Avtor: Justin Stanovnik

Vse kaže, da vstopamo v novo obdobje; označuje ga intenzivno delo za reinterpretacijo preteklosti. Interesenti iz zbora komunističnega nasledstva so ponovno dokazali, da eno govorijo in drugo delajo. Govorijo, da se je treba od preteklosti odlepiti in se usmeriti v prihodnost, v resnici pa je preteklost predmet njihovega osrednjega zanimanja. Instinktivno namreč čutijo, da je zanje samo v preteklosti tisti prostor, v katerem lahko iščejo svojo legitimnost – upravičenost za svoj obstanek. Sedanjost je namreč prostor, ki terja zagotavljanje dobrin – stvari, ki so potrebne za obstoj posameznika in skupnost. Sedanjost terja torej ustvarjalnosti. To pa je področje, ki je bilo iz njihovega duhovnega sveta izrinjeno. Izrinila ga je neka druga sposobnost – sposobnost manipuliranja.
To sposobnost so komunisti razkazovali vedno in povsod – tudi v Sloveniji. Da se je tisoč ljudi naselilo v svetu, ki jim je bil v vseh komponentah življenja ne samo tuj, ampak celo sovražen, da so si ta svet v nekaj letih podredili, za to so morali biti tako virtuozni mojstri v ravnanju z ljudmi, da je vsako vlakno njihove biti brnelo od tega mojstrstva. Zato jim je bil uspeh zagotovljen. Toda to je bil tudi uspeh, ki mu niso mogli vliti pravega, resničnega in trajnega življenja. Vzdrževali so ga lahko samo tako, kakor so ga dosegli – z manipuliranjem. To pa ne more prav dolgo trajati. In res ni trajalo več kot pol stoletja. Nastopil je resničen čas z resničnimi problemi, ki jih z manipulacijo nikakor ni bilo mogoče več reševati. Manipulacija je zadoščala samo še za en uspeh: da so kljub vsemu, kar se je v njihovi režiji zgodilo, ostali na oblasti. Temeljev za novo življenje pa z manipulacijo ni bilo mogoče postaviti. Novi čas je namreč zahteval resnično politiko. Zanjo pa komunisti niso in nimajo talenta. Zato se morajo vračati v preteklost.
Komunisti so pol stoletja živeli od preteklosti. O njej so uveljavili dve interpretaciji ali dve razlagi, ki sta imeli sicer izhodiščno oprijemališče v resničnosti, končno podobo pa jima je dala partijska ideologija. Tej se je posrečilo, da jo je fiksirala v nepremagljivost mita. Ena interpretacija preteklosti je nosila oznako revolucija, druga pa narodnoosvobodilni boj.
Na prvi interpretaciji je gradil Kardelj. Kardelj je utemeljeval upravičenosti partije do oblasti na revoluciji. Revolucija, njena ideologija in njena pragmatika, je bila poglavitna Kardeljeva skrb, narodnoosvobodilni boj ali, bolje, enobe se je moral zadovoljevati z vlogo spremljajočega aranžmaja.
S tem se je nehote pokazala tudi določena zanimiva resničnost: Pokazalo se je, da je v središču vsega vedno bila revolucija kot način prevzema oblasti, boj z okupatorjem pa je bil nekaj drugotnega – samo način, kako je bilo mogoče mobilizirati ljudi za središčne revolucionarne cilje. Na mit o revoluciji se je Kardelj mogel opirati zaradi dveh okoliščin. Prvič revolucija za njegovega življenja v domačem prostoru še ni začela kazati vse nezadostnosti za spoprijemanje z zahtevami življenja; drugič pa je bila revolucija kot način reševanja družbenih problemov v svetovnem, tudi evropskem, merilu še vedno sprejemljiva – njen blišč je sicer že temnel, a se je bilo nanjo še mogoče legitimno sklicevati. Po Kardeljevi smrti, zlasti v poznih osemdesetih letih, pa je kriza družbe, ki jo je vzpostavila revolucija in ki je bila zgrajena na revolucionarnih premisah, napredovala do te mere, da je že začela klicati po radikalni spremembi.
