Avtor: Stane Štrbenk

Izvršni odbor NSZ je na svoji seji dne 26. 3. 1998 razpravljal o aktivnostih NSZ v letu 1997 in konkretnih nalogah, izvirajočih iz programa dela za leto 1997.
Ugotovil je, da so na delo NSZ v letu 1997 bistveno vplivale neugodne politične razmere v Sloveniji. Na državnozborskih volitvah so namreč stranke slovenske pomladi napravile zgodovinsko napako. Niso namreč razumele svojega časa in niso doumele posledic medsebojnega tekmovanja. Zato seje zgodilo najslabše, kar se je moglo. Slovenske pomladne stranke so z nerazumnim obnašanjem zapravile zgodovinsko priložnost, da bi prevzele oblast, za kar so obstajale vse realne možnosti, in s tem ustvarile pogoje za končanje slovenske državljanske vojne. Prav te so nasprotno omogočile levim totalitarnim strankam ponovno vzpostavitev in utrditev NOB-jevskega oz. liberalnega neototalitarizma v Sloveniji. Ta se je v letu 1997 tako vsidral in zapolnil vse pore državnega in javnega življenja, daje bil in je seveda še danes v stanju zavrniti vse poskuse katerihkoli subjektov desne strani, da uveljavijo kakršenkoli svoj interes. Vsak poskus jim je uspelo zavrniti. To stanje je ustvarjalo občutek absolutne nemoči in vprašanje smiselnosti zaletavanja v zid.
V taki situaciji je NSZ ocenjevala, da ni realno pričakovati uspeha nekaterih svojih najpomembnejših načrtovanih nalog. Zato se teh ni niti lotila. Uvidela je, da leva stran, vključno z vladno koalicijo, ni z nikomer pripravljena na resen dialog v zadevah, ki bi imele za cilj pripeljati do resnične in pravične rešitve in s tem do končanja slovenske državljanske vojne. Zdi se, da se mora leva stran za svojo eksistenco še vedno napajati s poveličevanjem NOB-ja in vzdrževanjem državljanske vojne. Svoje oblasti ni pripravljena izpustiti iz rok za nobeno ceno.
V taki situaciji smo se odločili, da ne bomo prosjačili nikogar in da se ne bomo poniževali ter prodajali za skledo leče.
Iz navedenih razlogov se nismo lotili nadaljevanja naloge uveljavljanja zahtev NSZ, podprtih s 24.000 podpisi, izraženih v Pozivu Državnemu zboru RS, da izpolni svojo ustavno dolžnost in sprejme ukrepe za končanje slovenske državljanske vojne. Ker nismo bili pripravljeni kakorkoli okrniti zahtev iz Poziva, se o njem nismo bili pripravljeni niti pogovarjati. Smatrali smo, da je bolje, da ostane vprašanje polpretekle zgodovine in državljanske vojne nedotaknjeno za kasnejši čas, kot da bi rešitev zadeve izsilili s formalnim aktom, na katerega bi se kot dokončnega lahko vsak skliceval. To naše stališče smo slovenski javnosti tudi posredovali.
Iz enakih razlogov tudi nismo nadaljevali postopka za sprožitev ustavnega spora zoper
tri tako imenovane vojne zakone, to je zoper zakon o vojnih veteranih, o vojnih invalidih in o žrtvah vojnega nasilja.
Prav tako nismo dali pobude za spremembe in dopolnitve zakona o popravi krivic. Ta je namreč zelo pomanjkljiv, saj izključuje npr. celo medvojno obdobje in niz krivic iz povojnega obdobja. Zakon je stopil v veljavo 10. novembra 1996, pravica do uveljavljanja poprave krivic pa bo potekla 5. maja letos, to je prej, kot bo kdorkoli kaj dobil iz tega zakona. Kaj več o tem zakonu bomo lahko spregovorili med diskusijo.
To so bile tri temeljne naloge lanskoletnega programa, ki jih nismo realizirali. Njihov izpad lahko sicer daje vtis, kot daje delo NSZ v tem letu teklo nekako v prazno, brez smisla. Vendar Izvršni odbor meni, daje bil ta izpad v navedeni situaciji utemeljen, nastala praznina pa je bila izpolnjena z drugo, prav tako pomembno nalogo, to je postavitvijo ljubljanske spominske plošče. To je bila veliko večja naloga, kot smo si od vsega začetka predstavljali. Na podeželju je bilo veliko manj tovrstnih problemov kot v Ljubljani. Veliko podatkov je bilo tam že zbranih, bilo je tudi veliko več še živih pričevalcev, pa tudi župnijski uradi so bili v večini primerov v veliko oporo akterjem v postopku. Vsega tega v Ljubljani ni bilo. Vse delo je padlo na breme nekaj sodelavcev, ki so vse leto posvetili samo tej nalogi. Poseben problem, ki je skoro ogrozil postavitev, je bil v Ljubljani načelni politični odpor proti sami postavitvi, pa tudi določitev lokacije. Postopek in problemi so podrobneje opisani v zadnji številki Zaveze. Kljub navedenemu je Novi Slovenski zavezi z močno voljo in vztrajnostjo v lanskem letu uspelo postaviti impozantno ljubljansko spominsko ploščo, na katero smo upravičeno ponosni. Čeprav je od otvoritve poteklo že nekaj mesecev, menimo, daje prav, da vsem, ki so iz plemenitega nagiba in globokega spoštovanja do žrtev v tej nalogi sodelovali, današnji občni zbor izreče priznanje in zahvalo.
