Avtor: Jens Petersen

V prejšnji številki Zaveze je Davorin Bažec predstavil delo Črna knjiga komunizma francoskega zgodovinarja Stephana Courtoisa. V tej objavljamo poročilo Jensa Petersena o tem, kakšen sprejem je knjiga doživela v Italiji. Bralci tega poročila gotovo ne bodo prebrali, ne da bi primerjali stanje v Italiji s stanjem pri nas. Ali Slovenija res postaja postkomunistični otok?

»Črna knjiga« komunizma in italijanska kultura

Iz Frankfurter Allgemeine Zeitung
Na krvavo rdečem ozadju se črno blestita kladivo in srp. Črna knjiga komunizma. Zločin, teror, zatiranje je konec februarja prišla na italijanski knjižni trg in je že v prvih dneh zavzela vrh seznama uspešnic. Založba Mondadori je izdala 800 strani debelo knjigo za ceno žepne knjige, 32 nemških mark. Prodaja je to reklamno ceno hitro upravičila. Več kot 100.000 izvodov je bilo prodanih že v prvih dveh tednih. V povojnem času je komaj kaka neleposlovna knjiga dosegla tak prodajni uspeh. Pa tudi takega odmeva ni izzvala še skoraj nobena knjiga.


Urednik knjige Stephane Courtois je prepotoval Italijo kot zvezda tiskovnih konferenc in knjižnih predstavitev. Objavljena je bila vrsta intervjujev, v katerih je poudarjal, da je treba na oktobrsko revolucijo gledati »kot na popolnoma negativen zgodovinski pojav. In sicer od vsega začetka dalje«. To sporočilo je zadelo družbo, ki je več kot štiri desetletja v znamenju protifašizma in rezistence živela v krogu kulturne hegemonije komunistov in v kateri je protikomunizem Koestlerja, Siloneja in Solženicina večinsko veljal za greh proti zdravemu razumu.
Kot zmeraj v Italiji se pri pomembnih polemikah o polpretekli zgodovini prepletata zgodovinski in politični interes. Medtem ko je predsednik »Narodne alianse« (Narodnega zavezništva) Gianfranco Fini na strankinem zborovanju v Veroni konec februarja proglasil vprašanje »komunizma« za zgodovinsko rešeno, je dal vodja stranke »Naprej Italija« Silvio Berlusconi razdeliti med delegate nekaj sto izvodov še sveže, v svoji založbi Mondadori izšle »Črne knjige« – kot dokaz za še trajajočo aktualnost komunistične nevarnosti.
Recepcija te knjige ni toliko prispevek k raziskovanju ene velikih ideologij tega stoletja kot lakmusov test za duhovne spremembe v italijanski družbi. Ali je bil svetovni komunizem pri vsej svoji raznolikosti v jedru enoten in na nasilju zgrajen sistem? Ali se lahko njegovo bistvo razloži z zločinom, terorjem in zatiranjem? Ali je bilo res neposrednih smrtnih žrtev komunističnega režima 90 do 100 milijonov, kot navajajo avtorji Črne knjige? To so globoko vznemirljiva vprašanja za vse Italijane, ki so se nekoč imenovali ali pa se še danes imenujejo komunisti.
Pri evropskih volitvah 1984 je več kot tretjina Italijanov volila Komunistično partijo Italije. Italija je imela po letu 1945 največjo komunistično partijo v zahodnem svetu. Utopija o družbi enakosti je fascinirala mnoge. Pisatelj Ignazio Silone, sam bivši komunist, je resignirano govoril, da se bo končni boj bil med komunisti in bivšimi komunisti. Partijski voditelj Enrico Berlinguer je v začetku osemdesetih let sicer govoril, da je gonilna sila oktobrske revolucije izčrpana, toda izvijanje KPI iz spon realnega socializma je potekalo mučno počasi. Še v osemdesetih letih je partija prejemala subvencije iz Moskve. Iz strahu pred državnim udarom po zgledu Čila so še takrat hranili arhive KPI v sovjetskem glavnem mestu. Ta preteklost pomeni za sedanje leve demokrate, ki so prišli s Prodijevo vlado na oblast, težko dediščino in veliko ranljivost.
Vodja partije Massimo D’Alema je zato poskušal eksplozivno moč za marec napovedanega izida Črne knjige preventivno zmanjšati. 18. januarja tega leta je objavil v listu Unita dvoumni prispevek Ideje za levico v letu 2000, v katerem je na koncu spregovoril tudi o vprašanju svetovnega komunizma. »Nobenega dvoma ni, da gre za tragedijo, ki globoko zadeva naše življenje in naše umevanje sebe. Komunistično gibanje, ki se je začelo s ciljem osvoboditi človeka, se je povsod tam, kjer je prišlo na oblast, naglo sprevrglo v zatiralno silo. Tako je nastal totalitarizem, ki je zagrešil strašne zločine.« In naprej: »Pod zastavami komunizma ni nastal novi človek, ampak zaničevanja vredna in strašna oblika zatiranja človeka po človeku.« V temnih letih stalinizma mora Togliattijeva KPI nositi soodgovornost. Ločitev od Moskve je bila »polna protislovij, zamolčevanj in neodločnosti«. Nekomunistična levica, socialisti, demokrati in levi katoličani so prej in precizneje spoznali pravo naravo komunizma. Te besede kakor da pomenijo zaključek »dolgega slovesa od KPI« (tak je naslov pred kratkim izšle knjige Nella Ajella).