S tem pa je revolucija ne samo izgubila visoko mesto razsodnice nad stvarmi – kako so in kako niso – ampak je tudi bila odrinjena na tisto obrobje, od koder prej ali slej vse izgine v zunanjo temo. Ko se je izkazalo, da revolucija niti življenja ne more več nositi, kaj šele da bi vzdrževala začetne obljube o koncu zgodovine in o izmiritvi vseh stvari, se je morala izpostaviti radikalni kritiki. To pa je bil njen konec, zakaj revolucija je živela tudi od tega, da se je kritična misel sploh ni smela dotakniti. Revolucija je bila diskreditirana, diskreditirana pa je bila tudi epoha, ki jo je revolucija odprla, potem pa jo je morala zapustiti, ne da bi ji bila podelila tisto izpopolnitev, ki jo je obljubljala. Z revolucijo sedaj ni bilo mogoče ničesar več početi.
Kardeljevski čas je minil in napočil je pokardeljevski čas. Njegovo bistveno določilo je bilo v tem, da je narodnoosvobodilni boj ali enobe sedaj dajal poglavitno možnost za legitimiranje partijske oblasti. Kakor je bila nekoč revolucija tista, ki je komunistom podeljevala pravico do vodilne politične vloge, tako je to pravico sedaj obetal dajati boj proti okupatorju ali boj za narodovo svobodo. Vsa partijska ideološka središča, vse ustanove in vsi mediji, ki so v ta središča gravitirali, so čez noč prenehali govoriti o revoluciji in se osredotočili na boj proti okupatorju ali kar se jim je zdelo še bolj imenitno, na boj proti fašizmu. Od dveh interpretacij zgodovine je, kakor se pogosto dogaja, tista, ki je bila do sedaj tako rekoč v rezervi, prevzela, ko je prva izgubila osnovno verodostojnost, nosilno vlogo. Vse sile, ki so odgovorne za ideološki del projekta, so to interpretacijo začele opremljati z vsem, kar se jim je zdelo, da mora imeti, če naj bi opravljala svojo vlogo v novih razmerah. Treba jo je bilo modernizirati, treba je bilo adaptirati njeno celotno ikonografijo, na novo je bilo treba premisliti njene simbole. Delo kot rečeno še traja in še zdaleč ni končano, pa tudi tako lahko ni, kot se je od začetka zdelo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

Zgodile so se bile medtem nekatere reči, ki tudi tej interpretaciji preteklosti niso več puščale povsem prostega poleta. Tudi tu se je namreč pojavila kritika, prostor za interpretacijo ni bil več prazen in ni več dopuščal poljubne obdelave. Tu so sedaj že bile nekatere omejitve, mimo katerih ni bilo mogoče več enostavno iti. Pojavljala se je celo nujnost apologetike, ki je, kot znano, velika sovražnica mitske formulacije preteklosti. Čas je bil sicer še sorazmerno ugoden, doma in zunaj, a so tu že bile neke meje in omejitve, ki jih je morala ideologija upoštevati, če naj bi njeni izdelki bili sprejemljivi za trg, ki se je bil sedaj vzpostavil.
Vse torej ni šlo več, kot pravimo, gladko; poglavitna stvar pa je bila v tem, da so novi mitotvorci – novi interpreti – začeli kazati znake utrujenosti. Ta sicer še ni načela njihovega splošnega zagona in vztrajnosti, očitno pa ni bilo več tiste iznajdljivosti, ki nas je z njihove strani vedno presenečala. Nekatere rešitve in nekatere njihove kretnje so včasih že bile takšne, da smo pomislili, da so začeli usihati izviri, ki so nekoč tako bogato in razkošno napajali njihovo gibanje. Človek se ni mogel znebiti vtisa, da se je tudi na tej strani začel proces staranja: Še je bila volja – te jim sploh ni manjkalo – a je bila bolj podobna nečemu, kar je zgolj zunaj in nima več notranje moči. Ni bilo očitno več tistih sil, ki se iz notranjega navdiha, iz sebe spet in spet obnavljajo.
