morajo politične sile izvorne demokracije ali pomladne stranke boriti za politične razmere, ki jim bodo omogočile, da prehod iz komunizma v demokracijo uresničijo same.
Da se ustvarijo te razmere, pa so potrebni nekateri ukrepi. Eden od njih je tudi ustanovitev dnevnika na demokratični desnici. Ko se bo začela oblikovati delniška družba, ki bo finančni in upravni nosilec projekta, se NSZ obvezuje, da se bo z vsemi silami vključila v pridobivanje delničarjev. Če hočemo, da bo ta projekt uspel, moramo pridobiti vse demokratične politične stranke, da ga podprejo – ne glede na zamere iz preteklosti. Kar najbolj nujno predlagamo, da ga sprejme in podpre tudi organizirana Cerkev. Vse bolj namreč postaja samostojen dnevnik ne samo politična, ampak tudi žgoča kulturna potreba.
Zgodilo se je namreč nekaj novega. Postkomunitična levica prehaja na novo politiko. Kaj je ta nova politika? Bistvo nove politike je prenos boja s političnim nasprotnikom – s strankami izvorne demokracije – na boj s katoliškim delom slovenskega naroda, oziroma s Cerkvijo. Kaj se je zgodilo? Zakaj ta radikalizacija boja novolevičarstva s slovenskim katolištvom?
Komunizem je združeni postkomunistični levici nekaj omogočil. Omogočil ji je nič manj kot to, da si levica, potem ko je slekla diskreditirani komunistični plašč in oblekla evropskega, zagotovi totalno oblast. Najvažnejše, tisto, kar je za vsem, pa je spoznanje, da postkomunistični levici tega načrta ne onemogočajo sile organizirane demokracije, ampak Cerkev. To so spoznali. Cerkev namreč, kot nekoč tako tudi danes, ne more, da ne bi stala za človekom, ki se ga hoče polastiti nova levica. Mogoče se bo nekoč videlo, kar se danes še ne: katoliška Cerkev že tristo let brani evropskega človeka v njegovi normalnosti. Zato se je torej slovenska postkomunistična levica spustila v boj s Cerkvijo. Izgubljen boj je to, kot so bili vsi boji te vrste v zgodovini izgubljeni, a koliko škode se bo naredilo, koliko pohabljenih bo ostalo po boju, ki se sedaj začenja. Napoveduje se namreč radikalen spopad. Postkomunisti so organizirali vse sile: od macolarjev do specialistov za polivanje z gnojnico, od tankočutnih estetov do intelektualnih prihajačev.
Tako je torej s to rečjo. Levica tudi nekoliko izgublja živce. To se kaže v tem, da njen obvladani, rafinirani cinizem prehaja v bes. Ta bes je posledica spoznanja, ki je za zdaj še v področju predpone in še ni prišlo v lucidne prostore zavesti, da je izgubila boj z zgodovino. Od tod velikanske količine jeze in sovraštva, ki se valijo proti nam. Pesnik Rainer Maria Rilke pravi nekje: Ne bojim se silovitosti nevihte; videl sem, kako je rasla. Nova Slovenska zaveza to nevihto pozna. Videli smo nekoč, kako je rasla, in videli smo tudi, kako je po velikem razdejanju kratko malo ni bilo več.