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: V ogledalu Simon Dan

Kako je italijanska kultura sprejela Črno knjigo? Odmevi segajo od navdušenega in nekritičnega pritrjevanja na postfašistični desnici (»saj mi smo zmeraj vedeli in pravili«) do radikalnega odklanjanja pri ortodoksnih komunistih iz »Rifondazione comunista«. Konservativni rimski dnevnik Il tempo je zahteval, da se mora Črna knjiga uvesti kot obvezno berilo v višjih razredih srednjih šol. Luciano Canfora pa nasprotno v dnevniku Liberazione govori o mračnem pamfletu in makabrični igri s številkami. Tu se uporabljajo izmišljeni oz. zavestno ponarejeni podatki, da bi se umazal spomin na Sovjetsko zvezo in svetovni komunizem.




Bolj diferencirane analize je prinesel dnevnik Il manifesto. Tej temi je posvetil pol ducata prispevkov, med drugimi so avtorji P. Ingrao, D. Bidussa in L. Pintor. Rossana Rossanda je v svojem članku Stoletje na grmadi imenovala Črno knjigo »skrpucano in pristransko«. Kljub temu zasluži pozorno branje. Ugotovitev je nedvomna: Kjerkoli so komunisti prišli na oblast, je bil državni monopol na uporabo sile izvajan intenzivneje in trajneje kot v katerikoli demokraciji. Komunisti niso niti pred letom 1989 niti po njem napravili bilance realnega socializma. Še manj so analizirali, zakaj je represija postala bistvena strukturna značilnost. To bolečo preiskavo so prepustili nasprotnikom. »Sadež je bil prezrel in nas sedaj maže s svojimi brizgljaji.«



Najpomembnejši prispevek vse te diskusije je izšel v začetku aprila. »Ne, nikoli ni bilo pravičnega komunizma … Kjerkoli je vladal, je vladal teror«. Pod tem (pred nekaj leti še popolnoma nepredstavljivim) naslovom je glasilo levih demokratov L’Unita 3. aprila objavilo intervju z Norbertom Bobbiom, uglednim nestorjem politične filozofije v Italiji. Bobbio je sedaj sprejel glavno tezo Črne knjige: neločljivo povezanost med komunizmom in nasiljem, med marksizmom in despotizmom. Komunizem je vzpostavil vlado terorja, kjerkoli je prišel na oblast. Mehanizmi terorističnega izvajanja oblasti, kvantiteta in kvaliteta žrtev se lahko menjajo, povsod pa je identična brezobzirnost, samovolja in ogromna količina nasilja pri izvajanju oblasti.


Ali lahko razlikujemo med nasiljem nacizma in komunizma? Bobbio je do pred kratkim, čeprav z vedno manjšo prepričljivostjo, vztrajal pri tem razlikovanju. Sedaj je samokritičen. Pri primerjavi ni nobene hierarhije grozot. Komunistična oblast je bila prav tako totalitarna kot nacistična. Še v svoji konec leta 1997 izišli Avtobiografiji je govoril o eksistenčno odločilnih izkušnjah odpora 1943 do 1945. Njegovo življenje je bilo zasidrano v kulturi protifašizma in rezistence. Odločilno je bilo razmerje do komunizma.

Nedavno izšla knjigi Bobbiovih članov ima naslov Niti z Marxom niti proti njemu. To bi lahko spremenili v niti s komunisti niti proti njim. Njemu – kot tudi mnnogim evropskim razumnikom tistega časa – se je zdelo zavezništvo obeh diktatorjev, Mussolinija in Hitlerja, svetovna nevarnost št. 1. Stalinova Sovjetska zveza je imela ogromno zaslugo, da je prispevala odločilen delež k zmagi nad Hitlerjevo Nemčijo. »Naša generacija je bila obsedena od nevarnosti z desne«, je napisal Bobbio 1997. Glede na teorijo totalitarizma postavljati fašizem in komunizem na isto stopnjo bi se mu še pred kratkim zdelo svetoskrunstvo. To se je zdaj spremenilo. Bobbiov intervju je imel v italijanskem tisku širok odmev. Da je morda najpomembnejši duhovni mentor nekomunistične levice prevzel glavne trditve koncepcije totalitarizma, kaže na spremembo duhovne klime v Italiji, ki je nastopila po letu 1989.