Potem ko so torej koristniki komunistične dediščine modro zapustili pozicije revolucije, so, kot rečeno, zagledali novo možnost v enobeju in ga sklenili narediti za nosilca nove legitimitete. Da se jim bo dejstvo, da so revolucijo nehvaležno prepustili minulosti in pozabi, zamerilo, se niso bali, ker so pravilno računali na pozabljivost ljudi. Tu torej ni bilo težav, težave pa so se, kot smo nekoliko že nakazali, pojavile v enobeju samem! Z njim so bila namreč povezana neka dejstva, ki so bila tako trdno tu, da jih ni bilo mogoče več ne videti. V zavesti javnosti ta dejstva zaradi polstoletne ideološke blokade sicer niso bila prisotna na delujoč način, natanko pa so se jih zavedali tisti, ki so bili sedaj odgovorni za ideološko obdelavo enobeja.
Ta dejstva so naslednja: prvič, narodnoosvobodilni boj ni bil boj za osvoboditev naroda, kar ta izraz v normalnem jeziku pomeni, ampak je bil to partijski projekt za izvedbo revolucije; drugič, komunistična gverila je z načrtnim izzivanjem okupatorja in s fizičnim nasiljem nad ljudmi, za katere se je upravičeno pričakovalo, da se bodo partijskemu projektu uprli, ustvarila revolucionarno situacijo, ki je nujno prešla v državljansko vojno; tretjič, državljanska vojna v Sloveniji ni mogla potekati drugače kot tako, da je stran, ki je morala braniti svoja življenja in svojo podedovano omiko, nujno terjala od okupatorja, da izpolni naloge, ki so mu naložene po mednarodnem pravu; četrtič, soobstajanje z okupatorjem, ki je tako nastalo, ni imelo nobene od značilnosti, ki veljajo za kolaboracijo; nobena od političnih sil, ki so se udeležile državljanske vojne na strani protikomunistov, ni storila ničesar, kar bi ji kakorkoli jemalo nacionalno integriteto; petič, po kapitulaciji italijanske armade so bile enobejevske komunistične sile uporabljene izključno za boj z ideološkim slovenskim nasprotnikom italijanske sile pa, ne samo, da niso bile za svoje zločine kaznovane, ampak so bile celo priznane kot vojaški in včasih celo politični zavezniki; šestič, zadnja posledica enobeja pa je bil povojni holokavst, ki je zasekal neozdravljivo rano v narodovo biološko in politično substanco, množični povojni eksodus svobodnjaških političnih sil pa je narodovo ranjenost samo usodno dopolnil.
To je nekaj poglavitnih dejstev, ki jih sploh ne bi bilo, ko ne bi bilo enobeja; vsa ta dejstva pa so taka, da bistveno izničujejo sporočilno poved, ki tiči v izrazu narodnoosvobodilni boj. Skratka, nemogoče je, da bi razumno človeško bitje govorilo o narodnoosvobodilnem boju in se hkrati zavedalo zgoraj opisane dejanskosti. Toda enobe je bil za postkomuniste zadnje ideološko oporišče in ga je zato bilo treba brezpogojno rešiti. Kaj torej napraviti?
Ni bilo mogoče napraviti nič drugega kot ta dejstva ignorirati. Čeprav so bila očitno tu, čeprav so štrlela nad vsem drugim, čeprav so vpila in kričala, se je bilo treba delati kot da jih ni. To pa ni preprosto. Človek ima v sebi vgrajen neki čut, ki mu ne dovoljuje, da bi zanikal dejstva, ki so vsem na očeh in sicer pred tistimi, ki ta dejstva poznajo. Temu čutu pravimo sram. Če hoče torej človek neka javna dejstva javno zanikati, mora prej sebe tako prirediti, da v sebi ukine, iz sebe izreže, od sebe odstrani sram. Ena od definicij človeka je namreč tudi ta, da je človek bitje, ki zardeva. Če pa je človek sebe tako ustrojil, da več ne zardeva, potem je v sebi vzpostavil stanje brez-sramnosti ali nesramnosti. To seveda ne ostane skrito, polagoma se stanje, ki se je uveljavljalo v notranjosti, začne kazati tudi na zunaj. Zato imamo v galeriji sedanjih javnih obrazov tudi takšne, ki se je na njih očitno naselila nesramnost. Res je, za svoje obraze nismo sami krivi. Obrazi so različni: zanimivi, vsakdanji, simpatični, lepi, prazni, klavrni, pa tudi tako čudoviti, da se nam zdi, da se jih nikoli ne bomo mogli nagledati. A za obraze sami nismo odgovorni. Če pa se komu na obraz naseli nesramnost, potem bi po premisleku le rekli, da je tak človek za to vsaj deloma tudi sam kriv.