Nekaj manj uspeha smo imeli pri postavljanju farnih spominskih plošč v drugih krajih Slovenije. Spodbud s strani NSZ je bilo danih veliko, tudi sestankov z odbori, župniki in posamezniki ni bilo malo, vendar se postopki niso vedno zaključevali. Odbori so naletavali na vedno številnejše ovire, ki so izhajale tudi iz neugodne politične konstelacije. Občutek smo imeli, da se v nekih oblikah vrača med ljudi nelagodnost pri tozadevnem javnem izpostavljanju. Ta trend je treba v bodoče zaustaviti in z vso aktivnostjo v letošnjem in naslednjih letih nadaljevati to nalogo v vsej Sloveniji, kajti NSZ verjetno lahko pri dani politični situaciji uspe samo še pri tej nalogi in s tem vsaj delno opravi svoje poslanstvo.
S ponosom pa lahko ugotavljamo, da nam je, tako kot dosedaj, več kot 100% uspela zelo pomembna naloga, to je izdajanje našega glasila Zaveza. Ne le, da je redno izhajala po planu, bila je in je še vedno v porastu tako glede obsega, kvalitete, kot tudi po številu naročnikov. Nam ni bila potrebna reklama, revija se je sama prebijala v najbolj zahtevne in resne kroge s samimi pohvalami in čestitkami, in kar je tudi pomembno, brez finančnih težav. Zato ima revija najboljše pogoje za nadaljni obstoj in promocijo dejavnosti in stališč NSZ. To še posebej v sedanji politični situaciji, ko so nam vsa sredstva javnega obveščanja nenaklonjena. Ta namreč ne objavijo ničesar, kar jim predložimo. Tako je Zaveza ostala edino in še zadnje sredstvo, s katerim lahko prihajamo v javnost in s katerim se lahko identificiramo. Zato se ga moramo tesno oprijeti in mu nuditi vse, da ga ohranimo na dosedanjem nivoju in ga ponudimo še širšemu krogu bralcev. Seveda, ko govorimo o Zavezi, imamo vedno v mislih njenega glavnega urednika prof. Stanovnika. Ker si Zaveze brez njega ne moremo zamisliti, bi poleg poklona hvaležnosti izrazili še željo, da bi mu Bog ohranjal zdravje in moči še dolgo vnaprej.
Nemalo aktivnosti smo posvetili tradicionalnim obletnim slovesnostim v Kočevskem Rogu, Teharjih in na Orlovem vrhu. Stališče NSZ je bilo vseskozi, da se te slovesnosti opravijo vsako leto in to na enakem nivoju. Tako smo tudi lani dostojno obeležili vse tri. Sodelovali pa smo tudi pri drugih, zlasti okrog praznika vseh svetih.
Članom smo lani posvečali zagotovo premalo pozornosti. Organizirali smo le enkratno potovanje s petimi avtobusi po poteh vetrinjske tragedije, ki je zelo uspelo, na kraju leta pa novoletno srečanje, ki se ga je udeležilo rekordno število članov in njihovih svojcev. Več na tem področju v lanskem letu, povsem iz objektivnih razlogov, ni bilo mogoče narediti.
Nenazadnje pa ne moremo mimo številnih skritih, včasih drobnih del, pa izredno pomembnih za uspešno opravljanje nalog NSZ. To so dežurna, računovodska in administrativna dela, ki jih je bilo v lanskem letu še posebej veliko. Zaradi dopolnjevanja in popravljanja seznama žrtev za ljubljansko spominsko ploščo in plačevanja prispevkov zanjo se je izredno povečalo število strank. Neprimerljivo prejšnjim letom seje povečalo knjigovodsko in računovodsko delo ter v zvezi s tem tudi administrativno poslovanje. Vsa ta dela je opravljala trojica naših zvestih in nesebičnih članic, seveda brezplačno. Preko njihovih rok je šlo drobnih računov za preko 25 mio SIT. Tudi njim moramo pripisati zaslugo, da je NSZ v letu 1997 plačala prav vse obveznosti in začela novo leto s pozitivno razliko. Vsem daje ta občni zbor iskreno zahvalo, gospe Kocjanovi, ki trenutno preboleva zahrbtno bolezen, pa velja še iskrena želja, da bi čimpreje okrevala in se vrnila med nas.
Spoštovani člani m gostje. To poročilo zaključujem z oceno, da je NSZ v letu 1997 opravila največ, kar je bilo v danih okoliščinah možno. Lahko ugotovimo, da je kljub oviram častno vzdrževala prisotnost NSZ v slovenski družbi in edina ohranjala tradicije slovenskega protikomunističnega odpora.
Izvršni odbor predlaga občnemu zboru to poročilo, da o njem razpravlja in ga z morebitnimi dopolnitvami sprejme.