So pa seveda tudi izjeme. V ideoloških sistemih, ki so se izoblikovali v dvajsetem stoletju, se je kot zgodovinska novost pojavil tudi tip človeka, ki je deloma z osebnim naporom deloma pa z dolgim obstajanjem v območju specifične miselnosti, sebe tako priredil, da je mogel videti svet kot prostor, v katerem niso več stvari, ki so nekaj po sebi in v katerem niso več ljudje, ki so nekaj po sebi, ampak so v njem vse stvari in vsi ljudje samo orodja, ki so potrebna za obstajanje sistema. Za takšne ljudi ne obstaja več nobena dvojnost. Dvojnost bi se bila vzpostavila, ko bi v svetu obstajale stvari po sebi; ker pa stvari ne obstajajo po sebi, ampak obstajajo predvsem po tem, da so orodja, so stvari v zideologiziranem svetu v bistvu enake. Ker stvari niso več naravne in različne, so možne vse kombinacije in vse stvari lahko soobstajajo, če je to v interesu ideologije. Ideološko do kraja izdelanega človeka nič ne sili, da bi zardeval, pa tudi nobene kazni mu za to ni treba plačevati. To je zdaj normalen človeški obraz, saj nad stvarmi ne dela nobenega nasilja: so takšne, kakršne so: vedno enake, vedno na razpolago.
Kar smo pravzaprav hoteli povedati, je naslednje. O enobe je na ideološki način mogoče govoriti samo tako, da se določena zgodovina ignorira. Če pa se v svetu govori, kakor da v njem določenih stvari, za katere večina ljudi ve, da so, ni; če ljudje nasploh tak govor sprejmejo, bodisi zato, ker imajo od tega idejne, politične ali stvarne koristi, bodisi zato, ker so od dolgega nasilja tako demoralizirani, da v sebi ne čutijo moči, da bi se uprli – tedaj postane nesramnost prevladujoča značilnost časa. Rekli bi lahko, da čas teče v njeni fugi. Nesramnost ni več nekaj sporadičnega, nekaj, kar se tudi dogaja, ampak postane prevladujoča spremna prvina vsega javnega govora, najprej na izoliranih področjih, potem pa vedno bolj tudi v celoti.
Pesnik in akademik Ciril Zlobec je 27. aprila zvečer v Cankarjevem domu na slovesnosti, ki ji je uspelo, da nas je znova postavila v čas mitingov, povedal nekaj pomembnega. Povedal je pravzaprav, da je stvar z enobejem že odločena. Rekel je, da je narodnoosvobodilni boj »že napisana knjiga, na razpolago v vseh knjižnicah današnjega in jutrišnjega spomina, za nas in vsakogar, ki se bo čutil negotovega«. Na kaj je pesnik pri tem mislil? Imel je na kaj misliti! Mislil je lahko na enajst zvezkov Enciklopedije Slovenije; mislil je na nekaj tisoč zgodovinskih in spominskih knjig, ki so jih napisali prizadevni uslužbenci po zgodovinskih in socioloških inštitutih in upokojeni politiki in generali; lahko je mislil na nekaj deset tisoč razprav po raznih socioloških, politoloških in kulturnih revijah; mislil je na deset ali dvajset filmov; mislil je na nekaj tisoč nedeljskih oddaj Še pomnite, tovariši; mislil je na milijone šolskih ur, ki so imele namen poučiti mladega človeka, kako je treba gledati na zgodovino; mislil je na dobesedno brezštevilne krajevne kronike. In tako dalje, in tako dalje.

Toliko je teh reči, da pesnik in akademik Ciril Zlobec ni mogel misliti na vse.
Dopustil je sicer, da bo vsakdo te stvari, ko jih bo bral, presojal po svoje, vendar samo »subjektivno«, »kot bralec in ne kot avtor«. Bralec si bo torej smel privoščiti čudaško zadovoljstvo, da se bo ob branju predajal svojim posebnim mislim, a bo vsakič kmalu ugotovil, da je zgolj prejemnik, da ni »avtor«: da je že vse napisano in fiksirano. Po vsem, kar je bilo narejeno, pravi Ciril Zlobec, »nekaterih dejstev preprosto ni več mogoče poljubno spreminjati.« Ko pravi »dejstev« gotovo ne misli na dejstva, saj tudi on, kot vsi drugi ljudje, najbrž ve, da preteklih dejstev nikakor ni mogoče spreminjati. Zato je, ko je rekel dejstva, lahko mislil samo na njihovo interpretacijo in morda še na to, da se nekatera dejstva lahko upoštevajo in druga ne. A to je po Zlobčevem sedaj mogoče početi samo še »poljubno« – argumentirano, utemeljeno pa tu ni mogoče narediti ničesar več. To je že vse narejeno. Oblast nad slovensko dušo je dokončno vzpostavljena. To nam je hotel povedati Ciril Zlobec.
Raymond Aron je nekoč rekel, da moramo na vsak način rekonstruirati avtentično podobo preteklosti, da bomo tako nekoliko več vedeli, kaj je svet in kaj je človek: da bomo tako tudi nekoliko več vedeli o tem, »kaj sploh lahko upamo«. Če je s stvarmi tako, kot nas je hotel prepričati Ciril Zlobec, je očitno, da ne moremo kaj prida upati.
Z zmagovalci iz leta 1945 se je zgodovina kruto poigrala. Najprej jih je zapeljala v misel, da so absolutni zmagovalci. Ravno toliko možnosti jim je namreč ponudila za to razlago, da so ji mogli verjeti. Ta vera pa je potem iz sebe prinesla še dve stvari. Prvič jim je dala verjeti, da zmago lahko pripisujejo zgolj sebi in svoji prisebnosti. To pa že ni bilo res in so s tem že stopili v prostor, do katerega niso imeli pravice. Drugič pa jih je zmagoslavje napolnilo z varljivo mislijo, da smejo vse. In v tej misli – ker niso videli v njej skrite pasti – so naredili stvari, ki jih za vedno izključujejo iz kroga omikanega sveta.
S tema dvema stvarema pa so se komunisti zamerili tistemu, za kar pravi grški mislec Platon, da je še pred Bitjo: to je Dobro. Dobro pa je tisti osnovni Nekaj, ki nazadnje vse postavi na svoje mesto. Govorica tistega Nekaj je počasna, tako da nekateri že mislijo, da je sploh ni, a nazadnje z gotovostjo pride. Ta prihod, gotovost tega prihoda, je veliko upanje vseh ljudi.
Počasna je torej govorica tistega Nekaj, ki ureja vse stvari, in ljudem, ki imajo izreden talent za manipulacijo, se čisto lahko zazdi, da tistega Nekaj sploh ni in da so oni tisti Nekaj, ki ureja vse stvari. Torej, ravno toliko časa se je Dobro, ki je, kot smo rekli, za vsem zakasnilo s svojim prihodom, da so komunisti že mislili, da ga sploh ne bo. Potem pa je le prišlo. A čudno, potem se je zgodilo tudi to, kar ni nihče pričakoval.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

Prišel je čas, ki je terjal samospraševanje. Ta njegova zahteva je bila tu – navzoča, naravna, dramatično dopovedljiva. Vsak, ki je kdaj izrekel ali napisal en resnični stavek, jo je mogel in moral videti. Toda komunisti je niso hoteli videti. Spet so dokazali, da so drugačni ljudje. Toda za to odločitev morajo sedaj plačevati. V tem komentarju nam je morda uspelo nekoliko pokazati, kako.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

Zelo se trudijo, a jih bo nazadnje neslo. Ta trenutek jim gre, kot smo rekli, za reinterpretacijo preteklosti. Upajo, da jo bodo dosegli s prenosom težišča z mita o revoluciji na mit o narodnoosvobodilnem boju. V nasprotju z Zlobčevimi besedami so prepričani, da se da preteklost poljubno razlagati. Nekoliko jih je v tem mogoče potrdil odgovorni urednik Dela Mitja Meršol, ki nas je nedavno tega vse poučil, da so »vse resnice v Delu«. Ker pa je Meršol ta stavek povedal in ne napisal, smo ga nekateri razumeli kot da pomeni, da so »vse resnice v delu« – da se torej delajo. Vsem se je ta stavek zdel zelo zanimiv, komunisti pa so se ga gotovo posebej razveselili.